Revija SRP 25/26

Boshtjan Leskovshek

 

SOMRAK BOGOV

 
v lubenicah je seme in pleme iz koshchic
voda teche iz roke v roke se umija umazanija
in iz rjavih srajc tishchijo pedri nozhe v meso rojenic
ah navade stanj sistema
ah dolochitve smeri neba
ah ujete domishljije boga
iz enega v teme glave
omamne zadushitve ega
ko seshteva ribe v jati
za usmeritev plovb po oceanih gnoja
se mu odpuli dana she enkrat ponovim
dana osvoboditev krcha omejitev
zaradi sebe edinega pogleda stvari
na zavetishche resnic
v odprte gobce zvestih psov
ki v tropu znova zhlico ishchejo
med zobmi ideologij
zato s koraki pobijmo
in z bajoneti nasadimo
pizdo demokracij povprechja
druzhin drzhav religij
vztrajanja hladnih buzijev
brez ojdipa
in povem da kreteni rodijo kretene
da ti znova rodijo ohranitev
da istost zmeraj vlada
da hitlerjeva mladina
zhre meche spomina
vatikana z ameriko lazhi kapitala
 
 
JATE UPOV
 
v oblakih s padali se mechejo sonchni zharki
na glazhovne v barvne odseve
in sence pulijo ptichem perje da goli
izrabijo kozho namesto polivinila
v katerega ovijajo meso in kosti
za hrano ki kot pasti lovi zveri slepe
zato pochijem v tvojem kljunu
in iz melodije ljubezni kradem glasbo
kapelj ko zachne dezhevati z neba
v usta suha votlih ljudi
v svojih zheljah ishchem sluzhbo
ki me bo iz verig razklala v tvoj objem
kazhem ti da skozi usta veter pritiska
armenijo v ospredje in da tvoji lasje
valovijo v penah mojih ochi
ko potujeva sanjam naproti
s telesi zdruzhena se ji priblizhava
na shirino popka v klobchich ujeta
razvezujeva poti
jaz od tebe ti do mene
sva lachna volka v tropu
ki ga nimava
nekje se sestaneva v drugachni pokrajini
in dushiva lastne misli
v ustnicah
zibajem se dava in voziva
pobeg po razstavah mozhnosti
da se na jezikih slina sestavi
iz energije ljubljenja
v obroch rjavih bobrov
ki jezijo reke navad
 
 
INK VIZIJE
 
barve barve kometov drsalke na ledu
vzorci premetov s kolibriji svetlobe
tishchina med precepi kot dotik blizhnjic do sebe
s temi tlemi proti neznanim orbitam skrivnosti
s skoki v daljino
se odlepiti v druge kraje
in si nalepiti vse zhare oblik
in she naprej v videnja stanja zajca
ki skache v vrtince ven in not
sem ter tja povsod med dragulje in safire
v oble gmote sprememb klati panterje
so vrtnice z lotosi koraki vech na tripu
odstirale trne in razbijale chashe da se
prekinejo bodisatve v vosku pokrajin
zasadijo encijani s plavim olupkom
ogrnejo marjetice domishljije
s shivanko shivam usta da znaki odprejo
slike chistih oblik da se v samem bistvu
razlomi na milijarde nachinov kresnic ki
iz teme rishejo poke trepetov dush
ki iz svetov v svetove vezhejo mavrice

 

NEVIHTA V KJOTU
 
v drstih toka reke
plavajo ribe
med kamni mehurjev
shlatajo pojoche zharke chebele
medu v vodi
se prepletajo misli
in svaljki bleshchic
molzejo besede
vse v miru
ohranja zibaje
drevesa v kroshnjah
mrchesa
na stopinjah padca toka
klechijo chrepinje
v mavrici podobe
vse je poletju
risana samota
chaj na zemlji
oblak na nebu
zamrzne v kaplje
 
 
VROCHA HREPENENJA TELESA
 
z roso v jutru se krizhajo trave
v hlapeche dragulje lezejo krave
z zvoki ptichev shepetajo drevesa
v narochja gnezd valijo jajca
jutru se mudi v narochje nochi
v lenobnosti poletja
kuri sonce jase
iz pepela nastaja dan
v vrochino misli
teche voda
in nevihta skrije stisk chasa
v bliskih krade trenutke samote
objeta sva slechena iz telesa
v potu kopniva vsak sebe
nastajava v morju strasti
in iz sopare dobiva ochi
v srca polna razbeljene krvi
 
 
ZEN MUHA
 
zletim s trenutkom v miru
v pretok ki ga vodi telo
skozi liste in veje skozi line
glave tja ven kjer se mi misel
navzame odcedkov podob
mene
takrat znova sebe
ponovim z usti in ochmi
da sem si zrcalo hkrati
ko gledam in mislim
da jaz v vechnost zbudim
ko je hkrati vse in nich
ko je tisto kar razvleche
notri navzven
da je navzven notri
je bistvo muha
ki sede na nos
obeh ogledal
njenih trepetajochih kril
ki jih dobim
skozi svoje roke
ko se popraskam
pred njenimi ochmi

 

KOLIBRI ZHARENJA
 
plazma v nitih zhivechih barv
slechenih teles v golem bistvu
ur od prvega do drugega stresa
kapelj voska iz migetajochih svech skrivnosti
v sence znanj
orbite zvezanih misli
tistih premagovanj ki pred tabo
v samoti gulijo prehode
od sebe do sebe v drugo bitje
stanj
jemljite vode plamenov sreche
s pozhirki radovednih iskanj
v metamorfoze bleshchechih
z mozhnostjo preboja she naprej
v dalj skrivnosti
pleshite z radostjo ognjemetov
v srcih odprtih proti zharu zvezd
in naj se bleshchijo robovi tega sveta
z vso energijo divjanj
v galaksijah sanj
naproti naj pridejo steklasti chrvi
z glasbo esenc visokih gora
z melodijo ust mantrajochih vesolij
in naj vas ovijejo s tiho poezijo
barv in glasu novega sveta

 

SABI ZNANJA
 
dreode in diade se tlachijo
ob kamnite kolose streznitve
ochishchenih naid nashih navad
in he asha in he asha iz nyksa
v plimi mairuja dolocha kam iz ust
orfeja teche slina spomina
takrat basho nekje v gaju
je banane in v miru
na goli veji opazuje krokarje
da potem dalech v osami pravi
zhivish samo dvakrat
ko se rodish
in ko pogledash v obraz smrti
vmes se sidarti
sezuvajo opanki
ko v vrechi ognjene kobre
ishche sence minevanja
da v hladu miru
zagori opeka neuma
v objem salovega drevesa
vendar mi ki se
znova in znova
zachnemo na ustju maternice
in se vozimo s kolesom
ponovitve lahko samo zremo
kot bodisatve z ochmi kresnic
koncentracije
za njih brez pesmi
v narochju boginje kator
igramo koane

 

LOVLJENJE DEZHJA
 
midva s stegni oblakov
lezhiva v kapljah sveta
in si roke maneva z mavricami poljubov
odbitih od zrcalnih src ljubljenja
med leti kolibrijev
med slino in znojem
med premiki in stiki
med ovitim jezikom
vroch veter shteje
kopita koshut
v plashnem nemiru
ko se prazniva
v chredi tresljajev dirjava
iz jase uzhitka
v gozd miru
vsa nemirna da se v temi
ne zgubiva in ostaneva zase
le sebe lachna
midva s stegni oblakov
dvigujeva kroshnje dreves
in se v soncu znova zlijeva
v vodo v najinih ocheh
 
 
SLUH SVETA
 
napetosti zablodelih slik pokrajin
zaznavnih brskanj med policami zavesti
v notranjosti barv zharishche ochishch
spremenjenih stanj
vse v vibriranju prehaja eno skozi drugo
v tretje
frekvenca je jasna
amplituda znana
premika se in leze
shiri in razdira
tok zavesti
curek elektronov
divje gobe
v vpeljane enachbe
nelinearnih prostorov zvoka
v molku znanja zakodirani sunki energije
ki so chisto odkritje
kako omejitve svetlobe razkleniti
in potovati hitreje
brez chasa
ker vse kar je je samo izgovor
ust
sam po sebi absolut brez gibanja
in omejitve

 

TARCHE
 
divizije nicha drvijo v moja ushesa
divizije nicha
v odprtem trebuhu telesa
zgoraj kot v deblu drevesa
prizhigajo cigarete angeli reklamnih nebes
krichim dol po peti
oh te rdeche oh te rdeche rdeche
izbruhe zaspanih barv ustnic zamorke
ki zapira in odpira herpsichna vrata
z naglasom divje svinje
v plavo
z zamaknjenimi ritmi odbite improvizacije
nekdo nazhiga petsto vatov na glas po njutnu ves chas
med klima napravo in podzemno
se slishijo udarci srca
na tisochinke narazen
kako so si blizu
smetarji s ceste
in burzhujski blaznezhi v nebotichniku
isti gib isti trik
hreshchanje
shizofrenih tashchic
nihche ne rabi kondomov za balone z vodo
ki smo jih metali gor na glavo pridni piflerki
z dioptrijo minus pet
toliko je v mrazu
preshtela prstov na roki
in en odrezan noht
natanchno
ta druzhba je fuk informacij
golih pavijanov
ki oponashajo literarne krozhke
urednishtva revij
in bencin na petrolu
ko gre v dim na brodveju
ti blazni pedri
iz ulic v knjige
iz riti na platna
se da she kaj drugega nataknit
razen luknje
 

NY september 97