Revija SRP 25/26

Boris Vishnovec

 

SPRIJAZNJENJE

 

Tako sem znova zacharan.

In hkrati prerojen. Lahko rechem, ozdravljen. Kakshna je bila pravzaprav ta chudna bolezen, to iskanje nezhnosti in ujemanja. Nekaj pubertetno mladostnishkega se je raztegnilo v zrela leta. Odklanjal sem besedo zrelost in starost, kot da bi slutil, da starosti sploh ni. Ne tisto navidezno hitenje, zasopljenost, da nimash chasa, da se ti mudi, da te priganjajo obveznosti, neplachani rachuni, zmenki in dogovori. Mladost je zhelja po pristni blizhini, po toplini, ki ti oblije srce. Prepoznash nezhnost v pogledu, v milini besed, v romantiki, ki je tako odmaknjena, pa vsi hrepenimo po njej.

Morda pa sem v resnici drugachen? Tudi vem, chemu! Tako pa sem strmel v ta njen pogled, ko sva stala ob ograji zapushchene predmestne hishe, tam v blizhini, kjer stanujem. Vrochina je pritiskala sredi poletja, ko so te predmestne hishe in ulice postale zapushchene kot v kakshnem klimatskem zdravilishchu sredi gora. Kolone vozil se kot pregreta kacha vale v nori naglici po mestnih obvoznicah proti obali. Predmestne hishe, obdane z vrtovi, pa tedaj obstanejo v prijazni domachnosti. Shtudentje iz blizhnjega shtudentskega naselja odidejo po svojih poletnih potepanjih. Samo nekaj utrujenih, bledolichnih deklet se pripravlja na zagovor diplome. Starejshi prebivalci predmestja vodijo ob jutrih in vecherih svoje shtirinozhne ljubljence na krajshe sprehode. Parkirishcha ob stolpnicah in za zdravstvenim domom zevajo kot letalske steze. Vechina dobrih predmestnih gostiln tedaj zapre vrata za goste.Se ponochnjakov ni vech in njihovih zateglih glasov. Iznenada je vse tako neresnichno, svechano in odmaknjeno. Nevsakdanja lepota se naseli v podrozhnishki zeleni naselbini, skoraj tako kot na znani Jakopichevi sliki.. Takrat te ne vleche nikamor, in postanesh zadovoljen, ko te tvoj shtirinozhni prijatelj, nezhni in zhivahni kuzha, ki stopa ob tebi, zadovoljno vleche po plochnikih. Mimo vrtov z oleandri in rododendroni, mimo razcvetelih, bujnih vrtnic ob ograjah, mimo koshatih vrb in urejenih kroshenj sadnih dreves, na katerih se kazhejo prvi plodovi.

Nedelja je. Prav a poletna nedelja, ko prichne nebo za blizhnjo hisho rdecheti in se z blizhnjega hriba spushcha rahel vetrich. Ona kar stoji negibno ob ogradi zapushchene hishe. Kuzha mirno stoji ob meni. Ona pa me poslusha. Kar govorim. Ne vem, odkod jemljem besede. Nekaj magnetichnega je v njenem pogledu, sivkasto modrem. Zdi se mi, da zrem v globino jezera, nekam v notranjost onkraj chasa in dogodkov, ki me zadevajo. Drug svet je, ki ga slutim in ki mi ga lahko prichara njena blizhina. Tega se tedaj she ne zavem, nekaj neznansko nezhnega in milega mi pronica v dusho. Ti zgodnji poletni popoldnevi, ki se pregibajo v vecher, kar klichejo k nezhnosti. She kuzha ob meni postane potrpezhljiv in umirjen, zagledan v zvoke, ki jih ne premore zaznati moje uho. Zvest prijatelj mi je postal, ko potrpezhljivo chaka ves dan na te sprehode in pogovore. Prislushkuje svetovom, ki so oddaljeni in nam nedostopni. Vchasih se dopolnjujeva, ko me prehiti v mojih opazhanjih, ko mi naznanja nekaj, kar mi zheli sporochiti. Zdi se mi, da najbolj razume mojo samoto in da zazna zhalost v obchutkih, ker se tedaj povsem umiri. In mu ti sprehodi predstavljajo smisel zhivljenja.

Zhivljenje vsega mesta se odvija po nevidni uri, ki jo uravnavajo prav navezanosti prebivalcev mesta na njihove shtirinozhne prijatelje. Ne vesh vech, kdo koga pravzaprav vodi na sprehod, kuzhki gospodarje ali lastniki psov svoje shtirinozhne prijatelje. Spoznash vse prebivalce, za katere sploh ne bi vedel, da obstoje, in mesto se ti razgrne v novi, dotlej neznani shirini. Slutish potrebo po nezhnosti in zvestobi, po skrbi in nagnjenjih, da bi se nekomu v resnici predal in bi ti ta tudi vrachal svojo ljubezen. Starejshe vdove, deklice in zhene zrelih let ti zgovorno kazhejo svojo pripravljenost na navezanost in blizhino, ki se nam povechini vedno bolj oddaljuje. Ure samotnih nochi in tesnobnih juter, teh blizhnjih srechanj na samotni zvezdi, ki je morda edini izvor zhivljenja na razdalji milijonov svetlobnih let. Povsod okoli nas je negibna noch, so posejani mrtvi in spomin nanje, nas pa prevzame enkratno srechanje, ki je, ne vemo chemu, tako drugachno od vsega, kar smo do tedaj dozhiveli. Usede se v nas, nas prezhme in ozhigosa in tedaj se zavemo, da je bila zhe od nekdaj pripravljena sled, odtis v nas, na katerem se bo razzhivel prav en sam dolochen pogled.

Obstajajo skladja med to navidezno in resnichno podobo. 0bstajajo neskladja, ki so izvir tegob, ker resnico prepoznavajo le modreci. In resnica je tudi to, da skushamo izraziti tisto, kar je najglobljega v nas. Tudi ti poskusi so samo Sizifovo delo, so pa tudi stvar preprichanja in notranjega radarja, che smo mu sposobni prisluhniti. In je resnica, da je praizraz in merilo lepote in prispodoba nezhnosti kot slutnja v svetlobi vechera in umiritvi notranjih uglasbitev chustev prav nezhnost v deklishkih ocheh, tisti hip, preden se jih je dotaknila zlaganost sveta, ko skushajo poleteti v svet in se izrochiti prav taki slutnji, ki jo nosijo v sebi. So she notranji izrazi lepote, v sliki dushe, ki se ni uklonila pohlepu po stvareh in se odtujila od prabistva stvarstva. Toda v nekem hipu je sposobna dojeti vse razsezhnosti stvarjenja in izginjanja, umiritve in negibnosti. Nich vech hitenja in hlastanja, samo tu in zdaj, tako kot se lahko odvija ljubezen. Samo tu in zdaj, in nich vech na daljavo.

Bil je sobotni vecher. Trenutek, ki ga ljudje namenjajo druzhenju, ljubezni in zblizhanju. In postanesh dojemljivejshi, che si poprej spoznal samoto in izgubo in trpljenje in muke. Spoznash, da ti tishina spregovori, in da ti pogledi spregovore, in da razumesh govorico dreves in pomen chloveshkih besed. Postanesh eno s soncem in dojamesh zvoke, ki si jih dotlej samo poslushal. Cvetje ozhivi in spregovori z barvami, v nezhnih poganjkih slutish utrip govorice bilk, in ne zhelish si, da bi v tistem hipu strmel v tv ekran, da bi bil viden, temvech da bi bil v resnici z nekom, proch od zloveshchih misli in zavajanja sveta, proch od nesrech in zloveshchih zharkov, ki bodo ozhigosali prihodnje rodove. Namesto sovrashtva, uzresh v tistem hipu ljubezen. Samo korak je do tega, da prepoznash v sebi svoj globlji obraz.

In v tem hipu jo uzresh na samotnem plochniku, po katerem v tistem vrochem popoldnevu ni stopal she nihche. Kot da bi bila ulica rezervirana za sence, za tishino, za negibnost, za resnichno praznichnost, samo ne za zhivega chloveka. Tedaj stopi iz nekakshne zazrtosti, kot bi stopil iz tvojega notranjega sveta, tak nezhen, mil deklishki obraz.

In v tistem hipu pokimash, nekaj rechesh, in ti je to dovolj, pomislish, da se od nekje bezhno poznata, morda iz samopostrezhne, morda z avtobusne postaje.

In dekle se nasmehne. In pristopi. In obstane. In je she vedno bolj tak poletni vecher, ki je zhe sam ob sebi kot nekakshen sen. Zachudeno strmim v njen obraz. Vse je popolno, vse je skladno in navdahnjeno. In morda tistih najlepshih, morda petnajst, morda shestnajst let. Morda en dan vech, ali morda en dan manj. Tudi che bi potoval po zvezdah, odkrival nove poti in se vzpenjal na najvishje vrhove, che bi morda kje srechal podoben obraz in izraz v ocheh, in tisto zhivo, lahkotno igrivost v laseh, ki jo navdahne samo mladost. Ob povsem dolocheni osebi chlovek trzne, v njem preskochi nevidna vzmet, ki je bila ves chas v pripravljenosti na en sam trenutek.

In o chem vse potem govoriva?

Gotovo recheva o sholi, pa o pochitnicah. Potem pa chisto obichajna vprashanja.

"Kaj pochnesh?"

"Na morje bom shla. Domachi imajo vikend ob obali." In she, da ji gre dobro

v sholi, da poje pri pevskem zboru, da mnogo nastopajo, da ji je petje v veselje.

"Rada bi prepevala tudi potem! Popevke, che bi shlo. Pri kakshnem ansamblu. Morda pa bom shla za novinarko?"

"Bi shla porochat iz Sarajeva?"

Zamisli se. Ozhgana prochelja. Mine na trzhnico. Mnozhichna posilstva. Ostrostrelci. Ni vech povsem preprichana.

"Morda bom pa psihiater?" reche.

Dovolj si lepa, da bi te samo obchudovali, gledali. Tudi drugi te bodo gledali, pomislim.

"Lahko bi bil tvoj poklic, da bi te ljudje gledali," rechem.

"Che bi bila popevkarica, bi me zhe gledali," reche. Lahko bi bila manekenka. Naenkrat prichnem drugache gledati na ta poklic. Ne zdi se mi vech cenena razprodaja, nastavljanje in popushchanje okusu chasa. Samo drugachen izraz za vse, ki so od antike cenili lepoto telesa, kar so vdahnili v kipe in podobe. Lepota ima she vedno smisel, pomaga nam odkrivati dobro v nas, navdahnjena je s pogledom bozhanstva. Kuzhek tiho sedi ob nama, zamaknjen v tishino ulice in prislushkuje nemi govorici ceste in nevidnih podob.

Zhe dolgo stojiva pred zapushcheno hisho, v tihi, mirni ulici predmestja. Onkraj visokih smrek, proti pobochju se svetlika cerkvica, kjer je nekoch zhivel pisatelj Cankar in pisal na gostilnishkem vrtu pod latnikom. Hisha, pred katero stojiva, je iz tistega chasa, ena izmed prvih delavskih hish v do tedaj zamochvirjenem predmestju, kjer ob nalivih she vedno udarjajo iz tal podzemeljski izviri. Sedaj pa ta vechna vlazhnost poganja k zhivljenju tisoche bohotnih cvetov, ki obrashchajo vhod, leseno ograjo na betonskih stebrichih, segajo vse do vhodnih stopnic, ki pod prizidkom vodijo do vhoda v stanovanje. Kot bi bile iz svetleche plastike, so te stotere sonchnice na nizkih steblih pomanjshane, s chrnim obrochkom na robu, kot v znak zhalovanja, vsepovsod, ob ograji, oklepajo hisho in se potapljajo v molk dvorishcha, vse do vrtnih gredic, nad katerimi se razpenjajo goste veje jabolk in hrushk.

Pod prizidkom, na spodnji stopnici, negiben kot povozhen, chrn, dolgodlak machek. Z dekletom ugibava, ali ni morda umrl, ko je izginil njegov lastnik. Konchno se machek rahlo premakne. Je zachutil, da se pogovarjava o njem? Chudna zhival, ki se prikazhe, kadar je v blizhini smrt. In je she vedno prisotna, v tishini dvorishcha, v teh razbohotenih rozhah. V miru, ki je uspaval lepo zhival. Naenkrat se mi zazdi, da se je od nekod pojavil tudi debelushni mozhak, ki je prebival v zapushcheni hishi. Izginil je, izpuhtel. She pred nekaj tedni sva govorila. Rekel je, da ga daje pritisk, da je prebolel infarkt. S tezhavo se je premikal, zhe od tedaj, od avtomobilske nesreche. Po nekaj besedah je vedno lovil sapo, globoko dihal, in nato konchal stavek. Morda je zhe tedaj stala smrt ob njem?

Pripovedujem dekletu o lastniku hishe. Kako se je vrachal ob vecherih s torbo v roki iz sluzhbe. Delal je nekje pri zheleznici. Deset, dvajset let, sva si samo pokimala, spregovorila besedo ali dve o vremenu.. Tako izginjajo samotarji, ne da bi zapustili sledi za sabo. Samo bezhna podoba na utrinku predmestne ceste, kot da bi jih nikoli ne bilo. Nato pripovedujem o prijatelju, ki je zhivel s starshi, ochetom slikarjem, pod hribom poleg naselja. Sam je ustvarjal scene za svoje enkratne filme, polne divjih ritmov, juzhnoamerishkih legend, ki so se stikale z slovensko ljudsko umetnostjo in se prelivale v zhiv ogenj. Te podobe iz podzavesti, polne nemirnih ritmov, podprte z glasbo Pendereckega, divja, fantastichna montazha.

Ta neugnani ustvarjalec, ki je ves zazhivel v umetnosti, se vchasih vrne, v podobi svojih ritmov, kadar se sam spoprimem z rezhijskim problemom, ko premishljujem, kakshna je resnichna podoba danashnjega chloveka. Samo nemir, izginevanje, brez ponotranjene globine, ki naj osmisli bivanje. Samo dodatki strojev, ki hite drug mimo drugega. Ti ritmi in te podobe pa me vodijo v fantastichni svet Asturiasa, Marqueza, Bunuela, dalech proch od provincialne zagledanosti v lastno pomembnost.Vse, vse se mi strne v podobe, v izrek, v stavek, v zakljucheno kompozicijo. Chudovito dekle, ki je privid sreche in nadaljevanja, to, to obchutim in se zavem, odkod praznina, ki me spremlja vselej. Tega v tistem hipu ne znam izrechi, samo vmes se pozhene misel, se dotakne nechesa v meni, tako kot spoznanje, kot dokonchen odgovor. Ta negibni machek, ki ni pravi meinkun, gozdni duh amerishkih Indijancev, ki se je pojavil, kadar se je v druzhini pripravljal pogreb. Ljubek in neugnan, ko je zaplesal ob vecherih na kamniti ograji svoj prelestni ples, nezhno in ljubko, presherno in vznemirljivo. Povrnil se je v tistem hipu, ko se me dotakne misel o minljivosti in spoznanje, kaj vodi v daljavo prezhivetja in kje se rodi radost nadaljevanja.

To so chudoviti mejniki, ti trenutki, te sledi v chasu, ki se vtisnejo v nasho globino. O tem zhelim govoriti dekletu, ki je kot zacharana. Zhe zdavnaj bi morala domov, pa se ne premakne, ne trene z najnezhnejshim gibom. Zhelim si, da bi ti trenutki obstali v njenem spominu. Nekoch pozneje mi je dejala, da si zheli, da bi po meni prevzela pero, ko ji govorim o svojem pisanju. To bi mi bilo v najvechje veselje, pomislim. Nato pa govorim she o nekom, o pesniku, ki je prebival v sosednji ulici, poleg trgovine, v pritlichni hishici, in vchasih odshel na sprehod do krizhishcha pri telovadnici shtudentskega naselja. Samo prikimala sva si, ko je prihajal z drugega konca ulice, obstal na vogalu, in tam dolgo negibno stal. Desetletje, dve, v oguljenem hubertusu, temno zelene barve, negiben in molchech, se je vrachal v svojo pritlichno hishico, mimo katere so vsak trenutek brzeli najmodernejshi osebni avtomobili. Brzeli, ne da bi vedeli kam in chemu. Pesnik pa je v svojem oguljenem hubertusu potoval mnogo dalje in samozavestneje, charal svetove, ki bodo obstali, zaznamovali nash chas.. In she nekdo, skljuchen, bolehen mozhichek, ki je rezbaril v bakru, delal odtise v kovini, in pozhiral knjigo za knjigo, se pogovarjal z otroci in jim razlagal svoje svetove. Razlagal mi je latinske citate in pomene stavkov in besednih kompozicij iz romana Ime rozhe. Sanjal je dogodke in napovedoval blizhino konchnih trenutkov. Prikazovali so se mu v sanjah, podobe ljudi, ki jim je bilo namenjeno, da odidejo s tega sveta. Videl je njihove podobe v okvirjih, v nochnih temninah, kako se prikazhejo na bezgovem grmu blizhnjega travnika.

Chemu vse to pripovedujem, morda ker chutim, da mi v resnici prisluhne, da mi odgovarja v svoji notranjosti. Nad nama je char vechera in nenavadnih razcvetelih sonchnic. Pomislim, da ona lahko postane tudi novinar, da bo nekoch napisala o tem najinem pogovoru in kar ji she zhelim izrechi. V vsakem pogovoru ostane vedno nekaj neizgovorjenega, nedokonchanega. Prepeva v znanem zboru, kjer je tanko sito za izbor glasov. Vem, da so pevci drugachni kot ostali ljudje. Morda so popevkarice malo prevech zagledane v utrip trenutka. Slavo zhele pozheti v tistem hipu, ko so lepe in cvetoche. Vseeno so izbranke muz, ki zblizhajo sorodne dushe in preganjajo tesnobe trenutkov.

"Morda ti bom kdaj napisal popevko. Samo zate," rechem.

Zavem se, da zhe dolgo nisem napisal nobene pesmi. Morda ob zadnji lochitvi in ob smrti blizhnje osebe. Tedaj so se pesmi kar usipale iz mene. Samo pisal sem, kot bi mi jih nekdo narekoval. Ostajal sem ukleshchen med izginule ljubezni in prijateljstva. Znashel sem se na pragu drugachnega sveta, polnega globine in zatemnjenosti, na koncu katere se vendarle svetlika luch.

Pod presojno tanchino lazhi in sprenevedanj, pod obrekovanji in pritiski, namigovanji in zamerami, obdan s spletkarstvom, sem nenadoma postal dojemljiv za resnichno lepoto. Dotaknil se me je notranji glas ali pa sem bil samo posrednik, medij, da sem prichel v glasbi prepoznavati notraji glas, ki je spletal zvoke, najprej nezhne, hrepeneche, nato zamolkle, kot odmev neskonchnosti. Tam, v bolechini, sem se she najbolj prepoznal. Obchutil sem prekletstvo in muke velikih ustvarjalcev, kot bi sam moral naslikati poslednjo sodbo na svodu sikstinske kapele. Iz nesreche pogubljenih in zgubljenih, pohabljenih in zlorabljenih nastajajo podobe, zvoki, skulpture v kamnu. In tako kot je mozh na visokem odru pod svodom in oboki kapele, ob motni svetlobi svech, slikal svoje veliko delo, morda najvechje, kar je chlovek uspel ustvariti, so zazveneli njegovi verzi: O srechna dusha, ki z zhivo milino izmuchenemu srcu vlivash zhivljenje in me med tisocherimi dobrotnimi bitji osrechish s pozornostjo in milino. Samo to obstoji v zhivljenju, lepota in razumevanje ter zblizhanje, ali muke in smrt. Za vse poskrbimo sami. Le che se pojavi chudezh, nastane novo zhivljenje, ki nas vodi v nadaljevanje. Vchasih pa samo za en vecher, za en sam pogovor - lahko postanesh nov, boljshi chlovek.

"Morda pa bom zdravnica, ali pa psiholog," reche she vedno negotovo.

Zheli spoznati chloveshko bolechino, morda pa jo sluti v sebi. Najprej spoznati obup in nemir, preden se zavesh, kaj pomeni chlovekova blizhina. Prepoznash trenutke lepote in obchutish, kdaj nosijo ti trenutki sporochilo. Dojamesh, chesar nikoli ne bi dojel. In v tistem hipu se v resnici rodish. In potem prichno besede same zhiveti na papirju, samo tedaj, ko je sonce v zenitu poletja in prisluhnesh mojim besedam. In pomislim, da je shkoda za vse, kar se napishe, che se ne ovencha z besedami, ki prinashajo zblizhanje in notranji mir.

 

***

 

Potem pa zhivljenja leta kar bezhe. In se vprasham, che so resnichna samo tista obdobja, ko je chlovek v resnici ljubil. Koliko je tega, in che so morda samo trenutki. Chudno zabubljen ostajam v samotni hishi, obdani z drevjem, da se vchasih zazdim samemu sebi kot ujetnik. Le to obnavljanje letnih chasov, ki se odvijajo kot v filmu, ptice,ki sedajo na balkon, in she glasba, pa ti jutranji in vecherni sprehodi, ko me kuzha spravlja v pogon. In se vedno znova razveselim, tam na krizhishchu poleg gostilne, che se ona prikazhe od avtobusne postaje. Njena resnichna, vchasih pa namishljena podoba. Zavem se pomena zblizhanja, saj je v njem zrno samega nadaljevanja zhivljenja. Ali pa se tudi moj dom sesuje in razblini, zatava spomin in razblini pogled. Samo she neskonchna noch v pregibih zvezdnatih nochi, in morda zasijem v hipu, ko ona pomisli name. Che je namen, che je slutnja, che sta si dva namenjena, da je ne bega ta razlika v najinih letih, in che ne drugache, che ji lahko vsaj pomagam, ko se tudi ona ishche. Toda vem, da je mnogo bolj dojemljiva in zrela, kot sem bil sam v njenih letih. Postajam sprijaznjen in vedno mlajshi, in konchno se zavem, kaj se je v resnici dogajalo ves chas z menoj, in se zavem, da poznam chloveshke skrivnosti, in tudi to, kar se dogaja v dushah. Da, sprijaznjen sem s krajem, v katerem zhivim, in ji to tudi povem.

Potem pa ona reche, da bi bilo morda pretezhko, che bi ji predal svoje pero. Morda nisem viden v njenih ocheh, viden v svoji notranjosti, ko njo obchutim kot glasbo in spodbudo. Tedaj, v gimnaziji, je hodila na shportne tekme, bila pri novinarskem krozhku, zastavila nalogo o zhivljenju navijachev na tekmah. Ko naredi maturo, gre takoj v sluzhbo, napravi shoferski techaj in se znova odpravi na morje.

Toda she pred tem. Spet je poletje. In predmestje prazno, ulice mirne. Shtudentje odidejo. Gostishche zaprto. Sosedje na potovanjih. Spet se srechava na najinem krizhishchu. Poljubil sem jo, za srecho, preden je v jutru odhitela z avtobusom do svoje shole, da opravi maturitetno nalogo. Plima topline me je objela ob nezhnem dotiku, da sem postal presenechen nad seboj, zaradi nezhnosti, ki se je naselila v meni.

Nato pa, kot da ne bilo bilo prehoda v chasu, teh nekaj let, ko se je priblizhala maturi in bila she negotova o shtudiju, she prej je naredila techaj o samoobvladanju, tudi na pogovorih pri nekem psihologu, pa o prijatelju, ki je grozil s samomorom, che ga zapusti, to tesnobno prichakovanje in izsiljevanje, kaj che bi v resnici storil, o chemer je govoril. Zgrozim se, ker to je ozhigosanje za vse zhivljenje, pot k samoobtozhevanju in nemiru, pa morda samo izbruh neuravnoveshene osebe, ki se ne zaveda svojega dejanja. Morda pa samo grozhnja in svarilo, poskus prelozhitve trpljenja, ki postane vchasih pretezhko.

Priznam ji, da name deluje zhe njena prisotnost, zhe to, ko me poslusha, gleda, najmanjshi dotik, preblisk pogleda.

"Nisem vedel, da sem sposoben chustev, globine in dojemljivosti, ji rechem. Morda je bilo dotlej nekaj narobe z menoj, neuravnotezhen in nesposoben poglobljenega dozhivljanja. Potem pa se v trenutku odgrne nekakshen zastor, ki ti je zakrival pot do sochloveka. Morda je to pravi obraz zrelosti in zhal mi je, da se v teh obchutjih nisem prepoznal zhe davno, morda tedaj, ko sem imel njenih dvajset let. Ali pa je tedaj bilo nemogoche dosechi prerojenje? Nemiren in zazrt vase, hlastajoch po uzhitkih in potovanjih, neodgovoren in nesposoben, da bi se na koga resnichno navezal.

Sedaj pa si v resnici zhelim, da bi nekomu predal ta svoja spoznanja, da bi nekdo zastavil tam, kjer sam morda konchujem. Te zgodbe, ki sem jih pisal, o vojnah, taborishchih, pripovedi o streljanjih in o tem, kako se v mladih nabira odpor do zhivljenja, cheprav zhive v obilju. Zato ji govorim, zhelim da dojame, da je vredno zhiveti. In che se v resnici moja podoba o njej sklada z resnico, ki je v njej. In nato mi misel potuje k zvezdam. Chlovek se bo moral podati na pot. Izven objema zemeljskih meridianov.

To je moj Primus, vesoljska ladja, ki potuje izven nashega osonchja, k zvezdi Sirius. Slishim zvoke in pogovore v poveljnishki kabini. Prisotnost prebezhnika iz nezemeljske ladje, ki se zheli vrniti na Sirius. To je naslednja epizoda, pogovor med znanstvenico na Primusu in tujcem s tuje zvezde, ki ishche zavetje pri zemljanih in se zheli vrniti na rodni Sirius. Hodiva po ulici. Pripovedujem ji o novi epizodi igre. Vechkrat ji ponovim, da bi bila lahko znanstvenica v laboratoriju na vesoljski ladji Primus. Tam bi se zblizhala s tujim vesoljcem. Laboratorij na Primusu. Hodiva po predmestni ulici. Spremim jo do avtobusa, vchasih v obratni smeri do vhoda v njeno domacho hisho. She sam sem takshen tujec, nikjer povsem doma, in se zhelim vrniti. V kraje, kamor sem nekoch potoval. K ljubeznim, ki so se komaj prichele in v njih nisem nashel odmeva.

Stojiva pred vhodom v njeno domacho hisho. V ulici, ki jo zakrivajo drevesa. Ob vhodu tulipani in rododendroni. Ob hishi bezgovo drevo. Kot drevo zhivljenja, polno dragocenih zrnc, polno skrivnosti. In tedaj priletita dve grlici, se spustita na vejo bezgovega drevesa. Vem,da je trenutek kot zacharan, da ptice kot v daljnih chasih prinashajo sporochila iz nevidnih svetov in da obchutijo blizhino in utrip sprijaznjenja. Ti ljubki ptici, ki ne moreta prezhiveti druga brez druge. In tudi tam, v prizoru v laboratoriju na Primusu, ki je oddaljen nekaj svetlobnih let od planeta Zemlje, se odvija podobno zblizhanje. Tujec in znanstvenica v vesoljski ladji. Nisem she nashel dokonchnega kraja, kjer bi se povsem udomachil, razen v teh trenutkih, ki jih dozhivljam z njo. In nato mi steche prizor, dialogi in misli, da naslednje dni pishem kot v transu, in se v resnici nekaj dogodi, da ji rechem, da imam sedaj kraj, kjer prebivam, rajshi, celo zelo rad, da je nekaj takega kot dom.

O tem , ji govorim, in vem, da obstoji notranja povezanost med tujcem, ki se je zatekel na Primusa, med dialogom v laboratoriju vesoljske ladje in tem pogovorom, ki ga vodim z njo in vchasih s samim seboj. In z nama so vsi begunci in prebezhniki iz vseh vojn, in iz vseh krajev na planetu Zemlja, vsi moji sorodniki, ki so pluli po morjih, se reshevali v vojnah, umirali pod streli, s soncem v ocheh, z utripom vechernih pogovorov in sanj, in vseh, ki she vedno ishchejo svojo domovino. V njih so vsi razcepi, med sanjami in resnico, med zheljami in blodnjavo, ostajajo zgodbe iz otroshtva, ostajajo sanje o iskanju ljubljenega bitja, ki mu lahko dokonchno zaupash, sanje o navezanosti in o blizhnjih srechanjih, ki se dogajajo v predmestni ulici, v vechernem soncu poletja, na daljnih ozvezdjih, od koder pripotujejo ladje iz razlichnih galaksij.

"Torej si se odlochila za psihologijo," rechem.

"Tudi nalogo sem zhe prevzela. Dechka, ki je neurejen, pa moram skrbeti zanj."

"Morda pa sem tudi jaz neurejen," rechem in she dodam, da bi bilo dobro, che bi vzela tudi mene.

Bezgovo drevo s chrnimi jagodami na vejah, ki jih zobljeta grlici. Kot podoba v okvirju, kjer se svetlika obraz, ki se prikazhe v sanjah. Videnje - ali prelet nemirnih senc. Ti ptichji pari, po njihovem letu so ugotavljali v antichnih prerochishchih usodo. Napovedovali vojne, zmage, zblizhanja in izginevanja. Tudi tam so jih prevali obchutki zbeganosti, nemira, tesnob in izginjanja. Iskali so odgovore za prehod v bolj popoln svet. In to o prizemljitvi, o domu, o charanju, che so obchutili toplino, ki se v trenutku prenese na blizhnja bitja, che se vsaj dva zblizhata, da prepustita odprta vrata za pogovore. In tam dalech v vesolju, kamor potujejo sonde in letecha mesta, in te sanje, ki prinashajo sporochila, te besede, pa me poklichi, da se razshirijo, prelete razdaljo let, in chasa in spoznanj, da se konchno chlovek utiri in je hkrati ponotranjen in hkrati odprt za ves svet, tudi za te bezhne odtenke na listih dreves ali pa za dotik chloveshke roke. In nich vech se ne vprashujem, kako bi moral zhiveti.

Moj zvesti prijatelj pa negibno sedi ob meni, uzhiva v vecheru, pogleda me z zvestimi ochmi, in si rechem, da so bitja, ki nam osmislijo trenutke. In da ni drugega zhivljenja kot ti trenutki. In da ni pomembno, kje zhivish, temvech s kom. In potem vesh! Dokonchno! Kako zhelish zhiveti!

Polagoma se temni. Med zvezdami se nizko nad obzorjem, na modrikastem nochnem nebu, zasveti Sirius.