Revija SRP 25/26

Boris Cherin

 

PO TEM SVETU HODIJO RAZNORAZNI VAMPIRJI, TAKO DA...

 

Udarci zvona so prevesili nochno temo v polnochni mrak in mir, v katerega so bili pogreznjeni grobovi, se je napolnil s skrivnostnim prichakovanjem.

Pritajena postava se je povlekla she globlje v grmichevje in uprla pogled v chrn marmornat grob, iz katerega je prihajalo rahlo shkrebljanje. Drsenje velike kamnite ploshche je prinashalo nekam chuden, zloveshch zvok, ko se je iz pochasi razpirajochega se groba zaslishalo globoko pritajeno dihanje. Kako ogromna nadnaravna moch in kako strahovit napor je bil potreben, da se premakne tako masiven pokrov.

Shkrebljanje je utihnilo. Nekaj trenutkov je vse zastalo, kakor da bo obstal chas, ko se je kar naenkrat, kot brez tezhe na povrshje povlekla skrivnostna temna senca, previdno pogledala na levo in desno ter se v tihem prihuljenem teku pognala chez grobove. She odriv, chrna pelerina je zaplavala skozi zrak in skrivnostna postava je izginila za obzidjem.

***

Nad starim delom Ljubljane je visela decembrska noch, ki se je s svojim hladom zazhirala izgubljenim ponochnjakom v kosti. Redke dezhevne kapljice so rosile opushchene ulice, na katere je legala gosta ljubljanska megla, ko je na Tromostovju zazvenel bezhechi korak osamljene deklice. Hitro je prechkala most, a je takoj zatem zhe tudi zastala. Orjashka dolgodlaka doga z umazano sivo dlako ji je prihajala nasproti, ne da bi se menila zanjo.

Kako chudne, mrlishke barve je imel ta pes. Stekla je na nasprotno stran ceste, toda to ni bilo potrebno. Shchetinasta doga je izginila za vogalom kakor duh.

Dekle se je premaknila naprej, toda takoj zatem se je sunkovito obrnila. Zaslishala je sopenje.

Beg. Hitro. Drugo ni bilo pomembno. Samo da pride chim prej domov. She nekaj deset metrov in ponovno se je obrnila. Siva shchetinasta doga ji je sledila in se ji vse bolj priblizhevala.

Tek je postajal she hitrejshi. Konchno. Velika vrata, kljuch, staro zhelezje je zashkrtnilo, smuk noter, she dva obrata in za nekaj trenutkov je tiho obstala za vrati.

***

V sobi je moralo biti toplo. Slekla je plashch in jopo. Oko, ki se je pritajilo ob zunanji shipi, je z obchudovanjem bozhalo bujno oblikovano mlado telo. Kako chudovita skladnost. Nezhnost in zhivljenje sta prihajala iz njenih mehkih nagajivih ochk. Slekla je she obleko, nogavice... uzhivala je. Uzhivala v pochasnem bozhanju svojih dolgih vitkih nog, ki jih kmalu ni nich vech zakrivalo.

Chrno krvava slina se je pocedila po zunanjem robu shipe. Obchudovanje in strast sta za trenutek zadrzhala pritajeno vampirsko grgranje, ko so se okrvavljene cheljusti narahlo razshirile.

Legla je na posteljo. Prek chudovite harmonije mladega telesa je padala medla svetloba zastrte luchi. Bozhanje mehkih prstov je preshlo v enakomerno krozhenje okrog rdechih kolobarchkov, ki so nabreknili od razgrete domishljije in nezhnih dotikov.

Krvava slina pozhelenja se je pocedila she na drugem koncu ust in se v curku spustila po modrikasti bradi. Cheljusti so se razshirile. Ni se mogel zadrzhati. Vampir je pritisnil na okno, ki se je pod pritiskom vdalo, in njegova chrna postava je izginila za zaveso. She en korak. . .

V sosednji sobi je nekaj zaropotalo. Nevarnost? Vampir se je umaknil za korak, she malo prisluhnil in zhe je hotel zbezhati...

Vzdih slasti mu je ustavil korak. Pogledal je na posteljo. Gibi rok so postajali vse bolj strastni in sunkoviti, medtem ko je nekontrolirano suvanje pomikalo hlachke vse nizhje in nizhje, dokler se ni pred hlepechim pogledom pomikal hribchek dlachic v uzhivashkih krozhechih sunkih naprej in nazaj.

Neodlochni pogled se je pomeshal z globokim strastnim dihanjem. Vampirski zobje so se mu razklenili v sladostrastju, in slina, ki se je cedila po bradi, je postajala vse bolj krvava.

Ihtenje pozhelenja iz bujnega mladega telesa so prevpili vzkliki uzhitka in bozhanje se je pogreznilo she siloviteje in globlje med noge, ki so se v spontanih sunkih vse bolj in bolj razshirjale.

She krikec slasti se je izvil iz deklishkega grla in zhe je vampir zahropel ter se pognal na zvijajocho se zhrtev...

Treee. . .sk. . .

“Primiiii... drzhiii... zavezhi... potegni...”

Metezh krikov, vreshchanja, suvanja in. . . Konchno se je vse umirilo. Pet zasoplih korenjakov je zadovoljno zrlo v zvezanega vampirja.

***

Mlada novinarka je z obchudovanjem gledala velikega lovca na vampirje.

“...in tako smo ujeli vampirja,” je konchal stara korenina.

Naivno mlado dekle ni moglo prikriti svojega vzhichenja. Vse to je bilo tako fantastichno. Cevka, iz katere je srebal lovec na vampirje, je bila nekaj tako nenavadnega, pa cheprav je bila iz navadne prozorne plastike, kakrshne uporabljajo pri transfuziji. Seveda s to razliko, da je shlo tu za vampirja. Njegovo do pasu golo modrikasto telo je bilo razpeto na kvadratni zhelezni okvir, v zhilo na roki pa je imel zabodeno iglo, skozi katero je pochasi odtekala kri. She vedno je kazal znake zhivljenja, cheprav mu je glava zhe nemochno visela z ramen.

“Bi she vi poskusili? Vampirska kri je sicer nekoliko grenka, ampak potem, ko se navadish...”. Stari bojevnik je dobrodushno pomolil cevko svoji radovedni poslushalki. . .

Novinarka je zmedeno odkimala, ne vedoch, kaj naj reche, ko so se nenadoma odprla vrata in vstopil je uniformiran mozhak. “Shef kliche,” je hladno sporochil.

Lovec na vampirje se je zdolgochaseno nakremzhil: “Da ni spet kakshna kontrola.”

“Ne vem, vsi moramo priti k njemu.”

Stara korenina se je oprostil in izginil za vrati, novinarka pa je najprej neodlochno zastala, toda po kratkem obotavljanju jo je le premagala poklicna radovednost. Po tihem se je splazila za lovcem in pokukala skozi priprta vrata... Pet korenjashkih mozh, postrojenih v ravni vrsti, je stalo mirno in upiralo svoje poglede na malega mozhaka, ki se je sprehajal sem ter tja pred njimi.

“Naprej, fantje, da vam chestitam...”

“Hvala,” se je izvilo kakor en glas iz petih korenjashkih prsi.

“Delo ste opravili odlichno.”

“Hvala.” .

“Rezultati vashega dela so lahko v ponos vsem lovcem na vampirje.”

Zadovoljstvo in veselje je prishlo iz petih parov ochi: “Hvala.”

“Ampak. . . ”

“Ampak?” Ponosni pogledi so se sumljivo zagledali v svojega shefa.

“Ampak kontrola mora biti.”

“Kontrola.. . saj she en teden ni minil, odkar smo bili na brushenju.”

“Da, hm, to je zhe res, ampak kontrola mora biti.”

"Pri tej plachi, ki jo imamo.”

“In za tako delo, ko nikoli ne vesh, kdaj bosh izgubil glavo.” Pet kislih obrazov je uzhaljeno gledalo predse.

Toda negodovanje ni niti najmanj zaleglo. “Ti... pokazhi...” je z ukazovalnim glasom nastopil komandir.

“Jaz...” Ochi so se obrnile na desno in levo, toda drugega izhoda ni bilo. Nakremzhena usta so se pochasi razshirila, da so se pokazali zobje in zhe je k njim postavila shefova roka specialno napravo.

“Ena, dva, tri, shtiri, pet... pet... pet milimetrov nad normalo. . .”

“Ampak shef...”

“Nich shef. Kakshna sramota. Moji mozhje imajo daljshe podochnjake od pravih vampirjev... sramota, na brushenje.”

“Ampak shef, che pa kar sami od sebe rastejo...”

“Da, ampak ovchkam nikoli. Samo vampirjem in...”

(1978)