Revija SRP 25/26

Andrej Lutman

TRI RECENZIJE

 
BRLIZGI MELOSA
Jozhek Shtucin OB DOTIKU
Gorenjska zalozhnishka druzhba, Kranj, 1996

V zbirki Bela in z naslovnico Oresta Zagorichnika razgrinja Jozhek Shtucin svoj chetrti pesnishki met. Dosledna in natanchna izpeljava fabule pesmi, do robov in meje dosega estetike dodelana, kar ustolichena raba jezika, svezha tematika in motivika poetichnih ekskurzov ter filozofski prestop iz metafizike v holizem vseperceptivne zavesti so glavne kvalitete novega pesnishkega tkiva. Te kvalitete so podane v komunikativnem in hkrati meditativnem ovoju form.

Dotaknemo se dveh sklopov pesmi, ki imata naslova Mrzlo polje in Jutranje ochi. V prvem delu so zbrane pesmi celine. To pomeni, da so v primerjavi z drugim delom, kjer so razgrnjene pesmi morja, precej toge, shilaste, trpke, vsebinske, imajo mochan naboj janga, moshkega principa, korespondirajo s Soncem. Niti ni chudno potemtakem, da je najbolj ponavljajoch se pojem prvega dela prav Luna, mesec, ki se potem v drugem delu razbohoti z razsezhnostimi morja, ki obdaja otok.

V pesmi Jutranje ochi pa pravi (cit.): ... tako svetel je dan / tik pred soncem... / in tih mir se seli / skozi naju, /skozi najine nemirne nozdrvi, kar na simbolnem nivoju nakazuje prepletenost s prvim delom. Pesnik pesni svoja stanja kot skrben znanstvenik. Dogaja se vpliv in preplet konichastega in ovalnega, zhenskega in moshkega na Zemlji, vanjo in nad njo. Tako obdanost s kopnim okupira pesnikovo zavest s specifichnimi fenomeni in tudi soochanje z njimi je dolocheno na podlagi tako imenovanega geografskega kljucha. Drugi del je tanjshi, prvi obshirnejshi. Drugi prepojen z radostjo in spokojnostjo, prvi melanholichno metafizichen. In kje je zdaj pesnik-znanstvenik, da dolochi delezh moshkega v zhenskem in obratno? Kakshen je delezh otoka v morju in kakshen vode na kopnem? Pesnik pesni svoja stanja kot skrben znanstvenik, se pravi, da znanstvenik pach ni.

Chemu zda takshna solipsistichna modrovanja?

V pesmi Stare zhile, ki je v prvem delu, Jozhek zapishe (cit.): Vchasih mi zadishi po rozhnatih merjascih, /ki so hodili scat v moja usta, kar ponazarja zmozhnost pesnika, da s podobami razlaga svoj ustroj videnj, kakor tudi znanstvenik razlaga v prispodobah, kaj se dogaja ob dolochenem pojavu svojega opazovanja. Oba sta mojstra privida.

In Jozhek Shtucin sporocha svoja dognanja ob dotiku Sonca, Lune in Zemlje. Grabi - osvobojen svoje privzgojene navezanosti na zgodovinskost - po docela novih ciljih svojih naporov v poeziji. Glavna pustolovshchina se shele pravzaprav zachenja. Izhodishche je dano. Garanti tudi.

 

RELIGIJA BESED
Allen Ginsberg BLEBETANJE NESKONCHNOSTI
Zalozhil KUD France Presheren, Ljubljana, 1997, prevedel Primozh Kushtrin

Konchno imamo Slovenci omogochen delni vpogled v stvaritve zhe legendarnega in verjetno najrazvpitejshega poeta Zdruzhenih drzhav Amerike. V slovenskem prevodu tako lahko prebiramo prerez skozi dobra tri desetletja ustvarjanja Allena Ginsberga. Izbor je opremljen z uvodno shtudijo Urosha Mozeticha ter opombami, krajsho bio- in bibliografijo. Dopadljiv izdelek moti skromna naslovnica na za otip neprijetnem recikliranem papirju.

Vsekakor je protest kljuchna beseda teh pesnitev, teh lucidnih skladanj in gnetenj besed in smislov, sporochil. Pomenska nabitost brezkompromisno angazhirane poezije je tako rekoch nujna, saj je prav na ta nachin vpeta v prepoznavne konotacije in sopomenske odvisnosti bralca. Kako sporochati svobodo, kako dosechi, da ti bo dano nescenzurirano bajanje, prosto izrekanje vsega o vsem, kako biti v permanentnem stanju glasnika - to je pravi in kar edini izziv poetu, ki je poistil svoje zhivljenje s poezijo, ki izreka v-eno-mer she zdaj: teme so iste, izkushnje mnogoternejshe, razvoj mnozhichen, kar omejujoch.

Ja, kaj je razvoj? Trdim, da je strzhen te poetike zapichen v polje mozhnosti svobode, tiste pretanjene ideje anarhizma, ki je brez lazhnih in pridodanih aspektov terorizma in sploshne kataklizme. Ne, vizija je zmes skrajnih individuumov, ki ne potrebuje nikogar, da bi kazal, kje chez cesto, kdaj delati, kako uspeti, kaj je vrednost, kaj vrednota. Skratka: kako zmanjshati vse posrednike do razprtja razgleda vseh mozhnosti, ki si jih lahko vsak sebi nudi. Je to razvoj? Ochishchenje privzgojene navlake, razbitje vseh mogochih omejitev, prepovedi, pa stikanje in pretikanje z obrobji socialnega in psihichnega dometa urbanega utripa.

Utrujen od drugachnosti, vrochichen od videnj in sanj, pa skoz in skoz dosleden zachrtovalec zrenja razpustitve civilizacije, ki je temeljila na strahu, dvolichnosti, dominaciji na smrt bolnega boga, ki najrajshi vidi, da je tudi krog njega vse bolno in na poti onkraj. Vsak pesnikov krik je snop svetlobe v temachne in do nerazpoznavnosti zagrnjene chlovekove pritlehnosti v smislu invalidenja samega sebe s tem, ko ne udejanjish vseh svojih danih ali pridobljenih zmozhnosti. V obsodbi prilashchanja in s smelo zarezo v tkivo embalazhe je poezija Allena Ginsberga zapoznel, a svezh dotok poetichnega toka, ki zna tudi slovensko pesnishtvo dodobra prevetriti in spihati napihnjene velichine, ki prodajajo rezultate vechdesetletne zamude s prevodom v knjizhni obliki, tako da v svojo embalazho ovijajo tujo - v tem primeru Ginsbergovo - vsebino .

 

BARD NA SCENI
Andrej Rozman - Roza JE ZHE VREDU MAMA
Zalozhil KUD France Presheren, Ljubljana, 1997, oblikovanje Etbin Stefanchich

Kot nam v napotilu k branju razlozhi Roza, je zbirka le vmesni izdelek v njegovi nameri, da napishe zadnjo slovensko knjigo.

Tako zbirka predstavlja pravzaprav slovensko pesmarico, saj zachne z zhe ponarodelimi vizhami Ane Monro in se nadaljuje v pesmi, ki to schasoma postanejo. Stilno in formalno se Roza kiti z epigramsko kratkimi in baladno razvlechenimi pesmimi. Verzi so za ubrano petje ritmizirani in slengovsko obarvani, oziroma je sleng glavno besedishche pesmi. To daje verzom ne le ironichen nadih - pach skladno z vsebino -,marvech na ta nachin pesmi dobe lahkotnost brezchasja, se pravi aktualnost.

Aktualnost pesmim daje predvsem njihov objekt: slovenski chlovek v pesmi in besedi, v vsej paleti teatralichnosti in intime, v vsej svoji bedi in vsem blishchu. In najmochnejshi Andrejev argument: samoironija.

Tako se sprehodimo skozi narodovo ikonografijo she od chasov z Balkanom do zaletavanj v Evropo. Pesnik postane tako ogledalo zase in vse, kar mu nudi snov. Prepoznavanje je mestoma skorajda nezavedno, saj shele kasneje shpikne ost lastne podobe. Razpon pesnikove imaginacije je nepredvidljiv in igrivo didaktichen, kar v smislu izrochila basni in ljudskih pesmi.

Fascinantna je subtilnost Andreja Rozmana v smislu meshanja dveh in vech nivojev socialnih in psiholoshkih kategorij, ko je tako kronoloshka sinhronost kot mitoloshka ekvivalenca domishljena in efikasna, ko suva v domene novih modelov medchloveshkih odnosov, ko z lirichno natanchnostjo dolocha bonton trenutka, ki je pach trenuten. Prav zmozhnost, da se lahko smejesh sam sebi, je vrednost in vrednota.

To empiriko Roza mojstrsko pne z verzi, ki imajo takte davnih bobnov, a done pod neonskimi luchmi, v shvicu vsakdana. Ko sem pri moraliki: kljub aktualnosti, kljub obreganju ob z mnozhichnimi mediji razpihane probleme, kljub pronicljivosti v domene politichnega in she kam pesnik ni obremenjen s kako krivdo ali grehom. Je kronist in zapisovalec percepcije, ki mu vchasih in mestoma uspe shpric vsemu navkljub.

Zbirka Je zhe vredu mama sodi na knjizhni polici vshtric s Preshernom.