ugash23

Vili Stegu

UGASHAJOCHE SANJE

PESEM MESECHNIKA

Misli dnevu se odpirajo -

ti shkrlatni tulipani

nad prepadom sanj.

Srce je pozabljena chasha,

pelin vanjo se nataka -

ta zhlahtni mosht

za samote zhenitnino.

Gore so cvetje zavrzheno -

te lilije nevedne,

kot izgubljene ovce na loku neba;

in jutranje pesmi pastirjev

okrusheni zvoniki so,

od chakanja zhe davno onemeli.

O, dajte mi razbito chasho,

da vsaj zhejne ustnice zakrvave!

OCHISHCHENJE

Nashe roke so vrchi za balzam,

le prazne bodo ostale.

Chepimo ob porushenih svetishchih,

nasha pesem je bolshchanje v prazno.

Spomini -

suho iskanje za chrvivimi oltarji,

mrzla je kadilnica,

requiema ni,

za shkrbinami srca zori

kesanje v tezhkih strokih.

OBUP

Popotnik

onemogel podpira

podrt kazhipot.

Poti

se potapljajo v pesek.

Po obzorju

chrn sprevod nochi

ognjeno zarjo k pokopu.

BRKINSKI MATERI

Oj mati,

utrgali ste plod,

grenak za tri rodove.

Oj mati,

med gnile tramove

ste skrili trpko zhalost,

to rozho spoznanja.

Oj mati,

nikogar ni,

da bi vam lumin prizhgal

ob shopu spominov

za zhive in mrtve.

Oj mati,

kako ste v samoti dozoreli,

kako ste tihi in svetli,

ko vecher vam molitev prizhiga

med shtirimi zidovi

za zhive in mrtve.

Oj mati,

kako usmiljeno se vas dotika

srce zhalostne Matere bozhje

s sedmimi mechi prebodeno

za zhive in mrtve.

POZNA JESEN

Chas razbitih sodov

razprl je jadra bela

v ledeno svetlobo krizantem.

Grobovi so zreli od samote.

Zhenica ugaslih ochi jerbas odnasha,

kosci so zhe zdavnaj odshli,

pushchoba je vas poselila,

sprhnele so pod lipo klopi,

vodnjak usahel nemo zhdi.

PODOBA V ZRCALU

Narasla reka nosi koshchke moje dushe

na umazanih valovih …

… neslishno se valijo tezhke, temne gmote.

Ni dneva,

ni nochi,

ni mraka.

Ni chasa,

ni bitij,

ne krvavega sledu njihove ljubezni.

Neslishno drsi pobesnela reka

v objem brezkonchnega nicha.

Odnasha koshchke moje dushe

kot orehove lupine.

Odnashala jih bo brez kraja

v praznino,

v brezzvochje,

v jekleno kletko bivanja.

Ko bodo nekoch ptice obsedele na mojem okostju,

se bodo zachudene vprashale, zakaj to drevo ne ozeleni.

Ne bodo vedele,

da je vsajeno v zemljo brez krvi.

PRICHAKOVATI

Verovati,

upati,

ljubiti.

Ali samo prichakovati,

presunjeni z zhelom dvoma,

prikovani z obupom na molchanje v temi.

Verovati,

da smo, ker nismo.

Upati,

da nikoli ne pozabimo pozabljenega.

Ljubiti,

kar smo zhe davno prekleli

s sovrashtvom nerojenega.

Za vsem tem she

v e r o v a t i,

u p a t i,

l j u b i t i

kot sence bitij na peshchenem bregu.

Mimo vsega tega she p r i ch a k o v a t i,

pronikniti kot izgubljen sok

v razsusheno zemljo

kot v s p o ch e t j e.

RDECH OBRAZ CHRN

Ko bodo besede porusheni potokazi,

raztreseni po poteh, ki ne peljejo nikamor.

Ko bodo gozdovi chrnih dreves porasli mesta

in bo mnozhica brezupno iskala svetlobe,

zvijajoch se v osrchju teme.

Ko ne bo nikjer vech nobenega zvona,

da bi raznesel glas odreshenja po zamrlih ulicah.

Ko niti grobovi ne bodo vech sprejemali

prezgodaj umrlih v nedozorelem dnevu.

Ko bodo podobe pretekle

in podobe prihodnje

zgorele v ognju, ki ne bo niti topel niti svetel.

Ko bo srecha le izgubljena fraza

na raztrganem praporu zadovoljnosti

zatavala v mirno predmestje starcev in otrok.

Ko bodo vsi vzvisheni cilji

nashli svoje pravo domovanje v zaraslem mochvirju

in bodo prichakovanja

lokvanji na njegovi umazani vodi,

ki nosi v sebi klice smrti.

Ko takrat bo le takrat,

brez sidra v chasu,

brez jadra v unichujochem orkanu.

Ko bom le tochka v zharechi masi,

v brezkonchni masi

in bosta moj spomin in misel

samo bolecha zavest izgubljenega bivanja.

In ko bodo vsa zatochishcha porushena,

da nikjer ne bo trdnega mesta za misel,

da bi se ustolichila.

Ko vse, kar je,

kar je bilo

in kar bo,

bo le neskonchna razzharjena planjava

in jaz njeno sredishche,

zavedajoch se njenih okroglih robov

in njenega neunichljivega sovrashtva.

Takrat bom razklal jedro skritega spomina,

takrat bom iz razzharjenega sredishcha

kot obupanec pred smrtjo iztegnil roke

proti dolini.

Takrat bom vedel,

da zdaj in vekomaj ne bom pozabil

in vroche zhezlo bom zagrabil,

si ochi izdrl.

Takrat bom samo v spominu she zhivel,

v spomin Te uklenil,

v spomin s Tabo spojen,

v sredishchu razzharjene planjave na vekomaj ostal.

FINALE II.

Vse v razmetanem neredu.

Zachetek in konec sta eno,

nemogoche ju je razvozlati.

To bo nov zachetek novega konca v pravi zachetek.

Nekje se morje dotika obale,

nekje ptice morajo pristati,

cheprav so danes kot oblaki,

ki jih nevidna sila zhene prek neba.

Nekje je zadnja obala,

da se obupanci utaborijo na njej,

cheprav je polna glasbe vetra pred tishino.

Nekje morajo ostati podobe ljubljenih bitij,

cheprav onkraj dosega ochi.

Nekje mora molitev dobiti svojo veljavo,

cheprav onkraj porazov in zmag.

Saj nekje mora Sin ljubiti Ocheta,

cheprav onkraj smrti in nashe vere.

Nekje mora Oche ljubiti Sina,

cheprav onkraj traktatov in dogem.

Nekje mora Sin zbirati skesane za svoje kraljestvo,

cheprav onkraj nashih zhivljenj,

ko so z ognjem prikovana na vlazhno prst.

Tako mora biti

izven vere

izven upanja

izven ljubezni.

Izven nas

in z vso tezho dvoma v nas.

REQUIEM V C - DURU

Oznani mi radost in veselje

in vzradovale se bodo kosti potrte.

Danes ste odnesli mojo dusho k pokopu

po strmem, krvavem pobochju

v koshcheni nosilnici vashih src.

Dolg sprevod ste bili

kot chrna kacha v shkrlatu.

Vili ste se,

vrtinchili,

shvigali,

dvigali se

kot nemirni duhovi iznad krvi.

Dokler niste mrtvi obviseli

na kamnitem krizhu.

V trenuku sprevoda vech ni,

le pod krizhem par kapelj krvi

in dusha, ki trga chloveshke vezi.

PESEM O BELEM CHASU

Bela je trava pepela

in skala pepela je bela.

Tvoje ochi so megla bela.

Bela,

bela je tvoja dusha,

iz belega pepela moja usta.

Bela,

bela je usahla reka,

iz belega pepela

nje razgaljene grudi bele.

Beli,

beli so dnevi,

iz belega pepela njih cvetovi veli.

Belo,

belo bije chas,

iz belega zvonika zvon molchi.

Beli,

beli so ljudje,

iz belih src jim bela smrt dehti.

She sonce se je v belo

tenchico nocoj odelo.

Vse poti v kamenju gorijo

belo, belo …

MAKSIME

Nekje je konec vsake poti,

ali pa se z drugo zlije.

Enkrat vsakdo obmolchi,

ali pa v smrtnem strahu vpije.

Enkrat vsako sonce potemni,

ali pa se v ocean mrtvih zvezd izlije.

Na kraju she pesem izzveni

in tishina v vesoljnost zavpije.

V smrtnem boju,

ko skozi razpoke vechnost zadoni,

se dusha v trpljenju tu vseprisotnem umije.

________

Vili Stegu, Ugashajoche sanje, Zalozhba 2000, 1996; izbor Jadranka Tomazhich