Revija SRP 23/24

Vili Stegu

UGASHAJOCHE SANJE

 

PESEM MESECHNIKA
 
Misli dnevu se odpirajo -
ti shkrlatni tulipani
nad prepadom sanj.
Srce je pozabljena chasha,
pelin vanjo se nataka -
ta zhlahtni mosht
za samote zhenitnino.
Gore so cvetje zavrzheno -
te lilije nevedne,
kot izgubljene ovce na loku neba;
in jutranje pesmi pastirjev
okrusheni zvoniki so,
od chakanja zhe davno onemeli.
O, dajte mi razbito chasho,
da vsaj zhejne ustnice zakrvave!

 

OCHISHCHENJE
 
Nashe roke so vrchi za balzam,
le prazne bodo ostale.
Chepimo ob porushenih svetishchih,
nasha pesem je bolshchanje v prazno.
Spomini -
suho iskanje za chrvivimi oltarji,
mrzla je kadilnica,
requiema ni,
za shkrbinami srca zori
kesanje v tezhkih strokih.

 

OBUP
 
Popotnik
onemogel podpira
podrt kazhipot.
Poti
se potapljajo v pesek.
Po obzorju
chrn sprevod nochi
ognjeno zarjo k pokopu.

 

BRKINSKI MATERI
 
Oj mati,
utrgali ste plod,
grenak za tri rodove.
Oj mati,
med gnile tramove
ste skrili trpko zhalost,
to rozho spoznanja.
Oj mati,
nikogar ni,
da bi vam lumin prizhgal
ob shopu spominov
za zhive in mrtve.
Oj mati,
kako ste v samoti dozoreli,
kako ste tihi in svetli,
ko vecher vam molitev prizhiga
med shtirimi zidovi
za zhive in mrtve.
Oj mati,
kako usmiljeno se vas dotika
srce zhalostne Matere bozhje
s sedmimi mechi prebodeno
za zhive in mrtve.
 
 
POZNA JESEN
 
Chas razbitih sodov
razprl je jadra bela
v ledeno svetlobo krizantem.
Grobovi so zreli od samote.
Zhenica ugaslih ochi jerbas odnasha,
kosci so zhe zdavnaj odshli,
pushchoba je vas poselila,
sprhnele so pod lipo klopi,
vodnjak usahel nemo zhdi.

 

PODOBA V ZRCALU
 
Narasla reka nosi koshchke moje dushe
na umazanih valovih
neslishno se valijo tezhke, temne gmote.
Ni dneva,
ni nochi,
ni mraka.
Ni chasa,
ni bitij,
ne krvavega sledu njihove ljubezni.
Neslishno drsi pobesnela reka
v objem brezkonchnega nicha.
Odnasha koshchke moje dushe
kot orehove lupine.
Odnashala jih bo brez kraja
v praznino,
v brezzvochje,
v jekleno kletko bivanja.
Ko bodo nekoch ptice obsedele na mojem okostju,
se bodo zachudene vprashale, zakaj to drevo ne ozeleni.
Ne bodo vedele,
da je vsajeno v zemljo brez krvi.

 

PRICHAKOVATI
 
Verovati,
upati,
ljubiti.
Ali samo prichakovati,
presunjeni z zhelom dvoma,
prikovani z obupom na molchanje v temi.
Verovati,
da smo, ker nismo.
Upati,
da nikoli ne pozabimo pozabljenega.
Ljubiti,
kar smo zhe davno prekleli
s sovrashtvom nerojenega.
Za vsem tem she
v e r o v a t i,
u p a t i,
l j u b i t i
kot sence bitij na peshchenem bregu.
Mimo vsega tega she p r i ch a k o v a t i,
pronikniti kot izgubljen sok
v razsusheno zemljo
kot v s p o ch e t j e.

 

RDECH OBRAZ CHRN
 
Ko bodo besede porusheni potokazi,
raztreseni po poteh, ki ne peljejo nikamor.
Ko bodo gozdovi chrnih dreves porasli mesta
in bo mnozhica brezupno iskala svetlobe,
zvijajoch se v osrchju teme.
Ko ne bo nikjer vech nobenega zvona,
da bi raznesel glas odreshenja po zamrlih ulicah.
Ko niti grobovi ne bodo vech sprejemali
prezgodaj umrlih v nedozorelem dnevu.
Ko bodo podobe pretekle
in podobe prihodnje
zgorele v ognju, ki ne bo niti topel niti svetel.
Ko bo srecha le izgubljena fraza
na raztrganem praporu zadovoljnosti
zatavala v mirno predmestje starcev in otrok.
Ko bodo vsi vzvisheni cilji
nashli svoje pravo domovanje v zaraslem mochvirju
in bodo prichakovanja
lokvanji na njegovi umazani vodi,
ki nosi v sebi klice smrti.
Ko takrat bo le takrat,
brez sidra v chasu,
brez jadra v unichujochem orkanu.
Ko bom le tochka v zharechi masi,
v brezkonchni masi
in bosta moj spomin in misel
samo bolecha zavest izgubljenega bivanja.
In ko bodo vsa zatochishcha porushena,
da nikjer ne bo trdnega mesta za misel,
da bi se ustolichila.
Ko vse, kar je,
kar je bilo
in kar bo,
bo le neskonchna razzharjena planjava
in jaz njeno sredishche,
zavedajoch se njenih okroglih robov
in njenega neunichljivega sovrashtva.
Takrat bom razklal jedro skritega spomina,
takrat bom iz razzharjenega sredishcha
kot obupanec pred smrtjo iztegnil roke
proti dolini.
Takrat bom vedel,
da zdaj in vekomaj ne bom pozabil
in vroche zhezlo bom zagrabil,
si ochi izdrl.
Takrat bom samo v spominu she zhivel,
v spomin Te uklenil,
v spomin s Tabo spojen,
v sredishchu razzharjene planjave na vekomaj ostal.

 

FINALE II.
 
Vse v razmetanem neredu.
Zachetek in konec sta eno,
nemogoche ju je razvozlati.
To bo nov zachetek novega konca v pravi zachetek.
Nekje se morje dotika obale,
nekje ptice morajo pristati,
cheprav so danes kot oblaki,
ki jih nevidna sila zhene prek neba.
Nekje je zadnja obala,
da se obupanci utaborijo na njej,
cheprav je polna glasbe vetra pred tishino.
Nekje morajo ostati podobe ljubljenih bitij,
cheprav onkraj dosega ochi.
Nekje mora molitev dobiti svojo veljavo,
cheprav onkraj porazov in zmag.
Saj nekje mora Sin ljubiti Ocheta,
cheprav onkraj smrti in nashe vere.
Nekje mora Oche ljubiti Sina,
cheprav onkraj traktatov in dogem.
Nekje mora Sin zbirati skesane za svoje kraljestvo,
cheprav onkraj nashih zhivljenj,
ko so z ognjem prikovana na vlazhno prst.
Tako mora biti
izven vere
izven upanja
izven ljubezni.
Izven nas
in z vso tezho dvoma v nas.

 

REQUIEM V C - DURU
 
Oznani mi radost in veselje
in vzradovale se bodo kosti potrte.
Danes ste odnesli mojo dusho k pokopu
po strmem, krvavem pobochju
v koshcheni nosilnici vashih src.
Dolg sprevod ste bili
kot chrna kacha v shkrlatu.
Vili ste se,
vrtinchili,
shvigali,
dvigali se
kot nemirni duhovi iznad krvi.
Dokler niste mrtvi obviseli
na kamnitem krizhu.
V trenuku sprevoda vech ni,
le pod krizhem par kapelj krvi
in dusha, ki trga chloveshke vezi.

 

PESEM O BELEM CHASU
 
Bela je trava pepela
in skala pepela je bela.
Tvoje ochi so megla bela.
Bela,
bela je tvoja dusha,
iz belega pepela moja usta.
Bela,
bela je usahla reka,
iz belega pepela
nje razgaljene grudi bele.
Beli,
beli so dnevi,
iz belega pepela njih cvetovi veli.
Belo,
belo bije chas,
iz belega zvonika zvon molchi.
Beli,
beli so ljudje,
iz belih src jim bela smrt dehti.
She sonce se je v belo
tenchico nocoj odelo.
Vse poti v kamenju gorijo
belo, belo

 

MAKSIME
 
Nekje je konec vsake poti,
ali pa se z drugo zlije.
Enkrat vsakdo obmolchi,
ali pa v smrtnem strahu vpije.
Enkrat vsako sonce potemni,
ali pa se v ocean mrtvih zvezd izlije.
Na kraju she pesem izzveni
in tishina v vesoljnost zavpije.
V smrtnem boju,
ko skozi razpoke vechnost zadoni,
se dusha v trpljenju tu vseprisotnem umije.
 
________
Vili Stegu, Ugashajoche sanje, Zalozhba 2000, 1996; izbor Jadranka Tomazhich