Revija SRP 23/24

Stane Bernik

 

Podobe prostorov med podzavestjo in spoznanji
 
SLIKARSTVO SHTEFANA PLANINCA
 

Ni prav veliko likovnih umetnikov, ki bi kot Shtefan Planinc tako preprichljivo in vselej postavno stali v vrhu ustvarjalne produkcije svojega naroda. Ko se oziramo v bogati opus tega izjemnega slikarja, risarja in ilustratorja, se moramo zavedati, da je za njim prek shtirideset let vztrajnega stvariteljskega iskanja in svojskega upodobljanja nashe posamichne in kolektivne dushevnosti, predvsem pa tudi travmatichnega vdiranja v svojo lastno zasebnost, njenega odkritega razgaljanja, skoraj seciranja pred zdrznjenimi pogledi gledalca. To isto lahko povemo tudi z besedami, ki so se mu zapisale v neki pesnitvi v ne tako oddaljenem trenutku samorazmisleka in poetichnega ubesedovanja (1986) - poezija se je namrech ves chas zlivala z njegovim likovnim ustvarjanjem: “Kadar me spremlja/moj vzporedni prostor - chas,/vedno/razrezan/ostrmim...” V njegovem slikarstvu so to kajpak tiste fantastichno izsanjane krajine, urejene zgolj po nachelu nadrealnega sobivanja chloveka in stvari, ki si jih je umislil. Vse, kar prepoznamo kot dejavne podobe nashega konkretnega sveta, so nekakshni psihoanalitichni grafi, znakovni izzivi, ki razkrivajo nasho podzavest in vzpostavljajo diskurzivno in polemichno razmerje s sistemom bivanjskih vrednot, che smo si ga sploh izoblikovali. V isti pesnitvi slika pravIjichne prostore, kjer srechujemo “lica rjasto rdecha”, kjer so “lasje razsuto zlato” - “In roke! /O, da!/Roke! Roke! Roke!/ Vse so brez orozhja,/brez nozhev,/brez pushk,/brez bomb,/brez chrnih atomov.” Planinc je slikar-poet izrazite pikturalne imaginacije. Danes se zavedamo, da je prejkone izpovedoval obchutenje blizhajochih se novodobnih travm, morij, ki so v nashi neposredni soseshchini iznichile cele pokrajine in oplazile tudi nas, a vendarle s srechnim izidom. Slikar podozhivlja tisochkrat upesnjene podobe v svojih slikah, zaradi chesa nam je sklep pesmi videti edini smiselni opomin in sporochilo: “in nezhnost je tako velikanska,/ da vedno pobegnem/ chez pajchevinasto chrto, ki lochi moj prostor - chas/ od/ nashega/ ponorelega sveta.” Beg v svet besednega izrazhanja je bil kajpak svojevrstna preizkushnja, she eden njegovih “vzporednih prostorov”, kajti Planinc se je od samega zachetka nagibal k literaturi in odlochitev za slikarstvo je morala biti zanj na neki nachin dokonchen notranji obrachun. Od tod se je zachenjala premochrtna ustvarjalna pot likovnika, najprej s popolno predanostjo ilustraciji (in stripom), ki je bila zanj she zmerom zhiva vez med besedo in podobo. Kar dobri dve desetletji je zaznamovala njegovo delo (bila mu je tudi, kot sam pove, “eksistenchna nuja”) in v shirokem razponu izraznosti predstavlja inovativno in avtorsko najbolj domishljena poglavja v razvoju slovenske modernistichne ilustracije. Planinc imenuje sam sebe “pripovedni slikar”, jaz bi rekel prichevalec, ki pa je prav zaradi izkushnje z ilustracijo iz svojega slikarstva izlochal vse, kar bi v chistem slikarskem smislu utegnilo ohranjati povsem nekonstitutivne ilustrativne sestavine. Kompozicijo je sprva dosledno gradil kot organizem z gostim izrazjem znakovnega pikturalnega nagovora, po dokonchanem obrachunu z oljem najprej s svojimi specifichnimi “meshanimi tehnikami”, izvirno izpeljanimi iz vodotopne tempere in vechplastno mojstrovanimi do nazorne avtorske prepoznavnosti, nato pa tudi z risbami, razvidno razvitimi iz specifichnih deskriptivnih oblik, obchutenih zhe v njegovih zasnovah ilustracij in stripov, v katerih je vlek chrtovja tenkochutno mehchal in obrise razbarval k barvitim jedrom chiste slikarske predstavnosti. Ta tezhnja sintaktichne izpeljave k semantichno preudarni likovni govorici je nekakshna nazorska stalnica Planinchevega slikarstva, lahko jo spremljamo zhe od zgodnjih del, saj se je identificirala z vsebino v vseh njegovih sklenjenih tematskih sklopih. Vse to velja zhe od Prasvetov v shestdesetih letih, kjer je mochno stopila v ospredje obsedenost s spominskim zapisovanjem odmevov podzavestnih fantazmagorij in sanj, nezavedno spodbujanih iz svojih lastnih stisk in kolektivnih pretresov, v katerih se je resnichnost razblinila pred fantastichno in metafizichno presnovljeno imazherijo nashih odpotovanj, ko se najdemo sami s seboj v nekakshnem neoprijemljivem svetu, v svetu, ki ga, che uporabim izraz iz Kosovelove konstruktivistichne poetike, opredeljujejo “brezdalje”, psihichna napetost, bivanjska negotovost, pa tudi svojevrstna ironichnost, saj kdaj pa kdaj privre na povrshje slik celo v podobi cinichne distance. Nastajanje takih slikovnih prizorishch je vselej spremljalo umetnikovo popolno energetsko izpraznenje, ki se je z vso silo izlilo v ekspresivno nabitost upodobitev in nadvse natanchno zaznamovalo izostrena fabulativna presechishcha. V trenutkih izoblikovanja kozmichnih svetov chlovekove nebrzdane in brezmejne imaginacije so nam njegove slike ponujale svojevrstno optiko, v katere fokusu se je po volji umetnika vedno znova znashla nedorechenost nashe bivanjske participacije, izkazana z enigmatichnostjo, kot jo zhivljenje samo zastavlja v podobi tisocherih zagat in vprashanj brez odgovorov. Ob tem smo vchasih obchutili, kot da se je umetnik zavestno umaknil v okvir svojih slik in iz tega prostovoljnega ujetnishtva, a s posvechenega trona, voajersko opazoval in se sarkastichno odzival na prizadetost gledalcev, ki so nevedoma zrli vanj.

Dozhivljajski svet njegovega slikarstva je bil od samega zachetka prepreden in stkan iz she neuzrtih aluzivnih organskih likov in brezoblichnih rechi, razprshenih v prostorih magichnih razsezhnosti. V zhelji, da si pojasnimo to jedko ekspresijo in spopad z resnichnostjo, smo si kritiki in pisci o Planinchevem slikarstvu izmishljali prispodobe iz na novo odkrivanih mikro in makro svetov. Kaos, ki je chedalje bolj prodiral v nasho zavest kot zavedanje nemochi in nuje po iskanju izhoda, smo poskushali povezovati z domachim modernistichnim izrochilom in Planinca pri tem opredeljevali kot edinega resnichnega in doslednega nadrealista v sodobnem slovenskem slikarstvu. Ta pojem in oznaka sta se nam v tej ali oni pojmovni izpeljanki zapisovala dobesedno vsem, sproshcheno, a nikoli neposredno prevajano in ortodoksno mishljeno kot zgolj enopomenski nasledek evropske nadrealistichne tradicije. Skorajda ni slovenskega kritika, ki ne bi kritishko razglabljal o vrhunski in globalni ustvarjalnosti nashega umetnika.

S poglobljenim razumevanjem je o Planinchevem slikarstvu vechkrat pisal tudi hrvashki kritik, njegov grozhnjanski “someshchan” in dober poznavalec njegovega dela, Vladimir Malekovich. Sredi sedemdesetih let, ko so bili za nashim slikarjem ciklusi Ceste, Zebre, Pasovi, Zoon politikon, Tihozhitja, Portreti..., je prvi izrekel pomenljivo in razlochujocho sodbo o takratnem ustvarjalnem trenutku in z njo poudaril novo dojemanje Planinchevega slikarstva: “(Planinc je) eden najboljshih slovenskih slikarjev, kot da bi zaklenil Pandorino skrinjico nadrealistichne imaginacije, zaradi chesar je na nebu njegovih slik potihnila nevihta predmetov.” In res se je ikonografija njegovih slik, zdaj she bolj prepojena s simbolno govorico magichnih likov (omenimo kot primera zasvojeno odsotnost alkomanov ali metaforichno upodobljene pohote, zaznamovane z erotichnim presekom sadezha pozhelenja) in z ekspresivno oblikovano sporochilnostjo v tem chasu prefiltrirala k prvinskim slikovnim frazam, ki jih je naprej razvijal poudarjene v risbah, she posebej v barvastih, nato pa prek cikla Miniatur vse do najnovejshih parishkih risb. Zanje bi pravzaprav zelo tezhko rekli, da so to sploh she risbe, saj s svojo polnostjo in domishljeno stkanostjo znotraj vizualnega polja ustvarjajo popolno dozhivetje izslikane sporochilnosti. Che je v virtuozno izpovedani retoriki poprejshnjih del odsevala Planincheva neizogibna zasvojenost z osebnimi interpretacijami sveta, s katerim se je docela identificiral in z njimi tudi mi, saj je v njih vsakdo med nami nashel svojo nisho podozhivljanj, se s postopno umirjenostjo, ki zachenja obvladovati njegovo slikarstvo v sedemdesetih, izrishe neka shirsha druzhbena angazhiranost v obliki induciranja obchih ekoloshkih in sicershnjih ravnovesnih bivanjskih modelov. V izraziti govorici nadrealizma je to kajpak vedno mogoche zgodovinsko upravichevati in upodabljati kot vozlishcha usod. Chedalje bolj se srechujemo s signali realnega sveta, ki vizualno prepoznavno opozarjajo na dejansko stanje stvari in osmishljajo njihovo vlogo v nekakshni povrnjeni prvinskosti in nas v novejshih delih s svojo strastno izraznostjo mochno spominjajo na Planincheva nekdanja vsebinska izhodishcha, udejanjena na primer zhe v zgodnjih Prasvetovih ali v nepozabnih zapisih, skorajda bi si upal trditi, da iz srednjeevropske distance dozhivetega popotovanja po Shpaniji (1988-90). V novejshih delih, pogosto na platnih velikega formata, kakrshnih pri Planincu tako mnozhichno doslej nismo videvali, to obchutimo kot sestavljeno poetiko urochenih in skrivnostnih pripovedi, izsrkanih iz globochin izkushenj in spoznanj o univerzalni pripadnosti. Zdajshnja dela sklepajo ciklus Nazaj v prasvet (1991-1995) in so nekakshna sublimacija, pomensko prechishchena sinteza iz bogatega, a nikoli do konca povzetega prejshnjega umetnikovega ustvarjanja. Gre za zastavek neposrednega likovnega nagovora z izrazito emblematichno barvno definicijo, sredi katerega prevzetno stoji nekakshno parabitje, porojeno kot simbolna fantazma nashega chasa. Snovno in znakovno je trdno zasidrano v kompoziciji celote, podreja si vidni prostor slike in znotraj njega uravnava silnice, ki zamejujejo njegovo virtualnost.

Zanesljivo vem, da nas bo Shtefan Planinc, umetnik par exelence, s sinergichnim znamenjem zhivljenjske modrosti in nakopichenjem umetnishkih izkushenj, z novo ustvarjalnostjo ponovno predramil in v nas uchinkovito sprozhil kontemplativne nagibe k opredeljevanju do resnic o svetu, ki tako silovito prezhemajo sporochilnost njegovega ustvarjalnega opusa. Che se bo to res zgodilo, o chemer sploh ne dvomim, bo nashe srechanje z njegovimi deli zadetek v chrno, saj nam bo korake znova, kot zhe tolikokrat doslej, zvedavo usmeril tudi k presenetljivim razsezhnostim nikoli spoznanih brezizhodnih prostorov kozmichnega blodnjaka. Tako bo zgodovinsko nezmotljivo potrdil znano dejstvo o iskateljski in ustvarjalni neizchrpnosti nadrealistichne slikarske poetike. Prav zato lahko ta prilozhnostni zapis sklenemo s trditvijo, da je ikonichna stanovitnost Planinchevega poetichnega ustvarjanja ena najzgovornejshih sestavin slovenskega sodobnega slikarstva in kakovostno trdna oblikoslovna stalnica v osredju njegove polimorfne in pomensko vechplastne izraznosti.