Revija SRP 23/24

Rajko Shushtarshich

O VREDNOTAH (V) STVAREH
(Izgubljene iluzije nekdanjega urednika Revije SRP)
 

O vrednotah (v) stvareh

 

Ko artikli postanejo vrednote, se v nashi zavesti dogajajo prav chudne spremembe: skoraj vsak kolichkaj vreden artikel lahko zamenja vrednoto. To je rojevanje novih vrenot v nashi zavesti, ni mu videti konca in ni jim videti konca, vrednot je nenadoma neskonchno po shtevilu. Tako je to, ko artikle, njihov char, njihov image izenachimo s simboli, ki so nam dotlej oznachevali vrednote. Sprva se to dogaja na povrshini zavesti, kasneje prodira globlje in globlje v nasho zavest. She najbolj so nam zavratni artikli iz preprichanja, takega, ki nam ga vsili reklama. Ta preprichanost je lahko tako mochna, da le-te kupujemo, tudi ko jih ne potrebujemo, v resnici le redko vemo, zakaj smo jih pravzaprav kupili, kupili smo jih pach zato, ker jih rabimo, saj so potroshni artikli narejeni tako, da se hitro troshijo in mi smo vendar potroshniki.

Ta pa, ki jim je navdihnil magichno moch, ve, on ve, zakaj smo jih kupili, edino, chesar ne ve, je to, katero vrednoto je uspel izriniti ali vsaj oslabiti v nashi zavesti, pa ga tudi ne zanima, zanima ga le, kako dobro deluje njegova magija. Artiklom je navdihnil image (artikla) in image njih stvarnika (firme). Dolgo je iskal slogan, ki bo vzhgal pozornost, zheljo in potrebo na koncu, ker on ve, da mora prodreti chim globlje v nasho zavest. Che je mochan mag, je mochan njegov slogan, tak, ki preliva pozhelenje v slo, neustavljivo nujo in zacharal bo mnoge z njo. Morda se mu posrechi to, da njegov artikel postane nepogreshljiv druzhinski chlan, a to se posrechi le redkim, che pa se mu to le posrechi, potem je njegov artikel sam postal vrednota. Vrednote, ki jih je prej propagandist uporabljal in zlorabljal zato, da bi se nam pritihotapil in vsidral v zavesti, tja, kjer je v njej orientacija smisla nashega bivanja, tja, kjer je mesto le vrednotam. Vsidral se nam je v zavest kot neizpodbitno dejstvo nashe zavesti, tako, ki nas orientira k poslej edinemu pravemu smislu bivanja, to je nakupu artiklov, obchudovanju njih stvarnikov (firm). Obche vrednote so postale odvech, nadomeshcha jih nova vrednota "artikel", njena realizacija je enostavna, z nakupom. Samo da imash dovolj denarja in kupil bosh lahko mnogo chudovitih vrednot - artiklov, ne sicer toliko, kolikor ti jih pozheli srce, ampak le nekoliko manj. Propagandisti morajo namrech poskrbeti, da se zavest chloveka potroshnika polni z novimi in novimi dejstvi zavesti: vrednotami - artikli. Taka je magija konzumerizma.

Med navadnimi artikli in artikli, res izbranimi, elito artiklov, pa je veliko socialno razlikovanje. Prav posebno moch imajo artikli, imenovani "simboli statusne potroshnje". Njihova moch je tako velika, da so se prostovoljni suzhnji potroshnje na izgnanstvo iz rodnega kraja, predmestja, vasi obsodili kar sami, vsaj tako so mislili mnogi med njimi. Pa ni chisto tako, obsodil jih je ta, ki jih je vrednotno orientiral, in ta je abstraktni stvor, abstraktna tvorba, rechem mu: "vrednotni sistem socialne stratifikacije". Njegovi mochni statusni simboli so: artikli - vrednote, kot so to: hisha, stanovanje, vinked, avto in she mnogo drugih. Za vsako socialno strato so posebni, posebej shtudiozno izbrani. Zhalostni transport prostovoljnih suzhnjev potroshnje, njih samoobsodba pa se je zachela zhe davno poprej. Zachela se je kot drama dejstev v (njihovi) zavesti. Naj je bila drama tragichna ali pa vesela kot shaloigra s srecho, odgovornost samoizgnancev je bila le v tem, da niso dali dovolj pomembne vloge: svobodi kot igralki nad igralkami med dejstvi zavesti. Potem se je moralo zgoditi to, da so prevech glavnih vlog zasedli zunanji igralci kot: avto in hisha, in prevech mochi so imeli scenaristi institucije - firme, in rezhiserji vrednotnega sistema socialne stratifikacije. Obche vrednote sicer nikoli ne zapustijo igre, a so vchasih tako malo opazne, da bi lahko rekel, da so v zavesti globoko odrinjene, tezhko se jih vidi. Najprej je bila poshkodovana zavest, potem je sledilo vse drugo. Ko so artikli povzdignjeni v vrednote, potem tudi dejansko vrednotno orientirajo chloveka potroshnika, mu ponujajo sebi svojski, predvsem pa troshljivi smisel bivanja.

Toliko sem moral porabiti za uvod o vrednotah v stvareh, da pripravim vzdushje za artikle v nekoliko drugachni podobi. Vendar zhelim she enkrat poudariti, da so "artikli - vrednote" posredna in posredovana dejstva zavesti. Tisto najgloblje, kar posredujejo nashi zavesti, je, da sochasno aktualizirajo tiste obche vrednote, ki z njimi vrednote - artikli manipulirajo. Te pa so zhe apriori v globini nashe zavesti. V nobenem primeru nadomestne vrednote - artikli ne morejo imeti enakovrednega statusa z obchimi vrednotami, ker s povrshine nashe zavesti v globino ne morejo prodreti. Enostavneje recheno, nadomestne vrednote ne morejo postati neposredna dejstva zavesti, ker so pach iz drugega rodu, iz rodu stvari, simbolov (artiklov), pa jih je vendar mogoche videti drugache.

 

 

Charobna moch stvari kot simbola, "amuleta"
in
stvar kot simbol sreche, "talisman"

 

Morda sem s pogromom nad stvarmi zhe napravil vtis, da bi najraje iznichil vse materialne stvari tega sveta in z njimi skoraj vso srecho nashe povrshinske zavesti, ki se nam posredno vsili v nasho zavest kot mochno sredstvo, mochnejshe od droge. A tako ne mislim, tudi ta b e s e d a je stvar in tudi to porochilo, ki ga pishem, je stvarno porochilo dejstev moje zavesti in tudi ta rachunalnik, pisalni stroj, na katerega prepisujem, je stvar in simbol hkrati. Zhelim si, da bi mi kdaj pa kdaj videli svoj pisalni stroj (rachunalnik) nekako tako, kot ga je videl Franz Kafka, potem bi se s stvarmi - simboli in med seboj razumeli drugache. Ali pa da bi gledali stvar nekako tako, kot je bilo zadnji chas modno, kot jo je videl Carlos Castaneda. Ali pa tako, kot so jih videli nashi davni predniki, ki jim pravimo divjaki. Oni so svoja orodja in orozhja videli chisto drugache, kot vidimo mi danes nasha orodja in orozhja. She vech tega pa so videli v stvareh pradavni magi. To videnje nashi civilizaciji hudo primanjkuje, veliko bolj kot samo divjashtvo. Ima pa ta civilizacija tako mochna orodja in orozhja. Kot se je vechala njihova uchinkovitost, tako se je izgubljalo videnje v njih: videnje magije simbolov, ki imajo moch in nemoch; in pa videnje simbolov, ki prinashajo chloveku in rodu njegovemu srecho - nesrecho.

Da bi neki predmet - simbol bil amulet, talisman, mora biti prezhet z veliko mochi in nemochi, pa nesreche in sreche svojega stvaritelja.

Ker le on jo ima, to moch in srecho, v svoji zavesti in on jo navdihne predmetu - simbolu. Predmet jo izzhareva, mogoche je videti njegovo magichno moch. Prav vsakdo, ki se ga dotakne s svojim duhom, mu je je nekaj dodal ali nekaj odvzel. Le redki med njimi se med sabo poznajo, tako locheni so med seboj, prav malo je she njih, ki vedo za svojo magichno moch in moch stvari: amuletov, talismanov. Povsem so jim jo odtujili, z njo razpolaga organizirana moch, nekje pri vrhu hierarhije mochi institucij, sistemov.

Le redki so mochni predmeti, ki she nosijo osebni pechat glavnega maga, ves ustvarjalni proces je nekako razbit, razdeljen, odtujen, oropan svojega bistva in chara. Stvari delamo tako brezdushno, lahko bi rekli mehanichno, rutinsko, serijsko, industrijsko, avtomatsko. Chloveku je kar nerodno, ko vidi, kako mochna, mogochna in razvejena organizacija je vpletena v to, da bi ga osrechila s talismanom in zgrozila z amuletom. Zona ga oblije, ko vidi, da ima njegovo pleme in njegovemu plemenu sovrazhna plemena tudi zanj amulete, ki ubijajo, che se jih samo dotakne, zato jih rajshi ne vidi.

Res je bilo to moje izrazhanje chudno, a drugache bi tezhko opisal nekaj, kar se mi zdi za vrednote v stvareh zelo pomembno. To je poskus simbolnega opisa vrednotenja stvari, njene vrednotne vrednosti, ki je nekaj povsem drugega kot njena vsakdanja menjalna vrednost ali cena stvari in nekaj povsem drugega kot le njena propagandna vrednost: image artikla.

Che pa bi bili artikli, ki jih troshimo, in tisti, ki jih ne utegnemo potroshiti, in tisti, za katere upamo, da jih sploh nikoli ne bomo uporabili, malo bolj sposhtovani pri modernih magih, to je tistih, ki jim za vsako ceno hochejo dati status vrednote v chlovekovi zavesti, potem bi bilo vse drugache, potem bi bilo v nashi civilizaciji vse bolj smiselno. Zhe narejeni bi bili z vech ljubezni in manj jeze in besa bi ne povzrochali, ker ne bi bili tako kvarljivi in osebni pechat bi nosili, tistega, ki jih je resnichno ustvaril. Sploh pa bi ne bili narejeni za potroshnike, njihova kvaliteta bi bila chloveku ljuba, bila bolj za chloveka in njih asortiman bi bil drugachen in artikli bi bili povsem drugi.

To pa so zhe sanje, utopija, boste rekli. Nedvono je. A utopija je samo simbolichni prikaz drugachnega vrednotenja.

Opisal vam bom talisman in amulet, ki je moj osebni talisman-amulet. Tega ne delam brez tesnobe v dushi, kajti odvzel mu bom magichno moch, oskrunil njegov char in veliko mochi bom potreboval, da mu bom lahko vrnil vse to. A drugache se ne da. Opis izmishljenega talismana-amuleta bi bil brezoseben, brezlichen, pa cheprav jasen in natanchen, bi bil vendarle prazen konstrukt. Vendar si zhelim, da bi bil skrivnosten, kolikor se da heniden, pomensko nestanoviten, ker bi zhelel izraziti nekaj tega, kar se preliva, kar je za vsakdanji nachin govora, jezik mrtvih simbolov - fraz, neizrekljivo.

Tako nekako mislim, da bi o talismanu-amuletu rekel veliki mag Henri Bergson.

_______
(Opomba: Iz knjige: Traktat o svobodi, zalozhba LUMI, 1992, p. 54-56)

 

 

Iz Endofazije

 

Tako na hitro in na grobo gledano je sedanje stanje zadeve natanko tako, kot je bilo, ko sem pisal premislek oziroma pomislek O nemozhnosti komunikacije ali Tri razlage o ozhivljanju in mrtvichenju neke revije. Problem nemozhnosti komunikacije med ljudmi in institucijami, med chlovekom in sistemom, se ni premaknil niti za pet pedi. Prav lahko bi tudi danes rekel, da je to problem razlichnega govora v istem jeziku ali pa zgolj problem pomanjkanja strpnih prevajalcev ali celo samo problem strpnosti pri prevajalcih treh nivojev resnichnosti.

Ne bi bil rad ne skrivnosten ne patetichen, vendar menim, da je nash chas - stanje zavesti nashega mi-stva, reviji, kot je bila zamishljena, tako zelo nenaklonjen - neprimeren, da me ves chas preganja nepotrebna in reviji shkodljiva misel, da je nasha pobuda prezgodnja, da je duh dejanske demokracije in z njo potrebne shirine in tolerance za kritichno, celo ekstremno kritichno mishljenje in pisanje she nekje pred nami, ali pa ga sploh nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo in je bilo torej vse to le neka moja utvara in obenem utvara ali pomota volonterskih sodelavcev - indviduumov svoje volje Revije SRP? Obchasno malodushje je zapisalo takle stavek: Eno je gotovo, na silo tudi Revije SRP ni mogoche izdajati. Vendar upam, da bodo sodelavci skushali prebroditi tudi to krizo na svojski nachin; chas bo pokazal svoje; che ne, pa ne, pa kdaj drugich ali pa kdo drug; vendar seme je (bilo) vseeno posejano.

Poglavitni problem revije naj bi bila ciljna publika, kot jo pojmujejo Slovenske novice in njeni sodelavci. Kje je in kdo je ciljna publika Revije SRP?

Ni je! Ali skoraj je ni! Vendar ciljna publika Revije SRP ni ista kot za Sl. novice. To je elitna publika, dovolj dolochno opisana v vrednotni orientaciji revije, predvsem pa ta publika shele nastaja, trajnejsha je od tiste, ki jo tako trzhno uspeshno animira rumeni tisk. Potencialni ali mogochi bodochi sodelavci pa so torej tisti, ki jih she ne poznamo, vendar vseeno mislimo, da so. Pa naj nasprotniki poreko: "Ni jih!" Ali, da jih je ochitno premalo! Kritichna masa svobodomiselnih intelektualcev s tega podrochja je zaenkrat zanemarljiva, pouzhile so jih stranke, prestrashili ali pa tudi kupili so jih mogochnezhi! Vendar vse to ochitno ne bo zadoshchalo, da bi se utishala (zadushila) svoboda misli svojskih sodelavcev, nje izrazhanje na svojski nachin, ne glede na mochne in mogochne institucije in lozhe v njih. Kakshna toleranca in kakshno pojmovanje demokracije je to (cheprav se simptomatichno pojavlja pri najradikalnejshih mislecih institucij sistema), da se institucionalna kritika takoj diskvalificira in izkljuchuje iz sistema?! Predvsem pa vrednost Revije SRP (cheprav ima ceno 900 Sit) ni v njeni kurantnosti na trgu blaga in storitev niti ni njen namen iskanje minimalnega delezha masovnega bralstva, pach pa ima le tolikshno vrednost, kolikor zhivih vrednot ji uspe ozhiviti v duhu svojih sedanjih in prihodnjih, pa cheprav redkih bralcev (ciljni publiki), pa she ta koliko ni toliko pomemben kot kako. Prodajalcem, menjalcem in odjemalcem blaga: knjig na metre, chasopisov na kile, programov na ure in minute seveda ni dojemljiva.

Po vseh neodgovorih, ko je vsaj nekak odgovor najbolj zheljno prichakovan, boste gotovo soglashali, da tu nikakrshna chloveshka niti uradno institucionalna komunikacija ni mogocha, ali pa vsaj smiselna ni. Zame pa predvsem ni vech dostojna, presega namrech prag, ki she dopushcha neko, cheprav varljivo, podobo samosposhtovanja in dostojanstva. Preostane mi torej le pogovor s samim seboj, nas samih med nami in tistimi, ki nas she hochejo brati, in tistimi, ki nas bodo morda nekoch vendarle brali, samo zato, ker jih bo vendarle zanimalo, kaj smo hoteli rechi o institucijah mochi in sistemu zhivim individuumom, le takim, ki jih institucije in sistem niso upognili in ne chisto pouzhili.

Vendar tako sprashevanje in sploshne ugotovitve sploh niso problematichne, pa tudi smiselne ne, che jih vprashevalec ne pripelje do konkretnih nosilcev z imeni in priimki, vsaj za primer. To pa je res problematichno in s tem se zachne kraval mochnih in mogochnih, vse dokler ...

Kritika pa na mediju RTVS seveda ni zalegla nich, tega najbrzh ni potrebno posebej navesti. Nadaljnja orientacija revije bi morda lahko presegla pretirano ukvarjanje le z enim, cheprav najmochnejshim medijem v sistemu (RTVS). To pa je bilo po svoje zopet dobro izhodishche za osvetlitev kljuchnih problemov sistema. Bolje je bilo za zachetek poglobljeno obdelati enega, takega, ki ga najbolj poznamo, kot pa da bi se lotili vech medijev povrshno. Vendar ta eden ni edini in tudi sistem se bo v kratkem radikalno spremenil. Potem bo to Evropa in ne vech Republika Slovenija in slednja bo le podsistemchek v velikem sistemu in to je natanko tista klima, ki smo je vajeni in v njej tako pridno funkcioniramo. Svoboda, cheprav institucionalno sistemska svoboda, je breme, ki ga Slovenci nismo vajeni prenashati.

Srp-ashev pa ta velika drama institucionalizacije ni mogla fascinirati, cheprav je zanjo skrajno zanimiva kot predmet zrenja, refleksije. Revija bo lahko ostala svoja, svojska, ne mudi se ji v Evropo, pa ne zato, ker je zhe v njej, ampak zato, ker se individuumi ne zhele udomachiti v nobenem sistemu. Ko je na strani individua, je zoper sistem institucij, zoper njih mrtvilo. Tu se res nimamo chesa sramovati, v Evropi ne. Konchnega izida antagonizma med individuumom in sistemom, med chlovekom in le njegovo vlogo, med svobodo in mochjo ne bo dolochil, definiral ali podaril noben sistem, nobena institucija.

Za konec tega poglavja v smiselno-nesmiselnem prizadevanju odg. urednika Revije SRP naj zopet dodam she svoj dvom, ki me je neprestano muchil, tudi takrat, ko sem zhe mislil, da sem ga dokonchno razreshil ali presegel. Kaj che sem se v tej samorefleksiji - samozrenju sebe kot posameznika o svoji vlogi raziskovalca in nesojenega odgovornega urednika revije v instituciji M.M. in (nje) sistemu in v vsej tej dejavnosti v temelju in osnovi motil, dasiravno venomer delam in ponujam temu nasproten (prepogosto suveren) videz? To je namrech kar pogost ochitek hierarhov mojim pisnim izdelkom, pa tudi konkretnemu vedenju v institucijah sistema. Che je temu tako, potem se je pach zmotil le neki konkreten individuum z imenom in priimkom, to najbrzh ni tako huda rech. Huje je, che se ne motim tako pogosto, kot menijo mochni in lojalni, vsaj v osnovnih tezah in trditvah ne. She huje pa je, ko uveljavijo svoj prav ravno taki, ki pravijo, da se v tem odnosu nasploh praviloma moti individuum, da ima praviloma prav institucija in sistem in da za njihovim mnenjem, ki ni njihovo, stoji institucija - sistem. Ta zgodba pa nam je zhe znana od prej, le da se je prej reklo, da ima druzhba vedno prednost pred posameznikom. Kako se je zadeva konchala in kdo je imel prav, pa smo videli prav pred kratkim.

Dovolite mi le she, da v propagandne namene ponovim samo she apel iz uvoda k Igram sistema v SRP-u 9/10, le v majhni variaciji:

Vendar tako je to she dandanes, da hierarhi, diplomati in vsi idolpoklonitelji politichni mochi zelo dobro (kot uchbenik) poznajo in razumejo "Vladarja" - enega in edinega; induviduumi pa ne vedo za "Razpravo o prostovoljnem suzhenjstvu". In tudi sporochila mochnega medija poznajo (kot molitvenik), brez ugovora zaupajo edino njemu, za Revijo SRP pa ne vedo, za njena sporochila niso vech dojemljivi. V tej intonaciji zhe ne. Pa tudi che bi jih poznali, bi jim ne verjeli, v tej melodiji ne!

_______
(Opomba: Iz: Endofazija, Revija SRP 11/12, 1995 (p. 92-117)

 

 

Endofazijski epilog: Na Rodos
 
(Iz igre: Oldtimer Slovenika, Paralelna stvarnost drugich, Nazaj v navadno stvarnost)

 

Igra je bila napisana v Ljubljani marca 1996 za mrzko Revijo SRP 15/16 6/1996. Torej she v chasu vesele vladavine Kapitana Petka.Vendar igra doslej ni bila in ni mogla biti objavljena niti v drzni morski reviji. Pisatelja Zagrozichnika je tako razjezila, da jo je na urednishkem sestanku v Opera baru Shusu vrgel na mizo pod nos, skupaj s svojim vetom na objavo igre. Po novem zakonu o javnih (raz)glasilih, ki ga je podpisal sam predsednik Küchanosh (kar naj bi Zagrozichnika she posebej jezilo), je glavnemu in odgovornemu uredniku prenehala funkcija gl. in odg. urednika. Poslej bi lahko bil le odgovorni urednik, to, kar zanj ni bilo sprejemljivo. Zaman sta mu Shus in Hanzhej Lumski skushala pojasniti, da naj tega ne jemlja osebno, da predsednik Küchanosh podpishe, razglasha v UR-listu vse javne in tajne zakone, tudi npr. tiste o reji malih zhivali, skratka, da mu gre to po Ustavi Slonovovenije. Zagrozichnik je tudi trdil, da on ni noben Zagrozichnik (v igri seveda), ampak da je Zagorchnik, tako so mu rekli pri vojakih. To je Shus uposhteval in Zagrozichnik je postal Zagorchnik, tako kot so mu v resnici rekli, ko je sluzhil v YU-go "ludoj armiji". Po dramatichnem obrachunu v zhe omenjenem Opera baru, ki je operativni sedezh urednikovanja morske Revije SRP, je postal odgovorni urednik Hanzhej Lumski. She celo naslednje leto je Zagorchnik kuhal zamero in ni umaknil svojega veta, do katerega je imel pravico tudi kot chlan urednishtva. Natanko po enem letu pa je izstopil she iz urednishtva. Preteklost pa je vseeno za vselej osta(ja)la med njimi, cheprav so mislili, da so jo presegli. Dogodki preteklosti iz njihovih medsebojnih odnosov in odnosov tangent sistema so ostali. Obviseli so kot neizbezhna zavratna tajnost in obchasno pokukali v njihove odnose zdajshnjosti. Tangente so vechne, potem ko se samo enkrat usodno dotaknejo kroga (usoda je tu pojmovana kot politika). Resnichno jih Shus ni mogel ne videti, motil se je le v tem, da je mislil, da so presezheni, che se med njimi o njih ne govori. A to je velika zmota. Dejstva-zhela zavesti morajo na dan, prej ali slej jih je treba izdreti.

She novembra 1992 je Shus o nashi svobodi pisal takole: "Osvobodili smo se, ali bolje osvobodili so nas ONI, NJIH, ki jim niso bili KOS. Dosegli smo svojo drzhavo nekako zlahka, poceni smo jo odnesli, medtem ko nashi nekdanji sodrzhavljani, bratje po sili sistema, in njega, edinega in vechnega (nekoch), ki bil je nash BOG, zanjo plachujejo s krvjo. Kako naj bi se osvobodili she NJIH, ki jih ne vidimo?

Che naj postanemo hlapci, sedaj le hlapci svojim gospodarjem, potem se nismo kaj dosti osvobodili. (V dodatku (AZP) sem povzel she nekaj misli o hlapchevstvu naroda, zopet iz tega nesrechnega Traktata o svobodi, ki jo toliko reklamiram, svobodo namrech, ne traktat.)

Danes Shus grenko ugotavlja: Osvobodili smo se za kratek chas, tako rekoch za shalo, ali bolje osvobodili so nas ONI, NJIH, da bi jih zamenjali z DRUGIMI. (Prej so letali v Beograd, zdaj v Bruselj.) Dosegli smo svojo drzhavo nekako zlahka, razprodali jo bomo poceni. Kako naj bi se osvobodili she NJIH, ki jih ne vidimo? A kmalu jih bomo videli. Vrednote socialne stratifikacije oz. restratifikacije neizpodbitno govore: nashi gospodarji so tujim klonili (nekateri uklonili, drugi se z NJIMI zdruzhili), da bi nas skupaj privedli zhejne v obljubljeno dezhelo Evrazijo kot prostovoljne suzhnje.

Danes je Shus zagotovo vedel, da je imel Ivan glede hlapchevstva Slonovovencev do pike prav. Tu se je grdo zmotil Shus. Slonovovencem ni moch pomochi. Hlapchevstvo, ki je ukoreninjeno, ne iznichi ga ne jezik, ne apel, ne trenutna vznesenost s svobodo.

Ko je bilo Petku tega dovolj in chez glavo prevech, je zabrusil Shusu, naj raje raziskuje in razishche malo bolj sebe in okrog sebe, t.j. krog mrzke revije. Shus pa je dejal, da za to ni plachan. Odgovor seveda ni bil pravi in Shusa je zadeva peklila kot urok, ves chas. Vedel je, da ima Petkov ukor (argument) tezho, ki je ne gre kar tako zavrechi. Javna kritika namrech kritika tudi zavezuje k obchasni javni samokritiki. Namrech, da se obchasno javno ochisti, razchisti tudi onesnazhevanje kritikov in pisunov SRP-a med njimi samimi (t.j. drug drugega in she vsak sebe, drugache to ne gre). Ko je beseda nanesla na ta ne majhen problem ali Petkov urok (kot ga je simbolichno poimenoval Shus), je Zagorchnik rad pridal: "Ja, ja, chlovek pishe predvsem o sebi tudi takrat, ko misli, da pishe o drugih." Seveda pa je Shus s tem kar se da odlashal, z izgovorom, da bi se ta samokritika kaj hitro lahko izrodila, tako kot se je zhe tolikokrat v zgodovini totalitarnih in post-istih ali (istichnih) sistemov. She vedno mu je brnel v glavi navidezni spopad, v resnici kronski disput, njegovega nekdanjega profesorja in prvega ideologa znanstvenega socromantizma Zazicherla in prvega dvornega kritika - literata Bidermajerja. Slednji je postavil Moliera ob bok Shakespearu in Dostojevskem in Goetheju, dasiravno je prav Moliere pobebavil resnico. Kot she nihche pred njim ne za njim jo je ponizhal na (nizhje) nivoje trivialne strukture zavesti. Prvi ideolog pa je za pol stoletja in vech zakolichil novorechno angazhirano pisunstvo okoli dvorishcha CK ZKS. Kulturnike in pisune je razvrstil po nagradah (pozitivnih sankcijah sistema) po stopnji podanishtva. She se poznajo in she dolgo se bodo poznale posedice (uroka) njunega razvrshchanja. She kar naprej in naprej nas vlechejo in pehajo v logiko hierarhije - anarh(e)ije institucionalnih vlog. Kje je tu prostor za chloveka in njegovo svobodo? Ali ni razvidno, da na razvrshchanju temelji vsa moch institucij? Naj ponovim: hierarhichnost (hierarhe - anarhe) je temeljni princip institucionalizacije, nehierarhichnih institucij ni in vlog v njih tudi ne. Sem se zaman toliko ubadal s Traktatom o svobodi, zoper vrednotni sistem institucij? Je ta sla po slavi v pesnikih res nenadkriljiva? V tem primeru bo z lahkoto pouzhila resnico, izpridila svobodo, she pogum bo pobebavila. (Ker se bo vechina njih nepremishljeno ujela na to vabo sistema - "ribichev chloveshkih dush".)

Bolj kot vse drugo pa je Shusa zadela Zagorchnikova obtozhba, da vsiljuje, predpisuje reviji - sodelavcem svoj vrednotni sistem. Kronist Shus si je dopovedoval, nekako tako je modroval:

"In kolikokrat sem mu rekel, da ta vrednotni sistem sploh ni Njegov, ampak je Njihov, in povrhu vsega ni sistem vrednot, je dosti vech kot sistem. Tu gre za resno rech, nekdo od njiju se ne vidi, ne gleda, ne uzre v pravi luchi. Prav lahko, da je to Shus in da ima Zagorchnik prav. Tega ne bo razreshil ne njun dialog ne Shusov monolog z endofazijo vred. Pustimo chasu chas, morda bo kdaj v trajanju zhe videl, spregledal, kdo od njiju se je bolj motil. Morda se razjasni she kaka igra sistema, ki je chemela v njih krogu in v njih."

Za zdaj je Shus menil, se she najbolj nagibal k razlagi, da ni bil sistem najvechja nevarnost za revijo, ampak predimenzioniran ego v vsakem od nas:

"Raznorazne tangentnike smo kar uspeshno eskivirali: tako Antonija Lobanjskega - intervjuvanca nashe Alke Ausbergove, ki jo je ta dotik potegnil za seboj; pa kaj kmalu Pitra Rozhichka, kar she sedaj plachujemo na MIKS-u; pa ja ne zdaj she Emila Milana Loshkega (nekdanjega najobetavnejshega Shusovega sosholca). Njegov "tangenchni dotik Zagorchnika" - Atlantide z Njihovo Obercreinverbund je po Shusovem mnenju shkodil neodvisnosti revije Atlantida. Jim delam krivico? Delam krivico njemu? Kaj pa che ima prav, che je najvechja nevarnost v meni, mojem Jazu? Je sebstvo sebe le izmishljotina individuuma? Sto in vechkrat premishljeno, pa ti pride nekdo in ti znova poseje dvom. In zhel bosh, kar si sejal in chesar nisi."

To, kar je res pomembno, o treh vrednotah - o vrednotni orientaciji revije (svobodi, resnici, pogumu), je Zagorchnik ves chas tishchal ven iz revije. V nekaj shtevilkah mu je celo uspelo. Chisto nekaj drugega pa je Shusova knjiga Janezovo razodetje /ali O treh vrednotah/: resnici, svobodi, ljubezni. Te tri vrednote so simbolno prasimbolne, simbolizirajo tri komponente chlovekove zavesti (spoznavne, etichne, estetske), so trajne komponente duha evropskega chloveka zhe vsaj 2000 let in vech. Vsiljevanje njih, ne, to ni mogoche. Tem trem komponentam duha se ne moremo odrechi. Tudi che bi jih simbolno zamenjali z drugimi (npr.: smisel bivanja, vednost, lepota), bi v strukturi zavesti kaj dosti ne spremenili. Ko pa so jih Oni zamenjali s triado: (vera, upanje, ljubezen), so iznichili velichino, mogochost velichanja zavesti, njenih treh nerazdruzhnih komponent. Ko so povelichali vero nad resnico, upanje nad svobodo, je bila pot zaslepljenosti zacharanih, ujetih odprta na stezhaj in ljubezen, lochena od resnice in svobode, ni vech ista, chista (lepa); to ni vech ljubezen - nepogreshljiva komponenta v triadi strukture zavesti. Vsaj tako je doumel Shus, in Oni so ga dobro razumeli, da je to, kar shiri, nevarno za Njih.

Chrv dvoma pa je vrtal naprej: "Kaj pa, che so v mojem dojemanju in posredovanju tri vrednote Janezovega razodetja: resnica, svoboda, ljubezen resnichno res prevech shtrlele iz Revije SRP? Sem jih zaznamoval prevech svojsko, po svoje? Potem mi ni pomochi, potem je kal dvoma vzklila, zastrupila me bo, morda ves krog. In Endofazija (razmishljanja ob odstopu z mesta odg. urednika) in Drugich (nadaljevanje Igre spielverderberjev) ter Endofazijski epilog ne bodo zadoshchali. Bom moral storiti she kaj vech?"

Tako je gruntal Shus in ni se mogel pomiriti. A malo mu je le odleglo. "Ta misel, to sporochilo, ki me je toliko chasa tishchalo, je moralo ven (iz mene). Che hochejo, jo bodo objavili, che menijo, da se she ne spodobi, mi je tudi prav. A o tem sem moral pisati, sploh nisem imel izbire. To ni isti "morash", "treba je", o katerem govori Zagorchnik in v katerem govorimo vsi mi, ko smo na uradnih sestankih . Tudi glede aktualnosti problema se mi mochno zdi, da je razvrednotenje vrednot, njih razkroj okoli nas in v nas tako viden, da ga ni mogoche prezreti. Che je kaj pri vrednotah lahko videti, dojeti, potem je to razlika, sled, ki jo pushchajo v chloveku, ko jih kdo sprejema in v sebi velicha, in nasprotno, ko jih zavracha, ponizhuje, razvrednoti v sebi."

Za Zagorchnika pa je bilo vse to, kar je bilo Shusu bistveno, le literarna fikcija, pomeshana s karnevalizacijo. Recimo temu: petelinji boji ali spopad satirov, saj je vseeno. Vsaj tako ga je razumel Shus. "Smeshni pa res nismo" (je kislo pripomnil).

Pri vsem je najbolj trapasto to (je modroval Shus), da si drug drugemu ochitava podleganje ali udinjanje institucionalizaciji - sistemu, v bistvu isto naglavno pregreho zoper svobodo individuuma.

In kaj bi bilo, che bi bili vsi spielverderberji? Bolj dramatichno bi zhe bilo, to nedvomno, rezultat pa isti, le vech skreganih bi bilo.

In kaj bi bilo drugache, che bi bil spopad v uradnih prostorih Lushke kapitanije ali celo v lastni izpostavi (che bi jo imeli)? Najbrzh nich, le predstava bi bila bolj uradna, uradno protokolirana. Vendar praksa kazhe, da neodvisnih revij v uradnih prostorih ni!

In po chem se razlikuje nashe medsebojno urejanje odnosov (ali che hochete, obrachunavanje, lobiranje, izlochanje, itn.) od vsakdanjega politichnega koordiniranja odnosov vlog v institucijah, sistemu? Oni koordinirajo institucije, vloge v njih; torej tudi nas, nashe vloge v institucijah sistema. Mi pa bi radi opozorili na 'maleknostno' razliko: da nismo le vloge, ki jih igramo, s katerimi se poigrava sistem, ampak individuumi. In to nismo le povrh vsega, ampak predvsem.

Tako je Shus zakljuchil svoje modrovanje brez pravega konca oz. zakljuchka, ker tega v tej vrsti igrivih iger sploh ni. Je samo vechno ponavljanje istega, v revnih variacijah seveda.

_______
Opomba avtorja: - prvo vrsto iger je Shus imenoval tudi igre (preigravanja) mochi
- drugo vrsto igrivih iger pa tudi (igrive) igre svobode;
- nobene od teh pa ne gre zamenjevati z igrami brez meja, te so namrech dosti bolj krvave in ne nazadnje tudi neprimerno drazhje, cheprav se pri njih na ceno sploh ne gleda.
Chisto na koncu pa je bil Shus le malo zhalosten, saj je vedel, da tovrstnih igrivih iger ne bo vech mogel pisati. Taka je namrech moch uroka in cena, ki jo mora plachati, poravnati svoj dolg Zagorchniku. Sezidal bo zid previdnosti in stkal bo mrezho nezaupanja, tudi med sabo in drugimi nastopnimi(ljenimi) spielverderberji. Dokumentirano nedokonchano je igro ohranil tudi zato, da bo chez chas sam zase presodil: Je bilo prav, da je kronistovo pochetje (pisanje igre) ustavil? Jo je pisal on, se je pisala kar sama, jo je pisal kdo drug v njem? Sami izgovori.
(Iz neobjavljene zhaloigre: Oldtimer Slovenika, Endofazijski epilog: Nazaj v navadno stvarnost, Na Rodos)

 

 

Obupna pisma II

Iz pisma gospe Majde Shirca, sekretarke MK RS

 

"Revija SRP, ki po svoji vsebini - kolikor jo je mogoche razbrati iz dosegljivih izdanih shtevilk - sicer sodi med revije, ki se lahko potegujejo za subvencije MK, se za leto 1997 ni vech priglasila za subvencioniranje."

Torej obstoji predizbor revij, ki ne sodijo med revije, ki se lahko potegujejo za subvencije MK. Revija SRP naj bi to bariero sicer prestopila, a tudi to ni chisto gotovo, ker lahko domnevamo, da MK tega ne more zagotovo ugotoviti oz. razbrati, ker, zopet lahko to domnevamo, so za MK poleg dosegljivih izdanih Revij SRP tudi nedosegljive izdane revije.

Revijo SRP poshiljamo najvech avtorjem prispevkov (ker so avtorji glavni sponzorji revije in lahko najbolje presodijo komu na(po)klonijo revijo, ki ni predvsem blago), nato she skoraj 200 slovenskim knjizhnicam (sploshno izobrazhevalnim, specialnim, knjizhnicam elitnih gimnazij). Tako delimo revijo od sht. 13/14 naprej. Knjizhnicam, ki so izrazile zheljo oz. interes, pa smo poslali she vse dosedanje izvode Revije SRP. In tako zalozhba Lumi in Revija SRP subvencionirata avtorje in knjizhnice namesto MK. V letu 1997 (t.j. od sht. 19/20) pa nam pri tem pomaga she Zavod za odprto druzhbo - Slovenija (Program : "Publishing"), in sicer pri distribuciji Revije SRP knjizhnicam, ne pa pri odkupu revij. Revije pa smo sami zajamcheno brezplachno poshiljali knjizhnicam z obljubo, da bomo to pocheli, dokler bo obstajala Revija SRP.

A kaj to pomaga uradnikom na MK RS? Revija SRP jim je tezhko dosegljiva! Zdi se, da tudi nedoumljiva?

Iz istega pisma: "Pri vlogi za financiranje v letu 1996, na primer, pa sta manjkala programska zasnova in urednishki program za leto 1996, torej vsa vsebinska dokumentacija. Iz tega sledi, da Revija SRP ni izpolnila dveh razpisnih pogojev za subvencioniranje."

To zvemo pri Reviji SRP shele sredi leta 1997, in to shele po posredovanju dokumenta - odgovora Ministrstva za kulturo (drzh. sekretarke MK RS Majde Shirca, 20.6.97): Drzhavnemu svetu RS.

Ob tej priliki zvemo tudi, da je za uradnike "vsa vsebinska dokumentacija: programska zasnova in urednishki program za tekoche leto".

Vsakdo od sodelavcev svobodne Revije SRP ve, da tako, kot si to zamishljajo uradniki na mistrstvu, zhive revije ne nastajajo in ne zhive. Individualni prispevki nastajajo spontano, svobodno, mimo vseh programov in njim navkljub. Edina omejitev sodelavcem je vrednotna orientacija revije; in ta je razvidna iz dosedanjega opusa, iz vsake shtevilke doslej; in she ta ni zapeta, ampak jo sodelavci sproti sooblikujejo. Skratka, svobodne revije zazhive in zhive, dokler jih uradniki povsem ne onemogochijo, zatro. In nihche ne more in si ne zheli predvideti vsebine revije za leto in vech vnaprej. (Izjema so le daljshi pripevki, ki izhajajo v nadaljevanjih.)

Ne, subvencije res ne moremo dobiti, ker nismo stranka niti nismo zavezani kaki stranki ali kakemu lobiju mochi in njenim oz. njegovim programom ter letnim urednishkim programom. Smo le poskus resnichno neodvisne revije z jasno vrednotno orientacijo. Ta je javna, t.j. objavljana in izprichana v vsaki shtevilki Revije SRP, ki je izhajala redno od jeseni leta 1993, od leta 1994 naprej pa po tri dvojne shtevilke na leto (februarja, junija in oktobra). Vsebina Revije SRP pa nima drugih omejitev in samoomejitev, nastaja spontano, svobodno po zasnovi avtorjev sodelavcev in chlanov urednishtva. Njena odlika in ne pomanjkljivost je, da ne tekmuje na trgu tiskanega papirja - blaga in knjizhnih storitev, in ne idejnih programov strank in lobbyjev mochi, ampak na poprishchu svobode duha, njegovih vrednot.

A kaj nam to pomaga? Je Revija SRP slovenski kulturi sploh potrebna? Taka, kot je, resnichno neodvisna, na Slovenskem (she) ni mogocha. Pa kdaj drugich ali kdo drug.

Poshten odgovor uradnikov kulturnega ministrstva pa bi bil takle:

Ministrstvo za kulturo financira ali sofinancira tiste revije, ki hoche, in ne tistih, ki jih noche.

Temeljna vrednostna merila in kulturnopolitichna nachela, ki jih uposhteva pri tem, so: samovolja uradnikov MK, neinformiranost oz. dezinformiranost javnosti o svojem (t.j. njihovem) pochetju, drugache recheno, temelji na tajnosti administrativnega odlochanja (dogovoru lobbyjev mochi). Neodvisne revije v tej igri sistema nimajo nikakrshne mozhnosti, ker svojevoljno nimajo protimochi (tej mochi in tej samovolji). Le malo jih lahko razkrinkajo in sem ter tja kaj malega ohranijo za zg. spomin zanamcem nekdanjega sistemchka.

Che she enkrat povzamem, nashe glavno vprashanje v odprtem pismu Drzhavnemu svetu RS: "Ali je pri nas (v RS), v nashi novi demokraciji mogoche javno izrazhanje (pisanje, objavljavljanje) svojskega in neodvisnega mishljenja?

V reviji se spet in spet vrachamo k temu vprashanju in odgovor seveda ni enoznachen, ne pritrdilen ne zanikujoch. Ta svoboda misli in pisanja je povsem zagotovljena v revijah, ki so blizu virom mochi, lahko bi rekli, ki so ljube sistemu, njegovim institucijam; drugache recheno, che za revijo stoji neka stranka, neka akademija, neki forum ali neki mochan lobby. Che pa tega ni, che je revija resnichno neodvisna in pri tem she sproshcheno ali vchasih celo ekstremno kritichna, potem se ji ne bo dobro godilo, godilo se ji bo nekako tako kot Reviji SRP."

In she moje vprashanje sistemu in mediju mochi: "Zakaj nas preganjate (zanikate pravico do obstoja)"? Pravite, da ne, da nam nihche ne onemogocha svobode misli in (njih) svojskega izrazhanja, pisanja? Chisto mogoche, da se vam iz udobnih vlog sistema ta nash Projekt Revije SRP tako kazhe. Mogoche je, da nekateri menite, da bi nas lahko she dosti bolj spregledovali? Zakaj za vraga ste se tako zarotili zoper Revijo SRP? (Razen redkih, obchasnih izjem seveda. Vsakemu posebej se sproti javno zahvalimo za obchasno razumevanje in pomoch.) Ali ne bi mogli vendarle soobstajati?

Moj osebni odgovor je sedaj nedvoumen: Zame tako priborjena, izsiljena javnost ni vech smiselna. Ne, ochitno she ne moremo soobstajati. Na Slovenskem za soobstajanje pravilno - cheprav razlichno mislechih in svojsko mislechih ni prostora, ni tolerance zanj.

Opomba: "Obupna pisma I" so bila napisana leta 1987 in objavljena v Traktatu o svobodi, zalozhba LUMI, 1992 (p. 231-238). In che me kdo vprasha, kaj imajo zame skupnega s tistimi izpred desetih let, mu rechem, da nich, samo isti (obupen) izid imajo. In ko me vprashate, kaj menim, doklej traja pregon nekega, recimo namishljenega razrednega sovrazhnika sistema, mu rechem tako: "Dokler si ta ne odneha umishljati, da je svobeden, ali odneha kako drugache (odlochno in razvidno, kot je npr. F. Zagorichnik)".

V Ljubljani 9.julija.1997
Rajko Shushtarshich

 

Povzetek
 
(Za tiste, ki hochejo samo suha dejstva brez vzdushja - neposrednih dejstev zavesti)

 

Najprej je treba rechi, da povzetek zapisa vzdushja neposrednih dejstev zavesti ni mogoch. Torej bistva sporochila v pozetku ni in ga ne more biti. Pa vseeno naj navedem le gola dejstva:

Je bila Revija SRP zgolj artikel? Ne. Revija SRP zame ni bila navadna revija, zgolj troshljivi artikel, ki ishche svojo ciljno publiko na trgu blaga in storitev (politichnih programov, apelov in ideoloshkih umotvorov). Njena cena je bila (sprva 900 Sit) nazadnje 1.250 Sit. Vedno je bila formalno v prodaji, a zgolj zato, da je oz. bi bila vsakomur javno dostopna. Njena duhovna vrednost, njena vrednotna orientacija ni bila dojemljiva in sprejemljiva ne za mochne institucije sistema ne za mochne in mogochne uradnike v njih.

Endofazija - Samogovor in samointervju (v pogovoru samega s seboj), ki je bil hkrati moj pisni odstop kot odgovornega urednika Revije SRP, ni zadoshchal. Tudi razumljen ni bil, tako kot sem prichakoval. She Franci Zagorichnik je menil, da gre za neki ideoloshki program, ki ga vsiljujem reviji: "zhe prestopil s podrochja ustvarjalnosti, tudi pesnishke, v politichno prakso. Najprej z odpovedjo kot odgovorni urednik revije in potem z urednishkim nastopanjem v imenu svojega literariziranega vrednotnega sistema, "resnice, svobode, ljubezni"."

Chrv dvoma pa je vrtal naprej: "Kaj pa, che so v mojem dojemanju in posredovanju tri vrednote Janezovega razodetja: resnica, svoboda, ljubezen resnichno res prevech shtrlele iz Revije SRP. Sem jih zaznamoval prevech svojsko, po svoje? Potem mi ni pomochi, potem je kal dvoma vzklila, zastrupila me bo, morda ves krog. In Endofazija (razmishljanja ob odstopu z mesta odg. urednika) in Drugich (nadaljevanje Igre spielverderberjev), ter Endofazijski epilog ne bodo zadoshchali. Bom moral storiti she kaj vech?"

Potemtakem zgolj moj odstop kot odg. urednika in sedaj she chlana urednishtva ni zadoshchal. Potrebno je bilo radikalnejshe dejanje. Morda se chudno slishi, a pri meni je to umik v nedejavnost. Chas je, da se, kar se morem, umirim.

To moje raziskovanje vrednot in vrednotnih orientacij medija mochi na RTVS in vrednot sistema v okviru institucionalnega sodelovanja z Uradom RS za makroekonomske analize in razvoj in tudi moje sodelovanje v urednishtvu slovenske neodvisne Revije SRP in v raziskovalnem projektu Revije SRP je konchano (tudi reviji shkoduje). Moj odgovor na vprashanje v Odprtem pismu Ivanu Kristanu, preds. DZ RS (z dne 25.3.1997, objavljenem v Reviji SRP 21/22): "Ali je pri nas (v RS), v nashi novi demokraciji mogoche javno izrazhanje (pisanje objavljanje) svojskega in neodvisnega mishljenja?", je negativen. Zame ni vech mogoche ali pa vsaj ni vech dostojno, ne spodobi se vech.