Revija SRP 23/24

Matjazh Hanzhek

 

UMRLI ZA TRANZICIJO

 

Kot ugotavljajo Lowell, McMahon in Ziglio (1994), je tranzicija termin, ki ga lahko uporabimo za vso Evropo in ne le za drzhave vzhodne in centralne Evrope. Razlikujejo se le v tem, da v primeru slednjih tranzicija mochneje vpliva na vse vidike ekonomskega in socialnega delovanja s shirshimi in usodnejshimi posledicami za blaginjo in zdravje celotne druzhbe. Medtem ko se zahodne in severne evropske drzhave ukvarjajo le s prilagajanjem relativno uchinkovitega gospodarstva novim zahtevam, ki jih narekuje razvoj in prilagajanje drzhave blaginje tem ekonomskim zmozhnostim, ter z odpravljanjem disfunkcij, ki so jih povrochili stranski rezultati ukrepov drzhave blaginje, so spremembe na vzhodu veliko bolj drastichne na vseh podrochjih. Ob spreminjanju ekonomije, ki povechini she niti ni dosegla sodobne razvojne stopnje in uchinkovitosti, se slednje ukvarjajo she s spreminjanjem njenih osnovnih ideoloshkih izhodishch; ob izboljshevanju uchinkovitosti se ukvarjajo s preoblikovanjem lastnine iz drzhavne ali samoupravne v kapitalistichno. Na socialnem podrochju se ne ukvarjajo s tem, kako ne bi zmanjshali pravic drzhave blaginje, ampak kako bi sploh preprechili zlom delovanja vsaj minimalnih zashchitnih socialnih funkcij. Pri tem pa se vechina teh drzhav ukvarja she z oblikovanjem lastne drzhave in funkcioniranjem drzhavnega aparata. V bistvu pa je to le novo razslojevanje druzhbe, kjer nastajata dva nova sloja, ki ju do sedaj v teh drzhavah ni bilo: eden zelo majhen in izjemno bogat, ki bo kmalu imel v svojih rokah vso gospodarsko in s tem politichno moch in bo lahko usmerjal nadaljnji razvoj celotne druzhbe po svojih merilih in zheljah, drugi pa vechinski, a brezpraven, reven in brez vsake ekonomske in druzhbene mochi. Ta proces pa nedvomno izredno mochno vpliva na kvaliteto zhivljenja prebivalcev.

Ta dogajanja se seveda radikalno odrazhajo tudi na znizhevanju kvalitete zhivljenja. She posebno drastichno se to slabshanje kazhe v konchnih rezultatih kvalitete zhivljenja; v svoji najbolj kruti in nepopravljivi obliki: umiranju. Prichakovana dolzhina zhivljenja moshkih in zhensk ob rojstvu (sintetichni kazalec umrljivosti zaradi razlichnih bolezni v razlichnih starostnih skupinah) se je v zadnjem desetletju (1985-94) v Evropski skupnosti podaljshala za dve leti (od 75.32 na 77.35), v centralni in vzhodni Evropi za manj kot leto, cheprav je bila zhe prej za 5 let krajsha (od 70.40 na 71.28), v drzhavah bivshe Sovjetske zveze se je celo skrajshala za vech kot dve leti (od 68.26 na 66.09) in je krajsha kot zahodnoevropska vech kot deset let. Enako kazhejo podatki o sploshni umrljivosti; tako za celotno prebivalstva kot za mlajshe od 65 let. Kazhe pa, da breme posledic tranzicije bolj prizadeva mlajshe kot starejshe in moshke bolj kot zhenske. Pri tem je nekakshna izjema Slovenija, kjer ni pomembnih razlik med spoloma, pa tudi spremembe glede na starost so bile v tem chasu enake. Pri mlajshi starostni skupini so bile spremembe v umrljivosti pri zhenskah celo slabshe od moshkih; medtem ko so moshki svoj zaostanek za EU poslabshali le za 1%, so ga zhenske povechale za 5%.

Spreminjanja v umrljivosti so po razlichnih drzhavah ali skupinah drzhav razlichna in razlichne intenzivnosti, imajo pa skupni imenovalec: slabshanje in zaostajanje za drzhavami zahodne Evrope, cheprav bi normalen razvojni trend zahteval zblizhevanje - torej hitrejshe upadanje smrtnosti na vzhodu. Pri tem lahko opazimo (glej tabelo 1.a in 1.b), da se stanje slabsha, chim bolj proti vzhodu gremo, che ostanemo na skupnem prikazu za Slovenijo, za povprechje pa vzamemo vzhodno- in centralnoevropske drzhave (CEE) in drzhave bivshe Sovjetske zveze. Najmanjshe zaostajanje je v Sloveniji, kjer se je povprechno povechalo zaostajanje za EU za 3%. Tako v Sloveniji umre na 100.000 prebivalcev dobra chetrtina vech ljudi kot v EU (so majhne razlike med spoloma v primerjavi z enako smrtnostjo v EU), med mlajshimi pa kar dve petini. Pomembne razlike v smrtnosti med spoloma pa opazimo v mlajshi skupini, kjer je smrtnost med moshkimi kar za dobro polovico vechja od EU, zhenska pa “le” za 28%.

 

Tabela 1.a: Umrljivost 1985 in 1994, vse starosti

 

Skupaj moshki in zhenske

sprememba

 

1985

1990

1994

1985-94

1990-94

       

celotna

delezh

celotna

delezh

Slovenija

1058

937

923

-135

-13

-14

-1

EU=100

123

120

127

4

3

7

6

SZ-bivsha

1240

1168

1441

201

16

273

23

EU=100

144

150

198

54

37

48

32

CEE

1199

1126

1120

-79

-7

-6

0

EU=100

139

144

154

14

10

10

7

EU

861

780

729

-132

-15

-51

-7

 

Moshki

sprememba

 

1985

1990

1994

1985-94

1990-94

        celotna

delezh

celotna

delezh

Slovenija

1413

1266

1230

-183

-13

-36

-3

EU=100

125

123

129

4

3

6

5

SZ-bivsha

1698

1604

2037

339

20

433

27

EU=100

150

167

213

63

42

46

28

CEE

1510

1446

1460

-50

-3

14

1

EU=100

134

141

153

19

15

12

9

EU

1131

1024

955

-176

-16

69

7

 

Zhenske

sprememba

  1985

1990

1994

1985-94

1990-94

       

celotna

delezh

celotna

delezh

Slovenija

809

709

706

-103

-13

-3

0

EU=100

121

117

125

5

4

8

7

SZ-bivsha

966

892

1050

84

9

158

17

EU=100

144

148

187

42

29

39

26

CEE

961

878

859

-102

-11

19

-2

EU=100

143

145

153

9

6

8

6

EU

670

604

563

-107

-16

-41

-7

 

Tabela 1.b: Umrljivost 1985 in 1994, od 0 do 64 let starosti

 

Skupaj moshki in zhenske

Moshki

Zhenske

     

sprememba

   

sprememba

   

sprememba

 

1985

1994

celotna

delezh

1985

1994

celotna

delezh

1985

1994

celotna

delezh

Slovenija

396

345

-51

-13

585

494

-91

-16

233

204

-29

-12

EU=100

138

142

4

3

150

151

1

0

123

128

6

5

SZ-bivsha

552

713

161

29

811

1071

260

32

346

399

53

15

EU=100

193

293

100

52

208

327

119

57

182

251

69

38

CEE

443

440

-3

-1

613

623

10

2

288

262

-26

-9

EU=100

155

181

26

17

157

190

33

21

152

165

13

9

EU

286

243

-43

-15

390

328

-62

-16

190

159

-31

-16

Nekoliko slabsha je celotna skupina vzhodno- in srednjeevropskih drzhav. Sploshna umrljivost je bila 1994 kar za dobro polovico vechja kot v EU (enako moshki kot zhenske) in se je v zadnjem desetletju poslabshala za 14 indeksnih tochk ali 10% (15% moshki in 6% zhenske). She slabsha je slika med mlajshimi. Umrljivost je bila leta 1994 kar za 81% vechja kot v EU (90% moshki in 65% zhenske), razlika pa se je povechala za 26 indeksnih tochk ali 17% (21% moshki in 9% zhenske).

Katastrofalno pa je v drzhavah bivshe Sovjetske zveze. Skupna umrljivost, ki je bila leta 1984 kar za 44% vechja kot v drzhavah EU, se je v desetletju povechala in bila kar skoraj dvakrat vechja v primeri z zahodom; povechala se je kar za 54 indeksnih tochk ali 37%. Pri tem je bila smrtnost moshkih kar za 113% vechja (42 odstotno povechanje zaostanka) in 87% pri zhenskah (29% povechanje zaostanka). She slabsha pa je slika pri mlajshi populaciji. Smrtnost te skupine ljudi je v drzhavah bivshe Sovjetske zveze leta 1994 kar za skoraj trikrat vechja kot v drzhavah Evropske skupnosti; za moshke je indeks 327% in za zhenske 251%. Poslabshanje pa je bilo 52 odstotno (moshki 57% in zhenske 38%).

Toda ti zaostanki so nastali v glavnem po letu 1990. Che pogledamo podatke za Slovenijo, vidimo, da je le-ta v devetdesetih zaostala za EU za 6%, v desetih letih pa za 3%. To pomeni, da je svoj zaostanek za EU v drugi polovici osemdesetih zmanjshala za 3%. Drzhave bivshe SZ so od skupno 37% zaostajanja v zadnjih letih pridobile 32%. Za SZ je znachilna she ena posebnost. Leta 1984 je bil sprejet Gorbachovov zakon o delni prohibiciji alkohola, ki je v naslednjih letih radikalno znizhal umrljivost, ki je bila najnizhja 1989 in je zaostanek za EU ostal enak. V tem chasu se je umrljivost zmanjshala za 100 ljudi na 100.000 prebivalcev, kar samo za Rusijo pomeni 150.000 manj umrlih v enem letu! Leta 1990, ob zachetku restratifikacije, pa je zachela smrtnost ponovno rasti in se je do leta 1994 povechala kar skoraj za 300 ljudi na 100.000 prebivalcev, v Rusiji celo za 400. To pa za Rusijo pomeni skoraj 600.000 umrlih ljudi vech na leto! Che pa bi se “Gorbachovov” trend nadaljeval, je razlika okoli 900.000 vech umrlih na leto. To pa so zhe razsezhnosti velike vojne!

Za drzhave centralne in vzhodne Evrope v celoti teh trendov ne moremo natanchneje dolochiti, ker so imele razlichne drzhave povechano umrljivost v razlichnih letih, saj so zachele z radikalnimi spremembami v razlichnem chasu. Vseeno pa je opaziti povechano umrljivost v letih 1991-93. Za natanchnejshi pregled bi morali analizirati vsako drzhavo posebej, kar pa ni namen tega prispevka. Podobna gibanja, ali morda she bolj ekstremna, so bila pri umrljivosti ljudi, mlajshih od 65 let. A jih na tem mestu ne bom natanchneje analiziral.

Slika 1 prikazuje gibanje umrljivosti med leti 1985 in 1995 v nekaterih vzhodno- in sredjeevropskih drzhavah, Rusiji in Evropski skupnosti. Slednji dve imata popolnoma razlichne vrednosti, prva nizhje in druga vishje, zato sem ju narisal posebej. Vidimo lahko, da je znachilnost za vse tranzicijske drzhave “grba”, ki je nastala ob zachetku tranzicije. V nekaj letih so se trendi ponovno vrnili v prejshnje stanje.

Slika 1: Gibanje umrljivosti v razlichnih drzhavah, 1985-1995

Vir podatkov: WHO, Statistical Database, Copenhagen, 1997

Tako katastrofalno slika lahko poskushamo razlozhiti z izjemnim poslabshanjem kakovosti zhivljenja, ki je rezultat skoraj popolnega razpada vseh istitucij: tako vrednotnih, socialnih, kulturnih kot ekonomskih. Samo s poslabshanjem ekonomske uchinkovitosti v teh drzhavah se tega ne da razlozhiti.

V drzhavah razpadajochih socialistichnih sistemov in nastajajoche tako imenovane demokracije so se prebivalci znashli v svojevrstnem ideoloshkem ali vrednotnem vakuumu. Druzhbe polne zaposlenosti, zhelene ali celo zahtevane enakosti, minimalnih socialnih razlik, relativne socialne varnosti, kjer so drzhavne institucije poskrbele za vechino eksistenchnih potreb prebivalstva, po drugi strani pa preprechevale bogatenje posameznikov, so v trenutku razpadle. Ali vsaj hitreje, kot se je bila vechina ljudi sposobna prilagoditi. Nadomestile so jih druzhbe brezposelnosti, zahtevane neenakosti in velikih socialnih razlik, ki naj bi bile gibalo razvoja, majhne socialne varnosti, ki je v veliki meri preneshena iz drzhavnih institucij na posameznika ipd. Novonastali politichni razred in razred novih kapitalistov pa sta si po drugi strani novi ekonomsko-politichni sistem zamishljala (in uresnichevala) po svoje. Njihovo razumevanje nove situacije ni nich manj napachno, kot je prevelik strah prebivalcev teh drzhav pred novonastalim kapitalizmom. Kapitalizem si v glavnem ne predstavljajo v taki obliki, kot je v zahodni Evropi - kapitalistichni proizvodni odnosi, ki jih adaptira drzhava (blaginje) s socialnimi transferji. Njihove predstave se bolj ujemajo s kapitalizmom 18. in 19. stoletja. Ob tem, da praviloma she ni ustrezno urejena zakonodaja, tudi ni razvite drzhavne birokracije, ki bi bila kos novi situaciji. Skratka: ni izdelanih in sprejetih pravil vedenja in delovanja v novih okolishchinah. Ne le poslabshani materialni pogoji, she bolj so te vrednotne spremembe negativno vplivale na ljudi.

Na gospodarskem podrochju vpliva na slabshanje kakovosti zhivljenja hitro in znatno upadanje druzhbenega proizvoda ter s tem zmanjshanje razpolozhljivega denarja za socialne transferje, zapiranje tovarn in povechanje brezposelnosti. She bolj kot sama brezposelnost pa daje obchutek negotovosti grozhnja z izgubo zaposlitve. Brezposelni v teh drzhavah so, predvidevamo, she v slabshem polozhaju kot brezposelni v tradicionalnih kapitalistichnih drzhavah, saj je to zanje nov, do sedaj she nepoznan pojav. Politika polne zaposlitve, pri kateri se ljudje niso bali za svoja delovna mesta, je poleg dobrih strani povzrochila tudi to, da delavci niso razvili obrambnih mehanizmov; tako materialnih in she bolj psiholoshkih. Do sedaj so verjeli, kot so bili naucheni, da so brezposelni le brezdelnezhi, tatovi in ostali lumpenproletarci. V nekem tenutku pa so se sami znashli v polozhaju, ki so ga do takrat obsojali.

Brezposelnost tudi v druzhbah, kjer je ta pojav stalnica zhe generacije, unichujoche deluje na brezposelnega chloveka. In ne samo materialno z izgubo plache. She bolj kot izguba plache deluje negativno na dushevno pochutje brezposelnega. Zhe Freud (1922) je ugotovil, da nobena druga aktivnost posamezniku ne daje toliko obchutka realnosti kot profesionalno delo (temu bi sedaj rekli plachana zaposlitev). Plachana zaposlitev utrjuje socialne vezi posameznika z okoljem, mu daje materialno, socialno in psihichno varnost ter potrdilo o njegovi potrebnosti v druzhbi. Tudi drugi raziskovalci so ugotavljali povezanost nezaposlenosti z dushevnim in fizichnim zdravjem, kot npr. Jahoda, ki je zhe v tridesetih letih ugotavljala vpliv nezaposlenosti na dushevno zdravje (Jahoda, 1972, 1982, 1992; Jahoda&Rush, 1980).

Zaposlitev kot socialna institucija ima manifestne in latentne posledice. Placha in zasluzhek za zhivljenje je namerna ali manifestna posledica zaposlitve. Zaposlitev pa nudi tudi shtevilne latentne izkushnje, ki izhajajo iz same strukture zaposlenosti. Tako po Jahodi zaposlitev nenamerno vpliva na nashe zhivljenje na pet nachinov: dolocha nam dnevno strukturo chasa, nudi socialne stike izven druzhine, povezuje osebne in kolektivne cilje, je vir statusa in identitete in je vir zakonitosti in kontrole. Jahoda zakljuchuje, da deprivacija med nezaposlenimi nastaja zaradi tega, ker so te latentne posledice zaposlitve postale neobhodne potrebe moderne druzhbe (Jahoda, 1982). War (1987) je za shtudij zaposlenosti in nezaposlenosti razvil model z devetimi okoljskimi lastnostmi: mozhnost za kontrolo, mozhnosti za uporabo znanja, cilji razviti izven posameznika, raznolikost, razumljivost okolja, razpolozhljivost denarja, fizichna varnost, mozhnost za medosebne stike in cenjen socialni polozhaj.

V povezavi psihichnega in fizichnega zdravja raziskovalci govorijo o vech psiholoshkih dejavnikih, ki vplivajo na zdravje. Selicheva (1994) govori o dveh vidikih osebne kontrole: lokus kontrole in obchutek lastne uchinkovitosti. Turnshkova (1996) pishe o treh psiholoshkih dejavnikih, ki vplivajo na zdravje: samoaktualizacija, samopodoba (samosposhtovanje) in mesto kontrole (razumevanje odgovornosti za lastno zhivljenje). Che poskushamo s temi dejavniki laichno oceniti psihichno stanje brezposelnega ali tistega, ki mu grozi izguba delovnega mesta, lahko zakljuchimo, da je njihovo mentalno zdravje porazno. Njegovo samosposhtovanje je najbrzh zelo nizko: je nepotreben, odvechen chlan druzhbe, delo let ali desetletij je nichno, da ga nihche ne potrebuje, je najbrzh njegova osnovna misel. Podobno je s samoaktualizacijo. Cheprav nezaposleni ni brez dela, saj si pogosto najde delo doma, razne hobije in podobno, vseeno izkljuchenost iz plachanega (profesionalnega) dela ne odtehta samoaktualizacije, katere je delezhen na delovnem mestu. Tudi che to delo ni bilo visoko cenjeno. Prav tako brezposelni nima osnove, da bi verjel, da lahko sam ureja svoje zhivljenje.

Te predpostavke potrjuje vrsta sodobnih raziskav. Lahema (1994) je pri raziskovanju dushevnega zdravja brezposelnih na Finskem ugotovil (uporaba GHQ), da je med brezposelnimi moshkimi kar trikrat vechji odstotek takih, ki kazhejo slabo dushevno zdravje, kot med zaposlenimi, in dvakrat vech med brezposelnimi zhenskami kot moshkimi. Medtem ko je bilo med zaposlenimi moshkimi 18% in 16% (naredil je dve raziskavi) takih, ki jih bi lahko ocenili s slabim mentalnim zdravjem, jih je bilo med nezaposlenimi kar 54% oz. 49%. Med zhenskami so bili rezultati naslednji: zaposlene 17% in 20%, nezaposlene 37% in 38%. Longitudinalna shtudija istega avtorja pa je pokazala, da s ponovno zaposlitvijo ponovno poraste nivo dushevnega zdravja prej nezaposlenih.

Podobne rezultate so dobili tudi Koskela &al. (1994), ki so pri analizi uposhtevali tudi financhni polozhaj nezaposlenih in ugotovili, da slabshi financhni polozhaj she poslabshuje dushevno zdravje. Isti avtorji so ugotovili, da je she bolj “problematichna” kot brezposelni populacija tistih, ki so negotovi ali se bojijo za svojo zaposlitev. Medtem ko je le 16.6% zaposlenih izrazilo, da imajo probleme z dushevnim zdravjem, je bilo takih med brezposelnimi 23.3% in kar 29.3% tistih, ki so negotovi zaradi zaposlitve. Samomorilske misli je imelo 1.7% zaposlenih, 2.7% nezaposlenih in kar 4.2% tistih, ki se boijijo za zaposlitev. 7.7% zaposlenih je izrazilo, da nimajo veselja do zhivljenja, enakega mnenja je bilo 13.3% brezposelnih in 19.6% negotovih. Glede prihodnosti je negotovih 3.7% zaposlenih, 15.3% nezaposlenih in 15.4% tistih, ki se bojijo za zaposlitev.

Pri analizi slovenske nezaposlenosti je Leskoshek (1996) ugotovil, da je indeks samomorov med brezposelnimi vech kot 10-krat vechji kot med celotno populacijo prebivalcev Slovenije. Medtem ko je zhe tako velik koeficient samomorilnosti za Slovenijo v celoti 32, je za brezposelno prebivalstvo 336!

Che uposhtevamo povezanost dushevnega in telesnega zdravja, pa se tako dushevno stanje brezposelnih ali tistih, ki se bojijo za svojo zaposlitev, nujno odrazha tudi na fizichnih boleznih in smrtnosti brezposelnih in celotne populacije. Congdon (1995) je pri analizi 1332 lokalnih skupnosti (volilne enote v velikosti od 5.000 do 10.000 prebivalcev) v Angliji ugotovil veliko povezanost brezposelnosti in slabega materialnega polozhaja (Townsendov indeks deprivacije, sestavljen iz shtirih indeksov: lastnishtvo hishe ali avta, nezaposlenost in gostota poselitve) s kronichnimi boleznimi in smrtnostjo v srednjih letih (v starosti od 45 do 59 let). Korelacija med brezposelnostjo in kronichnimi boleznimi je kar 0.83, korelacija med brezposelnostjo in umrljivostjo pa 0.50. Indeks deprivacije je koreliral s kronichnimi boleznimi 0.78, s smrtnostjo pa 0.49.

 

Kaj je s Slovenijo?

 

Na sliki 1 vidimo, da ima Slovenija najnizhjo umrljivost med primerjanimi drzhavami, a vseeno precej vechjo, kot je v drzhavah Evropske skupnosti. Za ta namen sem analiziral umrljivost le zaradi treh najpogostejshih vzrokov: zaradi bolezni obtochil, novotvorb in zunanjih vzrokov, ki vsebujejo umrle zaradi ubojev in umorov, samomorov, prometa in ostalih nesrech.

Za ugotavljanje statistichne pomembnosti gibanja sem uporabil statistichno metodo analize chasovnih vrst Arima z intervencijo. Osnovna logika tega programa je, da v seriji podatkov, ki je urejena v chasovno vrsto (v tem primeru gibanje shtevila umrlih na 100.000 prebivalcev po letih), dolochish neko tochko (leto, mesec itd.), kjer je prishlo do dogodka, ki naj bi imel za posledico spremenjeno gibanje pojava. Program izrachuna, ali se gibanje pojava po tochki, dolocheni kot interventni dogodek, statistichno znachilno spremeni.

 

Na sliki 2 so prikazana standardizirana gibanja smrtnosti zaradi omenjenih vzrokov. (Zaradi standardizacije so gibanja izrazitejsha kot dejansko.) Vidimo, da so se vsi trije vzroki v zachetku devetdesetih spremenili. Najprej se je zaustavil trend upadanja umrljivosti zaradi bolezni obtochil in po letu 1989 nihal. Z nekoliko priblizhka lahko rechemo, da je vseh shest let ostal na istem. Naslednje leto se je prelomil trend upadanja umrljivosti zaradi zunanjih vzrokov (nesreche), ki je do leta 1994 nihajoche rastel. Zadnje leto pa je upadel in ponovno ujel leto 1990. Smrtnost zaradi novotvorb (rak) pa je zachela skokovito narashchati z dveletnim zamikom, kar je razumljivo. Leta 1995 je dosegla drugo najvechjo umrljivost v Evropi.

Analiza chasovnih serij je pokazala, da so prelomi gibanja statistichno znachilni; za vse tri p<0.00. Razlika med dejanskim in prichakovanim gibanjem smrtnosti pa je bila v letih 1990 do 1995 skupaj 15.000 vech umrlih. Zaradi novotvorb je umrlo 1.800 vech, zaradi poshkodb 1.500 in zaradi bolezni obtochil 12.000.

 

Literatura

Congron, P (1995): The Impact of Area Context on Long Term Illness and Premature Mortality, Regional Studies, 29/4.
Chernigoj Sadar, N. (1993): Socialne razsezhnosti nachinov zhivljenja, Zdravstveno varstvo, 32/2
Chernigoj Sadar, N., Breshar, A. (1996): Vpliv socialnega polozhaja na zdravstveno stanje, Kakovost zhivljenja v Sloveniji, FDV, Ljubljana
Freud, S. (1961): Civilisation and its discontents. London, The Hogarth Press and the Institute of Psychoanalysis
Green&Kreutzer (1991): Health Promotion Planning, Maysfield, Maysfield Publishing Company
Jahoda, M (1972): Marienthal - the sociography of an unemplayed community. London, Tavistock
Jahoda, M (1982): Employment and unemployment. A social-psichological analysis. Cambridge Universisty Press
Jahoda, M (1992): Reflection on Marienthal and after. Journal of occupation and organisation psychology, Wiley
Lahema, E (1994): The patterning of responses to unemployment: deprivation and adaptation, v Levin, McMahon & Ziglio (1994)
Leskoshek, F. (1996): Ekonomska revshchina in samomor, Zdravstveno varstvo, 35/1,2
Levin, L., McMahon, L., & Ziglio E., (1994): Economic change, social welfare and health in Europe, WHO, Regional Office for Europe, Copenhagen
Otawska listina (1996) - Ottawa Charter for Health Promotion: WHO, Geneve. An International Conference on Health Promotion
Polich, M. (1993): Dejavniki spreminjanja in ohranjanja (ne)zdravih zhivljenjskih navad, Zdravstveno varstvo, 32/2
Premik, M. (1993): Uvodno predavanje, Zdravstveno varstvo, 32/2
Selich, P. (1994): Biopsihosocialni model zdravja, Anthopos 4-6
Turnshek, N. (1996): Kakovost zhivljenja in dushevno zdravje, IB revija 11-12, Urad za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana
War, P. B. (1987): The psihological impact of continuing unemployment. V Schwefel, D. et al., Unemployment, social vulnerability and health in Europe. Berlin, Springer-Veralag
WHO (1997): Health for All - Statistical database, Copenhagen