Revija SRP 23/24

Marko-Mitja Fegush

 

POSLEDNJI SLOVENEC V ATELJEJU V RUE DE SEVRE
ZANIKANI INTERVJU SHT.6 Z ARHITEKTOM MARKOM ZHUPANCHICHEM
 

Soparni dnevi tega poletja se menjujejo z vedrimi in jasnimi nochmi , da bi se potem vse obrnilo v dezhevne dni in suhe nochi kot po nekem posebnem zaporedju. Zhe zjutraj je mogoche ugotoviti, kakshen bo dan in potem noch. Ljudje tega poletja kakor da smo se prilagodili temu chudnemu ritmu. Poplave v sosednjih dezhelah in skrbi za imetje in zhivljenje, ki vladajo tam, kakor da tu nikogar ne skrbijo in nihche se ne zanima za delne potope, ki jih dozhivlja severna in srednja Evropa. Prav tako malo zanimanja in skrbi je kot za viharje na Marsu. Le kdo se she zmeni za okolico.

Tudi Pavarottijev koncert tistega vrochega in soparnega vechera nikogar ne uzheja. Mnozhica ljudi na Preshernovem trgu in ulicah, ki se stekajo vanj, nemo obchepi, le tu in tam kdo pobozha kosmatega hishnega ljubljenca, ki je vznemirjen ob visokih tonih slavnega pevca in domache pevske dive.

Bila so zhe poletja, ko je kakshna nenadna nevihta naplavila podgano, ki se ni umaknila pravochasno v vishe lezheche kanale, in je v zraku zavonjalo po kugi in nekateri so celo shirili svoje prisluhe o bobnenju iz globin, chesh letos bo pa zagotovo potres.

Letos mineva poletje brezizrazno in brez posebnosti, kar neketere she bolj skrbi.

Misli na dan brez posebnosti se nisem mogel otresti niti tistega jutra sredi julija, ko se mi je mudilo na zheleznishko postajo in z vlakom v Maribor.

Nekaj posameznikov na sicer polni Mikloshichevi cesti, tu in tam redka dvojica, ki si nima chesa povedati. Zhe tako ali tako ne vidish para, ki bi se stiskal in si hotel povedati vse v nekaj besedah in she vech drug o drugem, tu pa uzresh le nema dekleta, ki se drzhijo za roke in omledno stopicajo po sredini trotoarja. Mladenich, ki ob rdechi luchi semaforja steche chez cesto, me ne potegne za seboj, tudi avtomobilistu, ki mora ustavljati, se ne zljubi niti zatrobiti, tudi kolesa ne zacvilijo, le njihove tezhke noge se valijo naprej, kakor da ne bi bile okrogle.

Postaja je dolga, nje tlak gladek, stari tlak vonja po nechem, ki ni niti scalina niti ostanki pomivalne tekochine, novi tlak pa se she ni navzel vonjav, ki so v zraku.

Kakor bi ta sterilnost odgnala tudi skrokance in berache. "Begunci se tudi skrivajo kje drugje", si mislim.

Shele na ostrem vogalu podhoda se zdramim iz otopelosti, ko se skoraj zaletim v nekoga, ki je videti, kakor bi bil moj dvojnik, nekdo, ki bi jih imel lahko petdeset ali obchutno vech, a je po navadah ochitno mladenishki, saj si drzne prav tako kot jaz hoditi po najkrajshi poti, ki vodi iz ravnega dela podhoda na pravokotno lezheche stopnice, ki se prestrmo vzpenjajo v smeri arkadnega postajnega nadstreshka. Najine ochi se srechajo, prestrasheno si v hipu priznava vsak svojo “loosersko” zgodovino in se izkobaliva nemo iz situacije.

V kupeju se situacija skoraj ponovi: ob oknu chlovek, moshki, mozh brez posebnosti, srednjih let, prej mlajshi kot star, nedolochljive identitete, lahko bi bil tudi tujec, pa ne od dalech, nezvedav, pa tudi ne neodkritega pogleda, nekakshen “mittelevropejec” ali pa nekdo, ki ga zlepa ne ogovorish.

Verjetno bo to vozhnja brez pogovora, tudi vljudnostnega, si mislim.

Duhovna zgodovina Slovencev, modra knjizhica, izshla pred kratkim pri Matici, ta bo to popoldne moj sogovornik na vlaku.

Branje veshche napisane snovi o zgodovini slovenske duhovnosti, tema, ki se mi je vedno zdela tezhja kot njen obseg, me je zanihalo v neko posebno pritrjevanje avtorju, ki ga ni zmotil niti osnovnosholsko deklamirajoch glas vlakovnega napovedovalca, ki je zvenel enako nerutinirano v slovenshchini in nemshchini. Tako neprizivno pritrjevanje je teklo vse do tistega pasusa v knjigi, ki je bil zhe prej mimogrede napovedan.

Nenenhno zatrjevanje, da je “preshernovska struktura” edina, ki je utemeljevala in kodirala duhovno bit in duhovno zgodovinskost sovenstva, mi je bila znana zhe iz chasov mladostnega zhdenja v veliki predavalnici Filozofske fakultete, posebej ob Pirjevchevih in Ocvirkovih predavanjih.

A zmrazi me avtorjeva teza, da pri Slovencih ni tja do Petkovshka zaznati lastne likovne duhovne zgodovine. Kakor da je mogoche duhovno zgodovino deliti na literarno, likovno ali celo arhitekturno?

Sum, da duhovni zgodovini Slovencev zapada le literatura, mi potrdi avtor, ko le Plechniku prizna duhovni pomen v zgodovinskem smislu.

Preberem vechkrat, ker ne morem verjeti. Poskusham s svojim besedami ponoviti, nekako tako:

“V bistvu sodi Plechnikova umetnost v modernizacijo duhovne strukture, ki je postala temeljna za polozhaj slovenskega naroda v prelomu stoletij. Tudi Plechnik prenasha v svoje tvorbe posvetno iz renesanse in antike povzeto izrochilo, ki ga oblikuje povsem svobodno, kar je bilo mogoche samo v okviru svobodomiselnega razmerja do arhitekturne preteklosti. V to sekularizacijo pa vgrajuje krshchansko, bolje recheno katolishko tradicijo z njemu lastnim ponotranjenim, skoraj mistichnim oblikovanjem reda , sorazmernosti in neposrednega videnja transcendentalne navzochnosti v snovi, pa tudi z zunanjo, organizacijsko trdno pompozno in hiearhichno veljavo... ”

Ponovno premislim, poskusham skrajshati misel z vprashanjem, ali gre res le za tvorbe, temeljeche na izrochilu s posebnim razmerjem do preteklosti, ali gre res le za posebno gnetenje arhitekturne preteklosti na rachun forme ?

Ochitno misli avtor zares, saj prizna samo Plechnika, njegovega duhovnega ocheta Fabianija (ta trditev je Ravnikarjeva) pa ne. To potrjuje tudi le omemba Mihevca in E. Ravnikarja s pripisom o duhovni praznini povojne stanovanjske graditve oz. t.i. modernizma.

Ali gre samo za potrditev postmodernizma kot filozofske prakse ali skusha osmisliti duhovno zgodovino ter ponovno potrditi prevladujocho “preshernovsko strukturo”?

Zavem se, da zadeva ni tako enoznachna, ne more biti niti dvopolna, pa chetudi je lahko zasnovana v praktichni igri, ki je znana iz slovenske duhovne polarizacije. Ta igra se je na arhitekturnem igrishchu zachela odvijati po ljubljanskem potresu med Fabianijem in mladim Plechnikom, nadaljevala in razplamtela med Vurnikom in Plechnikom ob gradnji Univerzitene knjizhnice, ko je nevtralni tuji revident odlochil, da Plechnikovo delo duhovno pripada preteklosti, nadaljevala med Plechnikovimi in Vurnikovimi shtudenti, po vojni pa z socrealistichno ekskomunikacijo nekaterih naprednejshih ustvarjalcev Shubica, Fürsta, Novaka, Grabrijana, Shorlija, Göstla, Deva, bratov Chernigoj, Zhupanchicha.

Ustavim se pri imenu Marko Zhupanchich, ki je zadnji s seznama Plechnikovih uchencev z razstave na Prashkem gradu, zadnji Slovenec v chasu, ko se je razdivljala druga svetovna vojna, v Corbusierjevem ateljeju.

Njegovo izvedeno delo, svobodnega tlorisa, umirjen prispevek k slovenski varianti kubizma, Dom poslancev, so pred leti podrli in na to mesto postavili nedokonchano zgradbo postmodernega klasicizma, ki deluje kot replika originala, ki ga ni. Podobno so pred leti zavrgli ustrezno reshitev nadzidave Vajalnice ob Zaloshki c. in jo nadomestili z brezizraznim objektom, nastalim brez nachrta.

Njegove iskrive, komaj pozdravljene ochi, se srechajo z mojimi na Ljubljanskem gradu.

Bahav uvodni govor zhupana me razjezi. Ko se pozneje srecham z njim v druzhbi arhitektov M. Ocvirka in Pozzeta, mi uide, ko vidim,da zhupanskega zmagoslavja kar ni konec in da je spregledal ustvarjalce prenove: “No, grad ima danes tudi peto dimenzijo!” Zhupan Rupel se zdrzne, kot da ne razume.

“Grad dishi po svezhih smrekovih deskah, tega bi bil tudi Machek vesel. Mislim seveda Matijo Machka-revolucionarja”, dodam.

Zhupana kar odnese, a se nenadoma ustavi in nebogljeno izdavi: “Z njim pa jaz nisem nichesar imel.”

"Sam Bog ve," si mislim in se vrnem k Zhupanchichu.

Spomim se, kako je bilo z tistimi izkjuchevanji, tistimi, ki so potekala potiho, v tishini.

 

INTERVJU SHT. 5

Vi ste eden redkih, ki je sodeloval pri odlochanju o zasnovi izgradnje Nove Gorice?

Op.:To vprashanje me zanima, ker v krogu mlajshih arhitektov na sholi za arhitekturo poskushajo revidirati vzroke odlochitev o konceptu.

Veste, to je teklo zelo konspirativno, nekega dne so nas takratni vodilni odpeljali z zadnjim chrnim avtomobilom na Gorishko. Bili smo trije arhitekti, med njimi tudi E. Ravnikar.
Na vzpetini so razgrnili topografsko karto, na kateri je bila smelo zarisana prelozhitev proge.
"To morate uposhtevati, jutri se vidimo, predlozhite zasnovo, vsak svojo!"
Naslednji dan pridemo s svitki. Ko pridem na vrsto, vsi gledajo, kje je prelozhitev proge.
Proga naj ostane tam, kjer je, in poskusham razlozhiti, zakaj. “Ni diskusije." Tako konchajo.
In tako se je konchalo z mojo urbanistichno kariero.

Znano je ,da ste bili med prvimi oz. kar prvi arhitekt, ki je lahko pokukal za zhelezno zaveso?

Da, a le po zaslugi hitrega jezika. Izrazil sem zheljo, da grem na specializacijo za nekaj mesecev. Niso odobrili, a me je le poklical takratni minister, da me povprasha, kako sem si to predstavljal.
Ko sem mu rekel, da bom shel, pa tudi che bi zaradi tega moral zacheti igrati nogomet (nogometashi so imeli izhode na zahod), ga je to tako presenetilo, da je rekel: "Pa naj bo."

Povrshno ga vprasham , ali se mu ne zdi, da je v Plechnikovem delu vech kiparskega kot arhitekturnega?

A ni to sijajno, kot pri Bachu: pri njem redukcija tonskega materiala, pri Plechniku pa najvech shtiri gradiva. Pa taka izraznost pri obeh.

Nadaljujem z vprashanjem o spomenikih. Odzove se, kot bi dregnil v posebno tochko spomina.

Veste, ko so se vtikovali v moj spomenik, so zheleli na silo spremeniti vertkalo. Shele ko sem rekel, da se lahko dvigne za deset centimetrov, so odnehali (op. obelisk, visok okoli dvajset metrov).
Da, spomeniki so jih najbolj zanimali. Pa tudi kiparje. Mojo natechajno reshitev si je tudi prilastil kipar.

Ob tem pomislim, kako se danes kazhe personalna legitimeta slovenskega kiparja, ki se sam zavzema za odstranitev svojega kipa z javnega mesta. Preshine me misel, da je on tisti, ki brishe svojo lastno zgodovino, s tem ko se zavzema za odstranitev kompozicije (za katero sem v prejshnjem SRP-u napisal, da je she prevech podobna Rodinovim Calaiskim meshchanom).

Zhe skoraj vsiljivo dregnem v Zhupanchicha z vprashanjem:

Ali si zgodba o zadnjih dneh v Corbusierjevem ateljeju v Rue de Sevre, ko so mnoge zhe odpeljali v taborishcha, in o delezhu slovenskih arhitektov pri delu tega ateljeja ne zasluzhi vashe obdelave?

Ne, raje berem nove sijajne francoske romane ali odprem 5. kanal.

Deontologija in pravilna ocena duha. Ocena duha sodobnosti, ne konstrukcije o zgodovini duha.
Preseneti me z drobnimi listichi. Tu je nekaj, kar sem imel povedati.

Prav je, da se to ponovno objavi, za deontoloshko zgodovino arhitekturne ustvarjalnosti, za zgodovino duha brez izkljuchevanja in mitologiziranja in brez lazhne posvechenosti. Za prekucije duha brez zarotnih knjizhnih prevratov.

 

 

Marko Zhupanchich

Morda je nachrt lazhe napraviti kot pa povedati, kako je nastajal. Ko se sedaj ozrem na neshtete porisane in popisane svitke papirja, priznam, da se ne bi bil lotil takega dela brez neke vere v osnovno predstavo in brez neke zaljubljenosti vanjo.
Pogovor z odborom, sestava programa, ogled terena in okolja bodochega doma, spoznavanje ljudi na cesti, vsi ti vtisi so odlochilni; z vsemi je treba priti v neposreden, prisrchen odnos, da more sploh nastati kaj vech kot stavba. In rechi moram, da me je odbor notranje pridobil zhe takoj v zachetku.
Takshna je v kratkem pot do najlepshega dela pri projektiranju, do tipanja za predstavo. Kakshen izraz naj ima Dom, da bo vabljiv, vzpodbujajoch, sproshchujoch, tak, da bo s svojimi oblikami prostorov vzdignil chloveka nad vsakdanjost in ga napravil zhejnega za sprejemanje misli, lepote besede, zvoka, kretnje. Predstave, ki se pojavljajo, niso vse enako jasne; bezhne so kot bliskavica. Hkrati se pojavljajo prerezi, strukture, pogledi v prostore in na celotno stavbo z najrazlichnejshih tochk: Dom v sonchni svetlobi s sencami, Dom ponochi, ko lije svetloba med presledki sten. Vse to v odlomku sekunde, hkrati, pisano, v gibanju in kratko. Z le samemu sebi razumljivimi hieroglifskimi znaki je treba tako sliko ujeti v osnovnih vozlishchih in volumnih, pri chemer zhe nachin poteze z najmehkejshim svinchnikom nekaj pomeni. Skic je vech in vech, nekatere se ponavljajo z vechjo vztrajnostjo in postajajo popolnejshe, obchutljivost se vecha, vsak shum je motnja, ki more vse pokvariti ali pa tudi urediti.
Ta boj za jasnost predstave je bolech in vznemirljiv, ni se mu moch nikjer izogniti, niti ga prekiniti prav do odlochitve: za to predstavo, o kateri chutim, da ima neko silo, ki vezhe dele v celoten organizem, bom presedel ure in ure, da bi bila uresnichena bolj taka, kakrshno vidim in slutim. Chisto taka ni nikoli.
Hranim skico, ki je bila narejena v eni sapi v raznih presekih, tlorisih in z raznih vidikov. Nepopolna je, vsebuje pa vse tiste bistvene poteze prostorov in teles, ki so she ostale. Dolocha le najbolj obchutljive tochke in linije, ki so znachilne za znachaj stavbe.
Med muchnim in lepim delom snovanja in gradnjo je dolga doba ubadanja, samega logichnega sklepanja in neizprosne doslednosti. Nad vsem delom zavladajo notranji zakoni in pravila kompozicije, ki si jih je treba sproti sestavljati in ki jim je vsa stavba podrejena. Izbira teh zakonov je vazhna in zadovoljuje predvsem geometrichni del razuma, ki je urejevalec prostora.
Medtem dobiva predstava svojo utemeljitev in trdno obliko. Prav tu pa je najvechja nevarnost, da vse skupaj ne okosteni, otrdi, ne postane pusto in brez obchutka. Ohranjevanje svezhine dela, ki je sestavljeno iz neshtetih vagonov cementa, gramoza, kupov zheleza in sto tisochev opek, iz cevi in kamnov, je v tem obdobju projektiranja najtezhja in morda najvazhnejsha naloga.
Zachetek gradnje! Ta trenutek chlovek nestrpno prichakuje, in se ga tudi boji; ker pomeni konec popravljanja. Vse mere so dolochene; kar je zabetonirano, to ostane in sprememb ni vech. Sedaj je vse na tem, ali so dimenzije dobro odtehtane. Kakshni bodo volumni, kakshne ploskve in medsebojna razmerja polnega in praznega in njihov odnos do chloveka, ki v teh prostorih krozhi in prehaja iz enega v drugega, kaj bo ta pot vzbujala v njem? Rad hodim gledat rastocho stavbo kot kmet svojo njivo.
Je bila predstava dovolj mochna, da bo zhivela in dvigala zhivljenje v Domu na tako stopnjo, kot je bilo mishljeno? Je bila predstava dovolj svezha, da Dom ne bo ostarel zhe po nekaj letih? .
Zakaj je Dom takshen in ne drugachen? Kaj je vodilo razmishljanje? Gledal sem predvsem rudarja pri delu med zemeljskimi plastmi: zato naj dobi shirok Dom, kjer se bo vzravnal in zadihal, Dom brez koridorjev, ki jih ima zhe pod zemljo. Premishljal sem o nashih prostorih za sestanke, ki niso lepi, she manj vabljivi in to sem primerjal s cerkvami. Kakshni prostori, oboki, kupole, koliko slik, kipov, zelenja, svech, luchi, petja - in orgle - same lepe stvari! Zanjo je potrebno nadomestilo; toda kakshno? Kakshna naj bi bila arhitektura, kjer raste delavska kultura? Vzvishena arhitektura? Toda nad kom in zakaj? Dom grade ljudje zase in nimajo potrebe, da bi se dvignili nad druge.

Po obchutju sem zasledoval mehkobo, shirino in razgibanost, ki pa je umirjena v celotnem izrazu. Od tod shiroki venec, ki zaustavi valovanje geometrijskih teles, od tod kopichenje shirokih gmot dvoran in odrishcha nad vencem. Za dvorane so bile odlochujoche predstave o vase zaprti shkoljki, o shotoru in daljni spomin na opazhe v rovih. Te predstave so vedno neki liki, zelo preprosti in tudi brezpomembni, njihov izbor je nemogoche pojasniti in bi si v drugachnem razpolozhenju z njimi ne mogel nikamor pomagati. Za gledalishko dvorano je znachilna tudi enotnost prostora brez delitve na galerije in preprichanje, da bo ta oblika vechala zbranost ljudi v njem in vzbujala v njih medsebojno povezanost. Zhelja, da bi Dom zhivel, da bi Trboveljchani bili vedno okrog Doma in tezhili vanj, rodi preblisk: Dom naj bi bil chebelni panj, lepo poslikan nizek “kranjich”, z vhodom za chebele. Fasada, razmerja in domach znachaj - vse je tu!

Vech ni moch povedati, ker nimamo izrazov za opisovanje prostorskih obchutkov in vtisov.

Zgradba se dokonchuje; sedaj vem za shibke tochke. Odri izginjajo, lepe opechne in betonske strukture so skrite za ometi, stropovi dobivajo dokonchno obliko -in zachenja se preizkushnja. Akustika - bodo z njo zadovoljni dirigenti, pevci, igralci in seveda poslushalci? Bo svetloba takshna, kot je bilo mishljeno? Kako bo uchinkovala valovitost stene v zgornji vezhi in zhagasta oblika stene na njeni nasprotni strani? Bodo stebri ta plastichni nemir uredili? Takih vprashanj je neshteto in za njihovo reshitev ni pravila, ni napotka. V tem pa je ravno lepota in tveganost arhitektovega dela in v tem je vsaka zgradba - posebno pa ta Dom - velika shola.
Tezhka je bila izbira mozha, ki naj bi ta “kranjich” poslikal, ki bi se umel s svojim delom spojiti z arhitekturo v celoto in ki bi bil dovolj mochan, da bo vzdrzhal pred velikimi merami te “konchnice”. Mozaik, ki ga je zasnoval slikar Marij Pregelj, nastaja, njegova vizija lezhi ustvarjena v kosih pred nami in preprichan sem, da smo se obrnili na pravega mojstra.
Razumljivo je, da je projekt kot celota delo vechjega shtevila raznih strokovnjakov, od katerih nosi vsak svoj del bremena, ki tezhi k ostvaritvi osnovne zamisli. Izmed njih moram posebno poudariti vestno in prizadevno delo statika inzhenirja Lojzeta Chigona.
Nanizal sem nekaj misli o najbolj skritem delu projektiranja; o gradnji, o kateri bodo pisali drugi, nisem niti govoril, trdim pa, da tega Doma ne bi bilo brez tako enotnega in navdushenega odbora, kot je bil ta, in brez tako sposobnega gradbenega vodstva, kot je bilo na tem gradbishchu. Zato mi je bil med delom vsak obisk Trbovelj in vsak pogovor z ljudmi, ki so si zadali nalogo zgraditi Delavski dom, nov vir navdushenja in nova spodbuda pri delu.