Revija SRP 23/24

Lev Detela

ZA OGNJENIM GOZDOM

Avstrijska zalozhba EDITlON LOG lNTERNATIONAL je leta 1995 izdala krajshi, v nemshchini napisani roman na Dunaju zhivechega slovenskega pisatelja Leva Detele ZA OGNJENIM GOZDOM (Hinter dem Feuerwald). Poleg osemnajstih slovenskih leposlovnih knjig, ki so izshle v zamejstvu in zdomstvu, dve iz zadnjih let pa v Sloveniji, je Detela objavil deset knjig in pet antologij v nemshkem jeziku. V nekaterih prejshnjih shtevilkah je revija SRP zhe predstavila avtorjeve prevode iz lastnih nemshkih publikacij v slovenshchino (sht. 5-6, 1994, 7-8, 1995, 9-10, 1995 odlomki iz LEGEND O OCHETU; sht. 13-14, 1996 odlomki iz SPOSHTOVANJE POVZROCHAJOCHIH KRETENJ VLADANJA; sht. 17-18, 1996 odlomki iz POGOVOROV POD TOVARNISHKIMI DIMNIKI).

V delu ZA OGNJENIM GOZDOM Lev Detela opisuje zanemarjen gorski hotel v Avstriji, vendar se zgodba, ki jo prepletajo podzavestni obchutki groze in strahu, izvirajochi iz pred dobrimi 50 leti konchane druge svetovne vojne, groteskno in surrealno prevesi proti "Balkanu". Poleg pripovedovalca (verjetno pisateljevega drugega jaza, ki je bil v drugi svetovni vojni she predsholski otrok) je glavna oseba OGNJENEGA GOZDA nihilistichni Romun Jan Ostratu, nekakshen lokalni razgrajashki "Zhirinovski". Po lastni izjavi je bil v svoji nekdanji domovini baje kirurg, zdaj v Avstriji pa ni niti pomozhni delavec in zhivi od denarja svoje zhene, od katere se zheli lochiti. V figuri nerazpolozhenega Ostrata in skozi razsezhnosti metafore propadajochega hotela na gorskem pobochju Semmeringa se razpira pogled na grozechi razkroj in druzhbeni nesmisel v svetu, ki ga je vrglo s techajev. Zgodba niha med ironichno opisano realnostjo in grozljivo fantastichnostjo, ki se na koncu prevesi v jezikovne in besedne igre "razkrajajochega se jezika" z druzhbenokritichnimi podmenami, kot so blizu skupini dunajske literarne shole (Artmann, Wiener, Ruehm, Jandl). Zakljuchek korenini v obsodbi potroshnishtva in vulgarnega materializma, ki ogrozha druzhbeno ravnotezhje. Zato je zadnji stavek v knjigi, ki se glasi "Ogenj je najmochnejsha sila sveta", namig na nevarne mozhnosti novih agresij.

Detelovo novo delo, ki ga je nedavno prevedel v romunshchino Matei Gavril Albastru, bo v doglednem chasu izshlo v knjizhni obliki tudi v Bukareshti.

Objavljamo nekatere znachilne odlomke, ki jih je avtor priredil na podlagi nemshkega izvirnika za slovenske bralce.

SPOMINJANJE

 

Spet stojim na tem kraju, ki mu pravijo Ognjeni gozd. Dva kilometra pred nekdanjim hotelom. Pri sebi imam fotografije. Sprehajam se po okolici. V daljavi zagledam vech z gozdom poraslih gora. Ko se priblizham ostankom pogorelega hotela, opazim popolnoma pozabljen kamen, verjetno kak nekdanji spomenik. Oglodal ga je zob chasa in unichil njegov napis. Razpada brez odmeva in imena. Poleg kamna polozhim ob grmichevje dve svezhi cvetlici. Spomin? Na kaj?

"Zapushchenega hotela, ki so ga vodili stari starshi, torej sploh ni vech", reche znanec zagrenjeno. "Vsi mrtvi. Ta vojna!"

Petdeset let je minilo... Skoraj tako hitro, kot da gre za en dan... Sprva je hotel vodil ded, potem oche. Zhe med vojno je izginil brez sledu. Nekje pach mora imeti svoj grob. Tudi gozd je pogorel. Svet je ogromen, zato svetovna zgodovina ne ljubi malenkosti.

SANJE

 

Ponochi me muchijo nenavadne sanje. Stojim sredi sadovnjaka. Jablane padajo

po pobochju v mrak, v nich, v brezno. Na drugi strani nicha gori gozd. Ves svet je en sam orjashki ogenj. Hishe pokajo v ostrih zubljih. Bojim se. Od zelo dalech zamolklo odmeva vojna. Za gozdom bliskajo boji. Gozd shumi v ognju. Gozd grmi, gozd gori. Skusham ubezhati. Skochim v nich, toda nich je globoka temnozelena voda. Naenkrat plavam, cheprav ne znam plavati, in zhe plezam na breg.

Za ognjenim gozdom grozijo napadi in boji. Zelo dalech je vojna. Hishe se podirajo. Chutim nevarnost. To so slepeche nochi. Poslopje je v zharometni svetlobi velikansko. Hotel je shirok kot gozd, visok kot cerkveni zvonik. Za ognjenim gozdom bliskajo topovske krogle. Ves svet je v ognju. Pa se je vojna zhe sploh konchala? Saj so vse razrushili. Vsi so pohabljeni ali pa na berashki palici. Samo hotel stoji. Kot sanjska mora. Rdech od vechnega ognja.

V tem trenutku se prebudim. Dezh prodira skozi odprto okno v sobo. Vlazhno je, mrzlo in temno.

GORSKI HOTEL

 

Nekega lepega dne v oktobru sem jo s taksijem enostavno popihal proch. Trudil sem se, da ne bi odgovoril na nobeno vprashanje. Nisem hotel misliti na prijatelje, ki sem jih pustil v Z. na cedilu.

Nekdo mi je povedal, da pokrajina she zdalech ni vech tako lepa kot v nekdanjih chasih, in hotel je zdaj popolnoma zanemarjen, prava razvalina.

V jedilnici GORSKEGA HOTELA sem torej obedoval z nekim Janom Ostratujem. Ochitno kak Romun med petinshtiridesetim in petinpetdesetim letom, torej ne vech posebno mlad, ki je ljubil Alpe. Za namechek je bil, kot mi je povedal, celo shportni jadralec in tovarnar. Spominjal me je na mojega mrtvega ocheta. Tudi oche je bil plavolas in nekako pravo-koten.

Potem ko so me predstavili neki mladi dami, smo se smeli usesti za veliko mizo.

Gospod Ostratu je imel besedo.

"Vechina od nas se sploh ne zaveda, da spada k prekleti manjshini, ki bo izumrla. Toda to ni problem.Osvojiti moramo strmi hrib tam za gozdovi. Na vsak nachin. Samo kako?"

Z roko je zamahnil proti nasprotni smeri, kjer bi naj bila gora.

Zachel je mlatiti prazno slamo. Pripovedoval je, kot se je izrazil, hudomushne zgodbe, kot jih pishe zhivljenje, vendar je bil njegov namen drugachen. Zakrival je pravi vzrok svojega nastopa.

Nisem mogel izbirati.

Lisasto, oranzhno sonce je viselo na obzorju, spredaj so stale visoke jelke in tudi nekaj smrek.

Svet je pach svet. SVET in / ali / SVET in pravzaprav nich drugega.

???

Vendar hudobni jeziki tu in tam pripovedujejo, da svet sploh ni pravi svet, temvech najbolj pekocha stopnja votlega prostora, imenovanega PEKEL.

V GORSKEM HOTELU je bilo brezupno. Zunaj je strashila obupna tishina.

Zato je Ostratu tem bolj glasno besedichil.

"Alpe so pravi naravni chudezh," je rekel, kot da je o tem skoraj preprichan.

Dekle, kateremu so me predstavili, je sedel tik poleg njega. Chedna mlada zhenska. Gledala ga je z velikimi pozornimi ochmi. Verjetno je bila tujka. Njenega imena nisem razumel, morda sem ga preslishal. Bananu? Orleanu - Joanu? Sami Romuni.

Sicer pa je vseeno. Saj je verjetno shlo za VELIKE PODVIGE VELIKIH MOZH V VELIKEM SVETU, AHOJ, dokler je she vetra kej!

"Trapasti cirkus Aferasa Bellerja je spet tu... Saj lahko mirnega srca stopish k tem idiotom... umetnikom...," se je nejevoljno rezhal.

"Saj ne vem," je rekla prestrasheno...

"Si dobro spal?" je nenadoma vprashal gospod Ostratu.

"Mislite mene?" sem se zachudeno zdrznil, ko mu ni nihche drugi odgovoril.

"Baje se po okolici klatijo krvosesi. Ali nekaj podobnega. Morda norci, ki so oboleli za pasjo steklino. Spet ena od teh epidemij z zhivimi mrlichi. Skratka zelo nevarno."

"Na vashe vprashanje ne morem odgovoriti," sem rekel osorno.

"Nich ne de," je rekel Ostratu. "Zhelel sem vas samo posvariti. Iz solidarnosti. Kot chlovek sochloveku. Moch policije v Avstriji, in predvsem tu zgoraj na masivu Semmeringa, je popolnoma neznatna. Ta poklic ni v dandanashnjih miroljubnih chasih sploh vech privlachen. Zhe zaradi nepravilne uporabe strelnega orozhja si sami od sebe redchijo lastne vrste. Kaj hochemo. Gre za usodno nesrecho, za lastni gol, oziroma da se bolje izrazim, za samo-ubijanje!"

Zunaj je zachelo dezhevati. Zdaj bom takoj moral kashljati.

"So popolnoma nesposobni. Krvosevov ne morejo aretirati."

Molchanje.

"Obsodili jo bodo, saj je kriva," je renchal posmehovalec Orlean Ostratu.

"Koga?" sem nezaupno vprashal. "Gorsko policijo?"

"Ne, tebe!" je suho bevsknil. "Saj ti nich drugega ne prepostane!"

"Preostane, preostane," sem ga skushal popraviti.

Postal je popolnoma rdech v obraz. Kot kuhan rak.

"Prepostane, prepostane sem rekel," mi je krichal naravnost v obraz.

Strmel sem v tesnobo in razsezhnost tega gorskega hotela, tega sveta, nekega sveta. Nich drugega mi ni prepostalo.

TODA OZKOST NI SHIRINA.

Toda svet pach ni svet ali kaj?

SVET je torej pach SVET, pravzaprav prav nich drugega. To je besedichil neki zlobni jezik. In sem molchal. Bila je noch in smo sedeli v hotelu.

VECHERNI POGOVOR

 

"Tu je prav vse neprijetno in obupno zanemarjeno," mi je rekel Ostratu v hotelu. In she to: "Zakaj ste sploh tu?"

"V Romuniji sem bil kirurg," je dejal popolnoma iznenada. "Tu pa nisem niti pomozhni delavec. Zhivim od zhepnine moje tako mi ljube odsotne zhene."

"Res?"

Narochil je dva vrchka. Piva.

"Tudi za vas," mi je rekel pokroviteljsko.

"Spominjanje me naredi bolnega," sem dejal.

"Ah kaj,'' je zaklical skoraj nevljudno. "Mene zanima nekaj popolnoma drugega. Vecherja. Oskrba v tej propadli kolibi je neverjetno zanich..."

Vecher je prishel popolnoma iznenada.

"Zoprna okolica. Kot v Sibiriji. Pa saj bo tako in tako kmalu snezhilo."

Molchal sem.

Nenadoma je rekel: "Spet sem videl tistega moshkega!"

"Koga?" sem vprashal. Zelo me je bil presenetil.

"Lastnika!" je glasno vzkliknil.

"Lastnika?"

"Lastnika hotela!"

"Zagotovo sem ga videl," je momljal zelo potiho, skoraj nerazumljivo.

"Veste," je rekel nasajeno. "Saj vam ne morem prav nich razlozhiti. Zhe zdavnaj sem izgubil obchutek za chas."

TATOVI IN LOPOVI

 

Pri zajtrku je bil Ostratu spet nerazpolozhen. Zelo slaba navada.

"Midva sva si pach po znachaju zelo razlichna," mi je povedal. "Pojdite stvarem do dna, razmishljajte, potem boste razumeli veliko od tistega, kar vam je bilo do zdaj nedostopno."

Ostratu je rekel: "Lastnik hotela je tezhak bolnik. Tako bolan je, da se ustrashi vsakega chloveka. Ja, ustrashi. Saj se tudi mene boji. Tudi pred vami trepeta, gospod kolega. Boste zhe videli, che ga boste srechali. Sicer pa ga skoraj nikoli ne srechash. Saj je tako bolan, da sploh ne zapusti stanovanja. Nikjer ga ne moresh srechati. Nikoli ne gre na sprehod, in che zhe, potem samo ponochi. Ali pa v snegu. Veste, zaradi vrochine, ki je ne prenese."

Na dushek je izpil kozarchek zhganja, ki mu ga je prinesel natakar, in rekel: "Zares uborno. Vse skupaj uborno in ubogo. Veste, shef tukajshnje vlade je podkupljiv bedast chlovek. In norec. Vsi prebivalci te smeshne uborne dezhele so norci. In koruptni, da se kar kadi. Njihov prezident je ochiten lopov. Znano je, da je poneveril denar. Vsi chlani vlade so lopovi in tatovi. Prezident se shopiri v svojih pisanih uniformah kot kak prismuknjen papagaj. Je pravi operetni marshal. Bedak. Sploh ni pravi drzhavnik. Je idiot, ki je prishel na oblast le zaradi shibkosti in nesposobnosti druzhbe in tega bedastega prebivalstva."

"Pa so vlade drugih drzhav kaj boljshe," sem skushal ugovarjati temu njegovemu zares zoprnemu pridiganju.

"Nich ni boljshe," se je she bolj razvnel.

Zdaj je zhe skoraj krichal.

"Vse je unicheno. Povsod sami lopovi. Celoten svet je ush, nesnaga, zares na robu propada. Stenica in temnica. Moralno na dnu. V takem svetu se vse tako in tako zlepi, skrchi ali razpochi. In pochi, eksplodira. Vse je zhe pokvarjano ali mrtvo. Ush in polom."

Njegov izraz na obrazu, tisti prevech pochesani lasje, nizko neandertalsko chelo. Obupno ga je bilo poslushati.

Spet je zvrnil vase kozarchek zhganja.

"Vse mrtvo," je she enkrat ponovil.

 

 

UMISHLJANJE

 

Mesec je krozhil nizko nad mestom. Hotel se je skrival v temi dreves. Okna so bila razsvetljena. Zato se je zdelo, da se za okni gibljejo sence neznanih gostov.

Ne da bi se zavedal, kaj delam, sem svoje korake usmeril k poslopju. Bilo je zhe pozno. Preizkushnje, ki sem jih tako nenadoma moral prestajati, so zachele same sebe prekashati z norostmi in nejasnostmi.

Je bilo to poslopje res hotel? Morda grad? Ali pa obchutek iz sanj? Ki se vedno znova ponavlja in se bo vedno znova ponovil?

Chakal sem in okleval. Napeto sem prislushkoval v upanju, da bom zaslishal kak shum iz daljave. Postalo me je strah, che sem zachel to chudno poslopje natanchneje opazovati. Osvetljeval ga je bled sij in zdelo se je, da prihaja iz notranjosti mrzlih zidov neprijetne stavbe.

Saj so to zares bile le sanje? Morda sem bil tudi sam le sen?

Ko sem trepetal od mraza, sem se v temi dotaknil nechesa mehkega, nepredvidenega! Vse je bilo chudno. Prishlo je popolnoma neprichakovano. Zaradi nenadnosti pojava tiste rechi sploh nisem mogel prijeti. Morda je bila le moja domishljija! Bezhna misel, ki smukne mimo tebe ali mene, dih ostanka neke predstave ali spomina. Ali pa je bila stvar vendarle zhiva, mehka in topla?

V goshchavi, v katero se je v teku let spremenil nekdanji negovani park pred hotelom, sem zaslishal shum. V podrasti je pokalo in shkripalo. Nekaj je teklo skozi temo. Se je skozi mrachnost valila nerazlozhljiva krutost?

Stal sem pred zidom ali pred rechjo ali pojavi, ki jih nisem mogel doumeti in ki so me neizmerno vznemirili. Nato sem zaslishal zamolkel zvok, ki ga je moralo povzrochiti neko tezhko telo, ko je padlo na tla.

Popolnoma prepoten sem se nenadoma zbudil.

 

 

RAZMERE

 

Sedeli smo na hotelski terasi in pili koktajl. Verjetno rum, pomeshan z vodko z dodano limono in, kar je naravnost smeshno, z dvema olivama. Izredno mochan napoj, prava mornarska ali gozdarska pijacha.

Ostratu je pil zelo veliko, za namechek je tudi kadil kot Turek.

"Veste, chudovita pijacha," je rekel, ne da bi ga kaj vprashal. "Pravijo ji l u g u m b a. Kajne, prav zasoljeno!"

"Lumumba ! "

Ni se dal preprichati.

Spet ga je spremljala mlada dama.

"Kako chudovite gore," je vzklikala.

Ostratu se je zazrl v daljave. Dva prsta si je pritisnil na ustnice, iztegnil dlan, kot da bi hotel poljubiti pogorju roko. Stara gospa pri sosednji mizi je bila neznansko navdushena.

"Semmering je naravnost chudovit. Tu imamo vedno sezono."

Ostratu je omenil ime nekega vrha. Njegova ljubica je nashtela she tri vrhove. Vsi so bili zelo zeleni, porashcheni z gostim gozdom, konice nekega oddaljenega pobochja so udarjale skoraj ob nebo. Zelena gorska juha, specialiteta te imenitne hishe, kot se je Ostratu verjetno ironichno izrazil, je spominjala na zasoljeno vodo. Na njegovo zheljo so prinesli she eno steklenico rdechega vina.

''Pijte vendar, saj sem videl, da veliko prenesete," mi je rekel in se grenko nasmehnil.

"Te gore me vedno vznemirijo," je rekel zelo resno. "V Romuniji imamo zhal premalo gora. Premalo strmih gora. To je velika shkoda."

Ubogo dekle je bilo zhe pijano. Kozarec je drzhalo popolnoma narobe, poshevno.

Tudi hotelska pianistka se je popolnoma napila. Igrala je nekakshen jazz

in pri tem prepevala z razgrajajochim glasom.

"Porochi se vendar z mano," je krichalo dekle in gledalo Ostratuju globoko v ochi.

Planila je v jok.

''Svojo zheno bom ustrelil," je rekel ta z ostrim naglasom. Vedel sem, da se shali.

"Potem sva konchno svobodna."

Na glas se je zasmejala. Spet je na veliko pil.

"Cel svet je treba postreliti," je nenadoma zatulil. "Vse pognati v zrak."

Njegova prijateljica se je pijano opotekala v svojo sobo. Zunaj so ptichi nemochno frchali v vse smeri.

"Dovolite," sem sredi popolne zmede rekel osornemu sosedu pri mizi.

"Ogenj, saj veste. Vojna je zhe zdavnaj minila. Pa vseeno. Sovrazhnosti so ostale. Strah se sprehaja med nami. Da bo spet gorelo. Te razmere. Sovrashtva. Zhalostno je vse to. Ubogo chloveshtvo!"