Revija SRP 23/24

Lev Detela

TV - DAYS

 

Televizija je zhe zdavnaj postala obchilo, ki je preraslo vse ostale klasichne pa tudi moderne medije. Povsod po svetu ima velikanski vpliv na javno in zasebno zhivljenje. Na poseben nachin sugerira in oblikuje sploshni in zasebni pogled na dogajanja v politiki, gospodarstvu, kulturi in druzhbi. Dejstvo je, da postaja pri tem vedno bolj tudi sama politika in posebna oblika kulture oziroma ne-kulture (kar je vprashanje zornega kota, s katerim opazujemo in ocenjujemo pojav in njegove strukturalne znachilnosti in spremembe).

Sploshna komercializacija in trivializacija televizijskega medija, ki jo je na neprijeten nachin pospeshila razrashchajocha se ponudba (privatnih) komercialnih druzhb, ni zvishala informacijske vrednosti programov. Sicer se je izredno zvishala pestrost programov in dolzhina ponudbe, ki je zdaj v glavnem postala zhe nekakshen stalni perpetuum mobile, ki vechno, po 24 ur na dan, vrti svoje "zabavne in pouchne prizore iz realnega ali umishljenega zhivljenja," vendar pri tem malo razjasni in pojasni. Zdi se, da realnost sodobnega televizijskega medija z vrsto med seboj v morilskem boju tekmujochih druzhb in ustanov kazhe mnoge nedemokratichne izrazitosti. Zakaj naj bi se usmerjevalci in direktorji posameznih televizijskih hish prizadevali za uveljavljanje drage demokracije in kulture, che gre tudi ceneje s plehkimi in licemerskimi zabavnimi psevdozgodbami, ki nikogar ne vznemirijo in ne prizadenejo, saj so nasploh brez vrednosti.

Zdi se, da televizija danes bolj dez-informira kot informira - in to kar v globalnem merilu. Vsaka oddaja mora dosechi dolocheno kvoto uspeshnosti z dovolj velikim shtevilom gledalcev, drugache za producente ni zanimiva. V bistvu producentov ne zanima vech posamezni dogodek sam po sebi, temvech edino in samo njegova umishljena zabavna vrednost. Zato se vedno bolj uveljavlja tendenca po inscenaciji posameznih dogodkov ali dejstev. Celo v politichna porochila sili potreba po dramatichni in privlachni inscenaciji. Komentatorji, napovedovalke in napovedovalci postajajo vedno bolj igralci, vchasih pa je zazheleno tudi vech (n.pr. pokazati kak svoj osebni char in podobno). Zanimiva je tudi nova oblika prikazovanja vremenskih porochil. Nekdanje (prevech suhoparne?) strokovne prikaze iz rok poklicnih meteorologov je zamenjala nova vesela oblika podajanja vremenskih novic z inscenirano klovnerijo - tudi ob najhujshi ujmi - presherno razigranih modelov, oblechenih po zadnji modi (zato, da damo tudi butikom kaj zasluzhiti). Na ta nachin se ustvarja svet videza in navideznosti. Medij ni vech posrednik dolochenega dogajanja ali zadeve, temvech je sam postal "dogodek" in "zadeva".

Jasno je, da ob taki medijski politiki ostaja na cedilu predvsem gledalec oziroma televizijski konzument. Namesto da bi postal dobro in natanchno informiran, ostaja dez-informiran ali pa uniformiran po modi in volji tistih, ki televizijo oblachijo po svoji koristi ali po politichno-ideoloshkih kriterijih skupine (klike), ki ji pripadajo. Ni chudno, da skushajo politichne skupine ali posamezni politiki (marsikdaj tudi diktatorji) v marsikateri ("nerazviti") dezheli televizijski medij preoblikovati v monopolistichno orodje za lastno ob-vladovanje Ijudstva in drzhave (glej aktualno dogajanje v Milosheviĉevi Srbiji).

Obenem je televizija kot vsepolashchevalni magnet potegnila v svoj domet tudi ostala javna obchila. To je opazno zlasti pri bulvarskem chasopisju z najvechjo naklado. Kjer je bilo tezhishche nekoch na politichnem porochanju, kritiki in komentiranju dogajanja, se je zdaj prevesilo v potroshnishki odsev komercialne televizije, kar dopolni obilica fotografskega (po mozhnosti barvnega) gradiva, ki postaja obsezhnejshe kot vedno bolj skopi spremljevalni (pod)tekst. Mnoge svetovne ilustrirane revije z visoko naklado so zdaj urejene tako, da bralec (ki je zhe bolj gledalec) skache chez njihove strani na podoben nachin kot od programa do programa na svojem domachem televizijskem sprejemniku.

Ni chudno, da so mnogi sociologi zhe preprichani, da je zlasti komercialna televizija unichila objektivne strukture druzhbene resnichnosti. Je to v prid aktualni politiki? Vendar se zdi, da tej marsikdaj koristijo prav umishljeni, virtuelni svetovi. Tudi v Avstriji, Nemchiji, Franciji in she marsikje drugod je opazno odkrito prizadevanje strankarskih strategov, referentov za tisk in razlichnih od politikov kupljenih gurujev za javna obchila, da bi za vsako ceno priborili svojim pokroviteljem chim vech prostora v medijih. Pri tem jih ni sram, che svoje kliente postavijo pred kuliserijo iz Potemkinovih vasi. Saj jim v bistvu tudi ne gre za resnichnost in resnico, temvech zgolj za navzochnost v medijih, pri kateri naj se v mrezhe nastopajochih ulovi chim vech (naivnih) gledalcev.

Jasno je, da skusha tudi v televizijskih hishah marsikateri kritichni novinar uposhtevati etichni kodeks poshtenega porochanja in objektivnega prikazovanja dogodkov. Toda zelo hitro se mu lahko zgodi, da ga prav zaradi njegove zvestobe resnici odstavijo na stranski tir ali odslovijo. Morda se potem obracha na javnost prek redkih kritichnih chasopisov ali revij (s pretezhno nizko naklado), kjer pa dosezhe le razmeroma ozek krog javnosti. Vprashanje je, ali lahko she odlochilno vpliva na javni okus, kot ga krojijo mnozhichna obchila s svojimi interesi.

Zato je verjetno tudi zelo naivno tisto novo prichakovanje demokratichnega chudezha, ki da se bo bojda uveljavil v globalnem medmrezhju interneta. Nekateri amerishki politologi so namrech preprichani, da internet nudi mozhnost za odlochilne spremembe. Tako rekoch s pomochjo pritiska na gumb bo uporabnik dobil aktualno informacijo, hkrati pa se bo lahko prek e-maila vkljuchil v globalno komunikacijo z mozhnostjo razchishchevalne in kritichno ozaveshchevalne diskusije. Sanjajo o internetskih skupnostih, ki da bodo tudi v shirshih druzhbenih plasteh uveljavile nove poglede in vplivale na nekritichnost mnogih danashnjih javnih obchil.

Toda ta vizija je she vedno zelo oddaljena muzika. V medmrezhju interneta je dandanes na voljo, kot trdijo resnichni poznavalci novega informativno-komunikacijskega rachunalnishkega sistema, zelo pichla bera zares uporabnih samostojnih informacij, s pomochjo katerih bi se kritichni uporabnik mogel vkljuchiti v morebitno diskusijo o nujno potrebni prenovi medijev. Zhal so na internetu vechinoma na razpolago le neuporabne in nekritichne samo-predstavitve takih ali drugachnih (velikokrat lokalnih) uporabnikov in ponudnikov in marsikdaj zgolj slabokrvni komentarji k dogajanju v zabavi namenjenih medijih, kar lahko (v zanimivejshi obliki) najdesh tudi drugod. Nekateri pa vseeno nepoboljshljivo upajo in stavijo na eno samo, a zelo vprashljivo kocko: na internet. Toda pustimo chasu svoje in dajmo se presenetiti! Morda se bo postopoma prav prek interneta razvila nova oblika mishljenja in novinarske prakse, s katero bo mogoche preoblikovati dez-informacijski zastoj v televizijskem mediju.