Revija SRP 23/24

Lev Detela

 

NA ODPRTEM POLJU PESNISHKE RESNICHNOSTI

(Ob smrti avantgardista in eksperimentatorja Francija Zagorichnika)

(ni smrti ampak je luch /F. Zagorichnik AGAMEMNON, str. 70)

Prve tekste Francija Zagorichnika sem prebral v reviji Perspektive, nekaj zatem po njeni nasilni administrativni ukinitvi pa tudi v nekdanji trzhashki reviji Most, ki sem jo nekaj chasa sourejeval. Presenetil me je njegov radikalni pristop k nekaterim kljuchnim pesnishkim problemom v tedanjem slovenskem kontekstu; cheprav je bil chas v drugi polovici shestdesetih let ugoden za literarni eksperiment, ga je Zagorichnik v primeri z nekaterimi drugimi morda bralcem lazhje dostopnimi avtorji zaostril in vedno znova s pomochjo poglobljene abstraktizacije zgostil do zamolchevanja sporochilnosti. Zhe ob branju daljshe pesnitve Happy Pilad, ki jo je objavil leta 1967 v petnajsti shtevilki Mosta, potem pa v zbirki Obsedno stanje (1969; 1989 drugo delo z istim naslovom), mi je postalo jasno, da je glavna posebnost, izvirnost pa tudi moch Zagorichnikovega nachina v diferenci in diferenciacijah oziroma v od-klonu od slovenskega pa tudi vsakega drugega literarnega tradicionalizma, s katerim je utemeljil svoje posege na podrochja pesnishkega snovanja.

Zhe bezhen pogled na formalno strukturo Zagorichnikove poezije, kot se kazhe zhe v prvih avtorjevih zbirkah Agamemnon (1965), V risu (1967), Obsedno stanje (1969) ali Leto in dan (1972) predvsem v nizu dolgih "poundovskih" cantos, razkrije kljubovalno energijo tradicionalno slovensko poezijo zanikujochega Zagorichnikovega pesnishtva. Ta poezija velikokrat ne sledi logiki, temvech asociaciji.

V bistvu gre vedno za avtorjeve notranje svetove, za njegovo ogrozheno eksistenco, ki jo sprva povezhe z mitoloshkimi pasazhami antichne poezije. Namrech z antichno kozmologijo, ki raste iz starega v novo, ki je pravzaprav spet staro, kot krog, ki se je ujel v novem krogu. Pesnikov svet je pri tem odmaknjen zunanjemu aktivizmu. Usmerjen je navznoter na obmochje hermetike. Toda iz zatemnjenih plasti te poezije se vedno znova razpre pogled na osnovnice bivanja. Pred nami se zalesketa skozi posebnost pesnishke govorice svojevrstnost zemlje, kamna, rozhe, vode, ognja, neba, oblakov, dezhja in ljudi.

Dejstvo je, da se avtorjeva "zatemnjena sporochilnost", ki korenini v notranji napetosti med posameznimi besednimi sklopi iz velikokrat ironiziranih sestavnih delov - paradoksov, she posebej paradigmatichno zgosti v suvereni zbirki Fondi Oryja Pála (1970) v znachilnem ciklusu Protitok (str. 22 - 27): to kot toda dati isto ostalo od rin od rime ruine.......

Protitok postane eden osnovnih razpoznavnih znakov Zagorichnikovega miselnega napora, ki je vedno in povsod usmerjen k notranjemu jedru literarnega kozmosa. Avtor izpeljuje svoj pesnishki program tako dosledno, da reminiscence in scene iz konkretnega zhivljenja vedno znova literarizira, pri chemer je v osnovi odmaknjen od vsakega zunanjega aktivizma, kar pogojuje nekakshno vechkrat opazheno in tudi kritizirano monotonost, statichnost in hermetizem njegovega literarnega programa. Toda tudi v tem odkriva ta poezija eksistencialno stisko danashnjega chIoveka. Je prodiranje do lastnega "obsednega stanja", v katerem postane pesnik konchno in dosledno tudi sam sebi pesnishki material lastnega smiselnega nesmisla. To podchrta v shtevilnih delih, med drugim v bizarni ironiji lastnega "pokopa" (skupaj z druzhinskimi chlani in nekaterimi pesnishkimi sotovarishi) 18. VIII. 1973 na vojashkem gorenjskem pokopalishchu v happeningu bohinj bo hin (s pomembnim opozorilnim geslom, ki je bilo v tedanjih okolishchinah realnega enoumja tudi politichno subverzivno: POTOMCI! OSTANITE SI EDINI DA ZAMAN NASHO SMO KRI PRELILI.), ki ga je predstavil v zadnjem delu svoje prozne in pesnishke knjige fusnota (1973). V tem kontekstu je avtor zhe izstopil iz ozhje besedne umetnosti in se vidno priblizhal eksperimentu z vizualno in konkretno poezijo, kar se kazhe v nizu razlichnih publikacij (navodilo za uporabo, 1972, naime - namrech - naemlich - namelijk - namely, l978, A na nas?, 1987, itd.). Tudi v redkeje publicirani eksperimentalni prozi (n.pr. Bistveni udarec mojstra An'ana, 1978) ali v esejistiki (zbirka Nihilizem je humazem,1985) je dosledno zvest svojim radikalnim stalishchem.

V spremnem tekstu v publikaciji svojega posinovljenca Oresta Shtirideset del (1972) je med drugim zapisal tudi to: Che hochem priti do Sveta, moram v enaki meri skozi zid kakor skozi vrata ..... Vrata niso zaradi tega, da bi bila odprta ali zaprta. Vrata so zaradi tega, kar jih napravi za vech od zidu. Kdor bo samo trkal na vrata, a ne bo shel skozi zid, ta bo tudi onkraj ostal zunaj. Vsekakor je bil obseden od pesnishtva, za katerega je bolj vidno gorel in trpel, kot marsikdo od tistih, ki misli, da se je po nakljuchju razmer zhe etabliral v kategorijo visokega slovenskega pesnikovanja, vendar ga bo prechrtal kanon blizhajochega se drugachnega chasa in prostora. Zato je vedel, da nobena posamezna poetika ni najboljsha (navodilo za uporabo, l972). Zato vsakokrat prichenjamo znova. Nichesar ne vemo. Tisto od prej komaj zadoshcha za nadaljevanje. Prej nas odbija, prej nam nudi odpor in nas spodbuja predvsem na ta nachin...

Franci Zagorichnik je bil zagotovo oblikovalec shirshe, kinetichne mrezhe. To je pokazal tudi v eni zadnjih vechjih literarnih objav, v zbirki Slovenski gambit (1994), kjer je pomenska polja svojega pesnishtva razshiril v nove razpoznavne zveze: Pravse je v pranas./ Parnas, gora vse górje (str.7). Cheprav je bilo v nekaterih literarnih kritikah ugotovljeno, da se Zagorichnik vracha h "klasichnim" osnovnicam pesnishtva, je vseeno viden njegov stalni semantichni zanos, ki se ne boji splesti vech - in novo-pomenskih mrezh in rezh. Skoraj ni mogoche prezreti ustvarjalnih procesov, v katerih se jezik in predmeti (pojavi) prepletajo v asociativnih zvezah in shirshih jezikovnih igrah, iz katerih utripa bridka razsezhnost in ("zadrta" ozkost) slovensko-svetovne danashnjosti. Iz Zagorichnikove poezije neprizanesljivo grchi temni chas, tudi magnum crimen (str.59) - in seveda da je balkan pognal / zhe kdaj iz mórij v moríje in v poTop (str.54). V ospredju je seveda tudi pesnikova usoda v kontekstu vesoljne semantike (str.53) ob dejstvu, da se nekdo rodi kot text (str.46). S prichujocho zbirko je pesnik na kritichen nachin posegel v osredje danashnjega slovenskega in mednarodnega dogajanja. Njegovi verzi so ostra razpoznavna znamenja nedonoshene resnichnosti.

Je krog nekega izrazitega pesnishkega poskusa in preizkusa s tem sklenjen? Se je pesnik na koncu iz nekdanje avantgardistichne nedostopnosti in hermetike vrnil v vechjo konkretnost? Na to je tezhko enoglasno odgovoriti. Zagorichnik je namrech vechglasen, oziroma vechsmeren pesnik, ki je v bistvu pisal vedno z roba proti sredishchu iz svojega alternativnega proti-toka in vedno znova ustvaril koncentrichne kroge okoli posebne "literarne pustolovshchine". Tudi zaradi tega je bil zanimiv tudi s socioloshko-poetoloshkega stalishcha, kar je dokazal kot pobudnik in urednik razlichnih nekomercialnih edicij, okrog katerih se je zbiral krog domachih pa tudi tujih avtorjev (n.pr. razlichni zborniki westeast, knjizhna zbirka Fondi Oryja Pála, itd.). Na alternativnem podrochju tako imenovane vzporedne ali paralelne knjizhevnosti (Zagorichnikov izraz) se mu je posrechilo stkati zanimivo mrezho literarnih sodelavcev za programe westeasta in podobnih pobud, pri katerih je rad angazhiral tudi svoje druzhinske chlane Ifigenijo ali Oresta, Egista pa je vsaj literariziral v zapisih o njegovem detinstvu:"LJUBITI ROCHNO URO"- ZA EGlSTA: Tolchi z rochno uro po mizi / Polozhiti zhepno svetilko na uho / in poslushati jo / Isto storiti s krtacho za lase; ali: KAJ HOCHE EGIST? EGIST HOCHE DA Bl VSI NOSILI DUDE! (navodilo za uporabo, l972).

Tu ni mogoche nashteti vsega, kar je Zagorichnik ustvaril. Poleg sodelovanja pri avantgardistichnih zbornikih Eva, Katalog, Pericarezheracirep, je zanimiva zbirka To je stvar, ki se imenuje pesem. Leta 1983 je Niko Grafenauer pod naslovom Sveder izdal izbor iz njegove poezije.

Morda je na to uposhtevanje zrl konkretistichno - kot je bila konkretistichna tudi asociacija westeast, s katero je razpletel mrezhe po razlichnih predelih sveta, she posebej pa po podrochjih nekdanje Jugoslavije, kjer je imel mnogo sodelavcev. S temi zvezami je kljub pogubni balkanski vojni skushal vztrajati do konca in she nedavno je z avtorjem tega spominskega chlanka snoval novo nemshko izdajo avtorjev westeasta v dunajski reviji LOG (prva dokumentacija je tu izshla zhe v shtevilki 43 leta 1989). Nekatere sodelavce s hrvashkega in srbskega prostora je vkljucheval tudi v serijo Fondi Oryja Pála (Tatjana Cvejin, Mirjana Shtefanoviĉ, Zoran Mirkoviĉ). S takimi pobudami je verjetno zhelel drzhati alternativno ogledalo literarni stvarnosti, ki jo je skushal dopolniti z diferenco svojih literarnih izzivov. Morda je vchasih poskrbel tudi za nesporazume in zmedo, toda dejstvo je, da so taki izzivi v svetu globalizacij, shablonizacij in pavshalizacij nujni in koristni. Sicer pa je s svojimi dejanji pripravil tu in tam moderno "duhovno past", ki jo je sestavil tudi iz stiske in krize jezika ob "babilonskem stolpu zmeshnjav". Ta je prasimbol moderne jezikovne hibe v vedno bolj kompliciranem kompleksu interkulturnosti in drugo (vech)-jezichnosti, ki je bila znachilna zlasti za njegove konkretistichne pobude.

Tem so prisluhnili tudi v Nemchiji in Avstriji. Z Mileno Merlak in Petrom Kerschejem iz Celovca sem sodeloval v posameznih zbornikih westeasta, pa tudi drugache smo navezali tvorne literarne stike. Tako sem zhe leta 1972 pripravil za slovenski program celovshkega radia esejistichno oddajo o Zagorichnikovem pesnishtvu. Takrat je z zheno prishel v Celovec in smo se kljub "obremenjenosti" z mojo emigracijo takoj dobro razumeli. Sodelovanje je trajalo chetrt stoletja skozi razlichna obdobja, v katerih sta se spremenila tako Slovenija kot svet. Kot urednik raznih (predvsem literarnih) revij: Problemov, Dialogov, Likovnih besed, v zadnjem chasu pa kritichno alternativne Nove Atlantide in Revije SRP, je skushal zavestno uposhtevati tudi literarno drugachnost ali nenavadnost - in to zhe v tezhjih chasih enoumja, ko je v Problemih ali Dialogih s svojim znachilnim "ne-ideoloshkim" zagonom k literarni intenzivnosti objavljal tudi manj "zazhelene" tekste.

Tak chlovek je na svojih podrochjih nenadomestljiv. Za njim ostaja velika vrzel. Manjkala nam bo njegova diferenca, predvsem pa njegovo tvorno distancirano razmerje do danashnjega literarnega podjetja v chasu tako imenovane globalizacije. Slovenska knjizhevnost je izgubila vidnega predstavnika literarne avantgarde in eksperimentacije, ki je nasho literaturo na moderen nachin chastno zastopal v mnogoglasju 20. stoletja, mi, ki smo bili z njim ustvarjalno povezani, pa zhalujemo za prijateljem in kolegom, ki je veliko dal in pomenil.