Revija SRP 23/24

Ivo Antich

 

MARINA S KACHO POD POSTELJO

 

Vstal je in odprl okno na stezhaj. Ker so bile hishe nalozhene druga na drugo strmo nad zalivom, se je skoz okenski okvir amfiteatrsko razprostrl v shirnem zamahu zajet razgled. Sinje morje se je dalech na obzorju zgubljalo v nebo, zgodnji gliser je pushchal belo sled za seboj, nad zalivom je krozhilo nekaj galebov. Pod daljno, od modrine in sonca opojno lepoto planjave - mrzlo srepecha globina, kjer jata rib bezhi pred jato rib. La beauté de la mort - razlochne bele chrke na chrno - rdechi podlagi, francoska zhepna kriminalka na nochni omarici, za par dinarjev jo je kupil, precej zmechkano, pri enorokem kramarju, ki se je iz svoje share nemo rezhal kot star pirat. Cheprav mu je nagajala marsikatera beseda, slovarja pa ni imel, je zhe po krajshem branju prishel do ugotovitve, ki je potrdila njegovo predvidevanje: glavna zanimivost knjige je bil naslov. Sicer pa: avgust na Korziki, filmski scenarist in igralka na pochitnicah, oba iz Pariza, on v chudnih okolishchinah umre itd. Je torej ta “beauté de la mort” dojemljiva shele prek abstrahirajochih miselnih akrobacij ali je ochitna zhe v goli neposrednosti? Dan vstaje, prejshnji teden, grobe klopi in mize zgoraj na ledini, zunaj mesta, mnozhica ljudi, domachini in od vseh vetrov, hrup, zhvenket, vrocha poletna noch, ki ne kliche na spanje, temvech na razmetavanje sil, vol na razhnju, pijan Nemec je zachel preklinjsti partizane in komunizem, domachin je z mesarskim nozhem skoraj do rochaja usekel vanj, she zdaj ima v ushesih hropenje umirajochega, ki je postajalo vse bolj zhivalsko in nazadnje zamrlo v anorganski molk. Je kakshna druga smrt bolj estetska? Smrt ljubezni? Je to chista estetika marine ali je prav tako le grgrajoche trzanje povratka v tla? Marina. Kako sta se spoznala: peljal se je k Bogiju na Jezhico, zhe ko je od novinarske fakultete tekla k postaji - zhenski tek: kot da se vsi gibi vrtijo okrog maternice - mu je padla v ochi, in ko se je vzpenjala v avtobus, se je v tistem zadihanem motanju zapletla ali spotaknila, svezhenj zvezkov in skript ji je ushel iz rok, imel je kaj pobirati. Bil je edini potnik v blizhini, bil je sonchen junijski dan, tezhak izpit je imela za sabo, bilo je prevech praznichno v ocheh in v vsem avtobusu, da bi se dalo kar tako narazen, dol pa je shla na isti postaji, skoraj Bogijeva soseda. Bezhna mushica sumechega obchutka, da se je vse zachelo nekam prelahkotno, se je hitro izgubila v prismuknjenem razpolozhenju, v chudni pijanosti. Ampak vcheraj zvecher je iz mushice dokonchno zrasel slon. Zhe dalj chasa zadrzhevana napetost, vedno potuhnjeno prisotna med dvema, ki sta se brez prave nuje prevech zblizhala, se je prebila na plan kot gejzir. Ko sta se vrnila s kopanja, se je Marinin bes zgostil v ochitek, da je nepoboljshljiv samoljubnezh, nesramen otrok, in da jo trpi zraven sebe le zaradi “druzhbene kamuflazhe”. S surovim sarkazmom ji je odvrnil, da bi bila ona brez njega kot “druzhbene kamuflazhe” zgolj shtudentska cipa, smrdljiva riba na suhem. Nakar je Marina popokala svojo potovalko in ker je spodaj v zalivu ravnokar pristajala ladja, je odshla. Malce je bil omotichen od njene hitre in ostre reakcije; cheprav je bil lachen, se mu ni dalo vecherjati; posedal je po vrvechih lokalih, dokler jih niso zacheli zapirati, nato je oblezel v noch shtrleche pomole, za kupom vrech se je spotaknil ob noge objetega para (po pridushenih besedah je sklepal, da sta tujka in domachin), zatem je v svoji sobi preucheval, z muko, “la beauté de la mort”, nakar je zaspal. Po dveh, treh urah ga je zbudilo tishchanje na vodo, precej je bil pach popil, s tezhkimi udi je zatacal po sobi in do stranishcha, potem je spet padel v kladasto, zhe dolgo ne tako potrebno spanje. V sanjah se mu Marina niti enkrat ni prikazala, premleval je le zmeshane privide iz vojske in z nekakshnega techaja francoshchine, kjer se je vzgojiteljica, katere se je spominjal iz vrtca, strahovito moralno ogorchena razburjala zaradi kriminalke “La beauté de la mort”, ki jo je - drzhech jo z dvema prstoma kot umazan kos tujega perila - nazadnje v velikem loku zagnala skozi okno. Zbudil se je lezhech na robu postelje tako, da se mu je desna roka dotikala tal. Zhe iz otroshtva ga je v takem polozhaju vedno obshla chudna misel na mozhnost, da bi se pod posteljo skrivala chrna kacha, ki bi se mu ovila okrog roke in ko bi se je skushal otresti, bi svoj iglasti zob zasadila v njegovo meso. Od razgleda chez zaliv je obrnil pogled v okensko steklo in se zagledal v njem: vsakdo izgine iz svoje podobe kot iz odseva v shipi, kot slaba shtafazha, z vsem, kar je bil in kar se je zdelo, da pomeni on sam in njegovo ime. Odshel je od okna, pochasi stopal po sobi in se oblachil. Izpod blazine na razkopani postelji se je zasvetilo nekaj rdechkastega. Odmaknil je blazino in zagledal Marinin robec. Vzel ga je in odshel v stranishche. Vrgel ga je v shkoljko skupaj s shopom raztrganih papirjev, na katere je bil zabelezhil svoje pesmi o Marini in morju. O pesmih je bil she vedno mnenja, da so kar dobre, kljub temu pa je bil zadovoljen, da nikamor ni poslal teh znamenj nekega nesmiselnega prizadevanja. Izpraznil je mehur in potegnil vodo. Opazoval je, kako bo pogoltnilo. Nato je pochasi odshel na zajtrk. Sedel je pod sonchnik v kotu terase. Posmehnil se je temu, da je she pred nekaj dnevi skoraj resno mislil o mozhnosti poroke. Saj vendar potem, ko enkrat opravi svoj moshki posel kirurga in razkrinkovalca, zanj zmeraj postane vse skupaj spet staro, pushchobno shumenje trave v vetru. Je morda bolan? Je res otrok, ki uzhiva v unichevanju daril? Kdo pa ni otrok; kdo ni le ubog igralec nekakshne zrelosti? Po Bolku, nizozemskem anatomu, je chlovek v bistvu odrasli opichji fetus s sposobnostjo lastnega razmnozhevanja: neotenija, infantilizacijska evolucija. In tista chudna podobnost med otroshkimi vrtci in domovi za ostarele. Starec z desetimi krizhi je nebogljen kot dojenchek. In mlad silak, ki se bobna po prsih: ko pochi struna, se zarije v narochje zemlje. Tako si od prvega do zadnjega diha sam. In vendar nikoli zares povsem sam. Celo robinzonski otok je le privid samote. Sinja praznina je dokonchna in brezkonchna, nihche ni lastnik nichesar, izrochenost je popolna, priznash ali ne. Kaj ni to fantastichno? Kaj pa je sploh bolj fantastichno od najbolj banalne vsakdanjosti? Sedish takole za mizo, grizljash kruh, gledash morje, miren si kot poleno, na drugem koncu sveta pa nekdo ISTOChASNO zaplojuje otroka, nekdo z macheto seka truplo sovrazhnika, neka zhenska teche prek sipine v prijazne valove, kjer jo chaka morski pes, druga pere v vlazhni kletni luknji sredi velikega mesta, v bolnih prsih jo dushi, nekdo se je odgnal s shtiridesetega nadstropja in se zdaj gluho spushcha v neskonchnost. In vishek fantastichnosti: zavest, ki HKRATI vidi vse to in she tisto, kar je zhe bilo in kar shele bo, in pusti, da se zgodi, kar se zgoditi mora. Kaj se mora zgoditi? Stara, fina igrica. Iz notesa je iztrgal list, preshtel goste na terasi in ga z nozhem razrezal na enajst enakih koshchkov. Shtel je tudi sebe, kajti igra velja le, che izvajalec v primeru, da prvi rezultat zadene njega, naredi samomor. Potem je s kemichnim svinchnikom naredil na posameznem koshchku po en karikiran znak za vsakega gosta. Listke je zmechkal v kroglice in jih premeshal v votlini med dlanema. Nato jih je spustil na mizo, uredil v vrsto in jih od leve proti desni zachel preshtevati do enajst krat enajst. Kroglico, na kateri je konchal, je razvil in pogledal znak. Prvi je bil na vrsti sivolasi debeluh, ki je z mlado lepotico sedel v nasprotnem kotu terase; zakrit je bil s temnimi naochniki in ni bil videti zdrav. Po vedenju sodech nista bila oche in hchi. Z natakarjem sta govorila nemshko. Nekajkrat se je ujel z njenimi tlechimi ochmi. Pobral je listke in jih vtaknil v zhep, plachal zajtrk in odshel s terase. Kako je prebil dan? Zvecher se je namenil v kino. Preblisk: megleno mesto, vecher dishi po dezhju, dechek chaka pred kinom na zachetek predstave, luchi se prizhigajo; zaman se je trudil, da bi se spomnil dechkovega imena; zazdelo se mu je, da vidi njegov obraz v steklu izlozhbe. Na plakatu - pod ostrostrelcem, napol nago lepotico in v prepad padajochim avtomobilom - velik napis: Smrt skozi daljnogled. Na zachetku filma je lahko prebral originalni naslov: Serpent skin. Morilec z daljnogledom na pushki je s strehe nebotichnika ubil starega milijonarja, ki je zajtrkoval s svojo mlado zheno na vrtu vile. V mnozhici, ki se je valila po predstavi iz kina, je zagledal debeluha in njegovo lepotico. Petardo je gotovo vrgel eden od tistih znachilnih obmorskih fakinov. Debeluh se je zgrabil za srce in obvisel med blizhnjimi, ki so ga prestregli. Njegova spremljevalka je od zadaj spominjala na Marino; isti svetli, na ramena spushcheni lasje. Kaj ostane od chloveka? Ne ochi, ne nos, ne roke ali noge, temvech skoz to krhko podobo vzbujen nerazumljivi zven bitja, neslishno slishen val v spektralnem morju. In na koncu - po vseh izdajah - je vendarle vse dobro in prav. Bi polozhil roko na tujkino belo razgaljeno rame? Njen pogled je shel za njim, ko se je izgubil med ljudmi, v temo.