Revija SRP 23/24

Ivo Antich

 

FILMSKE BELEZHKE: VPRASHANJE MITA

 

Prichujochi zapisi o shtirih amerishkih filmih na tem ozadju znachilne sodobne voyeuristichno-populistichne umetnosti "gibljivih slik" reflektirajo vprashanje imanentno mitotvorne strukture chloveshke zavesti (neizbezhna mitizacija kot metaforizacija, fabulizacija, idealizacija, hierarhizacija, fetishizacija vrednot; celo starogrshki ciniki so mitizirali ideal "vrnitve k naravi" ) . Z amerishkim filmom se vprashanje sicer zastavlja globalno "metaforichno", vendar je po svoje she posebej zanimivo v kontekstih tranzicije, saj so realsocialistichne druzhbe startale z "rushenjem mitov", to pa so kompenzirale z mitizacijo svojih vrednot, tudi s "kultom osebnosti", ki ima zmeraj elemente grozljive groteske.

 

REVOLVERASH V SENCI (MRTVE) ZHENE

Film Unforgiven (Neoproshcheno) je tako rekoch prava ustvarjalna "orgija" enega samega mochnega mozha: Clint Eastwood, legenda nekdanjih shpagetarskih vesternov, je tokrat producent, rezhiser in glavni igralec lastne vesternovske avtorefleksije. Vsekakor gre za pomemben dogodek v zgodovini vesterna, se pravi tiste zvrsti, ki pravzaprav pomeni sukus filmske umetnosti, njeno tako rekoch arhetipsko paradigmo. Ob tem filmu je zgodovino vesterna mogoche razdeliti, seveda poenostavljeno, na tri imena: Ford, Leone, Eastwood. Morda je znachilno, da je prvi Irec (z drugachnim pravim imenom), drugi Italijan, pravi Americhan je shele tretji (rojen v Kaliforniji 1930), kar dopushcha domnevo, da je shele Eastwood zastavil vestern kot neizprosno (prim. naslov!) "pravo podobo" (kvazi) legendarnega amerishkega "divjega zahoda", kolikor seveda ne velja,. da je ravno pogled tujca po svoje "superioren" zaradi specifichne distance. Kljuchni filmi omenjene trojice so Poshtna kochija (1939), Dober, grd, zloben (1967) in Neoproshcheno (1992). Fordov filmski jezik je zanesljiv "realizem" z dolochenimi nekonvencionalnimi dodatki, ki pa v bistvu ohranjajo razvidno klasichno vesternovsko delitev dobri-zlobni. To delitev je Leone temeljito relativiziral, in sicer tako, da je med dobrega in zlobnega "vstavil" grdega, ki je parodija in relativizacija obeh ter seveda tudi sebe (klovnovska figura), vse pa se dogaja v izjemno intenzivni koreografiji svojevrstne "berashke opere" (eden od naslovov: Za prgishche dolarjev) kot mitoloshkega shpektakla, kar je mogoche razumeti tudi kot prispevek mediteranske teatralike. Eastwood je s svojimi dosedanjimi vesterni pripravljal, v Neoproshchenem pa monumentalno uveljavil nov zasuk, ki je sinteza in nadgraditev vseh predhodnih faz v razvoju zhanra, zlasti seveda Fordove in Leonejeve (zhe v Fordovi P. kochiji revolverash, prestopnik zakona, funkcionira pozitivno). Toda ta sinteza nikakor ni "enoumna", chetudi Neoproshcheno na prvi pogled deluje muchno in grobo enosmerno; pod to robato povrshino se namrech skriva vse polno briljantno nastavljenih "provokacij", ki se zdijo kot sistematichno subvertiranje nekaterih poglavitnih "iluzij" iz tradicije vesterna. Za ponazoritev povedanega je nujna skica "fabule", v kateri je samotni volk (lupus in fabula) seveda Eastwood v vlogi profesionalnega ubijalca Williama Munnyja.

Munny zhivi (po zhenini smrti) z otrokoma na samotni prashichji farmi. Do poroke je bil poklicni morilec, revolverash, toda zhena ga je "prevzgojila", postal je kmet, ki se peha z vsakdanjim delom. Nenadoma ga obishche mlad potepuh, ki sanja o revolverashki slavi in zato pozna tudi Munnyjev nekdanji sloves mojstrskega ubijalca. Munnyju pove, da sta v mestu Big Whiskey dva kavboja porezala po obrazu mlado vlachugo in ker ju sherif ni kaznoval, so njene kolegice razpisale nagrado tisoch dolarjev za tistega, ki bi opravil kaznovanje. Mladi potepuh predlaga, da gresta skupaj nad storilca in si potem razdelita nagrado, saj se pach zanasha na izkushenost nekdanjega ubijalca. Munny zhivi v revshchini, denar bi mu prishel prav tudi zaradi prihodnosti otrok. Nekaj chasa je v dilemi, ker je bil preprichan, da ga je pokojna zhena spremenila v "drugega chloveka", toda ko se odlochi, se po zachetnih nerodnostih pozhene v akcijo kot pravi terminator, pokonchevalski robot. Ob asistenci mladega "zelenca" in nekdanjega sodelavca meshanca, ki pa umre pred konchnim obrachunom (prebicha ga sherif), Munny likvidira oba muchitelja vlachug kakor tudi sherifa v Big Whiskeyu ter vrsto njegovih pomochnikov. Nagrado vlachug poshteno razdeli z mladenichem, potem pa, kot na koncu pove glas pripovedovalca, odide v veliko mesto in postane bogat poslovnezh.

Ob tem sizheju se kazhe vech znachilnih elementov. V podnaslovih prevoda je razvidno, da se priimek glavnega junaka pishe Munny, sicer pa se izgovorjava pokriva s pojmom "money" (denar). Zveza z denarno motivacijo je torej ochitna: mozhnost zasluzhka je sprozhila reverzijo na podlagi reaktivacije osnovnega nagona, ki je ubijalstvo v interesu boja za obstanek kot bistvene amerishke tradicije. Ob tem glavni junak dozhivlja muchno avtoproblematizacijo kot obliko samoosveshchanja, vendar vztraja na poti iztrebljevalca. Obrachun se dogaja v mestu, ki ima tudi simptomalno ime: Big Whiskey namrech pomeni "Veliki shnops", torej je nakazano veliko pijanchevanje, ki je v bistvu morilska orgija krvi (Munny nekoch omeni, da se ne spominja, da bi ga bilo kdaj strah, ker je bil med ubijanjem zmeraj pijan; torej she eno subverzivno zavajanje, saj uspeshen revolverash ne more biti pijanec, alkohol je lahko "gorivo" le za podivjano klavstvo). Potem ko Munny tako rekoch mimogrede opravi z malima lopovoma, se izkazhe, da je njegov poglavitni nasprotnik pravzaprav sherif, torej uradni predstavnik zakona; ta mozh, ki ga je ustrezno zaigral Gene Hackman, na prvi pogled deluje dobrodushno in razumno, pod tem povrshjem pa se skriva zver, ki naravnost patoloshko sovrazhi revolverashke prihajache in legende o njih, medtem ko je do svojih someshchanov pokroviteljsko razumevajoch tudi ob pretiranih izpadih. Iznakazhenje vlachuge se mu ne zdi prehud prestopek, saj je vlachuga manjvredno bitje, ki ga pach kazhe nekako trpeti v grobem, pretezhno moshkem okolju. Rezultat Munnyjevega obrachuna torej mochno presega izvirno dejanje, saj kot "mali chlovek", ki je "vzel pravico v svoje roke", naposled v pravem pokolu likvidira provincialnega absolutista. Enormno preseganje izvirnega prekrshka, anarhoidno "privatnishko" pravichnishtvo in po svoje "odshtekani" fashistoidni machizem se v skrajno dvoumni luchi prepletajo s hladno premishljenostjo in brezobzirnim materialnim pohlepom; vse to glavnega junaka kazhe kot skrajno problematichno figuro. K siloviti eroziji vesternovskih legend prispevajo shtevilne satirichne implikacije. Vse zhenske v tem filmu so v ostrem nasprotju z lepimi, zvestimi in pogumnimi junakinjami klasichnih vesternov, saj gre v glavnem za tako ali drugache strte figure v zakotnem bordelu. Groteskna je tudi podoba mladega, fizichno in psihichno kratkovidnega aspiranta za revolverashko kariero, popolna karikatura je bedni zhurnalistichni pisun, ki po "divjem zahodu" ishche snovi za svoje shtorije o revolverashkih "legendah". Satirichna poanta se kazhe v prvem in zakljuchnem prizoru: obakrat gre za isto patetichno vizijo v obzorju z zahajajochim soncem, znano iz tradicionalnih vesternov, le da tu glavni junak stoji nad grobom mrtve zhene tik zraven doma, ob katerem v vetru plahuta obesheno perilo. Posebno subverzijo predstavlja problem mrtve zhene: she zmeraj je po svoje navzocha kot Munnyjev "moralni imperativ", ki pa ga ne odvrne od vrnitve k ubijalstvu. Mrtva zhena je torej idealizirana fantazma, toda Munny je vendarle v dolochenem smislu she zmeraj njen suzhenj, saj zaradi zvestobe do njenega spomina ni zmozhen spolnih odnosov z drugo zhensko. Ta "erotichna tochka" se navezuje na sprozhilni moment celotne drame: vlachuga je bila porezana zato, ker se je kavboju smejala zaradi majhnega ticha. V Eastwoodovem vesternu je videti tudi kavbojska poljska stranishcha, eden od tipov je dobesedno prereshetan med "sranjem" ("junashko dejanje" mladega zelenca). Navidezno povsem neerotichen film je kontaminiran z erotizmom, obredno ubijalstvo z impotenco, krvjo, blatom, dezhevnimi nalivi... Glavnega junaka muchijo vrochichni prividi, njegova legenda je tako problematizirana, da je tudi sam le nekakshen privid samega sebe, le igralec dolochene vloge, ki se panichno sesipava pod vprashanji o avtentichnosti vseh resnic. Nacionalna epopeja se razkriva kot klavnica (podobno Iliada ali Krst pri Savici). Poglavitni "shtos" pa je seveda v trdozhivosti legendarnega junaka: prezhivi vse nevarnosti, bolezni, vsakrshne krize in padce, tudi najbolj radikalne avtorefleksije. Zato je destrukcija legende pravzaprav njen prerod, oboje pa projicirani optichni privid kot nov, chasovno modificirani triumf uspeshnega podjetnishtva. V tem smislu je Eastwood sofisticiran "ekvivalent" Schwarzeneggerjevega terminatorja, ki zastopa "SF prihodnost": Eastwoodovi neizprosni revolverashi pokrivajo (amerishko) preteklost, njegovi enako neusmiljeni policisti (Dirty Harry) pa velemestno sedanjost. Krog je torej sklenjen v vsakem pogledu.

P. S. . Film Neoproshcheno je bil v Ljubljani na ogled predvsem v kinu Vich, ki je bil nekoch zhe "rezerviran" za vesterne - morda zato, ker se njegovo ime pojavlja kot "koren" v imenu kavbojskega mesta Wichita (Kansas) in v enako naslovljenem, nekdaj zelo znanem vesternu.

 

NJUNI (NUJNI) MOSTOVI

Zdi se, da je s tem filmom prishla na svoj rachun zlasti slovenska dvojina. Njegov naslov je namrech dozhivljal dolochene modifikacije od knjizhnega originala, po katerem je posnet, do enega najbolj gledanih filmov v Sloveniji (zlasti razmeroma dolgo predvajanje v Ljubljani) v letu 1995. Knjiga, ki jo je napisal Robert James Waller, je leta 1992 izshla (v ZDA) z naslovom Love in Black and White. Poznejshe izdaje so imele naslov The Bridges of Madison County, prvotni naslov pa je postal podnaslov (prim. slovenski prevod: Mostovi Madisona - Ljubezen v chrnem in belem, MK 1995, prevod Maja Lavrach). Filmski naslov The Bridges of Madison County je bil za slovensko distribucijo najbrzh prevech "birokratski", zato je izrabila ochitne melodramatichno intimistichne mozhnosti slovenshchine, kar je dalo Najine mostove. Knjiga in film sta t.im. "uspeshnici" tako v ZDA kot v Sloveniji, pri chemer izstopa zlasti spretna poteza slovenske zalozhbe, ki je izid knjige uskladila s prihodom filma, nastalega v istem letu (Warner Bs., 1995) s producentom, rezhiserjem in glavnim igralcem Clintom Eastwoodom ter s soigralko Meryl Streep.

Osnovna fabula: avgust 1965, posestvo v okrozhju Madison v Iowi, druzhina Richarda in Francesce Johnson (z otrokoma), ona je Italijanka iz Neaplja, v ZDA je diplomirala primerjalno literaturo, nekaj chasa je bila uchiteljica, a ker je mozh hotel le gospodinjo na ranchu, je ostala doma in s tesnobno resignacijo zashla v srednja leta, mozh z otrokoma se odpelje na neko prireditev, ona je po daljshem chasu enkrat sama z mozhnostjo avtorefleksije "zavozhene usode", prav tedaj se mimo pripelje Robert Kincaid iz Washingtona, popotni fotograf irskega porekla, ki slika mostove za revijo National Geographic, kljub strastnemu stiku se ona odlochi za svojo druzhino, zato po nekaj dneh osvajalec odide, po njeni smrti otroka prebirata njene spomine.

Ta shtorija sama po sebi ne bi bila vredna tehtnejshe pozornosti, che ne bi nakazovala mozhnosti "implicitnega mita", kot bi rekel literarni teoretik Northrop Frye, ki pri razlagah besednih umetnin poudarja soochenje vsakdanjosti (realizma) in mita kot arhetipsko-simbolne "metafore"; slednja se v obichajni "realistichni" literaturi, ki pripada t.im. nizkomimetichnemu modusu, prikriva, deformira, porazgublja, zato naj jo interpretacijska analiza skusha razkrivati. Se pravi: mit je neizbezhen, vprashanje je le, kako kazhe to svojo neizbezhnost.

Po istem teoretiku je sredishchna mitoloshka tema "mit o iskanju", pri tem pa gre v bistvu zmeraj za iskanje ravnotezhja med posameznikom na eni in socialno-naravnim ciklichnim dogajanjem na drugi strani. V smislu te ciklichnosti so temeljnega pomena letni chasi, ki jim arhetipsko-mitsko pripadajo dolochene literarne zvrsti: pomlad - komedija, poletje - romanca, jesen - tragedija, zima - satira. Mostovi Madisona (dalje: MM) se dogajajo avgusta, torej v zrelem poletju, ki zhe nakazuje jesen; v taki zhivljenjski dobi sta tudi glavna junaka: podezhelska gospodinja Francesca (M. Streep) in potepushki fotograf Robert (C. Eastwood); ekvivalenta v srednjeveshki romanci bi bila dama na samotnem gradu (mozh je kje v vojski), ki ji dvori popotni trubadur. Podlaga tega filma je "romantichen roman" o poletni romanci porochene zhenske in boema; vsebinsko v poletni cikel, kot pravi Frye, med drugim sodijo tudi miti o obiskih raja. Francesca in Robert sta pravzaprav oba, vsak po svoje, nekakshna zatrta umetnika ali iskalca (rajske) harmonije: ona je izgubila stik s predmetom svojega shtudija, on se kot obchasni pisatelj prezhivlja s "polumetnishko" fotografijo. Po kratkem "obisku raja" spoznata (zlasti ona), da sta njuna bivanjska "koncepta" razlichna, cheprav nobeden ne more dlje chasa zdrzhati v "rajski" ekstazi.

Vendar ne gre za tragedijo. Osnovna vedrina romance se kazhe tudi v tem, da potepuh osamljeno gospodinjo osvoji najprej s smehom, na katerega je v svoji vsakdanji otopelosti tako rekoch zhe pozabila; v tej luchi kazhe omeniti "arhetipsko vrednost" arabskega pregovora: spravi zhensko v smeh, pa jo bosh tudi v greh. Samotni pohajach, prihajach, "umetnik" (v arhetipski tradiciji "charovnik") je svojevrsten demonichni skushnjavec (slovenska beseda "gost" se zvochno pokriva z angleshko besedo "ghost", t.j. duh, prikazen, strashilo), izobchenec, ki v svet ustaljenega reda vnasha izziv "skoka ven", nekam v svobodo, odprtost mozhnosti, chisto identiteto ipd. Shibki chlen v skupnosti je zhenska, nje se loti skushnjavec; njena "shibkost" sega do te mere, da mu pravzaprav sama pade v narochje v smislu nekakshnega "prostovoljnega samoposilstva" (Francesca nastavi listek z vabilom na most, ki ga Robert fotografira, ko je zhe bil tako rekoch "dvignil roke" od nje) . Ta skok chez plot evocira tudi ljudsko misel, da zhenska ishche poshtenjaka za mozha, barabo pa za ljubimca, vendar pa je Francesca kot zrela zhenska toliko pragmatichna, da vidi realno brezperspektivnost in tudi neetichnost zveze s tujcem, zato se naposled odlochi za mozha in druzhino, za dolgochasno, a zanesljivo vsakdanjost (mozhevo ime Richard: germ. mochni knez) in ne za tujchev lazhni sijaj (Robert: germ. sijoch v slavi). Epizoda s tujcem je tako prepushchena sentimentu, solznim spominom, zapeljivi mitski junak je izvrzhen, zhivljenje gre dalje po obichajnih tirih. Francesca si je le za trenutek privoshchila malo osvezhujoche, a nevarne svobode, nato se je po imenski formuli R-F-R vrnila k prvemu R (k pomenski podlagi imen kazhe dodati, da Francesca v stari germanshchini pomeni "Svobodanka", aluzivnost pa sega do Francesce da Rimini, ki je izdala mozha z ljubeznijo do njegovega brata, gl. peti spev Dantejevega Pekla, se pravi: mozh in ljubimec sta "brata", dva tipa moshkega).

Za osnovno zgodbo je torej mit (beseda sicer izvorno tudi pomeni zgodbo, vendar ima danes seveda posebno razsezhnost), za mitom se pa nakazuje she neka "zunanja zgodba", ki odgovarja na vprashanje, zakaj se je Eastwood sploh tako vsestransko angazhiral, da je zadevni roman spravil na filmsko platno; nedvomno ga je v tej na zunaj obichajni shtoriji nekaj posebej zaintrigiralo. Zdi se, da gre za mozhnost zanimive Eastwoodove avtorefleksije kot junaka vesterna, to je njegov temeljni imidzh, ki ga je sicer pozneje razshirjal z vlogami "mestnih kavbojev" in z drugimi, she bolj presenetljivimi "obrati". Temeljni imidzh si je namrech ustvaril z vlogami v Leonejevih "shpagetarskih" vesternih, posnetih 1964-1965, torej prav v chasu, v katerem se dogaja glavnina filma MM. Njegov vesternski junak je molchechi brezimnezh, nevaren belec z mrachnim srcem, lovec na chloveshke glave (prim. njegov film Beli lovec, chrno srce iz leta 1990, v katerem je upodobil lovca v Afriki; ta naslov "korespondira" s prvotnim naslovom romana MM: Love in Black and White, najbrzh ljubezen kot "muka" in "idila", morda tudi aluzija na "chrno-belo" fotografijo). Gre za zloveshche uteleshenje "mitskega" junaka vesterna, ki je v vsakem pogledu paradigmatichen filmski zhanr, v razvoju od "idealnega" Garyja Cooperja prek "vsakdanjega" Johna Wayna do razlichnih problematichnih tipov. Irsko poreklo fotografa v MM in Francescin italijanski izvor nakazujeta Eastwoodovo "irsko-italijansko" ljubezen v polju vesterna (najpomembnejsha rezhiserja vesterna: Irec John Ford, Italijan Sergio Leone). Eastwood je v MM odprl problem sebe kot igralca, fiktivnega junaka mita, rezhiserja kot nekakshnega proizvajalca fotografske (filmske) fikcije, vechno vprashanje umetnikovega mesta v druzhbi, njegove obchasne potrebnosti in obichajne "odvechnosti". V ozadju je tudi izkushnja nemozhnosti "pravega" mitskega junaka v svetu moderne tehnoloshke civilizacije, v kateri kamera lahko "nadomesti" pushko (shot - strel, fotogr.).

Kljub odvechnosti in nemozhnosti pa se mitski junak (pach v smislu neizbezhnega pretvarjanja minljivega v mit in legendo, seveda z nujno sopotnico lazhjo) vedno znova vracha, na najrazlichnejshe nachine. Eden od teh nachinov je tudi ta, da neunichljivi Eastwood potem, ko sta vestern in njegov junak "dokonchno umrla", leta 1992 kot rezhiser in glavni igralec mojstrsko posname vestern Neoproshcheno, svoj najuspeshnejshi projekt, nagrajen z oskarjem (seveda ta uspeh she ne pomeni sploshne "reanimacije" avtentichnega amerishkega zhanra, ki sta mu v filmu sicer najmochnejshi osebni pechat dala Neamerichana Ford in Leone, vendar Eastwood ozhivitveno voljo kazhe tudi z naslovno navezavo na istonaslovni vestern Johna Hustona iz leta 1959, v obeh pa je zhenska - kot v MM - kljuchni moment ) . Chas mita je namrech ciklichni chas s perspektivo reinkarnacij, kar je v nasprotju z "realistichnim" linearnim chasom (prim. misel Alberta Camusa o dveh chasih: enega ljudje zaznavajo, drugi pa spreminja njih).

MM so vsekakor dober film, ne glede na to, koliko je komu vshech: rezhija je tehnichno suverena, enako igra glavnih igralcev. Funkcionalnosti v okviru melodramskega zhanra pretirano ne ogrozha ochitna, chetudi nujna fabulativna konstrukcija, ki na odlochilno mesto inavgurira nakljuchje: potepuhov prihod na samotni ranch je v vsakem pogledu ustrezno tempiran (chasovno: odsotnost mozha in otrok; fizichno: sijajen tip, malce starejshi ad Francesce, "kot narochen", kar je seveda podprto s podatkom, da ima zgodba resnichno ozadje...). Tistim, ki nachelno ne verjamejo v nakljuchja, je na voljo ljudska misel, da naposled vsakdo pride tja, kamor sodi, cheprav se morda tega niti ne zaveda. V tem smislu pa so tudi nakljuchja v sluzhbi usode in njene "nujnosti", se pravi, da je tudi iskanje nakljuchnih medosebnih mostov eden od vidikov neizbezhnosti mita, pa cheprav "cenenega".

 

BEZHNI MRTVOROJENEC

Eden najnovejshih amerishkih vesternov Hitri in mrtvi, ki ga je rezhiral Sam Raimi (scenarij Simone Moore), se ponasha z mochno igralsko zasedbo: Sharon Stone (Lady), Gene Hackman (sherif Herod), Russell Crowe (pridigar Crote), Leonardo Di Caprio (sherifov sin Kid) . Mitski junak vesterna je v svoji "degradaciji" od brezmadezhnega superheroja prek vsakrshnih dvoumnih tipov naposled (v chasu globalne mitizacije feminizma) prispel do svoje zhenske inkarnacije, kot jo je v tem filmu upodobila razvpita "arijska" lepotica z znachilnim judovskim imenom (Sharon) in "kamnitim" priimkom. Seveda je bilo potem, ko je Eastwood v filmu Neoproshcheno svojega revolverasha postavil v obsesivno senco odsotne, a "mitsko" navzoche pokojne zhene, samo she vprashanje chasa, kdaj bo na filmsko platno prijezdila povsem po moshko virtuozna revolverashica. Brezimna "lady" je mashchevalka zoper tiranskega sherifa (z "znachilnim" judovskim imenom), ki ga podobno kot v Neoproshcheno upodablja Hackman v svoji zhe skoraj stereotipni karakterizacijski maniri. Fabula je bolj ali manj standardna, rezhija je tehnichno mojstrska in se okorishcha zlasti s prijemi, ki jih je v vesternu markantno uveljavil Leone (npr. ostre elipse, dramatichno premikanje nog, blizhnji posnetki chrvivih zob kakshnega grotesknega tipa itd.), vkljuchno z glasbo, ki asociira Leonejevega znamenitega skladatelja Moriconeja. Pri vsem tem celota uchinkuje dolgochasno, izpraznjeno, "zhe videno", poskus "originalnosti" za vsako ceno se razkrinkuje z negotovostjo zasilne preprichljivosti zhenske kot brezobzirne revolverashice, saj je Sharon pravzaprav zelo malo navzocha, kar je seveda filmu samo v korist. Zdi se, kot da rezhiser ni vedel, kaj bi pochel z njo onstran tega, da dobro strelja in malce pokoketira s sherifovim sinom. Tochno to: film je "hiter in mrtev" poskus inavguracije zhenske kot nadomestka za mitskega junaka je mrtvorojenec, ki se tako rekoch v hipu zgubi v pozabo.

 

(NE)PREZHIVELI MIT

Zadnji prezhiveli (Last Man Standing), film znanega rezhiserja akcionerjev Walterja Hilla, se zdi zanimiv le kot pojav v nizu variant istega sizheja od gledalishke komedije prek kriminalistichnega romana do dveh starejshih filmskih mojstrovin: Goldoni (Sluga dveh gospodov, 1753 ), Hammett (Rdecha zhetev, 1927 ), Kurosawa (Yojimbo, 1961), Leone (Za prgishche dolarjev, 1964). Hillov "remake" ne dosega teh del, od katerih je vsako po svoje klasichno v svoji zvrsti. Osnovna zamisel je sicer obetavna: kombinirana "presaditev" Mifunejevega klateshkega samuraja in Eastwoodovega revolverasha v mestece Jericho na mehishko-teksashki meji v chasu prohibicije. Projekt naj bi utelesil Bruce Willis v vlogi dvoumnega prishleka, ki je zmozhen "virtuozno" streljati z dvema pishtolama kot z mitraljezom in pri tem izigrati rivalski gangsterski tolpi, italijansko in irsko. Willis se na zachetku v muzejskem avtu pripelje v mestece in te sekvence tudi z glasbenimi asociacijami zaradi natanchne naslonitve na Kurosawo takoj nakazhejo obchutke "zhe videnega", vendar "pogretega". Iz tega osnovnega zarisa se film ne izkoplje vech do konca. Avtentichna dramatichnost je nadomeshchena z vsakrshnim "modrovanjem", govorichenje stopnjujejo she "literarizirani" off-komentarji glavnega junaka, ki ga Willis kot "nadomestek" Charlesa Bronsona ( machistichni razbijach z mehkim srcem) v devetdesetih predstavlja z bledo "lezhernostjo", s katero ob preprichljivosti tako Mifuneja kot Eastwooda (in tudi Bronsona) nima kaj iskati. Anemichnosti celote ne razzhivijo ne izdatni pokoli, ki izzvenijo kot bombastichen "ropot", ne poskusi "psihologiziranja" gangsterjev z dodatkom dveh prostitutk v klasichni hollywoodski maniri (temnolaska, svetlolaska). Ime mesteca je tako "simbolichno" za neuspeshen poskus ozhivitve mita o junaku, ki je "sam proti vsem" : jerihonska rozha je namrech rastlina, ki jo je, ko se posushi, mozhno obuditi z vodo. Vodén film tega ochitno ne zmore.