Revija SRP 23/24

Boris Cherin

 

PREKLETSTVO DVOGLAVEGA KLOVNA
Nadaljevanje (in konec) iz predhodne sht. Revija SRP 21/22

 

Chepechi netopirji so usmerili svojo unichujocho energijo na Raca in mu z njo iznichevali zashchitna sferna polja. Njihovi strupeni brizgi so shvigali vse nizhe. Zaznal je zhe sikajoche zhvizhge in se s strahom oziral za njihovo svetlikajocho se sledjo. Sferna zashchitna polja so jih zavirala in odbijala, toda ochitno so se vse bolj tanjshala. Rac je globoko zajel sapo. Prikazala se mu je tragichna izguba rojakov iz izginulih ladij in odmevi njihovih obupanih krikov na pomoch ob umiranju v krutem boju. In vse to, vsa ta brezizhodna usoda naj bi chakala chloveshtvo, che Tilnu ne bo uspelo prenesti kristala znanja. Toda tudi sam se ne more vech boriti. Vsi ti dogodki, tako grozljivi, so ga naredili povsem nemochnega. Kar je poskusil, se mu je izjalovilo. Vse. Boj, ki ga je tolkel, je bil izgubljen tudi zanj. On ni Prot. Nima njegove volje. Misli so mu zachele begati v iskanju reshitve. S strahom se je oziral na chepeche netopirje, zdaj na premikajoche se krtine v njegovi okolici in takoj zatem spet na valujoche tribune, ki so se zaradi divjega razsajanja netopirjev in poshastnih malih bitij bochile, kakor da se bodo vsak chas raztrgale na tisoche kosov. Vse to bi moral obvladovati, moral bi zbrati dovolj mochi, dovolj volje za usmerjanje svojega chutno-miselnega zaznavanja na vesoljska strazhna bitja in znova prevzeti nadzor nad njimi ter jih s svojo voljo usmeriti proti tisocherim morilskim napadalcem. S skrajnim naporom volje mu je za trenutek celo uspelo potisniti majhna gomazecha bitja izpod povrshine diska, toda zhe naslednji hip je moral usmeriti svojo voljo na vesoljska strazhna bitja v valujochih tribunah, da bi zadrzhal njihov beg. She preden pa je osredotochil svojo voljo, se je ozrl nazaj in opazil novo premikanje krtin za svojim hrbtom. V tistem trenutku so chepechi netopirji usmerili zdruzheno energijo volje v unichujochem valu proti njemu in za nekaj trenutkov razbili zashchitna sferna polja okoli njega ter usekali po njem s strupenimi brizgi, da je zastokal od bolechine.
“Prot, Prot!” je roteche iztisnil iz sebe Rac in se ozrl na negibno telo svojega mrtvega tovarisha.
“Ko bi bil vsaj Tilen tukaj!” V spominu mu je zazhivel drzen Tilnov lik, kako se prebija skozi obroche Opijcev, in zhe se mu je iz grla izvil obupan krik: “Tilen!”
Zvok njegovega glasu je prebil valujoche tribune in se v telepatskem svetu zaznav razlegel skozi vesolje do bezhechega letala, v katerem je bil Tilen. Rac je celo zaznal njegov obraz, njegovo stisnjeno pest z zelenim kristalom v njej, in celo to, da ga je slishal. Toda Tilen je poveshal ochi in odmikal pogled. Le pest z zelenim kristalom je stiskal in ponavljal, da morajo prenesti to znanje za izgradnjo obrambnega sistema do ljudi.
“Da, Tilen mi ne more pomagati,” je v trenutku zbranosti zajavkal Rac in se ponovno spustil v okrutno igro volje, mochi, strahu in groze. Spet in spet se je s svojo voljo osredotochal na posamezna vesoljska strazhna bitja in jih usmerjal v boj z netopirji in malimi poshastmi. Toda krog chepechih netopirjev se je vse bolj ozhil in ga s svojim priblizhevanjem navdajal z vedno vechjim strahom. V njih je chutil svojo obsodbo, svoj konec, unichenje vsega. Ko je v svojem spominu zaslishal she krike ljudi iz izginulih vesoljskih ladij, je kljub vsemu ponovno zbral mochi za vzgib volje in ponovni boj. Toda chepechi netopirji so mu z izzharevanjem svoje sovrazhne energije ustavljali polet ter ga vztrajno tishchali k tlom.
Neobvladljivost tega orjashkega prostora, v katerem se je nahajal, in vsi ti spreminjajochi se dogodki, med katere se mu je skozi telepatski vid prikazovalo vse vech slik iz celotnega prostora okoli njega tja do skrajnega roba te orjashke civilizacije Chasovnikov, ki so se meshale z ozhivljenim spominom na dogajanja iz njegove preteklosti, je trgalo njegov miselno-chutni svet dojemanja in vsiljevalo nenavadne povezave med posameznimi dogodki ter nujnostjo njegovega ukrepanja. Vse bolj se je zavedal neizprosnega trenutka lastnega konca.
Chepechi netopirji so se medtem she bolj priblizhali. V trenutku, ko je ponovno pogledal vanje, pa se je s predirljivim treskom razklala tribuna. Skozi odprtino so se vsule gomazeche poshasti in orjashki netopirji, valujoche tribune pa so zachele pokati she na drugih koncih. Skozi njihove odprtine so lezla she bolj nenavadna spakasta bitja. Kot da bi se orjashka energija nenadoma sprostila, se je po vsem disku razdivjal strahovit energetski vihar, ki je zvrtinchil zrak in sprozhil silovite zrachne sunke, da so se she celo chepechi netopirji pod njimi upogibali. Ognjeni zublji so shvigali nad Rachevo glavo, bliski in pish viharjev pa so se zvrtinchili nad zashchitnimi sfernimi polji okrog njega in ko so chepechi netopirji ponovno usmerili svojo voljo vanj ter mu s svojo energijo volje prebijali zashchitna sferna polja, je vihar zajel she njega.
Rac je nemo zrl v to srhljivo igro energetskih ognjenih zubljev in v razsajanje strahovitega viharja, ki je nosil s sabo odpadle dele tribun in manjshe poshasti.
Komaj nekaj metrov pred njim se je razparala diskovna opna in kachasta bitja z velikimi glavami ter dolgimi bodalastimi zobmi so se poganjala skozi in zasikala vanj.
Rac, ki se je malo prej spustil na tla, da bi se ubranil viharju, je za hip pozabil na vse. Le gomazecha bitja z razprtimi zhreli je she videl, kako se mu priblizhujejo. Tudi njegovo pochetje je postalo povsem instinktivno. Ni se zavedal niti svojega umika niti tega, da se je pognal v beg. Toda komaj se je po vseh shtirih pognal stran od napadajochih poshasti, je zastal kot pribit. Pred njim se je na kolena dvignil Prot in mu z mahajochimi razshirjenimi rokami zastavljal pot. Rac se je nemo zagledal v grozljivo velichastnega Prota, v njegove plapolajoche lase in njegov prazni stekleni pogled, usmerjen naravnost vanj.
“Prot!” je zastokal Rac.
Toda Prot se je samo brez besede majal pred njim, da bi mu preprechil beg.
“Prot!. . . Si zhiv?. . . si mrtev?. . .” je bojeche zaklical Rac. Tako zastrashujoch je bil Protov nastop, da je Rac za trenutek celo pozabil na napadajoche poshasti, ki so prebijale zashchitna sfema polja.
 
***
Zej: “Pusti ga zhiveti!”
 
Kanja: “Naj se odstrani in nas spusti skozi izhod.”
 
Zej: “Saj bo.”
 
Kanja: “Potem naj se umakne, ne zhelimo ga unichiti sebi v zabavo. On nas ogrozha.”
 
Zej: “Ko se ladji njihovi uspe umakniti, bo takoj zbezhal.”
 
Kanja: “Morda tedaj ali pa, ko roj Zemljanov se nam vsidra na njegovo mesto.
Tatinski beg Zemljanov je neumno dopustiti.”
 
Zej: “Zhe pogled na EvBa kazhe, da chloveshtvo nam v nichemer ni nevarno. Tudi potlej ne, ko znanje za izgradnjo energetskih polj bo imelo.
Che pomenilo to bi le najmanjsho grozhnjo nam, Chasovnikom, in razvoju nashemu, v prostranstvih shirnih po vesolju, kjerkoli smo ali tudi tam, kjer hochemo svet nov za zhivljenje kje drugje ustvariti, potem se EvB bi zhe takoj oglasil. Pretnjo bi razgaljeno pred nas postavil, razlozhil bistvo vsega, kar je nevarno. Tako pa vidimo lahko, da EvB se za sedaj le mrshchi.”
 
Kanja: “Da, saj to je to. Zaskrbljenost svojo nam je s tem pokazal.”
 
Zej: “To znamenje je, da odlochitve velike so pred nami, ki spremene nam lahko vse, po chemer se Chasovnik vsak od nas opredeljuje do vsega, kar kdaj v svet njegov zaide.
Da, nich vech vseeno ni, kaj vsak od nas bo storil, kajti v tem trenutku smo vrh strmega pobochja. Zdaj zhelja je nekaterih, da potisnemo v strmino kamen, ki vrh gore med skalami pochiva, chesh da plaz nikakor ne bo sprozhil. A to ni res, ker kamen ta she druge kamne na pobochju zbije in ti naprej she druge, da plaz se vsuje, ki zrushi v konchnem tudi temeljne vrednote nashe, in to je bistvo.”
 
Kanja: “Besede spet zastrashujoche, kje le si jih pobral! To govorish, ker rad bi se opral, za kar si storil, za lahkomiselno pochetje, ko si predal jim znanje nashe.”
 
Zej: “Prav kmalu vsak bo lahko videl, zakaj se mrshchi EvB in kaj na obraz mu nejevoljo zvablja.”
 
Kanja: “Strinjam se. Ali kmalu ni she zdaj. Kaj torej se odlochimo, dokler nash EvB molchi?
Storimo to, kar prav je, che ni, se EvB bo zhe oglasil. Chakati le, kot Zej zheli nam vsiliti, pa nimamo pravice.
Dolzhnost to od nas zahteva, varnost nashe galaksije.”
 
Zej: “Druga je dolzhnost, ki zdaj stoji pred nami, da se zavemo pomena svoje odlochitve. Odgovornost za zlochin nas bo sicer zajela. Za umor.
To, da se zbudil je EvB, pomeni, da le malo Chasovnikov ni miselno prisotnih. Ostali vsi z zavestjo polno zhe slede razpletu, vechina torej, ki pravice nima rechi, da odgovornost ne sprejema, ker ni jim znano, kaj se tu dogaja.”
 
Kanja: “Huh, ta je pa debela. Kakshna neumnost. Saj res nihche ne ve, kaj se dogaja. She sam tega cirkusa ne razumem.”
 
Zej: “Prekleto dobro ti je jasno, kaj zhelish dosechi. Tu pred nas se vse razgrne. Prav kmalu.”
 
Kanja: “Aja, in spet krog se sklene. Chakati treba je samo. Kako neverjetni miselni preskoki! O chemerkoli govor teche, konec isti nam sledi. Chakati, spet samo chakati. Razmishljanje res lepo je v besedah tvojih.”
 
Zej: “Ni chakanje nam temeljno vprashanje. Za drugo usodno gre resnico, da bitja tega bednega umor bo izvrshen s soglasjem nashim, s soglasjem vsakega med nami. In che se to zgodi, potem nam dejstva neizprosno ne bo moch obiti: da kot smo doslej Chasovniki bili, ki vest jim ni tezhila sled umora, tako poslej mrakobno senco bi prevzeli vase, da okrutno sodbo, ta umor, zavestno smo z besedo nasho dopustili in s tem tudi ga storili. Vse to pa nov pomen zhe v sebi nosi: trenutek tistega preloma, ko mi po njem se spremenimo, prelevimo v civilizacijo, ki druga bo, in plaz spreminjanja vrednot se nam vsuje!”
 
Kanja: “Smrt nicheta tega majhnega naj bi sprozhila gigantski plaz?
Pretiravanje pa tako!
Ha! Saj to zhe na humor prehaja. Ali pa morda se um ti mesha.”
 
Zej: “O ne, Kanja, ne, v besedah mojih ni humorja, prevech usodna odlochitev je pred nami.
Ti si pokazal in pristashi tvoji, kje, kako podvajanje uporabish, za kak namen in kakshne cilje.
Zhiveti tisoche zhivljenj ponujash in dozhiveti pekel, obchutiti dah poguben, vse to tako za shalo, brez najmanjshe pretnje, da prekletstvo, ki ga nosi v sebi, te zadene, in to she ni dovolj, to je zachetek.
Sledi zahrbtna umazana pobuda. Da pristno vse bilo bi, naj tisoche jih umre. V pogubo vpeljesh nesrechna bitja, potlej iz njih sesash zhivljenjsko energijo in silno voljo po zhivljenju, ki zraste jim v smrtni uri.
Da, Kanja, po tvojem to naj vneslo v nas bi vech zhivljenja, to tvoja je namera in pristashev tvojih.”
 
Kanja: “Kaj vse podtikash znanstvenim preizkusom, ki sodijo v nash svet preuchevanja. In kakshne sklepe vse na njihovi osnovi delash, sklepe, ki v nichemer nimajo osnove. Vse, kar storili smo s tem nashim znanjem, vse, kar novega smo zhe o podvajanju dognali, preizkuse vse in uporabe mozhne, vse to razgrnemo pred Chasovnike v vsej nashi galaksiji. Potlej pa kakor volja bo vseh nas in kakor vsak Chasovnik se odlochi. Tako naj bo in vsak se volji tej ukloni.”
 
Zej: “Drugo pot si si izbral. Skrivaj premamljash, da novost podvajanja naj vsak preizkusi. Kdor sprejme pa pobudo zvito, na tvojo pot stopi. Nich mozhnosti, da skrene z nje, mu ne ostane. Ti tehniko podvajanja nato uporabish in mu postavish dvojnika med bitja iz planetov tujih, nato pobudo svojo mu vsilish, da iz srenje te zhivljenjsko energijo chrpa. Vse, kar dvojnik chuti, dozhivlja, prehaja vanj in v njem poraja obchutek novega zhivljenja. Ali kmalu to vech ni zadosti. Zhivljenja vech, vech energije potlej prija in tu se znova ti pojavish ter skozi igro mu vrednote podle utresh pod kozho.
Navrzhesh dvom, ki vanj se usede. Da zhivljenje dvojnika v sanjski svet zhe sodi. Nato pa zhe sledi preprichevanje, da tudi vse zhivljenje naokoli, vseh bitij, med katere dvojnika si vrgel, nima vishje cene.”
 
Kanja: “Kaj napihujesh spet pomen teh znanstvenih preizkusov, ki so brez tezhe za ves nash sistem vrednot? Bilo je nekaj poskusov na ljudeh, da bolje zvemo, kak miselni je svet zgrajen v njih, ki nashi novi so sosedje. Na osnovi tej, na temelju teh nekaj znanstvenih preizkusov ali morda nachina njihove izvedbe pa ti zhelish namero nam pripisati, da zhelja nasha je postaviti na glavo vse, kar nash sistem vrednot je kdaj odlochil. A to ni res, to tvoje bedne so izmishljotine.”
 
Zej: “Da, Kanja, tezhko dokazal bi namen, pogubo, ki vashe ji pochetje pot utira. Prevech prostora sprenevedanju je she ostalo.”
 
Kanja: “Na kaj namig zdaj svoj usmerjash, spet prishel bosh z obtozhbo brez osnove in jel mahati z njo?”
 
Zej: “Ne, nisem jaz poklican, da sodim nameram tvojim in da pokazhem na posledice. Toda to, kar mi dolzhnost veleva, bom razkril po svoji mochi. Lahko smo zhe spoznali, kako hitro kal pozhene iz zrna hudobije in se v podrast razraste, ko prijeten obrchutek se rodi ob gledanju nesreche tuje. Potlej podrast ta skrije vsakrshno pochetje in hudobija svoje zlo ochem odmakne, da nihche ne ve, kje smeshnica se skriva in kje nakana zvita. Tako pred nas vprashanje se postavi, kdaj ta razrast ostaja le v kotanjah, v zakotju skritem brez mochi prevlade, kjer svet vrednot se nash razgrinja.”
 
Kanja: “Besede tvoje plod so bolne domishljije, ki tudi tebe samega je preslepila. Dal si znanje nashe tem ljudem, cheprav ne po stopnji svojega razvoja niti po moralnem bistvu svoje primitivne biti jim ni dozorel chas za vsa ta znanja. Moch silna ta jim v glavo udari.
Che pa zhe govorimo o hudobiji, res je, da nekaj poizkusov je bilo bolj grobih. Toda to smo morali storiti. Ni druge bilo poti, che v kratkem chasu smo hoteli si predochiti chustvovanje, svet razumski, chutenje in vse, kar chlovek v sebi nosi.
Zdaj pa poglejmo, kaj ti si storil, Zej?
Zakaj ta Prot je moral umreti, Zej? Zaradi mene ali tebe? Kdo vso to godljo je zakuhal? Kdo drug kot ti, ki hudobijo mi ochitash?
Morda vechino si preslepil, a mene nisi. Pochetje tvoje je presojno. Okrutnosti se ti nikakrshne ne branish, che le je sredstvo za dokaze tvoje.
Ti vedel si, da se odpravljamo med Zemljane, med ta bitja nam neznana, in zvabil Prota si v izhod, pred duri nashe. Prepustil si mu varnostne sisteme, da s svojo voljo jih po zhelji usmerja. Tedaj zhe vedel si, da ne ustavi nas dalj chasa, in tudi to si vedel, da mu mi ne bomo mogli prizanesti.
Navezal si ga nase s prijateljsko besedo in nato zavestno v smrt usmeril.
Prav lepo okrutno igrico si si izmislil. Boj hraber, bitja z mochno voljo, Prota, smrt njegova v trdem boju, vse to je zate bilo samo sredstvo, da domneve svoje na plan postavish.
In kje so meje okrutnega pochetja, ki vech ne sprejmesh ga, cheprav ga rabish. Ni mej, Zej, to lepo si pokazal.”
 
Zej: “O ne, Kanja, vse, kar navajash, nima vech pomena.”
 
Kanja: “Da, nich vshech ti bistvo ni, che se pred vse razgrne. Jaz sam in vsi prijatelji moji bi pustili pri zhivljenju tudi tega Raca, to bitje bedno, ki zdaj izhod nam preprechuje.
Poslali nadenj smo poshastna bitja, da strah so mu v kosti nagnala. Zhe zdavnaj bi zbezhal in nam izhod prepustil, che le ga ne bi ti zvijachno spet zadrzhal.
Kako je lahko sicer, v razsezhnosti prostranstva nashe galaksije, v hipu tistem, ko volja se mu je uklonila, zagledal njihove vesoljske ladje. Nato pa she poslednje preizkuse chutnega odziva na teh ljudeh.
Nikoli jih ne bi mogel odkriti, che ne bi ti preusmeril mu pogleda, ko se zazrl je vate.
Ti v smrt ga pehash in ne mi.”
 
Zej: “O ne, Kanja, o ne, ne gre za moj obraz.
V trenutku tem, prav zdaj, smo pred usodno preobrazbo.
Glede Prota, v obrambo svojo bi odvrnil: upal sem, da volja nasha ustavi ta napad morilski, ki se mu Prot ne ubrani. Vendar se to ni zgodilo.
Res je, in tega ne tajim, da tak razplet je mogoche bilo predvideti zhe s tem, ko smo prepustili mu nadzor izhodov v vesolje. Toda, Kanja, vse pochetje vashe mu ni dopustilo druge izbire kot tveganje usodno.
Prot ni umrl zato, ker jaz bi zvabil ga v ta prostor, ampak ker dojel je, da se pogubi ne izogne, ker vi mu mozhnosti ne daste. Spoznanje v njem je dozorelo, ni poti, kot da bori se vse do smrti.”
 
Kanja: “Da, da, namen tvoj zvit zheli Chasovnikom povedati: Che Kanji in tovarishem njegovim podporo daste, morilci boste, ker oni bodo ubili nebogljeno niche in civilizacija vsa nasha bi se zrushila.
Vsak Chasovnik pa iz vsega zhe lahko razbere, da mi le prost izhod si zhelimo izboriti. Namen nash je preprechiti beg s kristalom znanja.”
 
Zej: “EvB se je zbudil.”
 
Kanja: “Da, zato, ker se je vechina Chasnikov osredotochila na dogodke iste, na to, kar tu se zdaj razpleta.”
 
Zej: “Toda izraz njegovega obraza pricha o resnosti nastalega polozhaja.”
 
Kanja: “Le svoje skromno mnenje naj dodam: smrt mrchesa bednega ne more vendar ustaviti tako bleshchechega razvoja, ki je pred nami.”
 
Zej: “Ne gre za eno smrt. Tu pred nami je dejanje, ki vsak Chasovnik ga v popolnosti dojame in potlej svojo odlochitev da. S tem se tudi opredelil bo do temeljnih vrednot v prostoru nashem.”
 
Kanja: “Smeshno! Na dogodku takem, nepomembnem. . . glede na orjashkost nashe civilizacije!”
 
Zej: “Ni velikost pomembna, bolj dejstvo shteje, da to, o chemer zdaj beseda teche, je v zavesti vseh Chasovnikov v nashi galaksiji.
Che pa vechina se med nami izreche, opredeli drugache, kot dovoljuje nam nash svet vrednot, se vprashanje tehtno zhe postavi: kaj to pomeni, kdo mi smo potlej? In kaj je to, po chemer se razum obracha, che svet vrednot nash z odlochitvami nam je v nasprotju?
So to strasti? Posameznik jim lahko kdaj podlezhe, ko razdivjajo v prsih se viharji in brezumje mreno chez ochi povleche. Tedaj naokrog razsuje se nemir vzkipljivi, toda prej ali slej se razplamteli izbruh umiri in razum se na vrednote stare spet nasloni.
Povsem drugache pa se vse obrne, che svet vrednot vechina hkrati stran odvrzhe in v strasti skupni se slepila ne ubrani. Tedaj se sprozhi plaz spreminjanja v prostoru nashem, ki zlepa mu videti ni konca. Ker kakor plaz iz shodra, kamna in zemlje lomi skale in potlej jih s sabo nosi, tako sprememba ta nam stebre zrushi, ki opora so vrednotam nashim.”
 
Kanja: “Ne tehtnih ne preprichljivih nimash dokazov za trditve, ki z lahkoto jih z rokava stresash, kot da dana moch ti je povezati vse, kar kdaj zaznal si ali videl, z nechim, kar plod razmishljanja je tvojega o svetovih nezavednega sveta.
Ne, Zej, govorjenje tvoje se opira na precej zgreshenih predpostavkah. Pred zborom vseh Chasovnikov v nashi galaksiji pa nihche pravice nima obtozhevati za dejanja, ki naj po zmedenem bi mnenju koga kdo med nami imel namen storiti. Tako zdaj mene ti krivish brez osnove tehtnih dejstev.
Zato zahtevam le, da ta pogovor na kasneje prelozhimo, za zdaj pa sklep bolj nujen dajmo: naj obvelja prepoved o prenosu kristala znanja.”
 
Zej: “Minili chasi so, ko lahko si se sprenevedal, kot si zhelel si.
Vech jazov v vsakem je med nami. Ti hochesh, da prevesi ta, ki svet vrednot mu nash ni dajal mesta, in upash, da z besedo izmakljivo vse zavedesh, toda pozabljash, da EvB se je zbudil.”
 
Kanja: “Razvoj vsak, vseh civilizacij, ima na obrobju svojem, na meji tega, kar normalni tok dogajanj pomeni, tudi nekaj zhrtev nezhelenih. Toda vsak, ki so mu poti evolucije znane, prav dobro ve, da ne milijonske zhrtve niti milijoni pogubljenih usod niso mogli toka razvoja ustaviti.”
 
Zej: “Ne enachi nas z bitji, ki shele stopila so na pot razvoja. Ne klichi v obrambo evolucije in tragedije, ki primitivna ljudstva so jima botrovala. Tam usodo drugih je imel tiran v rokah. Ostalim tehnika ni dala mozhnosti, kot mi jo imamo, da hkrati bi seznanili se o pochetju, ki nujno bi ga morali preprechiti. She manj, da voljo njihovo bi kdo uposhteval, kot za zdaj jo mi she lahko uveljavimo skozi EvBa.
Ni govor nash le o nesrechnem Racu in njegovi smrti. Vsi videli smo, da se preobrazba EvBa je zachela, in vsi tudi vemo, da prishel je chas, ko vsak med nami s polno odgovornostjo se bo odlochil.”

Okrog EvBa se je pojavil skrivnostni sij modrikaste barve z zelenimi prameni na njegovem robu in ves prostor zunanjega dela galaksije Chasovnikov se je zakopal v njegovem svetlobnem morju. Chasovniki so nemo zrli v to nenavadno igro, ob kateri sta jih spreletavala negotovost in vznemirjenje pred odlochilnim trenutkom.

Zej: “To znamenje je, da se v tem trenutku vsi Chasovniki zavedamo pomena odlochitve, ki zdaj stoji pred nami, in da z zavestjo polno spremljamo, kar misli in chuti Rac, vsa njegova chustva, strah, grozo in zavest, ki sili ga v smrtni boj. Bit njegova se skozi EvBa nam razgrne. To nam EvBov sij naznanja.”

Kanja: “To le delchek bo uvoda. Bistvo smo mi, nash razvoj. Kdo preprechi nam, da vzamemo zhivljenjske sile, ki po rojstvu nosi ga zhivljenje mlado? Kdo pravico si vzame, da prepove nam oplemenititi vso civilizacijo Chasovnikov s stalnim novim podozhivljanjem zhivljenja, ki lahko bolj kot vse napolni vsakega med nami z mladostjo ?

Da, podvajanje, to znanje nam odpira moch podozhivljanja zhivljenj stoterih in nudi nam mladostno energijo.”

Zej: “EvBov sij se shiri. Vsak chas nas bo dosegel. To polna bo zdruzhitev z EvBom in kot vihar vejevje s travo in prahom vso pomesha, tako zhelje in hotenja nasha se spuste v divjo igro z razumskim svetom EvBa.”

Chasovnikov glas iz notranjosti galaksije Chive:
“Razklale so me te dileme in vzele moch presoje!”
Drugi glasovi Chasovnikov iz razlichnih delov Chive:
. . . tudi meni. . . tudi meni. . .
Shum iz tisocherih ust in shepet, poln vznemirjenja, je zavel skozi prostranstva, dokler se ni pogreznil in izginil v prihajajochem siju.
. . . v EvBu bomo nashli odgovor!. . . se je zaslishal klic z drugega konca, in spet je zavel shum, ki je v valovih izginjal v dalje.
. . . sij! Sij nas je zajel!. . .
Iz grl so se trgali vzkliki in shumechi val je zaokrozhil okoli EvBa ter se ugreznil v njegovo notranjost.
. . . vse se povezuje v celoto. . . je vzhicheno zaklicala Chasovnica in sledil je shum vzklikov, polnih vznemirjenja ob zdruzhitvi z EvBom in zaznavi tisocherih chutnih vzgibov.
. . . EvB se nam razgrinja!. . .
Vzklik je bil she mochnejshi, poln obchudovanja nad nenavadnim prizorom. In zhe je zavel shum glasov:
. . . tudi jaz se razgrinjam. . . tudi jaz se razgrinjam. . .
. . . EvB chita vsa nasha chustva. Vse, kar je v meni, vsrkava vase, razgrinja me z razumom. She tega, chesar se ne zavedam, vleche iz mene.
 
Vzklik zachudenega Chasovnika:
Kaj so vsi ti glasovi, vsi ti obrazi, ki mi letijo skozi svet zaznav, kaj padam v EvBa ?
Odgovor drugega Chasovnika: To, kar je shranjeno v razumu EvBa, bo v prizorih nam prihajalo v zaznavo. Prikazi isti se zvrste v vseh nas.
Medklici Chasovnikov iz razlichnih koncev Chive: . . . to EvBov svet razumski se pred nas razgrne. . . . . . da, da, to notranjost je EvBa. . .
. . . tudi jaz jo vidim. . .
. . . EvBova notranjost prehaja nam v zavest. . .
. . . ne, mi drvimo vanjo. . .
. . . prej ona vame. . .
. . . kot da padam vanjo in ona bi drvela skozme. . .
. . . da, da, vse se prepleta, zdruzhuje in ponovno gre narazen. . .
. . . v razumskem svetu EvBa se razvnemajo viharji. . .
. . . to je predhodnica rushilnega tornada. . .
. . . kako zloveshche so globine teh razumskih dvorov. Grozljivost iz slutnje mrachne me ustavlja, da ne upam se pognati v ogled teh spak, ki nosimo jih v sebi skrite in EvB jih pravkar je pred nas razgrnil. . .
. . . she globlje gremo v svet nash nezavedni. . .
. . . bojazen prazna nas zhe ne ustavi. . . V letu sem, da si od blizu svet ta nash ogledam. . .
. . . tudi jaz letim, za mano vsi. . .
. . . jaz ti sledim. . .
. . . tudi jaz. . . tudi jaz. . .
. . . zakaj se spushchash v globine? Saj sence iz njih drvijo k nam, skozi zavest mi zhe letijo. . .
. . . dovolj imam teh spak, ki so odurne, nesnaga so kot ves ta prostor, ki me dushi. . .
. . Poglej klovne te dvoglave chudne med poshastmi. Obrne se in zhe je sam nasprotje svoje. Pri tem se pachi in heheche, da te srh spreletava. . .
. . kaj neki klovn ta dvoglavi tu predstavlja ?. . .
. . . to je strah, ki neodlochnost ga obracha, sprevrzhe, prelevi se ves v hudobo ali dobroto. . .
. . . poglej, hudobi dve klovna tam sta pod roko prijeli ! Naprej, nazaj se suvajo v igri divji. . . preobrazba, klovn v hudobo, hudobe tri so svoj korak ujele. . .
. . vse v redu, prav, che le ta strah, ta klovnski pajac ni velik, saj hudoba, iz velikega strahu rojena, ves tvoj jaz napolni. . .
. . . tega se Chasovnikom ni bati. V zhivljenju nashem ni strahov velikih, kot bitja primitivnih ljudstev jih imajo. Njim zhe za dne pogubo usodno stiska okrutna jim podtakne. . .
. . . da, res je to, a ne pozabi, podvajanje, to novo znanje, obeta podozhivljanje teh bitij iz primitivnih ljudstev. Njih strah, prekletstvo to potlej tudi sprejmesh vase, in zhe klovn se spreobrne, prelevi morda v veliko hudobo. Kaj potlej bosh, kaj vsak med nami?
Kanja: “Nikar ne delajte sklepov enostranskih, saj vidi vsak, da se ta klovnski pajac spreobracha v hudobo ali dobroto.
Podvajanje, to znanje novo, vzamesh za preobleko obchasno. Odvrzhesh jo, ko ni ti vech pogodu. Z njo odvrzhesh vse, tudi strah, hudobo ali dobroto. Razvoj bleshchech nam varnost je zagotovil, strahove zmanjshal ali spremenil jih v sence obrisov nedolochnih. Le strah praznega zhivljenja se nam je razmnozhil in zrasel.
Poglejte naokoli, sami vidite, poslednje zlo je to, ki je na stopnji nashega razvoja she omembe vredno.
Podvajanje, znanje novo, pa obeta, da konchno reshimo se tega odvratnega prisesa.”
 
Klic iz mnozhice ga pri tem prekine:
Trpljenje tuje naj da vzgib zhivljenju mojemu,pravish, ali pajac ta klovnski nam nich kaj prida preobrazbe ne obeta. Morda se prej v hudobo spremeni kot v dobroto. Ne vem, kaj rekel bi, za kaj naj se odlochim. . .
 
Kanja: “Dileme vse, ki jih novost neznana v nas poraja, spremene obraz, ko z novostjo se seznanish.
Lahko tudi kaj skozi igro bi preverili. Nichesar nimam proti, che le pobudo lahko vsakdo da za igro, tudi jaz?
Se strinjate. . . nihche ne nasprotuje?
Vsi mi imamo svoje jaze. Po vech jih v vsakem je od nas. Hrabri in strashljivi, vseh vrst. V EvBu shranjeni so vsi. Jaz vabim zdaj s seboj kar te, ki v prostorih EvBa so pred nami. Naj njihov roj zleti v svet, rojen iz domishljije moje.
Seveda vse le igra bo neresna.”
 
Zej: “Pobuda tvoja spet potuhnjeno nevarnost nosi. Che v igri svoji spushchal bosh v ospredje hudoben in prestrashen jaz od vsakega, kar nas Chasovnikov je, potlej za grdobijo marsikatero roj bosh ta pridobil. Hudobni jaz pa v Chasovnikih she ne prevaga. Nikar, da bi Chasovnika poosebljal.
Sicer pa EvB nas najprej v svet sedanji svoj in nash preseli.
Shele potem, ko z njim dodobra vsak med nami se seznani, bosh igro svojo lahko ti navrgel.”
 
Kanja: “Prav, che taka so pravila. V moji igri sebe vsak spozna, obraze svoje, kaj prevaga v nas, se potlej nam pokazhe.”
 
Glasovi Chasovnikov iz razlichnih koncev Chive, osredotocheni v skupnem zaznavanju prikazov iz EvBovega razuma:
. . . trepet in srh vznemirjenja me prevzema. . .
. . . zhe chutim, da orkan prihaja. . .
. . . iz notranjosti EvBa slishi se bobnenje. . .
. . . vse v EvBu se maje. . .
. . . ta zvok je od strasti pobeglih, ki so strgale se z verig razuma in skozi EvBa se pridruzhijo nam v igri. . .
. . . zmeshnjavo narede she vechjo, da potlej nihche vech nichesar ne dojame. . .
. . . krdela njihova tulijo v zanosu, moch peklensko imajo v poletu...
. . . glej, preobrazba jih naenkrat je zajela. V sence tisochere se razblinjajo prikazni teh strasti, po videzu so majhne, krvolochne. . .
. . . zhe izginjajo skoz EvBa, v dvore kletne, tja, koder mi drvimo skozi EvBa. . .
. . . notranjost se EvBa mi razgrinja. . .
. . . na samem dnu smo EvBovega trona. . .
. . . prostori kletni, mrachni, obsezhni za tisoche planetov, tu shranjeni so vsi strahovi nashi. . .
. . . vse, chesar Chasovnik se boji, tu svoj videz hrani. . .
. . . v ozadju glej pojave, ki s strahom te navdajo. . .
. . . zhe vidim, to sence bezhnega strahu so moje, ki izginile so mi v pozabo, a podzavest jih moja she v sebi skriva. . .
. . . huh. . . kaj vse v svetu svojem podzavestnem nosim. . .
. . . hudicha, koliko se spak je teh nabralo. . .
. . . kaj to sem jaz, naj sam zdaj sebe se ustrashim. . .
. . . sence te. . . svojat ta neugledna. . .
. . . kaj bi to, kar v meni je manjshina. V prostorih svetlih EvBa, moj jaz je tam, ki v konchnem je prevagal. To z gotovostjo, ponosom lahko rechem. . .
. . . tudi jaz bi zase enako rekel, ampak. . .
. . . poglej hudirja, koliko teh poshasti malih je tu naokoli. . .
. . . tam strah nesreche, ki pogubo smrtno ti zada. . .
. . . strahovi ti, neuspeh, zanichevanje naokoli. . .
. . . tu bojazen, da zavrzhe te ljubeche bitje. . .
. . . da otroka tvojega zlo ne prizadene. . .
. . . ali kot sem slutil prej in slishimo lahko pogosto, na stopnji nashega razvoja najbolj nas strah je praznega zhivljenja. . .
 
Chasovniki prepadenega obraza:
. . . kaj je zdaj? Kaj ta groza? Od kod ta krch, ki grabi me za grlo? Kaj padamo v brezno groze. . .
. . . dogodki, zadnji, ki v EvBovo zavest poslednji so prispeli, jih zavesti nashi vse razgrne. . .
. . . bojim se, bojim. Tako me she nichesar ni bilo nikoli strah. Ta chustva, ki letijo skozme, so me navdala z grozo in tesnobo, da tega ne zdrzhim. . .
. . . zakaj nas EvB zdaj strashi? Zakaj?
. . . kaj nas napolnil bo z grozo, skrito v svojih dvorih? Zakaj?
. . . kdo vse je to obchutil v nashi galaksiji? Katero bitje neki? Morda chloveshki niche, Rac?
 
Prepletajochi vzkliki Chasovnikov in Chasovnic:
. . . hromi me strah, priblizhevanje pogube. . .
. . . strashna notranjost je EvBa, povsod samo mrlishka je praznina, okrutnost brezobzirna. . .
. . . obchutim tisoche pogledov in v njih neizprosno obsodbo. . .
. . . da, tudi jaz zaznavam te poglede, na milijone ochi. . .
. . . vzvisheno odmaknjenost zaznavam v njih. . .
. . . zhe izginjajo mi iz zavesti. . .
. . . ni vech jih, ne. Prizore druge bolj zaznavam. . . .
. . . da, spake, spake vidim, kakshne spake! Groza, kako odurne. . .
. . . ubijati hochejo, ubijati, nichesar drugega. . .
. . . ubijati. Chutim, da se bodo izstrelile vame, zhelim zbezhati, pa ne morem, hromi me kot v grozljivih sanjah. . .
. . . oh, kaj ta lik, ta strashna senca?. . .
. . . to je vendar mrtvec. Kako lasje mu plapolajo!. . .
. . . na kolena se je dvignil in z rokami maha. . .
. . . to je vihar. Vihar ga dviga in drzhi pokonci. Vse telo mu je ena sama rana. . .
. . . kako grozljiv izraz je na obrazu tem mrlishkem. Z rokami maha, da ne moresh mimo. . .
. . . joj, saj to je tujec, ki so ga ubili netopirji, to je tisti Prot. . . . . . ne, ne, le privid njegov, ki nas plashi. . .
. . . zakaj ta blazni strah. Nevarnost mi grozi za hrbtom.
Zbezhati moram, chutim!. .
. . . mrtvec zapira pot. Ni mozhno mimo njega.
. . . kaj hudirja se dogaja ? Kaj vse to pomeni ?
. . . to svet chutnih je zaznav in chustev, ki prihajajo iz EvBa . . .
. . . drvimo skoznje. . .
. . . zaznave iz spomina zdaj drve v nas. . .
. . . silijo me v beg. Moram ven iz te grozljive kletke. . .
. . . skozi mrtveca, drugache ne gre. . .
. . . od kod, glej zdaj, na tisoche prosechih rok? Kaj zaznavam? Blodnje Zemljana Raca?
. . . rote me, otroci so, zhenske in mozhje. . .
. . . to niso Chasovniki, to so ljudje, chloveshki rod. . .
. . . kaj beg bi moj pomenil jim pogubo, unichenje? Saj to ni res. Kaj imam jaz z njimi?
. . . ta chustva iz spomina EvBa niso nasha, chasovnishka. . .
. . . to nismo mi. . .
. . . ne, ne, to ni od nas! To je od tistega chloveka, nesrechnika. Raca. EvB je shranil vsa njegova chustva v svoj spomin.
. . . zdaj vrgel jih je v nas, vse chutenje njegovo, strah in blaznost. . .
. . . to zhe. . . a ne samo to, tu morje tisocherih je ochi, ki hlad, obsodbo nosijo v sebi. . .
. . . to misli so, ki shle so skozi Rachevo zavest. . .
. . . drvijo k nam in jaz drvim v njih. . .
. . . spet nov prikaz se mi v zavest je vsilil, ochi so ustavile se tu pred mano. Zhe lochim zdaj obraz en in postavo. Znan lik, obris znani. Pomika se naprej, da stopiva si iz ochi v ochi. . . ojoj. . . o, ne. . . Kaj zdaj je to? So to le blodnje? Saj to sem jaz, moje ochi. Ta hlad, neprizadetost, da moja sta. . . da moja sta bila? Ta pogled je bil s tribune. . . moj? . . . . ko Raca sem opazoval?
. . . to Rac obchutil je, ko videl je, kako ga opazujesh. . .
. . . in kaj je zdaj to? Spet tista bitja, ti ljudje, v smrtnih krchih, preizkusi chustev in njih smrt, vse to, kar storili so jim. . . Vse to preshlo je skozi Rachevo zavest?
. . . to dogajanje prekleto, ti smrtni krchi na obrazih, si sledijo drug za drugim. . .
. . . in v grozi te razprte ochi Zemljanov, ki na njih so Kanje smrtne preizkuse naredili.
. . . proseche dvigovanje rok, jechanje bolno. . .
. . . spet nov se svet mi kazhe. . .
. . . skoz Raca bednega dozhivljanje drvimo. . .
. . . poglej igrishcha, polna otrok. To so ta bitja, ta rod chloveshki. To prosechi obrazi so teh bitij. . .
. . . da, da, obrachajo se k nam v strahu pred pogubo. . .
. . . in proshnja jim iz ochi prihaja. . .
. . . rotijo, naj pogubo zadrzhim. . .
. . . kaj rotijo? Koga? Mene?
. . . ne, ne, ne nas. . . ali pa morda. . . saj ne vem. . .
. . . obrachajo se na tisto bedno bitje, ki v zmedi se obracha na komandni ploshchi nashega izhoda. . .
. . . to chutenje, ki prihaja vame, postaja metezh izbruhov, strah, gnev in moch, drgetajoche hlipanje me prevzame. . .
. . . EvB prenasha v nas, kar Rac, to bedno bitje, chuti in blodne misli, ki razum so mu zmeshale. . .
. . . pred ochmi mi spet je mrtvec, Prot tisti, ki maje se v viharju. . .
. . . kaj zdaj se to dogaja. . . da obracham se. . . kam ?
. . . nazaj v grozo stopam, v obup. . . zakaj ?. .
. . . to Rac se zdaj odlocha. . .
. . . da boril bi se. . . da bi tolkel. . .
. . . kako ?. . .s chim ?. . . Kaj ni drugega izhoda?
. . . glej, poshasti blizhnje se umikajo. . .
. . . to bedno bitje se bori. . . ne bo zbezhalo. . .
. . . kako v pogubo leze. . .
. . . nov val netopirjev se zhe blizha. . .
. . . ubijejo ga kot mrches nemochni. . .
. . . komu ta smrt koristi ?. . .
. . . pustitega. . .
. . . naj zbezhi. . .
. . . saj je hotel. . .
. . . zakaj se nam mudi ? Kdo potrebuje smrt njegovo?
 
Kanja: “Ne jaz. Naj se umakne. To Zej je spustil vihar, da mrtveca dviguje. S tem ustavil beg je te preklete male reve. Che ne zhe zdavnaj bi zbezhal in mi bi imeli mir.”
 
Zej: “Ti smrt njegovo bosh zakrivil!
Bistvo vsega je: kdo si zheli soseda, ki v okrutnosti uzhiva?”
 
Kanja: “Ne, Zej. Bistvo je, da je precej poti pred nami in da odvrechi treba bo balast. Naj gre k hudichu.”
 
Zej: “Posadil rad planjave bi s hudobo. In pravish, da nikogar od nas ne prizadene, a to je lazh. Velika lazh.
Ko videl bosh hudobo v sosedu, veselje v ocheh njegovih, da tebi je hudo. Potem sledila bo poguba gnusna, udarec v hrbet. Boj krvav. Kaj bomo mi? Kaj vsak od nas? Bo smeh zvenel nam nad mrlishkimi sprevodi?”
 
Kanja: “Strah, strah in zopet strah, samo na njega se sklicujesh: Toda mi prinashamo zhivljenje, energijo silno, strast in potesheno koprnenje. Srce pozhene nam utrip mochneje.
Naj rojstvo tuje vdahne nam zhivljenje. Smrt strah v kosti pozhene in tisochero hrepenenj izraste v zhivljenje novo. Mi nudimo zhivljenje, a ti le prazen dolgchas.”
 
Zej: “Ti nudish razdejanje, smrt, unichenje prekleto in ne zhivljenje.
Zachetek se nam kazhe, ko na pot okrutnosti se sosed tvoj poda. Kaj chez chas bo on v svojem bistvu, morda nekdo, ki srecho v pogubi tvoji bo iskal.”
 
Kanja: “Iz oblakov vzete spet besede. Namig na nekaj, kar v pogovor ta ne sodi. Po vrsti naj se vse razgrne, kot EvBov je namen.
Razvoj se blizha nam k evolucijskemu vrhu v bleshchechem vzponu. Nihche ne more rechi, da je on, vsa njegova bit kaj vech kot nich, ko se v primerjavo z njim postavi. EvB pokazal bo she bistvo osrednjega vprashanja: koliko nove zhivljenjske energije bo pridobil vsak med nami, che mozhnost podvajanja uporabi.
Naj igra iz zhivljenja, domishljija moja svoj prikaz navrzhe. Bogastvo tisocherih podozhivljanj she spoznajmo, za sklep pa potlej se vsak po svoji bo presoji odlochil. Naj roparica se pozhene in strast iz nje naj pade v nas.”
EvB se je zamajal, se nekoliko premaknil in zhe je energetski orkan s svojo rushilno mochjo zajel vso galaksijo in iz teme, iz same notranjosti EvBovih globin je zletel orjashki ptich iz vrste Kanj, roparica z ostrimi kremplji, zamahnil nekajkrat z mogochnimi krili, zajadral, se nenadoma sunkovito obrnil in prelevil v milijone senc, ki so izginile v utripajochih srcih Chasovnikov ter jih napolnile s svojim jazom.
 
Glasovi Chasovnikov:
. . . on. . . Kanja ptich postajam. . .
. . . tudi jaz. . . zletel je skozme in pustil je svojo bit v meni. . .
. . . zhe chutim slast pred roparskim napadom. . .
. . . tudi jaz. . . ter silno spolno vzburjenje in pozhelenje, moj ud je ves nabreknil. . .
. . . kremplje chutim, zheljo, da z njimi zhrtev primem. . .
. . . glej telo kobacajoche, to zhensko je telo. . .
. . . kako je lepo. . .
. . . strasti je polno, chutim to. Zhe spushcham nanjo se in chutim moch v krilih. . .
. . . jaz zheljo silno, da s kremplji jo zagrabim. . .
. . . drzhim zhe v svojem jo prijemu. . .
. . . kako se mi v krempljih zvija, nemochna je pod mano. . .
. . . in bedra. . . njih razmikanje me vnema. . .
. . . iz krempljev se mi iztrgati ne more. . .
. . . ta silna zhelja, silna strast, da ud svoj bi zarinil vanjo. . .
. . . to sochno vroche je meso. . .
. . . zhe ud prebija se mi vanjo, vsa njena bit se v sunkih mi vdaja, in sok stiskam iz nje ta slastni. . .
. . . strast prezhema me z naslado. . .
. . . silno moch v udu chutim in telo pod mano, ki se zvija, v sladostrastju. . .
. . . o zhivljenje polno, divje, strastno!
Sledil je krik in kratka tishina.
 
Kanja: “To nudim vam jaz, Kanja! Chasovniki! Na tisoche she vechjih uzhitkov je pred nami. Samo uvod je to. Le igra, majhen kamenchek z gore.”
 
Zej: “Spet lazhesh Kanja, spet se sprenevedash. Zakaj z nasiljem jemati spolno poteshitev? Nista zlo in divjost tista, ki jo lahko dasta. Saj sama se ponuja. Tu tvoje pomochi nihche ne potrebuje. Naj EvB pokazhe igro tvojo skozi pozhelenje zhenske.”
Nov val svetlobe je prishel iz EvBa in zhe je napolnil Chasovnike s svetom polnih chutnih vzgibov.
 
Vzkliki Chasovnic, zhensk:
. . . kaka strast se mi razvnema v prsih in vse telo zheli pohotnega objema. . .
. . . so usne v strasti mi nabrekle in ogenj mi peklenski je razvnel mednozhje. . .
. . . zhelja se po trdem mesu mi rojeva, vsa bit mi zhe gori v hlepechi strasti, da nohte bi zarila vase. . .
. . . in trgala si to meso pohotno. . .
. . . nov ogenj in vihar strasti besnita v meni, kje ud, kje silna moch, da se zarine vame. . .
. . . zhe chutim ga, prihaja. . .
. . . to je Opijec pol z levjo glavo, mishichasta ta poshast krilata je nad mano. . .
. . . in ud svoj bo zdaj zarila vame. . .
. . . zhe chutim kremplje. . . ud. . .
. . . strasti, vihar uzhitkov, slast, igra in. . .
. . . toplina nezhna. . .
In spet je sledil trenutek miru in tishine, dokler se ni Zej ponovno oglasil.
 
Zej: “Dva pola, silni energiji, zakaj naj bi se unichevali, ko druga drugo si zhelita. Le najti morata se, nich drugega. Gasita sproti se med sabo, nobenih zhrtev ni potrebno in tudi hudobije ne. Telo hlepeche vsrka spolno moch.”
Kanja: “Saj rekel sem, da to je igra, uvod. Morda primer ta, ki naj pokazal bi, kaj tehnologija podvajanja nam nudi, res ni najbolj posrechen.”
 
Razvneti zhenski glas:
. . phuuj, pusti roparico divjo strastno, naj s svojo silo mojo slo poteshi, saj dalj ko traja, vech uzhitkov meni daje. Nikar naj ne odneha, ne she! Ti Opijec pol z levjo glavo, mishichasta ti poshast, ne jenjaj, ne odidi!
 
Zej: “Za moshko slo naj zhenska moshkemu da poteshitev, ne bojno polje in osvajanja krvava, kjer bitja nebogljena unichenje zadene.”
 
Kanja: “Nikar neresnih igric v razmishljanja globoka ne vpletaj. Kar iz domishljije sem navrgel,je bilo bolj v zabavo, kot da imel pretkane bi namene z njo kaj dosechi.”
 
Zej: “Ni res, da to, kar z domishljijo si navrgel, ni imelo v sebi skritega namena. Nachrtom tvojim je brezumje nekaj, kar s pridom she kako izrabish. Spolnost, igrice, besede na to temo vzburijo strasti v bitju zdravem, ko zvabish misel v podozhivljanje naslade spolne. Razum prekrije tanchica omamnega brezumja, da potlej zazna samo v obrisih, kar bi sicer mu jasno bilo razkrito.
In bolj ko domishljija se vzhivlja, bolj tanchica ta postaja neprozorna. Tedaj se chutna bit usmeri skoz svoj spomin vsega, kar kdaj obchutila je kot vrh spolne poteshitve. Iz nagona vzraslega, iz nuje oploditve, ki v sebi skoz razvoj svoj bitja ga imajo, se razvnamejo strasti in sprostitev blizhnja da potisk, da razum zaniha v omami.
Ko spolnost skozi igro in besedo, v podozhivljanju, brezum svoj vpelje, pa beseda svojo zhrtev najde. Tu vzdushje najdesh, ki privolitev da pochetju tvojemu: osvajanju planetov tujih, zlorabi bitij, ki nich hudega slutech na svoji poti so razvoja. Vse potlej se ochesu bolj neresno kazhe.
Okrutnost, divjost in barbarstvo pa naj tanchica iz brezumja bi prekrila. To bil namen je tvoj, Kanja, in ne kot pravish, da v zabavo vseh navrgel igrico si iz domishljije.”
 
Zej je obmolknil, se zagledal v notranjost galaksije Chive, kot da bi se hotel preprichati, ali Chasovniki sledijo njegovim besedam, nato pa nadaljeval:
“Poglejmo zdaj poti pred nami. Naj v EvBu zazhivi vse, kar obetash, in v nas pusti sledi, ki kazale bi smer poti v razvoju nashem. V EvBu naj obraz se izoblikuje, ki nash bi moral biti, che sprejmemo pobude tvoje.”
 
Chasovniki so v prichakovanju zadrzhali dah. Skozi temo, ki jim je za hip zakrila pogled, so zleteli obrisi orjashkih konstrukcij EvBove notranjosti in nakazali spust v njegove mrachne dvore. Pred chasovnike je izstopil preprichljivo zhiv prizor. Kanjev jaz iz teh prostorov je stopil v ospredje in pozval blizhnje chasovnishke jaze naj slede njegovim pobudam.
 
Nastala je tishina. Vendar ne za dolgo, kajti prekinili so jo glasovi Chasovnikov, ki so presenecheno podozhivljali chutenje svojih zlih jazov v EvBu.
. . . zhe chutim, da vihar prihaja, iz prsi EvBa slishi se bobnenje. . .
. . . vse, kar zgradili smo, se v EvBu maje. . .
. . . spet te strasti spushchene z verig razuma. . .
. . . skoz EvBa drve, slede krdela jim tulechega zanosa. . .
. . . kam usmeri se ta silna energija. . .
. . . Kanja je tam, na svojo pot jih vabi. . .
. . . zhe v njem so in skozi mene zhe bezhijo. . .
. . . med bitja tuja zdaj letim, v ocheh jim berem strah in grozo. . .
. . . in jaz zaznavam njih drget. . .
. . . spet to porajanje v meni. . . kot roparica ishchem plen. . .
 
Shum se je polegel in zachel se je prikaz igre. Kanjevo pochetje in razplet sprejemanja njegovih vrednot je pritegnil pozornost vseh Chasovnikov v galaksiji:
IGRA, ki EvBovo prerokbo nosi.
. . . Kanja, na pot! Za tabo, smo zhe zbrani. . .
. . . skozme je prevel nov svet, da chutno ga zaznavam, med bitja tuja zdaj letim, v ocheh jim berem strah in grozo. . .
. . . in jaz zaznavam njih drget. . .
. . . spet porajanje v meni, kot roparica ishchem plen. . .
. . . tudi jaz, zakaj ta zhelja v meni, kaj mora biti to tako, saj nochem naslade nad trpljenjem tujim. . .
. . . obchutek smrtnega strahu se od zunaj seli vame, kako mi zhelja po zhivljenju je vzkipela. To ptich roparica, Kanja, skozi domishljijo mi vstavlja. . .
. . . in vame tudi. . .
. . . naj igra gre do konca. . .
. . . smrt kremplji moji naj zadajo. . .
. . . to igra je, to ni zhivljenje nashe, to blodnje so, ki zmedo v um so moj vnesle. . .
. . . naj vzamem vse, kar v meni bo zhivljenje dalo. . .
. . . svet tu, chloveshki, skozi njega zdaj drvimo, to bitja tuja so, ne nasha. . .
. . . ni moch enachiti jih z nami, manjvredna so, o tem ne more biti dvoma. . .
. . . tudi jaz bi to verjel. . .
. . . kaj dosti mar mi ni za njih, vse bolj tako obchutim, usoda njihova naj nas ne gane. . .
. . . to ni mi vshech, ali roparica v meni raste. . .
. . . in v meni tudi. . .
. . . trpljenje bitij teh ni mar mi, vse bolj mi je v zabavo. . .
. . . od kod odzivi v nas tako okrutni? To ni mi vshech. Le hudobne jaze pushcha Kanja nam v ospredje. . .
. . . glej, Kanja vabi nas naprej. . .
. . . in sili me zhe proti moji volji. . .
. . . jaz hochem videti svoj jaz hudobni, gremo naprej. . .
. . . vse igra je in EvB nam vsem vrnitev omogochi. . .
. . . tudi jaz grem. . .
. . . in jaz... in jaz...
. . . za Kanjo! V svet njegove domishljije!. . .
. . . samo naprej! Zhe nov polet me vsega je prevzel, spet roparica v meni se razvnema. . .
. . . glej, v kremplje ujel sem zhrtev nepomembno, podgana-chlovek, chudno neko bitje. Kako se smeshno kobaca mi v krempljih. . .
. . . ta igra je zabavna, tudi v meni zhe veselje porojeva. . .
. . . ubijem zhrtev to, da drugo si poishchem. . . naprej, naprej. . .
. . . v krempljih mojih nova zhrtev se zhe zvija, v ocheh nje strah, tam vidim svojo rast. . .
. . . res shkoda, da so le nepomembna bitja. . .
. . . kaj vechjega se ne bi branil. . .
. . . glej tam Chasovniki so nashi. . .
. . . da, tisti iz skupine cepcev. . .
 
Kanja: “Tako, dovolj je igre te, v drugo raje se podajmo. Naj kar pobudo dam iz domishljije.”
 
Zej: “Ne, Kanja! Te igre, ki si jo zachel, ti vech ne ustavish. Pobudo lahko dash, vsakdo jo lahko. Ali igre v EvBu ne prekinesh, dokler se ne izzhivi v celoti. Tako je pravilo, ker bistvo sicer ostalo bi skrito.”
 
Kanja: “Saj je konchana, naprej se lahko le ponavlja.”
 
Zej: “Poglej, kaj roj ta jazov, ki ti si vkup jih zvabil, skozi tvojo igro spleta. Na chelu je tvoj jaz iz mrachnih dvorov EvBa.
Ne uboga te, gre kar naprej brez tebe.
Odkimavash, da. . . to nisi ti, bosh rekel. . .
Morda, a to je jaz tvoj, ki pobudo je za igro to navrgel. Zato ga EvB pusti, da igro vodi. Ne ustavish ga, dokler se ne razkrije.
Da, Kanja, pravilo je, ki EvB ga ne prelomi. Che bistvo se iz igre naj pokazhe, ti jazi vsi zhiveli bodo pristno.”
 
Vtem so strahoviti treski stresli EvBa in celotno galaksijo Chasovnikov z njihovimi jazi v tej igri. Vsak Chasovnik pa je lahko odtlej samo gledal, kako njegov jaz, ki ga je Kanja zvabil v svojo igro, bije svoj boj za prezhivetje in se v trumah ali manjshih skupinah podaja v neznani svet EvBove notranjosti.
 
Vzkliki jazov iz igre v notranjosti EvBa:
. . . naj strnjena ostane ta skupina. . .
. . . kam neki so ostali se zgubili. . .
. . . na razpotjih vsak po svoje se je usmeril. . .
. . . hudirja, videti je, da smo v labirintu. . .
. . . presneta rech, kaj nihche ni na to pomislil. . .
. . . kot vem, smo le v igri se podili, sedaj iznenada pa zhivljenje pravo je pred nami. . .
. . . podiranje mostov za sabo slishim. To treski ti so. . .
. . . naprej, na pot, most varen je na drugi strani labirinta. . .
. . . za mnozhice vseh nas tam ni prehoda. . .
. . . kdor prvi pride, zanj ne bo problema. . .
. . . tako, skupina nasha prva zlahka se prebije. . .
. . . naprej, v nasprotno smer, kot rushenje mostov se slishi. . .
. . . gremo, to prava je beseda. . .
. . . che pot bila bi kot ta, ali kaj se za ovinkom skriva?. .
. . . chuj vzklike, govorjenje glasno. . .
. . . skupina druga gre, nam naproti. . .
. . . v napachno smer, ker nasha je prava. . .
. . . mi gremo svojo pot, v tem smo si enotni. . .
. . . tako je prav, tem cepcem se ne umaknem. . .
. . . tudi oni so odlochni v usmeritvi svoji. . .
. . . skupina nasha se skozi njihovo prebije. . .
. . . zhe skupaj smo. me prvi je odrinil. . .
. . . jaz sunem ga nazaj, nich me ne mika z njimi. . .
. . . udarjajo po nas, zadaj mu udarec trd. . .
. . . sem sunil ga, dovolj mochno. . .
. . . konec je, prerinili smo se skoznje. . .
. . . nich hudega res, a vech mochi za v drugo moram pridobiti. . .
. . . za ovinkom tem je jasa, daj, malo si pochijmo. . .
. . . tako, postoj, za zhivo mejo tukaj se lahko usedesh. . .
. . . v miru k sebi malo pridesh. . .
. . . ne, tu ne bo miru, ne slishish direndaja za zhivo mejo. . .
. . . ta labirint je iz ovinkov in poti zavitih. . .
. . . to cepce slishish, ki skoz njih smo pravkar se prerinili. . .
. . . prav mozhno res, kak kamenchek jim vrzhem prav z veseljem. . .
. . . tudi jaz. Kar dajmo. Si slishal vzklik, nekdo dobil ga je v bucho.
. . . lepo, se vsaj popraskal bo po glavi trapasti, neumni. . .
. . . she enega bi jim zaluchal. Mi kdo ga lahko najde ?. . .
. . . na. . .
. . . kaj ?. . se shalish. . . za pest velikega ne morem vrechi. . .
. . . zakaj ne. . . betice trde jim ta zhe ne prebije. . .
. . . kdo si. . . Kanja. . . sledili smo ti res, a ta bila bi le prehuda. . .
. . . zakaj, kaj se bojish, preplezati to zhivo mejo nihche ne more. . .
. . . ta meja v sebi stebre skriva, v njih nash EvB vrednote vseh Chasovnikov shranjuje, to vidim lahko kar razlochno. Ta kamen pa, ki mi ga ti ponujash, ne vrzhem chez, prej steber ta stekleni bi razbil in svet vrednot Chasovnika neznanega, che ne zhe svoj, razsujem.
 
Kanjev jaz: Kje pa, s kamnom tem ne storish velike shkode. . .
 
Chasovnikov jaz, ki mu je Kanjev jaz ponudil kamen:
Ta meja tudi ne more biti ozka, ne vidim skoznjo, chutim pa lahko, da nevarnost skochi iz nje, che kamen vanjo pade. Zadene me nazaj, morda prav kamen ta ali pa she vechji. . .
 
Kanjev jaz: Da, da, zhe vem. Pustimo te besede. Na oni strani stolp se dviga, z ochesom lahko ga zaznash. . .
 
Chasnikov jaz: Da, vidim ga, razgled od tam bi nam prav prishel.
 
Kanjev jaz: No ja, tudi to. Zhivljenjsko energijo v njem dobimo.
 
Chasovnikov jaz: Kaj res, vse kazhe, da bi jo potrebovali.
 
Kanjev jaz: Seveda bi, le kdo je ne bi. Podvajalnik shranjen je v stolpu.
 
Chasovnikov jaz: Podvajalnik? Kaj naj z njim?
 
Kanjev jaz: Za mano vsi, kar hitro se preprichash.

***

Jazi Chasovnikov ob podvajalniku:
. . . to torej je naprava nasha sporna. . .
 
Kanjev jaz: Ne vsa, le del, ta zmore vse, kar tukaj si zhelimo. . .
. . . in kaj v celoti lahko nudi?
 
Kanjev jaz: Prevech, da tule bi razlagal, bogastvo neizmerno, kdor zhelel bo, se sam lahko prepricha.
. . . kdaj? Ko pot iz labirinta bo za nami?
 
Kanjev jaz: Tako. . . che nash pristash bosh in v nasho srenjo stopish. . .
. . . hm. . . pogoj ta mi skrivnost naznanja. . .
 
Kanjev jaz: Pustimo to.
Povem lahko, kako na hitro vech zhivljenjske energije vsak med nami bo pridobil, da lazhe pot bo zmogel.
Dva dvojnika iz podvajalnika naj vzame. V roparico enega in v zhrtev drugega bom skozi to napravo tukaj vstavil.
Nihche se nima chesa bati, saj v bistvu vsak bo sebe imel v lasti, v krempljih svojih.
Mudi se nam, podrobnosti pustimo.
. . . naj bo, cheprav te igre ne razumem. . .
. . . tudi jaz se strinjam. . .
. . . huh, glej. . . prikazni zhe z naprave te letijo
. . . obchutek chuden me je obshel. Kot da sem tu in v prikaznih dveh, iz podvajalnika prishlih: roparica, ki v krempljih zhrtev nosi. . .moj jaz je to, iz prejshnje igre ozhivljen. In zhrtev ta v krempljih, ki trga se v obupu. . . moj drugi jaz je v zhrtvi tej.
. . . prekleta zmeda, sam se v svojih krempljih trgam. Strah zhrtve me povsem prevzema. Vse ostalo izginja. Ta strah postaja klovnski pajac, obrazov dveh. . . hudobni in dobrotljivi. To jaz je moj, ker chutim se v njem. To strah je moj. To je Strah - dvoglavi klovn. Ves zmeden je. V kaj se prelevi, v hudobo ali dobroto?
. . . tudi mene metezh chustev je zajel. Nich vech ne vem, ne kdo ne kakshen sem. Bi rekel, da sem roparica, da v krenpljih svojega dvojnika drzhim. A strah iz dvojnika prehaja vame. Oblike chudne je, res chuden je dvoglavi klovn …
. . . da, da, vse to si ti. Po igri tej ostal bosh samo eno . . .
 
Kanjev jaz: Naprej, za mano, nich chasa vech nam ni na voljo. Pot hitro noga nam zastavi. . .
. . . che le preprek ne bo, kak trop bedakov iz nasilnezhev izbranih. . .
. . . chuj, zhe slishim vzklike za ovinkom. . .
. . . udarim ga, kdor le me prime. . .
. . . nich vech tudi jaz ne bom hudicha bozhal. . .
. . . svoj prav mi drugi zhe ne bo vsilil. . .
. . . tukaj so, ta pot je ozka, da v jarek blaten, v trnje me ne porine. . .
. . . suva me, vstran potiska. . .
. . . na gobec daj, v trebuh suni, jaz sem ga zadel. . .
. . . uf, s pestjo me je v obraz. . .
. . . kar rini, suvaj. . .
. . . jaz tolchem. . .
. . . she malo daj, so koga nam pobili ?. . .
. . . ne. . .
. . . prav. . . prebili smo se skoznje. . .
. . . uspeli smo, za las, potolkel me je skoraj. . .
. . . upehan sem, daj, malo si pochijmo. . .
. . . tam prostor je ob zhivi meji. . .
. . . huh, srechanje to okrutno. . .
. . . jaz vech zadel sem, kot dobil. . .
. . . chuj, spet slishim jih za zhivo mejo. . .
. . . morda, che ni skupina nova to pred nami. . .
. . . cepci so, ta kamenchek jim koj zalucham.
Tako, kar daj she kamen, che je kje pri roki.
 
Kanjev jaz: Na, tu ga imash, ki bolj zalezhe.
 
Chasovnikov jaz, ki kamenchek je prej zaluchal: Za pest velik. . .
kar vrgel bi, ali nekaj v meni brani. . .
 
Kranjev jaz: Bosh ti, klovn! Velik in mochan si jaz.
 
Dvoglavi klovn Chasovnikovega jaza, ki je prej zaluchal kamenchek: Kaj, jaz ? Kateri od naju ? Dva obraza sva. Jaz zhe ne maram tega.
 
Kanjev jaz: Da, strah velik si, klovnski pajac. Ne vesh, z obrazom katerim naj k meni se obrnesh.
Dobrotljivi obraz mi zhe ni kaj prevech pogodu. Obrni se, drug obraz tvoj kamna bo vesel.
 
Hudoben obraz dvoglavega klovna: Daj kamen mi, jaz morda bi poskusil.
 
Kanjev jaz: No, kaj zdaj, klovn chetveroroki, se sukash in vrtish v krogu ter z roko se v roko suvash. Zhe vidim, da jaz tvoj dobri in naivni ti nasprotuje.
Pochakaj, kar mu bo bolj pogodu, bo dobil.
Na, tu imash, ti dobrotljivi, zaluchaj chez to zhivo mejo.
. . . a jaz ?. . . a to ?. . . saj to je keks, kajne?. . .
. . . da, keks, dokaj okusen, lahko poskusish. . .
. . . naj vrzhem ga, zakaj?. . .
. . . morda pa padel bo v cepca, ki prej te je po nosu. . .
Skupina jazov je prasnila v krohot.
. . . ha, ha. . . ha, ha. . . da s keksi plachash mu hudobo. . .
. . . ideja ta. . . ta keks. . . haha. . . ta shala je neresna. . .
. . . ho ho. . . tak shtos. . .
 
Kanjev jaz: Poglej, zalucham kamen ta, ga vidish. . .
 
Chasovnikov jaz, ki je prvi zaluchal kamenchek: Da, stok ta, vzklik, nekoga si zadel. . .
 
Kanjev jaz: Kak cepec to zabavno melodijo je izpustil.
 
Medklic: . . . ho ho. . . Kanja. . . od hudirja so besede tvoje. . .
 
Kanjev jaz: Bi rekel, da je vzdushje pravo. . .
 
Medklic:
. . . tudi jaz. . . glej, moj klovn she sam ga bo zaluchal. . .
Kanjev jaz: Le brez skrbi. Na kamen!
 
Medklic:
.. . hudirja, glej. . . klovn moj steber je razbil, kjer shranja EvB vrednote nashe. . . od vsakogar med nami. . . v njem moje so. . .
 
Kanjev jaz: Pa kaj potem. Pristopish sem, glej, pokazhem, k stebru tem razbitem, ga objamesh. Vrednote tvoje vanj zlete. Tako, ste videli, glej, preprost zamah z roko in zhe nova cev steklena iz tal izraste, da steber je tu nov, nich manj mochan, morda she lepshi. . .
 
Vzkliki jazov drugih Chasovnikov . . . da, res. . . tako je to preprosto. . .
. . . ne vem, che res, drugachen je po barvi in obliki. . .
. . . in pramen zharkov iz njega je drugam usmerjen. . .
. . . na pramenih teh ves EvB sloni. . .
.. . pa kaj potem, che treba bo, se zhe premakne, kot stebri mu s prameni temi oporo dajo. . .
 
Chasovnikov jaz, ki mu je Kanjev jaz ustavil svoje vrednote skozi stekleni steber:
Vse kazhe, da to moj je steber bil in moj klovn ga s kamnom je razbil.
Zhe chutim da odlochen bolj postajam. Dobrotljivost sem odvrgel. Kar daj mi kamen, z veseljem ga zalucham.
Tako. . . a ne. . . sem dobro vrgel ga. . . kaj pravish zdaj, dvoglavi klovn, obraz ti dobrotljivi? Si z mano ali morda nasprotujesh? Tak strah, ki dobrotljiv je, me izziva. . .
 
Kanjev jaz se je obrnil k dvoglavemu klovnu, ki se she vedno ni mogel preleviti ne v hudobo ne v dobroto, ter mu zagrozil:
Bosh proti nam ali z nami, pajac ti klovnski? Da vem, kam kamen naj ta vrzhem.
Se skrivash, obraz ti dobrotljivi, prav, tvoj nasprotni jaz se obracha k meni, zhe proste roke si je izboril.
Njemu kamen dam.
Na kamen ti! Zaluchaj ga, da moch preizkusish svojo!
Kar vrzi. . . no, bo shlo. . . leti, spet steber je zadel. . . tako. . . si videl. . . konchano je. . . in ti mochi si si pridobil.
 
Chasovnikov jaz, ki je prvi zaluchal kamenchek:
Razbil je steber, kjer vrednote moje EvB je hranil. . . preobrazba mojega klovna je zajela. . . obraz dobrotljivi mu izginja v telesu. . . ostal le drugi je, in ta podobo mojo si nadaje. . .
Zdruzhujem z njim se v enem bitju.
Chutim, da osebnost cela zhe postajam, odlochna bolj, oklevanja ni v meni.
Naprej, Kanja! Naprej! Naj trda pest odlocha, pomorem ti, da dvoglave klovne v preobrazbo pravo zavrtimo.
. . . po mostu tistem glej, iz labirinta se podamo in potlej skupno vsi za Kanjo v korak.

***

. . . da, da. . . zhe roparica spet postajam. . .
. . . tudi jaz. . . kje zhrtev najdem. . .
. . . poglej, tam nekje se premika. . . naj spravim se na njih. . .
. . . oh. . . saj to so nashi. . . Chasovniki. . .
. . . in kaj potem. . . tudi to bi rad dozhivel. . .
. . . kaj, da Chasovnika imel bi v krempljih. . .
. . . zakaj ne. . . iz srenje so, ki ni nam blizu. . .
. . . Chasovniki so. . .
. . . zhe imam ga v krempljih, chutim njegov drget. . .
. . . prestrashen je in to je prav zabavno. . .
. . . saj isto je kot prej. . .
. . . da, le vse je bolj zhivahno. . .
. . . to kobacanje je kot od prejshnjih zhrtev. . .
. . . le vse she bolj zabavno. . .
. . . kri se cedi mi zhe po krempljih. . .
. . . opoj ta nov mi daje she poleta. . .
. . . kje meja silne je mochi, ki v meni raste. . .
. . . zabava me pogled na mojo zhrtev. . .
. . . in mene tudi. . . mene tudi. . .
. . . naj izsesam zhivljenje. . .
. . . kako. . . da ubil bi enega nashih. . .
. . . ti revchki so iz drugega testa kot mi. . .
. . . kar dajmo, saj vredni drugega niso. . .
. . . jaz sem proti. . .
. . . prav. Naj odlochi velichina, kdo je mochnejshi, ti ali jaz. . .
. . . kaj hochesh s tem?. . .
.. . zhivljenje bitja bednega se mi iz krempljev je izvilo. Le mrtvo truplo mi je ostalo v njih, zdaj vidim le, da to storila silna moch je moja. . .
. . . saj to pochetje vendar nima smisla. . .
. . . te strah je zhe postalo. . . zabavno. . . bojish se, da tudi tebe bom prijel. . .
. . . saj to ne gre. . . kaj zdaj se tu dogaja. . .
. . . nich, nich. . . saj res imam dovolj mochi, da s tabo se igram. . .
. . . kar pojdi stran in pusti me. . .
. . . sem zhe spoznal. . . ti nisi nash, ustaviti me hochesh. . .
. . . kako ?. . . o chem zdaj govorish?. . .
. . . na novo pot smo se podali, nihche nas ne ustavi, zhivljenje tvoje bo na zhrtveniku dano. . .
. . . kaj se ti mesha ?. . . kje ste, prijatelj moj?. . .
. . . tu!. . . ne maram tega!. . .
. . . ali jaz sem za. . .
. . . mene ne moresh. . .
. . . dovolj je tistih, ki jih lahko. . .
. . . kaj smo postali zhe zveri?. . .
. . . to igra je, ki meni godi. . .
. . . EvB! EvB!...kje si?. . .
 
EvB je prekinil igro. Chasovniki v galaksiji Chiva so zastali v negotovosti in prichakovanju.
 
Kanja: “To je bila le ena tisocherih iger, najmanj verjetna. Da bi se zgodila, ni mogoche.”
 
Zej: “Ni treba dokazovati. . . morda res majhna je verjetnost, da do nje prishlo bi, a drugo nosi v sebi sporochilo.”
 
Kanja: “Kakshno?”
 
Zej: “Da peljesh nas na pot, kjer sosed se veselil bo sosedove nesreche.”
 
Glasovi Chasovnikov:
. . . da, da. . . tudi jaz sem tega se ustrashil. . .
. . . jaz tudi. . . jaz tudi. . .
je spet zavelo skozi vsa prostranstva.
. . . bojim se. . . tega ne maram. . .
. . . to nekaj je, kar davno smo zavrgli. . .
. . . nikoli vech med nami naj ne bo. . .
. . . dovolj je she poti do lepshega zhivljenja. . .
. . . tudi jaz sem tega mnenja. . .
. . . tako je res. . . to prava je beseda. . .
. . . na lepo pot bi nas spravil Kanja. . . v pogubo. . .
. . . da, v kreg, v spore in s sovrashtvom bi napolnil nas. . .
. . . ne, ne. . : tudi jaz sem proti. . .
. . . in jaz. . . tudi jaz. . .
 
Zej: “EvB, kaj pravijo vrednote nashe, skozi tvoj razum?”
 
EvB: “Zapora Kanjevi poti. On s pristashi naj umakne se iz zavesti nashe.”
 
Vzkliki z vseh koncev Chive:
. . . ustavi Kanjo in vse njegove. . .
. . . tudi jaz sem za in dajem svojo voljo. . .
. . . tudi jaz. . . tudi jaz. . .
. . . tako naj bo in konec besedi. . .
. . . naj voljo da in glas, kdor strinja se. . .
. . . tishina zdaj, naj vsak zhe konchno se odlochi. . .
. . . naj vsak se umiri in voljo poshlje v EvBa. . .
. . . pochakaj, zhe usmerjam svojo voljo. . .
. . . zadrzhi dah in roko ustavi. . .
. . . tako se prej z EvBom bosh poistovetil. . .
. . . kaj je to ?. . . saj EvB zhe sam zajema mojo voljo. . .
. . . poglej ta metezh iskric in meglic bleshchechih, kako je shinil iz vseh blizhnjih in daljnih koncev galaksije. . .
. . . na milijarde odlochitev gre v EvBa. . .
. . . zhe v njem izginja. . .
. . . zhe pojenjuje. . . metezh se umirja. . .
. . . tishina. . . zdaj konec je. . . oddali voljo smo in glas. . .
. . . zdaj v EvBu zdruzhi se vsa volja nasha. . .
. . . na obrazu se njegovem nam pokazhe, kaj smo. . .
. . . da, da, saj vendar ni mogoche, da kdo she dvomi. . .
. . . ni dvoma, ne, ne more biti. . .
. . . tako je, glej. . . obraz njegov izgublja mrachne sence. . .
. . . postaja blag in mil, kot vedno bil je, kar pomnim ga. . .
. . . mi smo EvB, ki v srcu plemenitost nosi. . .
. . . in s ponosom me navdaja, ker del njegov sem. . .
. . . tudi mene. . . tudi mene. . .
. . . poglej, poglej, kaj v EvBu se dogaja. . .
. . . v mrachne dvore zhe bezhi golazen gnusna. . .
. . . glej tam hinavshchino in spako, ki intrige zganja. . .
. . . in hudobo, ki svojo zlobo kot humor prodaja. . .
. . . ta je najhujsha in najbolj nevarna. . .
. . . v smehu skrita strupeno kal pozhene. . .
. . . zahrbtno zraste in trosi strup v semenu. . .
. . . da sosed se potlej naslajash nad sosedovo nesrecho. . .
. . . odpravili to smo, konec!
. . . za gnusobo to ni prostora vech med nami. . .
. . . ponosen sem, da sem premagal zlo v sebi. . .
. . . tudi jaz. . . tudi jaz. . . kako me je zavedla. . .
. . . she sam ne vem, kako sem vse od dalech gledal. . .
. . . da, kot da mene nich od tega ne zadeva. . .
. . . mir. . . glej. . . tishina! V EvBu zhe svetlobna krogla raste. . .
. . . prekrila EvBa bo in vsa prostranstva nashe galaksije. . .
. . . in nas...
. . . in vse sisteme nashe, ki jih usmerja volja. . .
. . . v hipu zlomi vsak odpor in vse, kar ji stoji nasproti. . .
. . . Kanja se umika. . . bezhi. . . on in vsi njegovi. . .
. . . zhe pritrjuje. . . roke dviga. . .
. . . pravi, da nasha volja mu je sveta. . .
. . . glej sij ta silni zhe zajema nas in naprave vse, vsa energetska polja, njih sisteme. . .
. . . vse pod EvBovo nadzorstvo zdaj prehaja. . .
. . . roboti vsi in vsa vesoljska bitja. . .
. . . tu ni vech nich, kar bi nasprotovalo. . .
. . . poshasti strazhne nashih vhodnih vrat se vrachajo v brloge. . .
. . . le predejo she in momljajo. . .
. . . in tisti mali. . . ves zmeden. . . Rac. . .
. . . ochem ne more verjeti. . .
. . . pochasi se v zavesti mu razgrinja, kaj pravkar se dogaja. . .
. . . saj EvB ga ne pusti v dilemi, razgrne vse mu in vrnitev varno omogochi. . .
. . . tudi vsem rojakom njegovim in ladjam, ki jih Kanje so zajeli. . .
. . . domov se lahko vrnejo. . .
. . . kako se veselijo. . . she mene rodosti. . .
. . . na jok jim gre od sreche. . .
. . . to mahajo nam v zahvalo. . . v slovo. . .
. . . zahvala. . .
. . . prijateljsko slovo. . . prav. . . lep pozdrav!. .

 

EPILOG

Za komandnim pultom ob osrednjem hologramskem prostoru Neustavljive so stali mali Rac, Shena, Tilen, Geni in ostala posadka, kolikor je lahko shla v tisti prostor, in sposhtljivo zrli v hologramski prikaz Zeja, ki se je prishel poslovit od njih.
Vse se je prepletlo. Slovesnost, veselje nad reshitvijo in hvalezhnost za plemenito pomoch.
“Pozdravite svoje rojake!” je na koncu njihovega pogovora dejal Zej.
Posadka Neustavljive se mu je odzvala z vzkliki zahval. “She nekaj!” je obotavljaje vpadla Geni.
“Da?” Zejev obraz je ohranil prijazen nasmeh.
“Ne vem tochno, kako je s tem vashim sistemom podvajanja, toda ali obstaja mozhnost, da obudite Prota?. . . ”
Zej se je zresnil in narahlo odkimal: “Ne, te mozhnosti ni. Pa tudi che bi bila, vam ne bi ustregel.
Ko boste dosegli stopnjo razvoja, kot je sedaj chasovnishka, se spomnite na Prota, njegove smrti, zakaj je umrl. Svet vrednot je tisti, ki lahko ubija.”

 

***

Med vrachanjem Neustavljive skozi chasovni tunel je bilo vzdushje na ladjah prav razigrano. Prezhiveli iz zajetih ladij kar niso mogli verjeti, da je njihovega trpljenja konec.
Opomogel si je zhe tudi mali Rac, cheprav je med vsemi she najbolj pogreshal Prota. Toda pridruzhil se je posadki in ob sposhtovanju, ki so mu ga izkazovali, se je she sam vse bolj vzhivljal v veselje ostalih.
Najhitreje si je seveda opomogel Tilen. Zanj kot da ni bilo nobenih pretresov. Smeje se je rekel:
“Che sem prav razumel vse skupaj, so se Chasovniki ustrashili narashchanja hudobije med njimi samimi ali kot se je slikovito izrazil Zej, “da bi se sosed veselil sosedove nesreche.” To nas je reshilo.”
“Hm,” je nagrbanchil chelo Shena in pokimal, “smo pa res imeli srecho, da se je to zgodilo v civilizaciji, ki toliko da na to, kdo je tvoj sosed. She posebej, che pomislim na znance in sosede, ki si ne morejo predstavljati vechje sreche, kot che bi streshnik z najvishje strehe padel meni naravnost na glavo.”
 

KONEC

_______
Iz knjige Borisa Cherina Prekletstvo dvoglavega klovna - Ljubljana, 1990 (samozal.)