Revija SRP 23/24

Andrej Lutman

 

POEZIJA PO POSHTI

 

Napishesh pesem. Jo odposhljesh. Dobish pesem. Jo preberesh. Nanjo napishesh novo pesem, ki jo spet odposhljesh. Tako pishesh, poshiljash, prejemash, zadrzhujesh, oddajash. In lepish znamke. Spoznavash nove znanke in znance. Prichakujesh njihove in svoje verze. Tkesh mrezho melosa, srechanj in branj, sestavljash splet samovolje in poezije. Prijateljstva. Ne postavljash pravil, ampak se prilagodish zdajshnjosti. Chas te ne obremenjuje. Dopisujesh se. Dopishesh si. In se sprashujesh: kdo in kdaj mi sprozhi pesem?

 

Boshtjan Leskovshek NEONSKO NEBO NAD MANO
Franko Bushiĉ MEGALOMANIJA
Dushan F. Moravec NAJPREJ CHISTO MALO
Lalija Kobasich OGLED
Rok Cunder DE SAGITTARIO QUADAM
Raffaella Petronio NA BABILONSKIH TERASAH
Marjetka Manfreda DAMIRJU
Damir Shambarek Kukovich VIHAR
Miro Bregar ZUNAJ MRAKA
Stasha Miklavec CHAS BEZHI
Stane Chrnchich DANES SEM LJUBIL
Urshka Henigman ABSTRAKTNA
Darjo Volarich UTRUJENE OCHI
Jozhe Janezh NOVA MOZHNOST ZA DVOM
Maja Jurich R,F,
Marko Novak AFRODITINA PRICHESKA II.
Andrej Lutman PRETOK
Lalija Kobasich SHKOLJKA
Damir Shambarek Kukovich MENIH
Maja Jurich ODPRLA BI SE TI
Jone Janezh ZAPISHEM
Stane Chrnchich JE LJUBLZEN VSEZAVEST
Franko Bushiĉ LJUBIL BI TE, CHE NE BI BILA KURBA
Stasha Miklavec LEPOTICA
Rok Cunder DE MYSTERTA MYSTICA MAXIMA
Andrej Lutman BAL
Dushan F. Moravec TO JE NAJMANJ
Darjo Volarich ODIDEJO VSE DEZHEVNE NOCHI
Miro Bregar SMOLA
Raffaella Petronio KAJ LE SEM...
Boshtjan Leskovshek TOMAHAVKI NAD LJUBLJANO
Marjetka Manfreda POBEG 1
Marko Novak AFRODITINA PRICHESKA III.
Urshka Henigman VODA V VODO

 

Boshtjan Leskovshek

 
NEONSKO NEBO NAD MANO
 
na planetu se rozhe sushijo v travo
za kravo
na vozichkih se ljudje vozijo
v daljavo
na reklamnih panojih zhenske ljubijo
v skushnjavo
za hribi so doline in kmetije v miru
za pushchavo
takrat apolo vzleti in luna venchek dobi
takrat v shkatli ogledal zajame pogled
potep v krozhenje ptic za letnimi chasi
in nasha pochutja dobijo krila
takrat letala ogrevajo motorje
takrat so rakete pripravljene za izstrelitev
in sava je ganges
tam mrlichi pochivajo na povrshini in reka jih nosi
v ocean
takrat se ribe veselijo in debelijo
takrat je v tuljenju ginsberg zhiv
in moshki se imajo radi med sabo
sedaj je informacija sedmi element
sedaj je hitrost osvoboditve
sedaj vse prehiteva sebe brez sebe
sedaj je prazno blazno res pravi trenutek
za kavo
sedaj je umetnik meter drv za termoelektrarno
sedaj je pesnik zadnji nesporazum
na chloveshkih farmah bitje v pozabo
sedaj ure nimajo vech nihal
ampak bite imenovanj v centru mnozhic
sedaj chas prehiteva sto na uro tebe mene njih
in erotika je samo odtis medija v mozhgane
za zabavo lutk
in ranjen renchim
zhe v blazini zhivim
kjer peresa mehchajo jezo
in kriki onemijo
v sladko zadovoljstvo
v razcepljena sredishcha
v razlezenost povsod
v laser ki se raztrosi v sonce
ki je radiacija atoma
v kvante sovrashtva
in banke podatkov so stiki jezika
zmeshnjava obrazov kapitala
so kure na gnoju vodeni izstrelki
v rame in rome spomina
zhelja je povsod ista
fluorescenca seva
skozi katode jaza
v lijake sistema korporacij imenovanj
telesa v prostoru za vozlishche matric

 

Franko Bushich

 
MEGALOMANIJA
 
MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA
MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA
MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA
MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA
MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA MEGALOMANIJA
Dolochili smo diagnozo
cheprav obzhalujoch
natanchneje
obupujoch
ta razvratnica z juzhnim temperamentom
povsem naga = brez prefinjenosti
je vrocha zunaj in znotraj
je naga zunaj in znotraj
je prostashka zunaj in znotraj
nenasitna
PROSTAKINJA
natanchneje
MEGALOMANKA
da
ker kaj bi drugega
lahko unichevalo kreativnost
obrzdavalo in omejevalo
blazhje odjemalo ji energijo
jo fineje pomirjevalo
poteshevalo in razprshevalo
kot MEGALOMANIJA
ta smrdljiva
varljiva iluzorna
edina krotiteljica zveri
sovrazhnica vsake kreativnosti
da
zafrustrirani jo imenujejo strast
ljubkovalno ji rechejo BABALON
sanjarijo o njenih dolgih plavih laseh
cedijo se jim sline
ko gledajo v kelih njene pohote
svojo patetichnost
imenujejo navdushenje celo inspiracija
bedaki
pohota jim ne dopushcha sprevideti
da nenadzorovano orgijashtvo
je propad samo po sebi
razuzdanost
je smrt za intelekt
kajti STRAST
ne strast
PROPAD
destrukcija razpadanje razprshevanje
KAOS je posledica POHLEPA
MEGALOMANIJE
ali
nepresezhene ORALNE FAZE
kot bi rekel ata FREUD
 
(prev. iz hrv. I. Antich )

 

Dushan F. Moravec

 
NAJPREJ CHISTO MALO
 
Najprej chisto malo, potem vedno vech in vishje. S tal se je dvignil s
tako lahkoto, da kar ni verjel. Ne lastnim ochem ne lastnim
obchutkom. Dvigal se je pochasi in lebdel na krilih toplega zraka,
ki je soparno vijugal po dolini nad belo cesto, vedno tanjsho in
daljsho. Avto je ropotal po svoje, medtem ko je pish vetra izza
brisalcev potegnil potrdilo o plachani parkirnini. Odprl je okno in
stresel pepelnik. Siv pepel in ostanki cigaret so za avtom pushchali
sled letala. Ravna siva chrta je prshela v praznini dneva. Potem je
izkljuchil motor, povesil nos zrakoplova in pridobil hitrost, da bi
se dvignil strmo v nebo. Vztrajal je v navpichnem letu, prebil
plast tezhkih oblakov in se znashel v topli presojni megli, kjer je
bilo vse zgoraj in vse spodaj. Letel je skozi sapo diha in postajal
vse manjshe obzorje na nebu.

 

Lalija Kobasich

 
OGLED
 
Chvrst je premer
gradov na oblaku
kjer ptice v shavju celofana
pojejo zjutraj in zvecher.

 

Rok Cunder

 
DE SAGITTARIO QUADAM
 
Napet je Lok
in jaz sem ta pushchica,
ki poleti v Nebo,
ki shvigne kakor ptica.
V sijajno Mesto zlatih streh,
kjer s trgov, ulic in dvorishch,
od vsepovsod odmeva smeh.
(Srebrna Templja je zavesa,
ki v sebi skriva Pot v Nebesa.)
Na Pot, Brezmadezhna Kamela!
Da v Bel Sijaj bi se odela,
na vse kriplje sva hitela
- in zhe nad Breznom sva visela.
Zdaj tu kot Norec smejem se Tishini:
Eden, Sam
se krohotam,
lebdech kot angel v modrini
na Prvi stvarstva dan.
Koncham naj zdaj ta muchni Hod,
prekleto tisochletno Pot
in konchno kakor Bel Labod
izginem v Nebesni Svod.

 

Raffaella Petronio

 
NA BABILONSKIH TERASAH
 
Noch je v grajskih vrtovih,
blazhena, zvezdnata noch.
In vinsko rdechi cvetovi
svezhi dehtijo v noch.
Veter prinasha vonjave
toplih in daljnih oaz;
slishi se glas iz seraja -
z vetrom odplava nazaj.
Voda nemirna v kotanjah
potiho pljuska naokrog;
chrna in hladna - v chrno noch.
Bela se senca prikazhe,
bele so njene roké,
ko si prezhalostna objema
glavó in lasé.
Zdaj zdaj se bo vrgla z visokih teras
in njen se krik ne bo slishal -
veter pokril bo nje glas.
A za line izginja spet
in chrn je zhe njen balkon...
Na terasah ostaja le she samotna noch.

 

Marjetka Manfreda

 
DAMIRJU
 
Moja pesem si
povsod in nikjer
si moj zakleti princ
v svoji pravljici
me chakash
vedno doma.
Vidnemu me ugrabish
me zopet najdesh
zate in zame
za hip
kot sem
skrivnostno temno zarjo
iz Zemlje in Neba.

 

Damir Shambarek Kukovich

 
VIHAR
 
Tam se dviguje
peshcheni vihar,
Civilizacija gnila,
delash svinjarije
in ni ti mar.
Za robom uma
umira bog,
ljubezen shepa,
srce je sramota,
dobrota je krik,
rogati bik
nabada svobodo,
ki domuje v sarkofagih.
Dviguje se
peshcheni vihar.
Ni me strah
ni ni mar

 

Miro Bregar

 
ZUNAJ MRAKA
 
Svetlo polje-zunaj mraka.
Dohitevash moj korak.
Vse niti zhalovanja-praha.
Zasvetish z drobnimi ochesci.
Ptica chrva nosi v kljunu.
Mladost zhe v cvetu, zhanjce chaka.
Kot vedeti-Osiroteti.
A moj korak spet stopi.
Za droben sij.
Za droben stisk.
Splacha se zhiveti.

 

Stasha Miklavec

 
CHAS BEZHI
 
Se she spomnish, ko si mi dala
tisto strgano rokavico v spomin?
Se she spomnish, ko sva rajala
po vrtovih, obsijanih z mesechino?
Nocoj bom zopet srechal
tistega sosholca iz prve klopi,
in zopet me ne bo pozdravil,
ker je trenutke pozhrlo zhivljenje.
Misli nekam izginjajo. Sicer pa,
niti vedeli nismo, od kod so se prikradle.
Dim me je predramil danes,
spomnil sem se, da sem vcheraj enkrat rekel:
"To je zadnja cigareta."
Se she spomnish, ko sva rajala po vrtu?
Rekla sva, da bova vechno mlada.
Da, draga, chas bezhi .

 

Stane Chrnchich

 
DANES SEM LJUBIL
 
Danes sem ljubil neko zhensko.
Marjetka je njeno ime. Trga
marjeticam cvetne listiche
in govori v nebo: ljubi
me, ne ljubi me, in se
nebo odpre in reche:
ljubi te.
Prismuknjeno, ali ne?
Kot sem prismuknjen jaz,
obrita glava,
ki jo naslanjam na prav
tako obrito glavo Norca...

 

Urshka Henigman

 
ABSTRAKTNA
 
Edina stvar,
ki jo razumem,
je unichevalni nagon.
Imam ga v sebi!
Lahko bi vedela,
da sem
edina
abstraktna
podoba
v
mojem
zhivljenju.
Da sem tableta.
Da sem komar.
Da sem vino.
Da sem stvar.
Premikam se,
kot da me kdo vleche
za sabo.
Abstraktna
podoba
se odpira
tujim ljudem.
Ocenjujejo jo
in na koncu
ugotovijo,
da je
abstraktna.

 

Darjo Volarich

 
UTRUJENE OCHI
 
Utrujene ochi,
spomin za sto let
prezhvekuje stare resnice.
A ti si vendar v mislih
tako sonchen.
Rad bi she enkrat dozhivel
tvoje dogodivshchine,
leta vojn in pregnanstva
in tista chudna dozhivetja.
Da, bila so leta mizerij,
in vendar si rekel,
da tehnika ubija nashe,
nashe stare obichaje
in tempo zhivljenja
nas ubija s tehniko.
Sedaj sedim na klopci,
na kateri si vedno sedel,
obujal spomine s sosedom,
sedaj le nemirno tozhi,
da ni vech kot nekoch.
Prishla je pomlad
in na Matajurju izgublja se sneg,
ostaja 1e tolazhba,
se bova srechala
kdaj v naslednjem zhivljenju.

 

Jozhe Janezh

 
NOVA MOZHNOST ZA DVOM
 
Dvignem se
in zrem skozi cel kup najinih dni.
Kaj delash z nagibi,
kam jih spravljash?
Poskusham odkriti sled za tabo.
In zmeraj se spomnim na novo mozhnost za
dvom.
Kam polozhish roke, kadar se odmaknesh,
kam gledash, ko zaklenesh za sabo
in tiho hodish vshtric, za kar sem ti hvalezhen?
Presenetish me kasneje,
v polnem trenutku molka,
v zmeraj novi mozhnosti za dvom.

 

Maja Jurich

 
R.F.
 
Pila sva kavo v kafeju v knjizhnici,
govoril je o morali in sistemu,
ochi so mu sijale in
njegov nos se mi ni zdel vech tako velik.
Imel je pogrizene nohte,
zdaj she bolj kot nekoch,
cheprav je she vedno dajal vtis
absolutno mirnega in obvladanega chloveka.
Ko bi vedel, da tisti njegovi
nohti povedo vse o njem.
Poslushala sem ga , bolj ali manj,
prekrizhala sem roki na prsih,
skrajna obramba je trepnil njegov pogled,
beseda od prej,
da she nisem razchistila sama s sabo (o njem ?)
Kot da bi se mi odstranila mrena,
nisem bila nervozna in
misli mi niso begale sem in tja, bolj ali manj.
Gledala sem ga drugache kot nekoch,
vem, zakaj je bilo, kot je bilo.
She pogosto razmishljam o njem,
toda nekako lazhje je zhe,
odkar je chas minil, kot je zhe minil.
Popila sva kavo, plachal je,
shla sva v klet na stranishche,
ko sem ga chakala, sem si ogledala vitrine z zgodovino.
<In nisem hotela misliti nanj>

 

Marko Novak

 
AFRODITINA PRICHESKA II.
 
Lahko si me vzamesh za zrcalo
v iskanju presechishcha svoje lepote
in si vsak shtrlechi las
zravnash z glavnikom mojega pogleda ...
a dovoli, dekle, zaboga!
da bom od tam
she sam lahko jemal
vse to brezimno v tebi
in vrachal spet nazaj,
dajal nekemu pomenu:
da bom tvoj chopich vzel,
naslikal sochne ustnice
vse tam, kjer shepeta tishina,
ti iz ochi sesal zherjavico,
zanetil stik dveh rok,
kjer pod luchjo razshirjeni dlani
v senci trepeta tishina.

 

Andrej Lutman

 
PRETOK
 
Mine, in pozabe
sezhejo po svojih legah,
da zadah pogube lezhe
chez smeh, da je svit
iskan, da je res prav
vse tukaj in zdaj: ni
pozab, ni spomina, ni
sap - videnje sezhe po
svezhih namerah volje,
in je slutnja prihoda
in itja in odprtja se
tako obetajo. Topot vre.
Zacheti ni, kar ni konchano.
Do chistega, do saj, do tal.
Da vech ne tli in ne zhari.
Vzgib je v chakanju
na silni nalet
sebe in vseh
namenov svojih senc.
Naj traja! je vsako
zaklinjanje, ki sebe
vodi. In spelje se tkivo
podob in pripetljajev in
svezhih dotokov sosledij letov
ptic in brenchanj,
o, kako zakleti lastno kri,
da se prepoji in svate razpusti.
V srzhi svojega smeha sprozhena zhelja.

 

Lalija Kobasich

 
SHKOLJKA
 
Med stegni ukleshchen
z jezikom prepletash
ljubezen in smrt.
Poscane zvezde
tonejo v shkoljko,
lizesh s koleni
sredishche nochi

 

Damir Shambarek Kukovich

 
MENIH
 
Ne slishi vech shuma
napake na srcu.
Le misli postajajo nozhi,
da rezhejo vsakdanji kruh.
Deli ga lachnim,
vse bolj hvalezhen
vodi svojega obstoja.
Ochi gledajo prihodnost,
ushesa slishijo,
davne in daljne slapove
vere
in vera je vrelec
minulega chasa,
ki ga v molitvi
izgovarjajo usta.

 

Maja Jurich

 
ODPRLA BI SE TI
 
Odprla bi se ti,
kot brezno brez dna bi postala,
da lahko bi skochil
in zachutil tisto vznemirjenost,
ki bi te vedno znova potem
gnala proti breznu,
ko v glavi bi ti buchalo
in mravljinci bi se razpasli
po tvoji kozhi.
Odprla bi se ti,
da zastokal bi od uzhitka,
ko namazan od sanj
sanjal bi shumeche gozdove,
in ne bi potreboval spodbude,
ko vrtinec bi se ti priblizhal,
da vstopish vanj.
Odprla bi se ti,
kot brezno brez dna bi postala,
da zhelel bi vnesti vse oblake tega neba
v to brezno brez dna,
da zhelel bi zapreti vse zvezde
in luno in njen sij
v to brezno brez dna,
da ob koncu stoletja
zhelel bi shteti tisochletja...
in samo neznansko veliko
sonce bi ostalo.

 

Jozhe Janezh

 
ZAPISHEM
 
Zapishem,
kar obchudujesh.
Vesh, kaj te chaka,
in se brez odpora predash.
Navadish se na poraze,
kot ponavadi ne povesh nikomur.
Nastavish zvito telo nochi,
izbrishesh me s smehom dneva.

 

Stane Chrnchich

 
JE LJUBEZEN VSEZAVEST
 
Je ljubezen vsezavest, prvinski gon
za Lepoto: to, kar govori rozha,
kar govori njena mama (je
resnichno?), tako da pesem traja
pravzaprav v podzavesti, cheprav kot
trenutek, ko odpremo knjigo, v kateri
je vse polno ljubkih neumnosti, ali ko
prislonimo uho na zhenski trebuh, lizhemo
popek, she raje ga popljuvamo s spermo -
o zhenska, nimfomanka, reci samo besedo
in ozdravljena bo moja dusha!
Je ljubezen vsezavest, prvinski gon
za Lepoto: to, kar govori rozha,
kar govori njena mama...?

 

Franko Busiĉ

 
LJUBIL BI TE, CHE NE BI BILA KURBA
 
O nezhnosti bistvo, vonj breskve,
ob sonchnem zatonu - vcheraj
tvoje sadne ustnice rasne,
venchne listiche maka, zmechkane cheshnje
kot divji konj besno sem grizel,
po zaobljenem telesu sem ti drsel in se plazil.
Opazovala si me omamljeno,
tako se mi je vsaj zdelo - o vila,
plavolasi chudezh, prikupen, zasanjan,
molchechi blisk na popkih vrtnice,
kodre tvojih z zlatom prekritih las
sem zhvechil,
krvnichke jih skoz mene zdaj nosijo.
Letel sem na krilih strasti,
strasten veter me je raztresel
po stenah vulkanov - strastnih planin,
lahko bi te celo ljubil - sem mislil,
in ljubil bi te... che ne bi bila kurba.
(iz hrv. prev. I. Antich)

 

Stasha Miklavec

 
LEPOTICA
 
Na trachnicah mesta zhivljenja,
z izgubljeno oporoko svoje dushe,
tava skozi privide realnosti
in jih zaznava skozi zhuborenje vina.
Lepotica, zakaj odhajash,
postoj, naj obchudujem
tvoje rdeche, zabuhlo lice.
Naj ti zrem v vodene ochi
in obchudujem
tvoje posusheno, shepavo telo.
Naj poslusham radostno
sladkosti tvojega bebavega blebetanja.
Postoj, lepotica, na trachnicah mesta!
Odshla je, proti pisku lokomotive,
z izgubljeno oporoko svoje dushe,
in vsi, ki so jo obchudovali,
so pozabili njene razmrshene kodre.

 

Rok Cunder

 
De Mysteria Mistica Maxima
 
Spustile so se nezhne rose
na mehkobo trav,
ko jutro prepodilo je
meglice v svet vishav.
In hladni pish je privrshal
v belino dolgih las,
ko Starec je vrh Gore stal
kot X; prishel je Chas.
“Dvigni se, Sijajna Kacha,
ki zbujash Slo in Strast,
Ti Padli Angel, Prometej,
ki Luch si shel Bogovom krast!”
Vzplamtela je Ognjena Sila,
iz Zemlje dvignila glavo,
resnichno kruta mnogo bolj kot mila
v Drget sezhgala je meso.
Vzcvetela Rozha je rdecha,
shkrlatna, ljubka chez nebo,
v strashni Sli po Ognju koprnecha
v Objem upognila je Telo.
In 2=0
in En,
in Vse;
z narochja mehkega Snega,
glej, Dete v Svet nedolzhno zre.

 

Andrej Lutman

BAL
 
V hishi vol sredi plesa
bicha in deklet pomladi
veselo mezhika udarcem,
poskochno razklechi svoj
pohod nad daljavo svezhine,
nad dosege nad in zhelja.
Z radostjo v shtrlenju
mu kurc moli vshtric s
predstavo o obli krilati,
o odprtju pizde prostora
in vzleta: glej! si v dvigu
koralnega grebena chasa,
si si odmev in predstava.
Ja, ja govori izza glave,
zvodenele ob tovrstni vse
vase goltajochi postrezhbi,
ki res naredi gostijo znosno
in vredno pozabe - v en glas
sezhe misel o vsesploshni
prepustitvi zubljem, letu
golazni, prepredanju ujed.
Daj svoj prav v zaprisego
dnevu in daj svoje sokove
na plano, v celofan in na
pladenj, na platno! naj se
cede zavrzhene obleke planktona,
odvechni curki mochefita, pa
vsa tokovja bela in mesechno
rdecha od krvi zaroda, roda;
vse v svetlobo kozhice jahalke.

 

Dushan F. Moravec

 
TO JE NAJMANJ
 
To je najmanj, kar sem lahko storil zate, je dejal mladenich.
Stopil je skozi vrata in oddrsal v belo zimo, ki je zhe na dalech
spominjala na uzhaloshchene vechere, ko se zbere cela druzhina in
tiho prepeva. Tako drobno bitje, pa tako velik kos dreka, je
pomislila. V roke ji je polozhil dva kosa, skoraj enako velika in
enako topla. Eno je bil kos dreka, drugo pa she zmeraj utripajoch
kurec, ki se je zvijal kot klobasa na vrochem zharu.

 

Darjo Volarich

 
ODIDEJO VSE DEZHEVNE NOCHI
 
Morda kradem chas, ko radio opeva dezh.
In res, da odidejo vse dezhevne nochi.
Luzhe povsod. Pishem in si mislim,
da hodim po polju spomina.
Na stezhaj priprta vrata skrivajo jutro.
Od nekod posije sonce. Je res,
da odidejo vse dezhevne nochi.
Rojeva se dan.

 

Miro Bregar

 
SMOLA
 
Novih, plahih, slepih senc
njim- goslachem za obchutek dati.
Saj v igri- izven njenih lokov,
snezhi v razbesnjeni jezi
njihov char brezdomni.
Daj jim eno prestreljeno krilo.
Brez obchutka..bi leteti smelo?
Med novimi in starimi spoznanji.
Plazovi,lushchijo koprene.
Ujame se... objeta vragolija.
Med uspavane pishchali.
Drsijo naperjene kaplje.
Kot zadnja nit-Upepeljene smole.

 

Raffaella Petronio

 
KAJ LE SEM...
 
Kaj le sem.. .
Tiha rozha tu na tleh,
zleknjena v samoto
pozeblih dni.
In pozabila bi vse ,
che bi zmogla le,
a spomini so ponos preteklih dni.
Le zato so moji listi
she tako zeleni
in je cvet she rdech ko kri.
Le zato tako bolijo ,
krvavijo in skelijo,
udarjeni ob tla.

 

Boshtjan Leskovshek

 
TOMAHAVKI NAD LJUBLJANO
 
na mesto lega spevna plochevina v lesk krizhishcha
utopitev rdeche zelene rumene na prehodu mimo
voznika ki krichi v pleme otrok chakajoch na gas
oddrvi mimo pomena na hitro brez bozhanja
na vozhnji med katakombami mravljishch zhe prizhgejo
luchi v molitve predmeti za okni osvetlitve prichakovanja
uradnikov nachrt izhoda v druge divje kraje ki jih
diskover nanasha na plast katode
kako pleh zamelje v telesa hrepenenje z drevesa
da so lansirne rampe pripravljene na izstrelitev
proti divjemu plemenu v gvajani na koki
v plamen tisocherih migajochih zharometov
in ta lepotica s plakata nosi reklame krika
v potroshnjo lezhechega v postelji ki k sebi
pogled obracha in kupi maks faktor internacional
da naredi tomahavk za orozhje proti ameriki
ljubljana je ljubljena hladna alu folija
v kateri je shepet zaklanih ovc tunel svobode
oddajnika na krimu za volkove prikazen
bitja stroja v zmatrane dushe kapitala

 

Marjetka Manfreda

 
POBEG 1
 
Umikam se, v tishino,
pred bolechino,
k sebi ,
k pesmi v meni .
S poljubom
odpirash vrata
v ta hram...
Ko poljub odzveni
in se smeh umiri,
se vrata zapro,
she bolj tesno.

 

Marko Novak

 
AFRODITINA PRICHESKA III.
 
Naj se ujamem za rjavkaste valove
- kobila s chrnima oceanoma
pod gladkim, zlatorumenim chelom,
in spolzim po golem vratu iz oaze
v kaplji, ki ti rishe obline kozhe.
Naj te zgrabim za rep - repatica
v mojem nezachrtanem smislu vesolja.
Naj se podrsam - mokra dlaka
ob tvoji dvignjeni pushchavski sapi.
Naj pijem, pit od sonca,
iz tvojih polnokrtmih sipinastih vodnjakov.
Naj te napolnim, konkretna zemlja,
s koshchkom abstraktnega neba,
da bova dihala cik-cak,
kot dvoje prepletajochih se v ljubezni kach,
zrak stisnjenega v hip - stoletja
izmenichno: dve krili pljuch
iz dneva v noch, iz nochi v brezshtetja ...

 

Urshka Henigman

 
VODA V VODO
 
Voda v vodo
kamen v kamen
drevo v drevo
ptica v ptico
ti v mene
zarod svoj.