Revija SRP 21/22

Rajko Shushtarshich

 

PILATOVE SANJE
 
 
Ta noch je bila chudna noch,
ena tistih, ki chloveku ne puste spati.
Oko ni videlo nichesar,
pa je vseeno vedel, da nekaj je v zraku,
veter je vel bolj tiho v kroshnjah dreves,
nekaj je hotel ta veter njemu rechi, a kaj?
 
Do pogovora z ljudmi ni mu bilo,
on je bil sam sebi tujec.
Govoril bi Pilat s psom,
ki ga je, njega, ljubezni uchil,
do ljudi, in drugih bitij, ki niso ljudje;
a to noch ni mogel govoriti z nikomer,
she sam s seboj ne.
Utrujen, je Pilat legel,
morda bo le malo zaspal.
 
Sanjal je,
sanjal je Pilat najbolj chudne sanje, ki jih je kdaj sanjal;
sanjal je samoto.
Bil je sam tisto noch,
noch pred pripravljalno nochjo;
in drugo noch, na pripravljalno noch,
je bil she bolj sam;
in tretjo noch, na Veliko noch,
tako sam, da to izrechi ni mogoche.
 
Pilat je sanjal, da to noch ni zatisnil ochesa,
da se je vrnil k premishljevanju svojemu, govoru ozhjemu,
se trudil, da v njem bi ostal;
vse je hotel pustiti za sabo,
pa ni mogel, bilo je v njem;
ko bi mogel zaspati, oditi v svet sna,
in svet naslednji, kamor sen ne sezhe,
kot vse druge nochi dnevov,
do tega dne, ko srechal je Njega.
Bilo je v Njem nekaj,
chesar videlo ni njegovo izkusheno oko
she nikoli v chloveku
med toliko ljudmi, a poznal jih je mnogo.
 
Sedaj zopet sanja tesnobo samote:
Odshli so uchenci Njegovi skupaj,
a vsak njih je bil sam;
tako sam pa kot on osamljen
bil ni nihche njih.
Samo on je vedel, ne da bi verjel chudezhem,
njemu edinemu chudezhev ni bilo treba,
a bil je zato, tako strahotno:
sam.
 
She v sanjah si je rekel Pilat:
te sanje bom pozabil. Spoznal se je Pilat na ukaze
svojemu duhu nochi, ki sanje po njem se ravnajo.
Potem se Pilat preseli v svet onstran sanj,
zaspal je s trdnim snom.
 
Vstal je chil, in vesel je bil tega,
ker chakal ga je naporen dan.
Porochila, ki so mu jih prinashali, so govorila,
da med Judi vre; nekatera so omenjala mogochost vstaje,
a Pilat vedel je, da te nevarnosti ni, da to porochajo tisti,
ki prevech si pohvale zhele, napredovanja she bolj.
Sanj svojih se ni spominjal, ukaz je torej deloval.

 

 

PILATOVA DRUGA NOCH
 
 
To noch Pilat ni zatisnil ochesa.
Premishljeval je;
pa zopet se muchil, kako bi zaspal,
da vse bi pozabil, kar se zgodilo je tega dne,
in dan nadaljeval z jutrom,
kot vse druge dni,
do dne tega, ko srechal je njega.
Bilo je v njem nekaj,
chesar videlo ni njegovo izkusheno oko she nikoli v kakem chloveku
med toliko ljudmi, ki poznal jih on ni malo.
Pa tudi tega bi ne mogel z gotovostjo rechi sebi:
ni njega poznal zhe od nekod?
Morda pa je sanjal o njem, vendar ne;
takih sanj bi se Pilat spominjal.
Na sanje je dal veliko, ne manj kot na resnichnost vsakdanjo;
v sanjah razbral je dvakrat resnichno resnichnost.
Che nekdo ima rad sanje, raje kot resnichnost,
potem so mu sanje bolj resnichne od resnichnosti same,
tako je mislil Pilat, da ne bi se zasanjal podnevi,
da ostal bi na trdnih tleh; ker she tako lepe sanje,
ki v njih si svoboden, imajo to pomanjkljivost,
da v njih rishesh in brishesh sam, kakor je volja tvoja
svobodna.
Resnichnost vsakdanja pa je trdna, ne izbrishesh tako
lahko zapisa, dejanj svojih.
 
Zachel je sprashevati Pilat sebe samega,
tistega torej, na kogar se je on najbolj zanesel,
na chigar misli je najvech dal.
Kdaj storil sem danes tisto veliko napako?
Kdaj zamudil sem prilozhnost svojo,
da ravnal bolje bi, bolj elegantno,
ker tudi na estetiko sojenja sodbe
Pilat dal je veliko, ko zhe pravichnost mu uhajala z rok je.
Ena misel bila je tu, ki vplivati nanjo ni mogel;
vrela je v glavi njegovi, utrujeni od tezhe zhivljenja,
ki naprtil si ga je zaradi slave blede;
ta grozila je unichiti smisel vseh njegovih naporov,
zhivljenja njegovega celoto:
Temu chloveku sem storil krivico;
pa dobro, saj prvi ni, ki sem mu jo storil,
je morda zadnji chlovek on?
Je ta, ki sem mu sodil,
zato tako pomemben zame?
 
Ko tako je mislil, je vedel, da je blizu.
Ta misel na chloveka bila je kljuch,
morda bila je reshitev vseh njegovih vprashanj;
ravno v njej?
Sedaj je vedel, da bo nashel,
samo zastaviti mora vprashanje pravilno.
Sem mu sploh kdaj skushal verjeti?
Ne, nikoli mu nisem verjel.
Pa, che bi mu verjel?
Potem bi on vodil proces, in jaz,
moj jaz bi bil njegova igracha.
Saj on ni bil sam.
On ni sam vodil sebe.
Neka zhalost, hrepenenje bilo je v njega ocheh;
a tega Pilat ni bil vajen videti,
na procesih zhe ne.
Vsak chlovek pred njim,
pred njegovo mochjo se je bal;
strah je sijal iz ochi sojenih,
vsaj glavni ton in lesk jim je dajal.
A ta chlovek ne,
zopet je bil drugachen.
On ni se bal,
to je vedel Pilat z gotovostjo,
on ni se bal smrti,
niti boga se ni bal.
Jaz pa,
sem kot vishek domiselnosti svoje izrekel mnozhici,
nekaj lepih, res lepih rekel.
Ta rekla imela so magichno moch v sebi,
in delovala so z njo na mnozhico,
vso maso to,
na drhal celo.
A nanj niso delovala ta rekla, niti malo ne.
Eno pa morda je le delovalo, da to je bilo:
Glejte, chlovek je!
Kaj ni nekako drugache pogledal vame,
ko sem to reklo izrekel?
Kaj hotel je rechi, kaj govoril z ochmi?
Je hotel rechi: Tako se s chlovekom ne dela.
Ne.
Morda pa on sam ni bil chisto gotov vase,
che chlovek je, kralj je:
kaj bi bil lahko she on?
Kaj bi bil on sebi,
kaj bil je on za sebe resnichno?
Pa saj nisem dejal: Glejte, le chlovek je!
Niti dejal nisem: Le glejte, chlovek je!
Vseeno ni mogel slepiti sebe Pilat;
njegov ton je bil tak, ki vse je dejal,
vech kot besede samo.
In kdaj sem se z njim pogovarjal?
je premishljeval Pilat,
Sploh nikoli?
Tedaj bil je ta pogovor mochnega, gluhega,
z nekom, ki nima nobene mochi;
pa jo vendar ima,
izzhareva jo, kot bil bi kraljev kralj.
Govoril je on njemu, Pilatu najvech, ko molchal je;
in najbolj globok je bil njegov molk dvakrat.
Dvakrat je njega, Pilata uzhalil tako,
kot nihche pred njim she uzhalil ga ni,
in samo dvakrat je bil Pilat, v vsem svojem ponosu zhivljenja,
resnichno uzhaljen:
in slishal ga nisem, je doumel Pilat, ne zato,
ker me resnichno je ranil, prizadel ponos moj,
slishal ga nisem, ker ga v tem govoru molka njegovem
nisem poslushal.
Je bila to uzhaljenost druga, z dna dushe, ki mi zaprla je
ochi in ushesa, in nisem ga slishal po njej?
Sedaj je Pilat vedel, da bi moral govoriti z njim;
vedeti bi moral, kaj misli ta chlovek.
Saj ni vedel nichesar o njem;
niti tega ne, koliko jih je, njih, ki so v resnici z njim.
Vsa ta porochila o njem; porochila najboljshe sluzhbe tajne,
ki imel jo je kdaj kdo, v cesarstvu rimskem, ki bila je njegova,
so prazna.
Tako obilna so, a prazna;
govorila niso nichesar o njem, chloveku;
o tem, kar on je, nichesar;
o vsem drugem da,
o malenkostih in podrobnostih,
in bolj kot o njih, o slepoti porochevalcev, bedi njih uma.
Zhalostno je vladati z orozhjem tajnosti;
v tajnosti je moch izredna, vsa moch cesarstva, njega organizacija
temelji na njej.
A tako zhalostno je vladati z ovadbo, s strahom pred njo;
zahrbno je tako vladanje, a to ni najhuje;
hudo je, ker vladanje tako je bedno,
ko misli, da najvech vidi, takrat ne vidi nichesar vech,
to vladanje je slepo.
V mislih odshel je Pilat k njemu:
ochishchen napuha mochi, zhalosten-reven;
oropan svojega zhivljenja smisla;
utrujen od ene nochi misli,
tezhjih on do te nochi pred nochjo imel ni.
Chudno obchutenje, njemu neznano doslej:
Pilat je bil svoboden,
svoboden tako bil ni nikoli dotlej,
da svoboda se lahko obchuti, tega ni vedel,
obchutil tako je on ni she.
 
Tako ponosen je bil Pilat na svojo svobodo nekoch;
a sedaj je vedel, da on ni vedel, kaj ona je,
niti sanjalo se mu ni o njej.
Ko je mislil, da je vedel od vseh drugih najvech o njej,
je bil shele ta, ki je bil v vsem cesarstvu prvi,
po ravnanju svobodnem;
ker vse svoje zhivljenje podredil je volji svobodni,
on ravnal je sebe po njej, in cesarstvo bi lahko ravnal,
po njej, pa tega ni hotel,
ker hotel je vech,
po tem je bil svojsko svoj;
in to mu je bilo vech,
kot che bi bil prvi na dvoru Rima.
 
Ta chlovek pa imel je moch,
da vzel mu je najvech, kar imel je,
vsaj mislil je tako do dne tega;
on vzel mu je sebe samega;
jaz njegov,
oholi.
Sedaj je Pilat vedel, da ustavil bo vrenje misli,
ki grozile so mu vzeti noch, in spanje njemu tako potrebno,
in sanje,
in to, kar je onkran sanj.
 

 

Pilatove sanje
 
 
On je bil sam,
chakal ga je, vedel je, da bo prishel.
Nedorechene, a vseeno izrechene misli
so bile te, ki so izmuchile Pilata;
in ga privedle k Njemu,
bil je sedaj chist,
ochishchen balasta vednosti svoje,
ki ni bila majhna.
 
Gledala sta se in molche govorila.
Ni bilo opravichevanja, ne posipanja s pepelom;
morda le solzi,
she to ne,
le rahlo so ochi sanjajoche grozile Pilatu,
da orose se,
in zamegle zor njih
she globlji.
 
Bila sta tako,
drug z drugim,
govorila sta si, sebi, o drugem,
in ni priche, ki prichevala bi,
o govoru njunem.
Za priche je bil pogovor njun:
molk.
 
Se bo sploh lahko she lochil od Njega,
se je vprashal Pilat?
On pa ga je samo gledal,
morda malo globlje.
Pilat pa je hotel preveriti svoje spoznanje,
in izmenjala sta nekaj stavkov
po uri molka in zrenja, zveneli so tako tuje.
Potem se je lochil Pilat od Njega.
 
Odshel je Pilat,
in tisti solzi sta kanili,
v jechi na tlak,
bili sta svetli kot iskri,
vsaj tako ju je videl strazhar.

 

 

SANJSKO POROCHILO
 
 
V porochilu tajne policije cesarske,
tiste, ki bila je, da nadzira Pilata,
za katero je on vedel, a ga ni motila,
ker taka so pravila te igre mrachne,
je pisalo vse.
 
Pilat je pazljivo prebral obe inachici,
dasi bi mu kdo oporekal, da sta to inachici prichevanja
o isti zadevi.
Obe torej ne prideta v poshtev,
katero od njiju bo pravo,
to bo she premislil.
Dejal si je:
che to kdo razume, prav,
meni je prav tako.
 
V prvi inachici tajnega porochevalca,
ki je bil, mimogrede recheno, najboljshi,
ki ga je premoglo cesarstvo,
in res ni bil slab,
a kako bi mogel zapisati molk?
Torej vse, kar je pisalo v prvi inachici,
je bilo povsem nepomembno za drugo.
In vse, kar je pisalo v drugi inachici,
je bilo nepomembno za prvo,
ker je zhe v njej pisalo vse.

 

PISALO JE TOREJ ...

 

 

 

 

SPOROCHILOOB NJEGOVEM SLOVESU

 
Preden je Pilat odshel od Njega,
sta dve solzi chloveshki zalili mu ochi;
nista se svetili,
njih videl
nihche ni.
V zapisniku jih ni
bili sta samo njegovi.
Sedaj je bil Pilat zopet sam.
Samo ti dve solzi sta ostali Pilatu.
A ti dve solzi sta bili
resnichno samo njegovi.
Sedaj je vedel, da Ga je izdal tudi on.
Kako bi lahko she slepil sebe,
da porochila ni pisal on sam,
Pilat.

 

 

O NJIH, O NJEM IN O DRUGIH
 
 
Pilat To porochilo je tako chudno, malo je verjetno; ali to kaj
spremeni na njem samem, porochilu, mislim?
 
On Ne na njem ne v njem to nichesar ne spremeni,
svobodno ga zapishi.
 
Pilat Sam ga gotovo ne bom zmogel napisati, moral bom tebe
vprashati, to, chesar si nisem gotov.
 
On Vseeno je, ali vprashash mene ali sebe, v mojem imenu. Che tega
vajen she nisi, naj bo po tvojem, sprashuj me, ne imej
zadrzhkov, ne obzira.
 
Pilat Moram porochati, koliko je njih, tebi vdanih, zvestih, ki sledijo
pot tvojo. Najbolj vazhno pa je shtevilo uchencev tvojih?
Dvanajst je bilo njih, potem je eden odshel, oziroma ti si ga
sam poslal, in ostalo ti je enast njih; je prav tako?
 
On Ni tako. S tem shtetjem, preshtevanjem je krizh. Kako preshtel bosh
njih, ko pa jih nikoli v njih vseh ni; njih shtevilo se spreminja,
v trajanju ni ga. Vendar vzemiva to na grobo. Potem je
nekako tako:
Njih ni enajst, ampak dvanajst; ker dvanajsti ni odshel ves, in
za vedno ni odshel; dasi je res, da sem ga jaz poslal. Potem, ni
jih dvanajst, ampak trinajst, le da trinajsti she ne ve za sebe,
da on je trinajsti; she natanchneje pa je, da on ves she ne ve, da
on je trinajsti uchenec moj. Vendar tako shtetje je zares grobo.
V resnici jih je mnogo vech. Tako je v vsakem njih trojnost,
so trije; in tudi ta trojnost ima svetlo in temno stran, zato
rekel bi, da jih vsaj podvoji. Po shtetju tem jih je sedemdeset
osem. Morda pravilneje je, che shtel bi jih, da v vsakem njih
trinajst je: she dvanajst drugih. Po tem shtetju je njih sto in
petdesetshest; in redko vsi v vseh so. Nekaj njih je vedno
odsotnih. To povem ti samo zato, da uvidish, da shtetje njih je
nesmisel preshtevanja, tega, kar je po bistvu svojem neshtevno.
 
Pilat Ali lahko potem zapishem tako:
On imel je uchencev veliko, a preshteti njih ni mogoche. Vsak
njih je bil njemu vdan in svoboden po sebi; in v sebi je bil
svoboden in nesvoboden, resnichen in neresnichen, lep in
nelep;
in bil je svetlo teman in temno svetal po duhu svojem; in bil
je iskra bolj ali manj svetlecha, ki se utrne in ugasne hkrati.
Lahko bi rekli, da bilo je shest njih v enem. A bilo jih ni shest,
ker njihov ton se preliva zdaj v eno, zdaj v drugo barvo,
odtenek. Potem bi lahko rekli, da njih bilo je troje le,
v enem; a tudi tako ni mogoche rechi, ker njih trojstvo je v njih
sebstvu; eno.
Njihov Mi pa je she veliko bolj prepleten in spleten, v njih
Mistvu. V vsakem njih so zhe v duhu njih vsi, vsak njih je
z njim Mistvom prezhet.
Che pa bi sedaj nadaljevali z njih mogochostjo bivanja
v trajanju, ko sochasno bivajo, ko za nas she ne bivajo, in ko
enako bivajo, ko za nas ne bivajo vech, bo gotovo zadoshchalo,
da uvidite, da takega porochila ni mogoche niti razumeti, kaj
shele sestaviti. Naj sklenem porochilo o njih shtevilu, da jih
preshteti ni mogoche in da je njih preshtevanje nesmiselno.
Bi bilo tako porochanje zadovoljivo?
 
On Za porochilo bi moralo zadoshchati. Le nekaj bi bilo treba dodati
resnici na ljubo.
Njih trojstvo je v njih sebstvu eno; a njihovo trojstvo v njih
jazu ni eno.
 
Pilat Na to bi res pozabil.
 
On Pa ne bi smel, to je bistveno.
 
Pilat Sedaj pa moram porochati o svojstvu Tebe, njihov voditelj si, kot
tak dalech najbolj pomemben.
 
On Dvomim, da bo tako, vendar dajva lepo po vrsti. O meni
vendar vesh toliko tega, vech kot kdorkoli vas, vech kot uchenci
drugi.
 
Pilat In ravno v tem je problem. Kaj naj porocham?
 
On Porochaj, kar je za uradno porochilo potrebno, tako neznaten del
tebe, tvoja uradna vloga bo zhe vedela, kaj je to.
 
Pilat Problem je ravno v tem, mislim, da je moja kozha uradna za
vselej izgubila lastnika, ne morem vech vanjo, che pa
poskusham, sem ji odvech. Ne morem rechi, da sem jo prerasel,
vendar jaz ne bom nikoli vech pravi uradnik.
 
On To vem, Pilat, vendar porochilo lahko z lahkoto sestavish.
 
Pilat Poskusil bom, vendar chisto na kratko.
On je: Jezus Nazarenski, kralj Judov,
vojvoda tega sveta, samozvani,
ki slishal je klic v sebi, o poslanstvu svojem.
Je: Vojvoda neba, sin Gospoda vojska
nad vojskami, sin duha izrednega.
Za chasa zhivljenja je razshiril nauk svoj v polovici cesarstva
rimskega: na zahodu na Grshko, na vzhodu do Azije. Njega
usmrtitev, krizhanje oskrunjenega kralja Judov bo, po mojem
skromnem mnenju, samo she razshirilo nauk njegov po vsem
cesarstvu in dlje. Edina reshitev za nas je, da nauk njegov
sprejmemo, ga vkljuchimo v organizacijo nasho, za moch nasho.
Zaskrbljujoche je dejstvo, da Judje tega niso zmogli, dasi ni
mogoche rechi, da nekateri vplivni med njimi tega niso videli.
To se je torej ugodno odvilo za nas. Vendar me skrbi, che
bomo mi to preizkushnjo bolje prestali. Naj ne bom Pilat
rimski, che se motim v tem.
Je: Sin Boga, tega ni mogoche ne videti,
Sin edinega Boga. Njega Bog ni Bog,
ki ga on priznava; je Bog, ki je v njem, v meni, v vas. Tega
lahko ne vidite, a po mojem skromnem videnju odsvetujem
to; tu ne gre za moch in oblast, tu gre za vero vase, za smisel
vsega bivanja nashega. Vrednote, ki jih uchi, so: resnica,
svoboda, ljubezen in z njimi vse druge. So tako zhive, zlasti
slednja, da dalech presegajo moch preprichevanja nam znanega,
one zhive po sebi. In vechne so. Tu se torej ne da storiti
nichesar. In naj ne bom zhivo bitje, naj ne bom kamen, che se
motim. On ni prvich na svetu tem. On pozna ga, takega kot
je, kot bil je in kot bo she. Pozna ga po sebi, po bistvu
svojem; a pozna ga tudi po drugih in po Bogu ga pozna.
 
Bi to zadoshchalo za porochilo, ga je vprashal Pilat?
 
On Meni na ljubo bi lahko dodal, kaj jaz sem tudi brez poslanstva
svojega.
 
Pilat Je pa on tudi chisto navaden chlovek, morda je zadnji chlovek on.
Je sin chloveka, je sin, ki je moral prehoditi vso pot chloveka,
da bi nashel duh njegov sebe in da bi nashel on Boga, sebstvo
svoje.
 
On Pilat, ali si to ti? Si she uradnik? Che si ganil mene v srce moje
ranjeno, kaj ni to znamenje, ki govori, da je porochanje tvoje
chloveshko; je takó dobro za porochilo?
 
Pilat Ni, vendar mi lahko zaupash, izkushnjam mojim, to bodo mirno
spregledali.
Sedaj vem, kaj je bilo to, kar je naredilo meni porochanje to,
o tebi, mogoche, kar dalo mu je smisel. Naj ostane tako, brez
tega bi bilo za mene nesmiselno, jaz moram pretihotapiti
nekaj malega zhivega v she tako absurdno porochilo uradno.
A kako naj ga koncham. Sedaj vem, kaj si mislil, ko rekel si,
da mi porochanje o tebi ne bo najtezhje. O Njem jaz ne morem
porochati, kako naj uradno porocham o Bogu.
 
On To je sedaj samo she formalnost. Porochaj formalno, a v tem ti jaz
ne smem pomagati, tu si ti vechji od mene.
 
Pilat Sedaj pa mislim, da je porochilo konchano. Potem, kar rekel si
mi, ga jaz ne morem zmashiti, za nobeno ceno vech.
 
On Morash, Pilat, ti to zmoresh, le nekaj si pozabil. To le sanje so.
 
Pilat zhe zdavnaj ni vedel, kaj so le sanje, sanj sanje,
in kaj resnichnost njih. Vendar olajshanje je obchutil.
Kako chudni so ti prehodi, ko z njimi magichno zmorejo ljudje
pocheti stvari in dejanja, ki bi jih sicer she v sanjah ne upali.
Uradno torej Boga ni. In che ga ni, chemu potem ljudje vsega sveta,
chasov vseh, toliko chasa zapravijo na mislih o Njem: dokazu njega bivanja,
traktatih, razpravah. A vse to je malenkost, che shtejemo shtevilo
proshenj in upanj, poslanih njemu. V tem se ne more meriti z njim
noben urad za proshnje in pritozhbe v cesarstvu, niti na svetu vsi uradi
skupaj ne. Nasha naloga je, da ljudi od tako shtevilnih in tako
velikih zmot odvrnemo s sredstvi vsemi, ki so.
Neuradno pa Bog je. Je najbolj gotova zaznava, ki jo sploh imamo;
je od dejstev nashe zavesti najbolj gotovo dejstvo, edino gotovejshe
od svobode. Che ga torej hochemo zatajiti sebi, moramo vedeti, kdo On je.
Pot do Njega vodi dalech tja chez, chez meje razuma, pot vodi k Njemu, a ne
moremo rechi, da je On cilj, ker cilj je neskonchen, za nas pa cilj to ni,
narobe bi ga razumeli; a tega ravno nochemo. To porochilo ni traktat o Bogu,
zato bom v porochanju svoboden in prichel tam, kjer nam je On po
mojem skromnem mnenju blizu. Che hochemo zatreti Boga, moramo
zacheti pri zatiranju svobode. Ne mislim, da nismo tu zhe mnogo
naredili, ker se to tako naravno ujema z nasho potrebo po mochi in
oblasti; a dovolil bi si omembo, da smo premalo naredili za chloveka
samega. Mi mu moramo pomagati, da on zatre svobodo sam v sebi;
in zatrl bo z njo Boga. Potem je tu resnica; resnica chloveka, ki sam se
dokoplje do nje; che to se bo razpaslo po cesarstvu kot navada, bo ta
potegnila za sabo svobodo misli in izrazhanja nje; in zopet se bo to
konchalo s svobodo in kako bo potem, sem zhe porochal. Resnico je
treba torej strogo nadzirati, usmerjati in vsakemu chloveku nuditi vech
nje, kot bi jo v sanjah lahko si zhelel, seveda mislim na nasho uradno
resnico. Potem je tu, in ni najmanj nevarna: ljubezen, ki jo je s takim
uspehom in lahkoto, pred nosom nashe najboljshe tajne sluzhbe sveta,
shiril zgoraj omenjeni Nazarenchan. Nevarna je ljubezen njegova, ni
mogoche videti, kako dalech je kdo prezhet z njo in kako blizu izvoru nje
je v sebi. Mi smo mnogo storili do danes, da bi jo zamolchali,
izprevrgli, utesnili in definirali; da bi ona ne bila vech to, kar je po
njem, in kar je. Che ubijemo njo, bomo z lahkoto to opravili z drugimi
nesistematiziranimi, chloveshkimi vrednotami. Namesto njih moramo
zgraditi vrednotne sisteme novega chloveka, ki bo pravi chlovek sistema
ali vsaj sistemov. Mi moramo dati vech na nashe sle mochi: lazh, strah,
sovrashtvo. Izkoristiti moramo sovrashtva silo, lazhi slepoto in strah pred
svobodo, da zlijejo se v en sam oblak, ki zharel bo v njih, iz njih. Samo
tako bomo usmerili vrednote v njih za dva tisoch let. Che kdo misli, da
ni tako resen polozhaj, kot se meni zdi, naj pove, kaj se lahko she
zoperstavi, sicer neuradnemu Bogu, che ne sistem?
 
Potem je vprashal Pilat njega: Je bila taka uvodna zatemnitev porochila
pravilna, je to sploh dopustno porochati, tako porochati?
 
On Kako naj bi videl svetlobo, che ne vidish teme v sebi? Che pa temo
pravilno osvetlish, je to enako dobro, kot che svetlobo senchish.
Menda ti je jasno, da popolnega porochila ni.
 
Pilat Tako sem slutil, vendar prehoda nazaj ne vidim, ne vidim ga:
kako bi se naravno prelila osvetlitev teme v senchenje
svetlobe k luchi; vsaj v porochilu ne vidim tega.
 
On V porochilu se to ne more naravno prelivati.
Porochilo mora biti jasno, bolj kot traktat. Naj
te ne moti, che ne bo zhivo; porochila so mrtva.
 
Pilat Jaz pishem porochilo nashemu bogu, on je zemeljski bog, en
chlovek se mora odrechi chlovechnosti najbolj, da bi poosebljal
sistem. Sistem je bozhanstvo, je brezosebno, zato pravichno
edino; on pa je bog, ki je konkreten, vsi ga vidijo in obchutijo
z navadnimi ochmi; to je edina prednost za negotovost, ki nam jo
zemeljski bog povzrocha, ko se ne more razosebiti v sistem.
Sistem sam tezhi k temu, da se znebi she te svoje zadnje
pomanjkljivosti. A do tega je she dalech, za sedaj je cesar bog.
 
On Dokler je tako, bo zemeljski bog hotel vedeti
najnujnejshe o neuradnem Bogu.
 
Pilat Torej se otepam zaman. Shematsko je tako:
A poprej she opomba:
Che mi kdo reche, da sramotim ga v porochilu;
che mi kdo reche, che sem ga videl, da to porocham;
mu jaz moram dati prav.
Che on vidi moje videnje po svojem videnju;
potem ima on v tistem hipu prav, in jaz nichesar
ne vem vech, in ne morem mu nich sporochiti,
v tem zapisniku zhe ne.
Jaz nisem videl Avatarjev na gori, pa vseeno vem, da problem
ni bil majhen. Takih stvari si moji porochevalci preprosto ne
morejo izmisliti, tem manj, che so slabi. In taka porochila jaz
preverim, ne enkrat.
Da bi si to oni izmislili, da bi varali sebe, tega trdil ne bo
nihche, ki je srechal enega njih. Ti ljudje so zadnji, ki bi jim
lahko rekel, da varajo sebe. O chudezhih sem porochal podrobno v
dosedanjih porochilih, enako o Avatarjih in Njega zapovedih.
Naj potrdim samo najnujnejshe, to, kar se mi zdi posebej zanimivo
in je za cesarstvo pomembno.
Chez dva tisoch let bodo hoteli chudezhe z dokazi,
natanchno izmerjene, z dokazi potrjene, in kaj bo to
spremenilo na njih neveri? Vseeno ne bodo verjeli ne sebi
ne svojim ochem, trdovratno bodo bredli po neznanem.
Chez dva tisoch let bodo hoteli videti Gospoda vojska nad
vojskami, Avatarjev vojvodo, vojvod Vojvodo. In kaj jim
lahko reche On? Da Boga ni videl niti On. Tega On ne bo ne
zanikal ne potrdil. On to je in vendar ni edini Bog. On ima
Boga kakor mi, dasi tako rechi ni pravilno, kasneje bom
pojasnil to. Vero, ki jo oznanja, oznanja toliko, kolikor je
moremo dojeti, a ta vera je Njegova vera. Cheprav je zhalostno
ne imeti vere Njegove, je she bolj zhalostno ne imeti vere vase;
potem so tu zapovedi, che hochete; in kolikor hochete. Mi tu ne
bomo skoparili, niti malo ne. On pa je ravno tu zadrzhan. Ali
ni to chudno, kako smo si v vsem nasprotni; vredno se je zamisliti;
potem pa zasuti z zakoni ljudstvo. To nas bo, oblast nasho,
reshilo, morda za dva tisoch let.
Kolikor razumem jaz, je bil to glavni razlog spora med Njim
in Mojzesom, tako hud, da ju je Elija moral miriti. Mojzes
je dal veliko, skoraj vse na zakon, On pa je velichal samo vrednote.
Potem je moral popustiti tudi On. O zapovedih je dejal, da so
za tiste, ki ne vidijo. Izrazhal se je zelo skrivnostno. Nekako
tako:
che jih je deset, potem veste, katere so,
che jih je pet, potem veste, katere so,
che sta dve, potem sta ti dve glavni zapovedi in veste, kateri sta;
in ko bo samo ena, boste vedeli, katera bo to, in vse druge bodo
v njej; in she ta bo prevech, ker je zapoved; a dalech je she do tega.
Vi potrebujete vsaj dve zapovedi, vendar zapovejte si jih sami.
 
Mislim, da je to porochilo, kljub nejasnosti, za nas zelo pomembno.
Jasno je mogoche razbrati, da bomo mi tezhili k nasprotnemu in
ljudstva zasipali z zapovedmi. Nekako dva tisoch let bi to
normativno bogatenje ljudi moralo vzdrzhati, potem si bo treba
izmisliti kaj drugega, morda neke vrste samozakonodajo, sicer
bo vse izgubljeno, mislim seveda na oblast. To je tako, ko
Boga uradno ni, ali pa, ko je On sam uraden, mislim, urejeno
predstavljen.
 
Pilat ga proseche pogleda, vprasha:
Bog Oche ima tudi trojstvo edinosti v sebi, tega jaz ne morem
videti.
 
On Samo zato, ker je ne vidish v sebi.
 
Pilat On je Bog Oche,
je Sveti Duh,
je Bozhanskost sama, On sam je Bog v Sebstvu Njegovem.
Mi pa bi radi videli njegovega Boga, in potem Boga njegovega
Boga, in tako v nedogled.
 
On To samo zato, ker vsakich pozabite, da ste tudi vi Bogovi. Njegov
Bog je edini Bog, in vash Bog je edini Bog. To pa, kar vi ishchete,
je chista transcendenca; in che vam to nich ne pove, potem tako
je: Bog je eden in Njega ni she nihche videl; in che bi ga videl,
bi Bog sam videl Sebe; in vidi se,
v Bogu Ochetu v Nas, v Vas; se vidi;
in gleda Sebe, to je vse.
 
Pilat Sicer pa, komu sploh pishem to porochilo?
Sedanjemu cesarju cesarjev?
Cesarstvu rimskemu?
Gotovo ne.
Cesarstvom, kraljestvom naslednjim?
Cersarstvu, kraljestvu brez cesarja?
Sistemu brez chloveka boga?
Sistemu brez chloveka?
Morda tako bo, to bo.
 
On ni vech odgovoril. Gotovo, da je bilo to vse,
kar je hotel, da pride v zapisnik.
To je bilo njegovo slovo, si je rekel Pilat.
Sedaj bi moral prvo inachico porochila zopet popraviti, ker trinajsti
uchenec je zhe vedel za sebe,
vsaj za del sebe,
vsaj shematsko, je vedel.
 
Pilat je she enkrat preveril shifrirano porochilo O Avatarjih
in Njega zapovedih, to je porochilo svojih porochevalcev in
svoje opombe v njem. Ni ga dojel, dasi je nekako vedel, da
je srzh tajne njegove zhe vsa v zapisu zaslishanja, a tezhko mu je
razbrati - deshifrirati tisti pravi zunajchasni pomen njen.
Nekaj je v tem zapisu manjkalo, ni bilo do konca izrecheno.
Ravno prava vzpodbuda zanj, da je zachel s preiskavo v duhu.
_____
Iz knjige Rajka Shushtarshicha Janezovo razodetje ali O treh vrednotah, 3. dopolnjena izd.; Zbirka Fondi Oryja Pála, Kranj, 1994 /Pilatove sanje - o transcendirajochi tajnosti; Sporochilo - o metafiziki - zunajchasnosti sistema /