Revija SRP 21/22

Pavel Göstl

SRECHANJA S STAVBARJI
(spomini na Dushana Grabrijana)

 

Med prvimi arhitekti, ki so na slovenski univerzi konchali shtudij v sholi profesorja Plechnika, je bil leta 1924 Dushan Grabrijan. V istem letu sta diplomirala she Dragotin Fatur in Franc Tomazhich. Arhitekta Faturja nisem poznal, arhitekta Tomazhicha sem z ustrezno sposhtljivostjo pozdravljal zhe na stari tehniki, ko je bil asistent pri profesorju Plechniku, pozneje pa sva se obchasno srechevala. Dushana Grabrijana pa sem zhe leta 1940 obiskal v Sarajevu, kjer je poucheval na tamkajshnji srednji tehnichini sholi. Potoval sem v Trebinje in imel v Sarajevu do nochnega vlaka vech ur chasa, in takoj je bil pripravljen, da mi razkazhe sarajevske znamenitosti. Prehodila sva mesto po dolgem in pochez, ogledovala mosheje, hane in kopalishcha ter trgovinice v Bashcharshiji, vdirala v dvorishcha in odpirala vrata hish, ki tedaj she niso bile dostopne turistom. Opozarjal me je na posebne konstrukcijske izvedbe stebrishch, stropov in ogrodja streh, tipichne za orientalsko arhitekturo. Spet in spet pa je svoje navdusheno pripovedovanje prekinjal s spomini na Ljubljano, na Plechnikovo sholo, na razmere med slovenskimi kolegi in zhelel izvedeti chim vech zanimivosti iz domovine, pa tudi kakshne ljubljanske opravljive shtorije.

V ujetnishtvu je bilo kajpak vech prilozhnosti za vsakovrstne pogovore, tudi strokovne, cheprav smo bili prepolni alarmantnih vesti, za katere nisi vedel, od kod izvirajo, in so obravnavale dogodke v domovini in na frontah. Polno je bilo prijetnosti in she vech neprijetnosti dnevnih dozhivljajev. Na odrejenem prostoru za barakami, pod strogim ochesom vojakov z brzostrelkami na strazhnih stolpih, sva se med zhicami sprehajala v mrzlem severnem vetru. Zdrzhala sva ponavadi kar veliko krogov. Pogosto se nama je pridruzhil arhitekt Jovo Urek, moj znanec iz Ljubljane, ki je bil Grabrijanov uchenec. Ker nisva poznala vzdushja v Plechnikovi sholi, nama je pripovedoval spomine na svoja shtudijska leta; na mojstrov odnos do uchencev in njegov vpliv, ki se ga vechina nikoli ni mogla otresti. Posebno je hvalil Plechnikovo kulturo risbe, ki so jo njegovi uchenci prinesli tudi v Le Corbusierov parishki atelje. Preprichan je bil, da je disciplina risanja nujna in da se na tehnishkih visokih sholah premalo uposhteva. Zato je bilo po njegovem kar prav, da je pouk prostorochnega risanja po slikarju Sternenu prevzel najprej Kumbatovich, nato pa Boris Kobe. Navdusheval se je za zgodovino arhitekture, kot jo podaja francoski umetnostni zgodovinar Choisy, ki meni, da oblikovanje v stavbarstvu sledi poznavanju in posebnosti gradiv, ki se uporabljajo za konstrukcije. Saj kamnita preklada more premostiti le majhne razsezhnosti, obok obvlada zhe vechje razpetine in more zamenjati formo ravnih chrt z lochnimi oblikami, shele kupola pa omogocha oblikovanje okroglih prostorov. A shele uporaba armiranega betona daje razvoju oblik neslutene razsezhnosti. Vplivi arhitekturnih problemov v svetu so pri majhnem narodu v vseh chasih odlochilni, se pa odslikavajo prostoru in kraju primerno na lasten nachin. Slovenski barok se kazhe v bogastvu zlata in bele barve, nashe cerkve so zgrajene na vrhovih grichev in gora, nasprotno estetskemu in filozofskemu nazoru, naj bodo na hribu zgradbe nizke, v dolinah pa visoke. Uspeh arhitektovega dela je Grabrijan videl v dobri gradbeni zamisli, ki je pogosto povod neobichajni, izredni reshitvi. Kot primer je navajal uporabo betonske parabole za prekritje hangarja na letalishchu Orly namesto tedaj obichajne predalchne konstrukcije in usmeritev nosilnih zidov pravokotno na cesto namesto z njo vzporedno, kar je uporabil Adolf Loos v naselju vrstnih hish. Tudi odlochitev arhitekta Navinshka, da pri projektu shole nadomesti hodnike z dvoransko vezho, je bila za Grabrijana izvrstna.

O arhitekturni teoriji in praksi je bil preprichan, da velike arhitekte zanimajo problemi le teoretichno. Pravi umetnik pozna zgolj ateljejsko delo, praktichna izvedba pa je stvar inzhenirjev in tehnikov. V praksi se oddaljujemo od problematike in se izgubljamo v detajlih in administraciji. Seveda pa so tudi te spremljajoche dejavnosti potrebne in nekateri arhitekti dosegajo v njih lepe uspehe.

O tedanjih zgodovinarjih umetnosti ni imel prav dobrega mnenja. Profesorja Steleta je sicer hvalil kot dobrega zbiratelja, ne pa tudi kot kritika arhitekture. Pri vprashanjih urbanizma je njegova avtoriteta povsem odpovedala. Izidorja Cankarja je imel za poetichnega pisatelja, chigar spisi uchinkujejo le literarno. Po Grabrijanovem mnenju naj bi bil kritik arhitekture le arhitekt, ki pozna vse tegobe boja z gradivi in narochniki. Tudi za likovno podrochje je priporochal kritike iz likovnih vrst.

V baraki je priredil dve predavanji, o Plechnikovi sholi in o tedanjem stanju arhitektnega snovanja v Evropi. Zhal je to le nekaj Grabrijanovih misli o arhitektnih vprashanjih, ki sem si jih zabelezhil, mnoga dragocena izvajanja pa mi niso ostala v spominu. Čas, ki smo ga v taborishchu imeli v izobilju, je arhitekt Grabrijan gotovo porabil tudi za zametke strokovno-literarnega opusa, ki je bil glavni delezh njegovega ustvarjanja. Svoje vechletno raziskovalno delo na podrochju orientalskega ljudskega stanovanja je strnil v knjigah o bosanski in makedonski hishi in izsledke primerjal z nastankom sodobne bivalne kulture zahodnega sveta. Bil pa je tedaj predvsem poln navdushujochih spominov na leta, ki jih je prezhivel v sholi profesorja Plechnika.

Nekega nedeljskega dopoldneva je prishel Grabrijan v nash, s pogradi predeljeni oddelek z veselo novico, da ga poshiljajo s Hrvati domov, ker je Sarajevo pripadlo novi hrvashki drzhavi NDH. Srechala sva se ponovno po vojni, ko se je vrnil v Ljubljano.

________
SRECHANJA S STAVBARJI (spomini na Dushana Grabrijana), izshlo pri zalozhbi Didakta, v Ljubljani, 1996