Revija SRP 21/22

Nives Marvin

 

VIZIONARSKE BARVNE PODOBE ZVESTA APOLLONIA

 

Sijajen slikarski svet zhivih in ognjeno zharechih barv Zvesta Apollonia je zhe vech kot tri desetletja prisoten v slovenskem in mednarodnem umetnostnem prostoru. Njegov likovni izraz - ustvarja tudi v grafiki, risbi in ilustraciji - je individualen in samobiten, pogojen z znanji, izkushnjami, notranjimi vzgibi, chutenji in razmishljanji. Vedno znova preizkusha znano in neznano, poti do konchne podobe nima nikoli vnaprej zachrtane, ampak jo gradi sproti s potezo, z barvnimi odnosi in z linijami. Apollonijeve slike so avtobiografske, poetichno lirichne metafore in razodevajo avtorjev vechno zvedav in nemiren duh, hotenje in ustvarjalni zagon. S svetlobo preplavljena platna nas popeljejo v mediteransko vzdushje razkoshja form, ki so izrazhene z impozantnim koloritom ter s spontano infantilnim ritualom chrt. Slikarska povrshina postane meditacija: tu se odvija spontana igra njegovih barv, linij in ritma, je prostor uteleshenja senzualnega in intimnega videnja, chutenja in podozhivljanja bivanjskega ali drugih ambientov, njihovih naravnih in kulturnih danosti ter dogajanj v njih. Celotna podoba in sleherni detajl je prepojen s pulziranjem nasprotujochih si elementarnih silnic: dinamike in umirjenosti, racionalnosti in otroshke razposajenosti, klenosti in trdnosti narave in neskonchnosti horizontov, spokojnosti obal in sonchnih zatonov ter vodnih gladin, zhivljenja in smrti. Ravnokar naneshena barva, izrisana chrta in oblika ga izzovejo k novi komunikaciji, k novi mozhnosti vstopa v tisti svet, kjer zazhivijo le prabitne energije likovnih elementov, vendar vedno tako, da prisotnost preteklosti prebuja in razvozlava sedanjost in tudi vizijo prihodnosti. Zato so Apollonijeve slike kot onemela prichevanja subjektivno podozhivetega prostora in dogajanja , ki v slehernem segmentu zharchijo prabitne energije in svetlobe, spiritualnosti in magichnosti, spokojnosti in dinamichnosti. Izseke iz ambienta ali figure - chloveshke ali zhivalske - slikar najprej razstavi na sistem silovitih potez in zamahov, ki jih z redchenjem in zgoshchevanjem spremeni v razviharjeno fakturo, v ekran barvne eksplozije, v erupcijo mochi in strasti. Ponekod z nakazovanjem vznikajoche in izginjajoche, a vselej senzualno obchutene antropomorfne figure ali z njenimi detajli, v katerih so jasno prepoznavni ali le aludirajo na zhenske akte, prepushchajoch in chakajoch na s soncem ozharjenih obrezhjih ali v valovanju morja in svetlobe, avtor she poudari alegorichno vechplastnost sporochila. Kakor da bi slikar hotel upodobljeni trenutek zaustaviti in ga za vedno zaznamovati v tem dogajanju, v umirjenem vzdushju naravne skladnosti, v sanjsko lirichnem in hkrati nezavedno vznemirjajochem fluidu, ki vedno nosi v sebi del otroshke neobremenjenosti. Skozi intenzivne barvne magme preseva zrachna svetloba, pozornost pa pritegnejo prav spokojne, a otipljivo dolochene telesnine zhenskih likov, ki na celotni podobi dokonchno zavibrirajo v kaotichnem nemiru morskih valov ali vzviharjeno nevihtnega horizonta, neba in kozmosa, v minljivosti sedanjega trenutka in neskonchnem trajanju vechnosti.

Apollonio motivne stalnice pejsazha, zhenske figure in pejsazha-akta likovno prechisti in izkristalizira v arhetipske oblike, ki ponekod nosijo v sebi komaj umljivo zaznavo realnosti, vedno pa je v njih prisotno elementarno in bistveno. Na povrshini platna se vechplastno prezhemajo, pretapljajo in kipijo v vitalnosti, radozhivosti in erotichnosti. Ta svojska barvita oblikotvornost nas s svojo vechpomensko znakovno govorico v detajlih ali v celoti vsrka vase in vodi v pravi labirint upodobitev, kjer odkrivamo neshteto duhovnih in materialnih stanj, torej gledalca neprekinjeno angazhirajo v iskanju diskretno nakazanih vsebin, pomenov in sporochilnosti.

Odlika Apollonijevega ustvarjanja je gotovo barva, s katero gradi in modelira oblike: je njegov misterij in svetost, ki ureja odnose, dolocha pot in usmerja energije. Ljubezen in sovrashtvo, veselje in obup, svetovljanstvo in egoizem, kontemplacija in agresivnost izginjajo v pletenichenju divjih, vehementnih in eksplozivnih ali pochasnih meditativnih potez, v kontrastnih dialogih toplih in hladnih vrednosti, v shiroko zaobljenih povrshinah in drobnih zamahih. S chrto, barvi podrejenim elementom, sprotno dograjuje sliko v dinamichno in usklajeno kompozicijo. Le-ta mu je kapilarna nadgradnja povedanega in izrechenega v barvi: je selektor najpomembnejshega in najbolj osebnega. Linije - ravne, polkrozhne, spiralne in prepletene v svojske znake - so avtorjevi najintimnejshi zapisi, ki se nam kazhejo v svoji sproshcheni likovnosti in duhoviti odkritosrchnosti.

Apollonijeve slike so vizionarske prapodobe elementarnega sveta in lepot, ki nas v bleshchavem sonchnem zharchenju popeljejo v brezchasne in neskonchne daljave, v neposrednost in izvirnost, oplemeniteno z avtorjevo osebno izkushnjo in sporochilnostjo.