Revija SRP 21/22

Natasha Koselj

 

ARHITEKT DANILO FÜRST
(Oris zhivljenja in dela )
 
/Za objavo priredil M.- M. Fegush, slikovno gradivo izbral G. Dvorzhak/
 

POJASNILO

Prichujoche besedilo je nastajalo sochasno s pogovori z arhitektom Danilom Fürstom na njegovem domu v letu 1996. Velik del njegovega arhiva iz obdobja 1937-67, ko je bil zaposlen na Bledu in v Kranju, je zaradni nesrechnih okolishchin (pozhar, poplava) unichen. Besedilo je grajeno pretezhno na osnovi arhitektovega ustnega prichevanja, ki je tudi zvochno dokumentirano. Zaradi ogromnega in zelo razprostranjenega obsega Fürstovih del si je bilo v tem chasu pretezhno vechino nemogoche ogledati in situ. To je tudi razlog, da so nekatera dela v tekstu zgolj omenjena in pogosto tudi brez precizne letnice nastanka le v shirshem chasovnem kontekstu, pri drugih pa opis temelji na podlagi publiciranih projektov. Za bolj poglobljeno in tudi bolj argumentirano kritiko Fürstovega opusa bo potrebna daljsha shtudija, katere zachetek pa lahko predstavlja tudi besedilo, ki je pred vami.

 

UVOD

Arhitekt Danilo Fürst je predstavnik generacije slovenskih arhitektov, ki so se po shtudiju pri Plechniku podali na samostojno ustvarjalno pot v chasu sredi tridesetih let.

Slovenska arhitektura tridesetih let predstavlja prvi vrhunec domache arhitekturne stroke v tem stoletju. France Stelch pa celo oznachuje to obdobje kot tretji razcvet Ljubljane v vsej njeni zgodovini (po srednjem veku in baroku). 1

Ledina je bila zorana v zachetku dvajsetih let z ustanovitvijo Oddelka za arhitekturo na Tehnichni sholi ljubljanske univerze. Oba profesorja, Plechnik in Vurnik, kot tudi drugi takrat delujochi slovenski arhitekti, prihajajo z dunajsko ali prashko arhitekturno izobrazbo. Za oris stanja v razvoju takratne arhitekture pri nas je zgovorna primerjava Shubichevega dvanajstnadstropnega nebotichnika v Ljubljani, ki je ob izgradnji leta 1933 pomenil pravo senzacijo in je bil tedaj najvishja stavba na Balkanu, z Empire State Buildingom iz leta 1931, ki s stodvema nadstropjema predstavlja najvishjo stavbo tistega chasa v Ameriki.

Prva generacija arhitektov, izsholana na domachih tleh (Dragotin Fatur, France Tomazhich, Dushan Grabrijan idr., ki so diplomirali okoli leta 1925), prvotno zbrana okrog shtudentskega glasila Ognjishche, se je zhe zavedala pomena shiritve zanimanja za sploshno arhitekturno problematiko pri nas, hkrati pa tudi pomena vkljuchevanja v mednarodne tokove. V zachetku tridesetih let so ustanovili klub arhitektov, zacheli z izdajanjem prve domache arhitekturne revije Arhitektura in organizirali shtevilne razstave. 2

Predstavniki druge generacije slovenskih arhitektov, izsholanih pri nas, Marjan Mushich, Boris Kobe, Jaroslav Chernigoj, Sasha Dev, che omenimo le nekatere, ki so diplomirali okoli leta 1930, so vsak na svoj nachin shirili pomen arhitekturne stroke in razvijali model Plechnikove shole, ki je temeljila na Ruskinovih moralnih nachelih (Seven Lamps of Architecture), cepljenih z Wagnerjansko izkushnjo, prek katere pa Plechnikovo delo povezujemo tudi s Schinklovim romantichnim klasicizmom in Semperjevo etiko rabe gradiv. 3

V tretjo generacijo slovenskih arhitektov, izsholano v Plechnikovem seminarju, ki so diplomirali okoli leta 1935, spadajo poleg ostalih tudi Edvard Ravnikar, Edvard Mihevc, Marjan Tepina in Danilo Fürst. Z izjemo Marjana Tepine, ki se je kmalu usmeril predvsem v urbanistichno politiko, bi lahko ostale tri arhitekte primerjali takole:

Ravnikar = teoretik/eksperimentator,
Mihevc = praktik/pragmatik,
Fürst = organizator/novator.

Seveda pa nam podrobnejshi vpogled v delo vsakega izmed teh treh arhitektov in predvsem vloga, ki so jo odigrali po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji, takoj razshiri razpon teh skopih oznak v razsezhnost, ki kliche po temeljiti shtudijski obravnavi vsakega izmed njih.

 

SHOLANJE, SPOMINI NA PLECHNIKA IN CHAS DO KONCA II. SVETOVNE VOJNE

Danilo Fürst se je rodil 6. aprila 1912 v Mariboru kot prvi izmed treh otrok. Oche Janko Fürst in mati Marica (roj. Ross) sta bila oba uchitelja najprej v Negovi, nato pa pri Sv.Duhu na Stari Gori.

Po uspeshno konchani realki v Mariboru je Danilo Fürst dobil priporochila za vojashko mornarishko akademijo, ko pa je na poletnih pochitnicah spoznal nemoralnost mornarishkega zhivljenja, si je premislil.

Za poklic arhitekta se je odlochil, ko mu je prijatelj Milan Chernigoj, chigar brat Jaroslav je zhe bil Plechnikov uchenec, pripovedoval o Plechniku in delu v njegovem seminarju. Cheprav tedaj mladi Fürst she ni vedel, kaj je to arhitektura, pa je vedel, da noche eksaktnih ali filozofskih razglabljanj, ampak prav nekaj takega, kot mu je opisoval prijatelj. Jeseni istega leta, ko bi moral oditi na sluzhenje vojashkega roka, je prishel k Plechniku, ki pa mu je povedal, da je vpis zhe zamudil, a ga je na Fürstovo vztrajanje kljub temu sprejel. 4

Prva naloga, ki jo je dobil pri Plechniku, je bila risanje spiral. Temu je sledilo izrisovanje prereza antichne fasade. Plechnik je tako preizkushal risarske sposobnosti novincev. Prva domacha naloga, ki so jo dobili, je bila ograja shportnega stadiona. Ko je Plechnik videl Fürstovo nalogo, je takole komentiral: “Fürst she ima nedolzhnost.” Potem pa pristavil: “Che se ne motim.”

Sledile so shtevilne naloge (vinicharija za materin vinograd, stojalo za rozhe, naslovnica katolishke revije Cvetje itd.). Shtudentje so sedeli za mizo v risalnici od osmih zjutraj, po kosilu pa zopet do vechera. Korekture so imeli trikrat dnevno. Ob nedeljah je Plechnik po mashi prav tako prihajal v seminar, kjer je shtudentom govoril o sploshnih in tekochih problemih arhitekture.

“Plechnikova shola - to je bil chloveshki prehod od tega genija na uchenca. Dobrota, marljivost, vztrajnost - to je vsak dobil in vkljucheval v svoje delo,” razlaga Fürst nachin pridobivanja znanja v Plechnikovi sholi.

Plechnik je Fürsta zhe med shtudijem pritegnil k detajliranju pohishtva za lovski dvorec v Kamnishki Bistrici. Nekega dne sta shla k mizarju v Logatec gledat, kako dela napredujejo. Peljala sta se z vlakom v tretjem razredu. Fürst se spominja, kako je Plechnik sedel ob oknu, med koleni stiskal dezhnik in komentiral mimo bezheche prizore: “Glej, kakor da bi se ovchice pasle, so te hishe po hribu!”

Fürst se je med shtudijem tudi aktivno ukvarjal s shportom. Bil je drugi v Sloveniji v teku na smucheh. Tega pa Plechnik takrat ni smel zvedeti, saj bi bil po Fürstovih besedah ljubosumen, da sploh najde chas she za kaj drugega kot za arhitekturo.

Ravnikar in Fürst sta se na arhitekturo vpisala istega leta, Tepina leto kasneje. Med shtudijem so bili zelo povezani. Bili so en majhen “triumfirat”, ki je bil do neke mere tudi “organiziran”. To pa je takrat pomenilo, da so bili oni tisti, ki so po Trnovem trosili letake s komunistichno propagando.

Med shtudijem pri Plechniku so se shtudentje na skrivaj seznanjali tudi z moderno arhitekturo tistega chasa. Za shtudente je bila ta she posebej privlachna, saj so tako spoznavali, da ima arhitektura vech obrazov in vech pristopov. Vsi pa so se izogibali, da bi Plechniku pokazali, da vedo, kaj je ta druga arhitektura.

Fürsta so kolegi med shtudijem krstili “Kolumbus” in dejansko je bilo njegovo delo vseskozi odkrivanje novega. Vedno iskanje reshitve z novimi pristopi in materiali.

Fürstovo diplomsko delo je projekt za cerkev srca Jezusovega v Mariboru, ki jo Peter Krechich obravnava kot razvoj ideje prechne ladje v Plechnikovi barjanski cerkvi, medtem ko naj bi Fürstov projekt Plechnik kmalu zatem dopolnil in ponudil zagrebshkim jezuitom. 5

To je bil chas zaostrenega odnosa med Plechnikom in Vurnikom zaradi projektov za Univerzitetno knjizhnico v Ljubljani. Zhrtve tega nesoglasja so bili shtudentje, saj so pri Vurniku v prvem diplomskem poizkusu vsi padli, v drugem pa je bil uspeshen le Fürst. Plechnik ga je tolazhil: “Dushichka, nikoli ne veste, zakaj je to dobro!”

Po diplomi leta 1935 je Fürst za tri mesece odshel na Dunaj, kjer si je ogledoval muzeje in Plechnikove realizacije. V tem chasu je nastal tudi edini avtoportret, risan z gosjim peresom. Po prihodu z Dunaja sledi poroka z Ljubinico Leskovar, hcherko jurista in takratnega mariborskega zhupana, ki je ravno zakljuchevala shtudij na dunajskem konservatoriju za solo petje. Marjan Tepina je bil porochna pricha. Na medene tedne pa sta mladoporochenca po Ravnikarjevem priporochilu odshla v Italijo. Ravnikarjevo porochno darilo je bila kamnita vaza, za katero je naredil nachrt sam in jo Fürstovi she danes hranijo.

Po poroki se je Fürst odpravil na sluzhenje vojashkega roka kot rezervni oficir v Maribor. Leta 1936 se je zaposlil pri Gradbenem oddelku dravske banovine, ki ga je tedaj vodil arhitekt Josip Chernivec. Tu je Fürst sodeloval pri projektih za Inshtitut za raziskovanje raka v Ljubljani, celjsko sodishche in hotel v Rogashki Slatini, ki pa ga je dokonchno zastavil arhitekt Vinko Glanz tochno po Plechnikovi urbanistichni zasnovi. Plechnik je Fürsta she istega leta pritegnil k detajliranju Narodne in univerzitetne knjizhnice, vendar je banovina na to mesto najprej dodelila Vinka Glanza, konchno pa je to delo prevzel Edvard Ravnikar. Z izvedbo fasade Plechnik po Fürstovem pripovedovanju ni bil zadovoljen, saj je zhelel v kombinaciji vech kamna kot opeke, bilo pa je ravno nasprotno.

Nekaj chasa je nato Fürst projektiral sholske objekte pri arhitektu Emilu Navinshku, zhe januarja 1937, pri 25. letih, pa je Fürst na priporochilo arhitekta Josipa Chernivca nastopil sluzhbo mestnega arhitekta na Bledu. Bled je bil tedaj eno redkih slovenskih mest, ki je imelo svojega arhitekta. To ponudbo sta zavrnila tako Stanko Rohrman kot Ivo Spinchich.

“Bled je bil shola raznovrstnih aktivnosti in polne odgovornosti,” se spominja Fürst.

Prva naloga na Bledu je bila nadzidava stare avstrijske shole (danes srednja gostinska shola). Na nadstropje s tremi uchilnicami so postavili novo etazho s shtirimi uchilnicami, in sicer tako, da strehe niso rushili, ampak so jo enakomerno dvigovali in podzidovali, s chimer delo ni bilo odvisno od vremena. Nov fasadni venec so obarvali na nachin mokre freske s starim apnom iz okolice Kamnika, ki je bilo kuhano z lesom, in ta she danes drzhi.

Kmalu se je chutila potreba po dodatni samoizobrazbi, saj naloge, kot so tehnichne izvedbe, urejanje vodovoda, kanalizacije, melioracije, hortikulturne ureditve (ustanovitev vrtnarije), zasnova kamnoloma Strazha, elektrifikacija blejskega otoka z dovodnim kablom po dnu jezera in financhni prorachuni, v Plechnikovi sholi niso bile obravnavane.

Na Plechnikovo priporochilo je Fürst z izjemnim posluhom za Plechnikovo delo dozidal garazho in portik k vili Epos, last dvorne dame Eleonore Shverljuga, ter dopolnil novo prizidani Plechnikov salon s stoli in kaminom. 6

Za kulturni dom ob zhupnijski cerkvi na Bledu (danashnji kino) je Fürst predlozhil tri variantne projekte. Izbrana je bila najdrznejsha varianta z okroglim odrom. Na predlog statika prof. Milana Fakina so razpone (od 6 do 20 m) premoshchali z zhebljanimi nosilci, kar je bila tedaj novost. Pojavila se je zahteva po ojachitvi zidu, kar so reshevali z opechno sinusoidno steno, ki jo krasi drobna plastika iz zavrzhenih kosov kamna. V notranjosti prevladuje polirana pokljushka smreka kot obloga. Stavba je razgibana kompozicija elementarnih materialov in dognanih tehnichnih reshitev.

Drugi projekti iz tega obdobja na Bledu so she: hishna kapelica sholskih sester (unichena med okupacijo), kapelica sv. Terezike, lastni dom, vila Sabotti v Mali Zaki, pohishtvo za dr. Leskovarja (danes se nahaja v Nemchiji), predlog za posodobitev hotela Park, osnove hotela Krim ter kot zadnje delo na Bledu ureditev obalne promenade s kandelabri iz umetnega kamna, ki so narejeni po vzoru Plechnikovih v Rogashki Slatini.

V obdobje pred vojno sodijo she: vila dr. Shmajda in vila dr. Sharca z notranjo opremo v Radovljici, projekt gospodinjske shole v Ljutomeru, vinicharija na Prekrizhju pri Zagrebu za Shverljugove in dom druzhine Senchar v Valjevu.

V chasu okupacije je bil Fürst zaposlen v nemshkem stavbnem uradu najprej na Bledu, nato v Kranju, kjer pa so se na podstreshju tajno sestajali tudi s predstavniki partizanov.

V tem obdobju so se vrstila narochila za umetno kovachijo. V enem samem letu so tako kroparski mojstri skovali nad deset ton zheleza po Fürstovih nachrtih, in sicer za stavbo obchine v Kamniku, grashchino v Radovljici, lestenec na stopnishchu obchine Kranj, hisho Slavec idr. Iz tega chasa izvira tudi Fürstov prepoznavni znak, s katerim podpisuje vechino svojih projektov. Ta izvira od kroparskih mojstrov, katerih zashchitni znak je bilo srce s tremi zheblji.

V tem obdobju je bil narejen tudi idejni projekt za bolnishnico v Kranju, razshiritveni projekt za bolnishnico na Jesenicah, projekt za preureditev kraljevega dvorca Suvobor v hotel s povechano kapaciteto, pri chemer so streho krili s pokljushko skodlo, ki pa so jo po vojni zamenjali z ravno.

Leta 1942 so bili po Fürstovih nachrtih narejeni stoli in pech za gostilno Zhabar v Ljubljani.

V chasu okupacije so pecharji v Radovljici na Fürstovo pobudo ponovno zacheli z izdelovanjem Plechnikovih pechnic z motivom orla in krizhem, ki jih she danes lahko vidimo v Fürstovi lastni hishi na Bledu.

Leta 1943 je bil Fürst izseljen v Avstrijo (St.Pölten). Tam je vodil obnovo velikih posestev, ki jih je prizadela vojna shkoda.

Spomladi leta 1945 ga odpoklichejo nazaj na Bled, od koder je zbezhal na Jelovico v partizane, ker so tedaj nemshki vojaki ukrajinskega porekla - Cherkezi izvajali sploshno mobilizacijo. V partizanih je naredil nachrt za skladishche municije po sistemu, ki so ga nato uporabljali tudi drugod po Jugoslaviji.

Med okupacijo je Fürst iz nemshke literature preshtudiral gradnjo cest. Leta 1946 je bil tako eden redkih strokovnjakov za ceste v Sloveniji in je tudi sodeloval pri projektiranju ceste Ljubljana - Vrhnika.

 

PRVA POVOJNA LETA (1945 -1954)

Razmere v povojnem chasu so arhitektu narekovale povsem nove naloge - od pomochi v vojni porushenim naseljem do nachrtovanja novih naselij, industrije in stanovanj. Kakor drugod po Evropi smo se v tem chasu tudi pri nas opirali na racionalizacijo in standardizacijo gradbene tehnologije, pri chemer je prav arhitekt Danilo Fürst odigral eno kljuchnih vlog.

Po prvotni pomochi najbolj prizadetim krajem Slovenije v okviru OOOF, ki ga je vodil arhitekt Marjan Shorli, je Fürst leta 1946 skupaj z gradbenim inzhenirjem Brillijem v Kranju ustanovil podjetje Projektgrad, v katerem so izdelovali tipizirane nachrte za rekonstrukcijo naselij Gozd, Moshnje, Zlato polje, Jamnik, Vishnje in drugo.

Jeseni leta 1947 je moral Fürst po odloku prevzeti vodstvo gradbishcha postaje Ljubache na progi Brchko-Banoviæi, za kar je kot vodja najuspeshnejshega gradbishcha ob koncu dobil odlikovanje Red dela. She istega leta je bil po odloku premeshchen v Projektni zavod LRS Maribor, kjer je moral prevzeti vodstvo projektiranja in izgradnje Tovarne glinice in aluminija v Kidrichevem.

Naloga je obsegala dograditev tovarne, ki so jo med okupacijo zacheli graditi zhe Nemci, upravno poslopje, restavracijo, samski dom in stanovanjsko naselje z vsemi komunikacijami in zunanjo ureditvijo na obmochju 2 x 2 km. Zazhelene so bile dobre organizacijske sposobnosti arhitekta, poznavanje konstrukcijskih zakonitosti in ekonomije, kar pa je Fürstu (kakor sam pravi) kot Shtajercu lezhalo. Stanovanjsko naselje visokopritlichnih dvoetazhnih blokov lezhi v borovem gozdichu ob glavni cesti v tovarno. Objekti so razvrshcheni vzporedno z rahlimi zamiki v smeri S-J. Vsi objekti so opremljeni s centralno kurjavo, kar je bila v tistem chasu she redkost. Glede na takratno miselnost “socialistichne komune” po vzoru Sovjetske zveze naj bi gospodinjo razbremenili odvechnega dela tako, da v stanovanjih sploh niso projektirali kuhinj. V ta namen je bila zgrajena skupna restavracija, ki pa nikoli ni povsem upravichila svojega namena, saj so si kuhinje prebivalci kmalu sami zacheli vgrajevati v stanovanja. V upravno poslopje tovarne je bila tedaj vgrajena prva klimatska naprava v Jugoslaviji, zaradi chesar je bil tedaj arhitekt Fürst delezhen ochitkov in kritik s strani jugoslovanskih politikov, chesh da razsipa s tezhko dostopno in drago plochevino.

Na Fürstovo povabilo je tudi Ravnikar zasnoval idejni projekt stanovanjskega naselja v Strnishchu pri Kidrichevem, temeljech na principu triangularnih povezav, ki pa ni bil nikoli realiziran.

Leta 1948 so Fürsta odpoklicali iz Maribora v ljubljanski Slovenijaprojekt, kjer je bila ukazana tipizirana stanovanjska gradnja za vso Slovenijo pod imenom Hitrogradnja 1949. Potrebe po hitri in uchinkoviti gradnji ter pomankanje delovne sile so narekovale spremembo dotedanje gradbene metode v smeri serijske gradnje in proizvodnje gradbenih elementov. Hitrogradnja pomeni prvi organizirani korak Slovenije v tej smeri. Prvi primer tako zasnovanega objekta je dvanajststanovanjski dvonadstropni blok na Ptujski ulici za Bezhigradom, ki je bil dokonchan v devetdesetih delovnih dneh. Vanj se je kot prvi vselil arhitekt Fürst z druzhino.

V chasu 1949-50 je bilo zgrajenih 1700 takih enot po celi Sloveniji. Novosti, ki jih je prinashal tak nachin gradnje, so bile: vgrajevali so prefabricirana stopnishcha in okenske preklade, zunanji obodni zidovi niso bili vech nosilni, zato so bile mozhne vechje okenske odprtine, svetla etazhna vishina se je znizhala z 2.7 m na 2.45 m, stanovanja so imela locheno kopalnico in WC. Konchna stanovanja so imela betonske stropove, vmesna pa lesene, ki so bili konzolno vpeti v nosilni zid. Spodbujali so gradnjo visokih in dolgih blokov, saj so bila stanovanja v dvonadstropnih blokih za 10% drazhja kot v tronadstropnih, vogalna stanovanja pa za 15% drazhja od sredishchnih, kar je pri tako mnozhichni gradnji pomenilo zelo veliko. In prav tovrstna kalkulacija, ki je zavrgla vsak element, ki ni bil nujno potreben, ter racionalna priprava operativnega plana sta bila bistvo tovrstnega projektiranja.

Leta 1949 je arhitekt Fürst dobil osebno zadolzhitev s strani ministra za gradnje Ivana Machka - Matije, da sprojektira popolnoma montazhno hisho. To je bila provokativna gradnja, ki naj bi ostalim republikam v Jugoslaviji dokazala sposobnost Slovenije. Projektiranje shtiristanovanjske hishe je trajalo dva meseca, izdelava elementov en mesec, gradnja skupaj s pohishtvom in vso opremo (vkljuchno s posteljnino) pa osem dni. Tudi ta stavba stoji na Ptujski ulici za Bezhigradom. Montazhni elementi so izdelani iz skromnih materialov, ki so bili takrat na voljo.

Zhe v“zheleznih chasih” leta 1949, ko je bilo potovanje v tujino zaradi politichnega sistema zelo otezhkocheno, je Fürst skupaj z Marjanom Tepino in Nikolajem Bezhkom potoval na Nizozemsko, kjer je bil evropski urbanistichni kongres na temo racionalne povojne obnove. V okviru tega potovanja so si ogledali takrat she nedokonchani Le Corbusierjev Unité d’Habitation, ki pa je Fürsta zelo razocharal, saj do sicer zanimivih stanovanjskih enot vodi dolgochasen neobdelan hodnik, ki daje obchutek, da si v rudnishkem rovu. 7

V tem chasu je Fürst na Slovenski cesti v Ljubljani opremil poslovalnico Kompas, katere bakrena vrata so v uporabi she danes, sodeloval pri zachetkih gradnje stanovanj v Semedeli pri Kopru ter zasnoval kavarno in restavracijo v Novi Gorici, ker pa je moral Slovenijo kmalu nato zapustiti, je ta projekt dokonchal arhitekt Stanko Rohrman.

Arhitektura je v chasu “izgradnje socializma” predstavljala enega najpomembnejshih nosilcev druzhbenega udejstvovanja pri nas. Stroka se je zavedala pomena skupnega nastopa. Skupina najnaprednejshih arhitektov je na iniciativo arhitekta Ravnikarja leta 1951 osnovala strokovno revijo Arhitekt, ki si je prizadevala za priznanje arhitekture kot stroke in arhitekta v druzhbenem zhivljenju. Poleg Ravnikarja sta bila v iniciativnem odboru she arhitekta France Ivanshek in Danilo Fürst, ki je bil takrat tudi predsednik Drushtva arhitektov Slovenije, kasneje pa tudi predsednik Drushtva arhitektov Jugoslavije.

Ker pa osnovanje Arhitekta ni bilo po volji ministru Machku, je ta Ivanshku in Fürstu odredil drugi delavni mesti izven Slovenije. Ivanshek se je pregonu izognil 8, Fürst pa je spomladi 1951 zhe na novem delovnem mestu, v Zemaljsko projektivnem poduzeæu Sarajevo, z nalogo voditi skupino slovenskih arhitektov pri izdelavi projektov za Tovarno celuloze in natron papirja v Maglaju s spremljajochim stanovanjskim kompleksom. To je bila zopet povsem nova naloga.

Zahtevali so razdrobljeno strukturo tovarnishkega kompleksa za primer zrachnega napada. Industrijski objekti so zasnovani na modulu 5 m. Nosilna konstrukcija je betonski skelet, ki je vlit v tipizirane opazhe. Ostreshja so montazhna betonska predalchja. Streha je konstrukcija Monta nosilcev s salonitno kritino. Vsa polnila so vlita iz granulirane zhlindre, ki predstavlja na tem podrochju odpadni material. Vse fasade so brez ometa, z vidno strukturo materiala. Prvotno so tovarnishki kompleks zgradili z okni, kasneje pa so okna zazidali, da bi imeli vsi delavci, tudi nochna izmena, enake delovne pogoje. Vechizmenskemu delu so prilagodili tudi stanovanjske tlorise za delavce tako, da je bil nochni del zelo oddvojen od dnevnega. Celotni industrijski kompleks Maglaj predstavlja harmonichno zasnovano celoto, ki se je do danes zhe shtirikrat shirila.

“Ko si prishel v tovarno, si imel obchutek, da si prishel v lepo, zanimivo strukturo razlichnih objektov, poti, zelenja. Veselje je priti v tako tovarno. Kot pot v cerkev - da se pripravish na to, kam gresh, da se zresnish in imash pravi pristop tudi do dela.” 9

V Maglaju je Fürst predlagal Ravnikarju, da zasnuje regulacijski nachrt za naselje. Ravnikar je zasnoval nachrt, ki je temeljil na konceptu mahale, naselja, ki se razprostira tako dalech, kolikor se slishi glas mujezina z vrha minareta v centru mahale. Realiziran je bil le del tega projekta.

Za Maglajem je Fürst gradil v tem chasu she nove industrijske komplekse: dva v Banja Luki in enega v Drvarju. Tovarna celuloze za viskozo v Banja Luki ima obliko podkve, medtem ko so delovni procesi v tovarni celuloze in papirja v Drvarju zdruzheni v enem bloku, kar je najkrajshi mozhni nachin povezave posameznih tehnoloshkih faz in tedaj predstavlja novost na podrochju projektiranja industrijskih objektov tako pri nas kot tudi v tujini.

V tem obdobju so bila pogosta potovanja v tujino (Francija, Japonska, Finska, Shvedska, Nemchija, Avstrija), z namenom pridobiti najboljshega ponudnika za strojno tehnologijo, ki je pri nas v tistem chasu skorajda nismo imeli.

Naloga arhitekta je bila na podlagi analiz tehnologije, energetike, strojnishtva, materialov, razsvetljave, psihologije delavcev in posledic gradnje za okolje zasnovati koncept celote in ga voditi.

“Moja naloga je bila tako dolgo sodelovati s predstavniki tehnologije, strojne opreme in gradbenishtva, da smo dobili harmonichno celoto. To je bilo vedno novo. V nalogi se dá z intenzivnostjo in z zheljo po pravilnosti dosechi uspeh.” 10

Tedaj so na podrochju Jugoslavije dejansko uvajali nove konstrukcije: betonsko predalchje za streshne nosilce, streho v obliki chrke V ter prefabricirane elemente za ograje, ki so she danes v uporabi.

Kot predsednik Zveze drushtev arhitektov Jugoslavije je Fürst v tem chasu zasnoval tudi razstavo jugoslovanskega gospodarstva v Izmirju (Turchija, 1952-53), razstavo jugoslovanske arhitekture, ki je obshla Oslo, København, Stockholm, Varshavo, London in Ljubljano (v sodelovanju z Majdo Dobravec in Vladimirjem Sedejem, 1959), ter organiziral razstavo Finske arhitekture pri nas, za kar so ga Finci nagradili s chastnim odlikovanjem (1960).

 

PRELOMNA LETA 1954-1967

Arhitekt Fürst se je po izkushnji s Hitrogradnjo in z industrijo v Bosni leta 1954 vrnil v Slovenijo, kjer se je zaposlil v Projektivnem podjetju Kranj.

Politichno ozrachje v Jugoslaviji se je v tem chasu razvijalo v smeri lochitve gospodarstva od drzhavne uprave, kar je sprozhilo postopno uveljavljanje trzhnih zakonov, in v smeri t.i. socialistichne demokracije, kar naj bi pomenilo, da je zagotovljena samouprava na vseh podrochjih druzhbenega zhivljenja, tako na prosvetnem, kulturnem kot socialnem podrochju. To je bil tudi chas uveljavljanja chetrte oziroma prve po vojni izsholane generacije arhitektov, ki je z organizacijo posvetov, razstav in natechajev she bolj razgibala arhitekturno prizorishche. In res je, da smemo na leta 1955/60 gledati kot na prelomna,11 saj je to chas, ko se tudi pri nas na podrochju arhitekture zachno rahljati toge funkcionalistichne spone, ko je moderna arhitektura Alvarja Aalta in se poudarja pomen dinamichnega elementa v arhitekturi 12 ter vpliv lokalne tipike.

Arhitekt Fürst je prav v tem chasu z uveljavitvijo prek natechajev dobil in gradil v Sloveniji tri objekte, ki so izraziti predstavniki te dobe ter se po svoji kvaliteti in pomenu uvrshchajo v sam vrh takratne slovenske arhitekture. Ti objekti so: Osnovna shola v Strazhishchu pri Kranju (1954-59), vrstne hishe na Perichevi ulici v Ljubljani (1957) in stavba Gozdnega gospodarstva na Bledu (1958-60).

Leta 1954 je bil ob posvetovanju z naslovom Od stare k novi sholi razpisan tudi natechaj za sholo, ki bi sledila novim ugotovitvam na podrochju izobrazhevanja. Ta tematika je bila zhe nekaj chasa aktualna tudi drugod po svetu (vsaj od Gropiusovega Bauhausa iz leta 1925 dalje) in je bila tudi izpostavljena leta 1951 na VIII. zasedanju CIAM-a v Angliji. 13

Za razliko od stare, togo zasnovane shole naj bi bila nova bolj razgibana in naj bi omogochala tudi ustreznejshe oblikovanje sholskega okolja, pri chemer je sedaj otrok sredishche oblikovanja sholske zgradbe, medtem ko je stari nachin izobrazhevanja temeljil na togem stavbnem sistemu in vzgoji. Uposhtevati je bilo potrebno neposreden stik z naravo in pravilno osvetljevanje prostorov. Nova nachela individualne vzgoje v sholah po svetu in chimvechja sproshchenost v oblikovanju pouka sta zahtevala razred novih dimenzij, tako da se je pravokotna oblika razreda priblizhala kvadratu.

Fürstova osnovna shola v Strazhishchu pri Kranju je realizacija zmagovalnega projekta na tem natechaju. Kmalu je postala vzorchni model za gradnjo novih shol po vsej Jugoslaviji. Sholski kompleks se razprostira na ravnici v skrbno zasnovanem parku. Shtirje sklopi: pritlichni pavilijon za najnizhjo stopnjo, centralni nadstropni objekt z ostalimi razredi in pisarnami, obe telovadnci ter oddelek za kabinetni pouk so bili grajeni postopoma in so v igrivi medsebojni komunikaciji. Streha pritlichnega pavilijona je mehko vzvalovana. Vsi razredi so dvojno osvetljevani. Ob vstopu v notranjost objekta zhe sicer prisotno prostorsko dinamiko dodatno naglashajo polikromatichne stenske strukture. V tem primeru je shola resnichno kakor podaljshek dnevne sobe, kot pravi Fürst sam. V chasu do leta 1967 so bile po Fürstovih nachrtih zgrajene she shole v Zgornjih Gorjah, v Trzhichu in v Mojstrani.

Leta 1956 je bilo v tedaj she nedograjeni stavbi Kozolec arhitekta Eda Mihevca v Ljubljani organizirano vsejugoslovansko posvetovanje o stanovanjski gradnji, katerega namen je bil prikazati takrat dostopno tehniko, ekonomiko in kulturo ter pridobljene izkushnje na tem podrochju. Cilj je bil prehod k industrijskemu nachinu gradnje, ki naj bi omogochal ustvariti stanovanje, prilagojeno nashim takratnim pogojem, mozhnostim, sposobnostim in nazorom. Najboljshi projekti natechaja za vrstno hisho z neto povrshino 70-100 m2, ki je bil ob tem razpisan, so bili zgrajeni kot provizoriji v merilu 1:1 z vso notranjo opremo. Natechaj je narekoval, da se na samem gradbishchu predvidi le zidava nosilnih sten, ostali elementi pa naj omogochajo polmontazho pri vgrajevanju oziroma prefabrikacijo pri izdelavi. 14

Obstojeche Fürstove vrstne hishe na Perichevi ulici v Ljubljani, kjer je tudi arhitektovo stalno bivalishche, so se na natechaju uvrstile sicer na drugo mesto, vendar so bile edine realizirane. Zasnovane so po principu prechnih nosilnih zidov. Severna, vhodna fasada je stroge kompozicije in zidana, juzhna, vrtna pa popolnoma montazhna in barvano razigrana v kombinaciji rumene in rdeche barve. Streha je (podobno kot v paviljonih strazhishke shole) rahlo vzvalovana. Stropovi so iz prednapetih opechnih montazhnih nosilcev. Domiseln je tudi sistem ogrevanja po principu zrachnega gravitacijskega gretja z dovodom svezhega zraka. Notranjost je dinamichno razgibana z etazhnimi zamiki, ki jih je tako spretno gradil zhe Adolf Loos. Pot, ki nas vodi skozi hisho, pa je kakor citat Josefa Franka 15, ki je zhe leta 1931 poudarjal logiko poti v hishi, grajeno na dozhivljajski pestrosti. Dnevni prostor, ki predstavlja osrednji del pritlichja, se v nivojih odpira proti vrtu, ta pa prek velikanske zasteklene povrshine narekuje notranje razpolozhenje. Kuhinja in jedilni kot sta nekoliko privzdignjena nad dnevnim prostorom. Stopnishche je leseno.V medetazhi je kopalnica, zgoraj so spalni prostori in kabinet. Okna v pritlichju so razporejena tako, da prihaja svetloba v dnevni prostor iz obeh smeri, severne in juzhne, kar mu daje preglednost in dinamichni poudarek. Ta objekt predstavlja she danes enega najkvalitetnejshih primerov vrstne hishe v Sloveniji. Odvod tosmernega sochasnega razmishljanja so tudi montazhne vrstne hishe v Shkofji Loki, na Bledu in v Kranju ter serija vechstanovanjskih stolpichev, zasnovanih na modulu 60 cm, ki stojijo v Ljubljani (Glavarjeva, Prekmurska, Kotnikova ulica) in Mariboru, oboje pod oznako TERM, kar je v bistvu kratica za princip montazhne fasade s termalno izolacijo.

Tretji uspeshni natechaj Danila Fürsta v tem chasu predstavlja zmagovalni projekt za stavbo Gozdnega gospodarstva na Bledu, ki je nastajala med leti 1958-60, torej vzporedno z Ravnikarjevo obchinsko stavbo v Kranju.

Objekt je lociran na krizhishchu ob glavni cesti na Bled. Tlorisno zasnovo sestavljajo trije deli: pisarnishki del z glavnim stopnishchem, ki je orientiran proti glavni cesti, sejna dvorana s stranskim stopnishchem in hishnishkim stanovanjem ter restavracija, ki povezuje oba kraka. Pisarnishki del je strogo zajet v pravokotnik, s centralnim hodnikom, od katerega se levo in desno nizajo pisarne. Razporeditev skeletne konstrukcije arhitekt spretno izkoristi za vgrajevanje pohishtva. Edini dinamichni element v tem delu je stopnishche, ki se pod nepravilnim kotom zasuka proti vhodnim vratom. Dalech od pravih kotov pa je zasnovan tloris dvorane, ki kot nepravilni shestkotnik s svojimi stranicami rushi celo strogo geometrijo pisarnishkega trakta in dolocha lego objektu s hishnishkim stanovanjem, ki raste iz nje. Prostor, kjer se nahaja pomozhno stopnishche, pa je celo dobeseden trikotnik. Tovrstne geometrijske dinamike nasha dotedanja arhitektura ni poznala. Zanimiva paralela z Ravnikarjevim dvoranskim objektom obchine Kranj pa se kazhe pri oblikovanju vhoda, ki ga oba arhitekta postavita nesimetrichno in ga shkatlasto izbochita iz fasadne linije. Tu gre Fürst she dlje, saj deformira “shkatlo” v smeri proti glavni cesti. Zgovorna je tudi kombinacija materialov na Fürstovi fasadi, saj so manj pomembni kraki kompleksa iz lahkih salonitnih elementov, medtem ko vhodni, sredishchni del prizemlji tezhka kamnita fasada, ki v predelu restavracije preide v fasado iz glazirane opeke.

Zaradi funkcije, drzne konstrukcije in pomena, ki ga ima Ravnikarjeva stavba v Kranju, je sploshno priznana in cenjena kot vrhunec in prelomna tochka tega zhe sicer prelomnega obdobja, medtem ko je Fürstov zazelenjeni objekt Gozdnega gospodarstva na Bledu javnosti praktichno nepoznan, cheprav vsebuje vsaj toliko “prevratnih” elementov kot oni drugi, le da ti niso tako krichechi, ampak se skrivajo bolj v notranjosti, v tlorisu.

“Arhitektura mora biti ljubezniva in radostna, ne pa bahashka,” pravi Fürst.

Opis teh treh kljuchnih objektov, shole, stanovanja in upravnega poslopja, nam prikazhe arhitekta Fürsta kot enega pionirjev nashe povojne arhitekture, ki je dosegla vrh v obdobju 1955-60.

Dinamichni element, ki je prisoten v vseh treh objektih, je zgovoren odraz mishljenja in delovanja chloveka, ki sedaj zhe praviloma premaguje razdalje z avtomobilom ali letalom. Fürst gradi na sistemu odnosov med elementi - na strukturi. S temi tremi objekti je nevede zachetnik smeri slovenskega strukturalizma, ki je dejansko sochasen pojavu strukturalizma v Evropi. Pojav strukturalizma v Evropi izvira direktno iz polemike med CIAM-om in mlajsho generacijo arhitektov, zbrano okoli skupine Team X iz leta 1953 (shola v Strazhishchu - natechajni projekt- 1954), ko ti izrazijo nestrinjanje z dogmami Atenske listine in se zavzemajo za mehkejsho inachico modernizma, kjer posebno pozornost posvechajo pojmom “pripadanje” in “identiteta”. Tezhishche evropskega strukturalizma predstavljajo v 60-ih letih arhitekti, zbrani okrog nizozemske revije Forum z Aldom van Eyckom in Hermanom Hertzbergerjem na chelu. Do dokonchne prevlade idej te skupine pride leta 1959 v Oterlooju, takrat pa so stali zhe vsi trije obravnavani projekti arhitekta Danila Fürsta.

Poleg omenjenih treh objektov je Fürst v tem obdobju gradil she Tovarno za selekcijo zhita v Subotici, tovarno za predelavo sadja Titel, nadstropni objekt Predilnice in tkalnice v Trzhichu, telefonsko halo Iskra v Kranju z lochnimi shedi ter stolpnico terapije v Rogashki Slatini. Slednja predstavlja delikaten poseg, saj je umeshchena v klasichni zdravilishki kompleks vzdolzhno razlozhenih objektov.

Arhitekt Fürst pojasnjuje odlochitev za vertikalo s stalishcha racionalnejshih vertikalnih komunikacij in s tem povezane manjshe tlorisne povrshine posamezne etazhe. Stolpnica je odraz takratne miselnosti, ko so se za ta tip objekta navdushevali shtevilni kraji po Sloveniji, saj je predstavljala neke vrste simbol napredka.16

 

OBDOBJE 1967-96

Konec shestdesetih ter v sedemdesetih letih se Fürst vkljuchuje v zdruzhenja, kot so: Poslovno zdruzhenje Consortium (kjer je bil direktor), ki v tistem chasu povezuje osem najmochnejshih projektivnih podjetij v Sloveniji, Podjetje za svetovanje in inzheniring ter Rudis inzheniring kot zadnje delovno mesto.

Tedaj je imel Fürst tudi predavanje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani na podiplomskem shtudiju na temo montazhne gradnje v okviru Svobodne katedre.

V tem chasu je povezan z akcijo Sto shol v Sloveniji, v kateri je vodil skupino petnajstih projektantov pri snovanju sholskih zgradb po Sloveniji, hkrati pa projektiral shole po celi Jugoslaviji: ljudska shola za Stari Zhednik pri Subotici, shola med Paliæem in Subotico ter pet shol v Panchevu.

Leta 1967 je skupaj s sinom Janezom izdelal idejni nachrt za garni hotel nad Sv. Shtefanom v Chrni gori, ki ga je kasneje projektiral Ravnikar.

Istega leta je Fürst prav tako v sodelovanju s sinom Janezom dobil tretjo nagrado na natechaju za turistichno naselje v Budvi.

Sodelovanje z Ravnikarjem je bilo tudi pri zachetni fazi gradnje hotela Creina v Kranju, kjer je Fürst ustanovil upravni odbor in organiziral oskrbo terena.

Konec shestdesetih let prezhivi Fürst dalj chasa v Libiji, kjer organizira in vodi skupino projektantov za nadzor gradnje stanovanjskega naselja v Tripoliju ter v sodelovanju z arhitektom Gasparijem zasnuje idejni projekt za Televizijo Benghazi, ki pa ni bil izveden.

Leta 1974 je sodeloval pri natechaju za osnovno sholo Prezhihov Voranc v Ljubljani, kjer je bil njegov projekt odkupljen.

Najpomembnejshi projekt v tem chasu je gotovo kompleksna shtudija Industrijska gradnja stanovanj iz leta 1976, ki si prizadeva spremeniti temelje pojmovanja in pristopa k industrijski gradnji pri nas. S ciljem pridobiti na kvaliteti, ekonomichnosti in serijski proizvodnji je skupina projektantov v okviru Poslovnega zdruzhenja Consortium pod vodstvom Danila Fürsta zasnovala montazhne celichne enote shirine 2.4 m (dimenzija ki jo je she mozhno transportirati po nashih cestah), ki so kompletno izdelane v tovarni in se na klasichno zidane temelje sestavljajo poljubno-horizontalno ali navpichno. Osnova celic sta dva razlichna nosilna konstruktivna sistema: kovinski in betonski. Iz teh enostavnih elementov je mozhno zasnovati tako individualne in vrstne hishe kot tudi bloke, soseske, vrtce, shole in administrativne objekte. Projekt je bil pripeljan do stopnje prototipa, potem pa se je zaradi nasprotovanj nekaterih gradbenih podjetij, chesh da bi na ta nachin morali odpustiti prevech fizichnih delavcev, stvar izjalovila.

Fürst je bil v tem chasu tudi chlan mnogih natechajnih zhirij po celi Jugoslaviji, in sicer: v Zhireh za sholo, v Kranju za ureditev centra, v Beogradu za vojno ministrstvo, univerzitetno knjizhnico in bolnishnico, v Zagrebu za tiskarno Vjesnik, v Skopju za zgrado Centralnega komiteja, v Prishtini za mladinski dom, v Budvi za celotno zasnovo turistichnega dela ter v Bovcu za turistichno naselje.

Leta 1981 se arhitekt Fürst upokoji.

V letih 1981-96 prevladujeta v njegovi arhitekturi dve popolnoma razlichni smeri razmishljanja. Ukvarja se namrech s projektiranjem smucharskih zhichnic na eni ter s sakralno arhitekturo na drugi strani.

Fürst je v sodelovanju z avstrijsko tovarno Girak avtor desetih projektov zhichnic po takratni Jugoslaviji, med katerimi je bila vechina tudi izvedenih.

Leta 1983 je projektiral in organiziral gradnjo dvosedezhnice ter spremljajochih objektov Zvoh na Krvavcu. Na zagrebshkem smuchishchu Sljeme je postavil tedaj pri nas prvo trosedezhnico s spremljajochimi objekti. Sledijo projekti zhichnic za Staro Pechino ob bolgarski meji, za turistichni center Pech v Metohiji, za Konjski Obor v Chrni Gori, za Babin Zub, za Kopaonik ter za letno smuchishche v Beogradu. Leta 1991 je bila pod Fürstovim vodstvom izvedena na Shar planini najtezhja dvosedezhnica v Evropi (statik prof. Svetko Lapajne). Zadnji v nizu teh projektov je bil predlog za rekonstrukcijo enosedezhnice v dvosedezhnico na Veliki planini leta 1992.

V osemdesetih letih, vzporedno z rahljanjem starega politichnega sistema, she bolj pa po osamosvojitvi leta 1991, si sledijo narochila za obnovo starih ali gradnjo popolnoma novih cerkva v Sloveniji.

Zhe leta 1982 je Fürst zasnoval zhupnijsko cerkev v Kisovcu (lokacija zanjo pa je bila dolochena zhe leta 1968), ki je danes, razen opreme, izvedena po njegovih nachrtih. Osnova je centralni prostor, ki ga je mozhno s pomichnimi stenami pregraditi v tri manjshe. Tako se vernik v cerkvi nikoli ne pochuti zgubljenega, kakor je to obichajno v velikih cerkvah.

Leta 1977 je postavil v Grosupljem novo zhupnishche ob cerkvi, katere avtor je njegov pokojni sin Janez Fürst. Prav tako po pokojnem sinu je leta 1982 dokonchal cerkev franchishkanov v Petrichevcu pri Banja Luki. Danilo Fürst je avtor notranje opreme, ki jo sestavljajo: oltar, klopi, tabernakelj, ambon, spovednice in lesen strop, zraven pa je leta 1984 sprojektiral nov zvonik.

Istega leta je dobil tudi narochilo za prenovo fasade katedrale v Banja Luki ter hortikulturno ureditev okolice.

Leta 1991 je zasnoval cerkev z zhupnishchem v Motikah pri Banja Luki. Izvedeno je le zhupnishche, saj je gradnjo cerkve preprechila vojna.

Sem spada she predlog za sanacijo cerkve v Retechah, katere avtor je Oton Jugovec. Realiziran je bil steklen vetrolov.

V natechaju za novo cerkev v Hrushici pri Jesenicah Fürst predlaga krizhev pot ob kozolcu, eliptichen trg ter cerkev s samostojno stojechim zvonikom.

“Vsaka pot do cerkve te mora osvoboditi vsakdanjega zhivljenja.V cerkev morash priti ochishchen, da se dejansko lahko posvetish pravim mislim.” 17

Na Brezju je leta 1995 naredil shtudijo ploshchadi za 15.000 vernikov, rekonstruiral staro mezhnarijo, kjer je obchasno bival akademik Anton Trstenjak, napravil oltarni krizh v modulu 7 (Marijino shtevilo) in oblikoval pokopalishche franchishkanov.

Od leta 1994 do danes pa ga zaposluje Plechnikova cerkev v Shishki, za katero je dozidal portik nad juzhnim vhodom v cerkev, pri chemer je uporabil na novo odlite Plechnikove betonske stebre z Zhal, mishljene kot poklon Plechniku. Streha je lesena in krita z bakreno plochevino. Vetrolov je zasteklen in zashchiten s kroparskim delom, ki ga je po nachrtu arhitekta Fürsta skoval mojster Adam Krzhishnik. Fürst je tudi avtor vechnamenske dvorane ob cerkvi, ki zajema kapelo, vechnamenski prostor z avlo in sanitarijami. Stavba je iz rdeche fasadne opeke, v notranjosti pa je macesnova stenska obloga in oprema.

Trenutno Fürst sodeluje pri prenovi Plechnikovega Doma tretjerazrednic v Shishki, ki jo adaptira v Franchishkov shtudentski dom za 50 shtudentov.

 

ZAKLJUCHEK

Arhitekt Danilo Fürst je vsestranski in neumoren raziskovalec, chigar ustvarjalni opus posega na podrochja stanovanjske, industrijske, administrativne, sakralne arhitekture, od chistih oblikovalskih reshitev (pohishtvo, kroparski izdelki, pechnice), reshevanja kompleksnih tehnoloshkih, komunalnih, ekonomskih in organizacijskih problemov (n.pr. zhichnice) do hortikulturnih ureditev in celo gradnje cest. Na vseh teh shtevilnih podrochjih Fürst dosega vrhunske rezultate, uvaja nove tehnologije in raziskuje nove mozhnosti, kar mu odreja na podrochju razvoja slovenske arhitekture posebno mesto.

Kot zvest Plechnikov uchenec v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju (1935-45) sledi vzoru Plechnikove shole, vendar nikdar eklektichno. Zhe v teh letih so njegova dela polna inovacij in drznih reshitev (na primer pri stavbi Kulturnega doma na Bledu). V situaciji , ki jo je narekoval chas po drugi svetovni vojni, pridejo do izraza predvsem arhitektove organizacijske in vodstvene sposobnosti (Kidrichevo, Hitrogradnja). Temu sledi odhod v Bosno, kjer je glavna preokupacija industrijska arhitektura, zopet povsem novo podrochje, ki od arhitekta zahteva tudi poznavanje industrije in tehnoloshkih zakonitosti (tovarne v Maglaju, Banjaluki in Drvarju). Leta 1954-67 predstavljajo zrelo obdobje Fürstovega ustvarjanja in se vezhejo tudi na njegove najboljshe reshitve: Osnovno sholo v Strazhishchu pri Kranju, vrstne hishe na Perichevi ulici v Ljubljani ter stavbo Gozdnega gospodarstva Bled. Ugotavljamo, da je z realizacijami teh objektov Fürst eden zachetnikov slovenskega strukturalizma, ki je tedaj sochasen evropskemu.18

Eden najpomembnejshih nerealiziranih projektov iz naslednjega obdobja je sistem industrijske gradnje stanovanj iz leta 1976, ki bi she danes zasluzhil revizijo in realizacijo, saj tu Fürst zdruzhuje svoje dolgoletne izkushnje na stanovanjskem in industrijskem podrochju v sistem, ki bi za nashe gradbenishtvo in industrijo pomenil velik korak naprej in morda zachetek popolnoma novega obdobja.

V zadnjem chasu je glavna Fürstova preokupacija sakralna arhitektura.

Poleg nashtetega je bil Fürst aktiven chlan in vodja arhitekturnih zdruzhenj po Sloveniji in Jugoslaviji, organiziral je shtevilne razstave in posvetovanja ter bil chlan mnogih zhirij arhitekturnih natechajev.

S svojim bogatim prispevkom k razvoju slovenske arhitekture se arhitekt Danilo Fürst uvrshcha med najvidnejshe predstavnike slovenske arhitekture dvajsetega stoletja.

______
1 France Stelc, Ljubljana kot umetnishko sredishche, Kronika slovenskih mest V., 1938, sht.4.
2 France Shijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Ljubljana, 1961.
3 Kenneth Frampton, Modern Architecture, London 1992, str. 79.
4 Iz pogovora z arhitektom Fürstom, dne 11.9.1996.
5 Peter Krechich, Jozhe Plechnik, Ljubljana 1992, str. 287, 308.
6 Ta Fürstov stol je bil na razstavi Plechnikovih del v Parizu po pomoti prikazan kot Plechnikov. Po Fürstovem posredovanju so ga umaknili s prihodnjih razstav.
7 Iz pogovora z Danilom Fürstom dne 20.9.1996.
8 V bistvu je Ivanshka reshil Fürst, ki ga je na pogovoru z javnim tozhilcem branil, da je she shtudent arhitekture in da v vojashkem projektivnem biroju v Beogradu, kamor so ga hoteli poslati, ne bi mogel dokonchati shtudija.
9 Danilo Fürst v pogovoru dne 17.9.1996.
10 Danilo Fürst, prav tam.
11 Fedja Koshir, O slovenski arhitekturi, AB sht.13, 1978, str.3.
12 Glej prispevek Mitje Jernejca, Danashnje nachrtovanje, Arhitekt sht.23, 1958, str.33-34.
13 France Ivanshek, VIII. CIAM - o vzgoji arhitektov, Arhitekt, 1954, sht.11, str.48-49.
14 Stan za nashe prilike, Ljubljana, 1957.
15 Josef Frank, Hisha kot pot in trg; N.Koselj, Seminarska shtudija leta 1988, povzeta po Frankovem chlanku (Baumeister 29, 1931, str.316).
16 Glej: Akant (2), Ljubljanske stolpnice, Sinteza sht.7, 1967, str.79-82.
17 Danilo Fürst v pogovoru dne 17.9.1996.
18 Podobno razmishljanje v tem chasu kazhe tudi Edvard Ravnikar, vendar prvotno predvsem v urbanistichnih zasnovah (Strnishche, Kranj).
 
_______
Slikovno gradivo: Zaradi slabih reprodukcij nekatere slike she niso vneshene. (Op. ur.)
 
 

SLIKE:

Diplomska naloga, perspektiva, 1935
Promenada ob blejskem jezeru, 1938-39

 

 

Montazhna hisha - zgrajena v osmih dneh, 1949
Osnovna shla Strazhishche pri Kranju, 1953-59

 

Osnovna shla Strazhishche pri Kranju, 1953-59
 
 
Gozdno gospodarstvo Bled, 1958-60