Revija SRP 21/22

Marko Novak

PLAZHA VSEH SREDIN
(cikel pesmi)
 
KADAVER
 
Jaz padam, padam, padam
pod kroshnjo sochnih, vechnih listov cheshnje
k svilnati, zeleni in pomladni travi,
padam hlod k svojemu podrastju,
dezhna kaplja, zhiva le takrat, ko umira,
padam z oblakov v morski prah,
jaz se spotikam prek gub telesa
in drsim po rastochi pleshi v razporek
med lasmi pochesanimi na precho,
jaz padam, padam v neznani svet
pod belo svezhe zlikano rjuho,
razpadam krava v kost, v kravjo moko
in prek ust telichka padam v kravo,
padam zharnica z lestenca pod kredenco,
v sebi padam dan pod nozh nochi,
listje odpadam z debla svojega telesa,
kamen se drobim od skale
in se pretapljam, svinec, v tekochino,
veter v tishino, val v gladino,
kot sonce pregorelo od opoldneva
padam v hladno, nochno senco,
in sem kadaver, ki odpada z ogledala,
kot bi od tam nazaj vpadal vase,
da si pregriznem ustnico z zlato plombo,
in kot vsak smrtnik v trebuhu razmesarjen
chez strt glezhenj, chez koshcheno ramo
padam tudi sam zvecher v spanec.
 
 
REKA
 
Nichesar se v tem derochem toku chasa,
v tej grabezhjivi, jemljajochi reki z dolgimi rokami,
ki krade z obale, iz hranilnika kovance
in nas zapravlja do drobizha v neznance,
nichesar se v njeni strugi, ki je grozech kazalec
le v eno, zmeraj v eno, vedno v eno smer
ne postoji ne zaustavi, isto ne ohrani,
niti list na veji, las na glavi, kaplja v pushchavi,
telo, ki stoji na travniku kot hisha,
pa se mu trava izmika, da vase pada,
niti roka se ne zadrzhi na trupu,
ki iz brzic obupno ishche in grabi
na bregu vejo, palico ali trstiko,
a vse izruva, kar v splozko dlan zagrabi,
niti trenutek tvojega velichastnega pobega
chez svoj lastni prag v samopozabi
ne zaustavi te strashljive minljivosti vsegá,
ki se za hip v tebi ustavi, te zazhari,
v upanju, v veri, v svechavi,
potem pa te za vedno utopi v daljavi,
te za vekomaj iz tebe samega izseli,
da nich ne vesh, ne kdo ne kje,
kdaj in kako se sploh she kaj zbudi.
 
 
EMANCIPIRANKA
 
Kakor kakshna srednjeevropska manekenka
si, Ljubljana, osvobojena svojega tirana.
Zhe z novimi v Trstu kupljenimi cheveljci
s petkami prebadash enaindvajseto stoletje.
Na svezhe si, blondinka,
shprican beli pramen na koncu chrnih las Evrope.
Po tvojih ulicah in cestah hodim
kot kateter, ki ti potuje skozi krvne zhile, in ti sodi,
ter sem ob tebi, gospodichna, tudi sam pacient,
ki mu Ljubljanica na svojo vodno ploshcho
z rdechimi strehami rishe krvno sliko
ter z golobjimi peresi pishe diagnozo.
In che si podjetnica, novopechena,
chez ves teden zhiva, polnokrvna, delovna, bogata,
si na sonchni, sveti, dan, v nedeljo,
kot le moderna doba ob umiranju svojega tedna
prazna, pusta, emancipirana in sama.
 
 
ZARATUSTRI
 
Kot dve, Andrej, sva Zaratustri,
dva izgorela shizofrena norca,
dva Merkurija, dva prevaranta lastnih rojenic,
dve mushici, poblazneli od kozmichnega vina,
pobegli iz vseh umobolnic svojega chasa,
ko si ob izzivanju grmenja,
vpricho smrti, stare chrne krave,
chez nitko trgajochih se, oblastnih oblakov,
odvezujeva vezalke gravitacije,
da strmoglavljava s krili,
razshirjenimi rokami v letalskem plesu,
kot shtuki, vrtoglavi vsebini,
skozi tunela, skozi lastni formi,
skozi reshilna in prisilna jopicha strahu,
in pristajava na drugo stran, na pisto
skozi carinsko proceduro ognja,
in si bosa v dushah od narave,
zharecha v svojih jajcih,
z bombami Resnice v zhepih
ter minometi svetega na ramah,
ob igri, kdo bo spustil daljshega,
prereshetujeva sposojeni okostji,
ter zastrupljava vse konchno v ozrachju,
ko srebava rdeche vino iz sonchnih zhil
ter piknikujeva v brezchasju
s plini odprte blazhenosti
in rafali odtrganega smeha.
 
 
PLAZHA VSEH SREDIN
 
Le tu ter tam, in kdaj pa kdaj,
v kakshni luknji, ki kot razodetje
drzno prishtrli iz senc
palmovih listov, let nashega zhivljenja,
skozi rezhe grabelj in oblakov,
nashih mej in nas, okopov,
v smetnjaku chiste percepcije,
nam je brez ochal in brez kopalk
dovoljeno zdrsniti z roba,
pasti s podstavka v zavesti,
in tam izplavati iz nejasne vode,
ponikniti razumu skozi pesek,
da si na plazhi vseh sredin
v oseki vechnega trenutka
pred prebuditvijo chuvajev chasa
posonchimo umrljive delchke kozhe,
da tu in tam, ter kdaj pa kdaj,
s te iste, skrivne, tuje plazhe,
z ribishko palico in vabo svojega bitja
ujamemo v morju, iz mraka,
kjer smo prej obupani jechali,
kakshno sardino, luch, orado smisla,
da smo potem nazhrti ribje hrane
spet lazhje pahnjeni v valovanje.
 
 
BREZ VSEGÁ
 
Vse bolj in bolj mi barchice odgovorov,
papirnate in male, izginjate v noch,
in kri se mi z oseko v zhilah nizha,
ko me razgaljene strasti valov,
sirene, snezhno bele rjuhe od ondod
vse dalj in dalj stegujete jeziku oceana,
da se vsebina sebi nepoznana
pretihotapljam skozi rov spoznanja
svojega kratkega z galebi in vetrovi,
s shampanjcem iz globine, pirovanja,
in se sukanec oblechen v skafandru
vlechem skozi vecherno, stiskajoche se uho,
in gledam skozi prste oleandru,
zachuden, bos s palube vprashanja
na cholnu sebe, svojega povrshja
chez perspektivo svojega vsakdana
v neskonchno sidro brez vsegá.