Revija SRP 21/22

Marko-Mitja Fegush

 

ETICHNE IN DEONTOLOSHKE RAZSEZHNOSTI USTVARJANJA ARHITEKTA DUSHANA GRABRIJANA

 

Dushan Grabrijan se uvrshcha med prve tri arhitekte, ki so na slovenski univerzi konchali shtudij v sholi profesorja Plechnika. Iz knjige Srechanja s stavbarji arh. Pavla Göstla razberemo, da sta leta l924 poleg Dushana Grabrijana diplomirala le she Franc Tomazhich in Dragotin Fatur. Iz drugih virov je mogoche razbrati, da naj bi prof. Plechnik slednjega prepustil prof. Vurniku, da bi tudi ta kot ustanovitelj oddelka imel svojega diplomanta. Tako je prav na zachetku obdobja, ki ga dr. Damjan Prelovshek oznachuje kot heroichni chas slovenske moderne arhitekture, v kateri sta vzporedno delovali dve razlichno usmerjeni sholi, namrech Vurnikova in Plechnikova, dogodilo, da se je med razlichno talentiranimi in opredeljenimi arhitekti iz prve generacije ljubljanske shole za arhitekturo pojavil Dushan Grabrijan, dovolj samosvoja osebnost, da mu Ljubljana, blizhina in utesnjenost “obeh shol oziroma bregov”, kot pishe Göstl, ni ustrezala za nadaljnjo raziskovalno in ustvarjalno pot. Srechno nakljuchje, mogoche pa tudi dejstvo, da se je Grabrijan od rosnih let sam prebijal skozi zhivljenje, je vplivalo, da se je lahko odlochil za samostojno pot arhitekta-analitika, pedagoga, misleca-urbanista ter da so ga enakovredno zanimali razlichni vplivi in sedimenti, ki so vplivali na razvoj moderne arhitekture. Zelo zgodaj je zaznal esencialnost ljudske arhitekture in njeno dusho, njeno organichnost in harmonijo in izoblikoval merila in metode preuchevanja ter na podlagi teh izoblikoval kriterije za njihovo vrednotenje. V nasprotju s Plechnikom, ki se je raje kot pri ljudski arhitekturi svojega okolja napajal pri starejshih sedimentih (etrushchanskih) in ki ga je v arhitekturi zanimal njen “kiparski” del, v chemer je soroden, chetudi svojsko drugachen od Meshtroviæa ali od Gaudija, se je Grabrijan zanimal za organichno, konstruktivno jasno in prvinsko arhitekturo, njeno socialno in ekoloshko noto. Grabrijanova zasluga je, da smo bolj po nakljuchju, pa she to za kratek chas, dobili plodovitega modernega analitika sodobne arhitekture, urbanizma in krajinskega nachrtovanja ter ljubeznivega sodobnega pedagoga in plodovitega pisca, chigar dela se uvrshchajo ob bok sodobne strokovne literature na tem podrochju. Trpko prizadetost in izkushnjo, ki je ochitna pri Omahnu in je vplivala na starejsho, verjetno pa tudi na kasnejshe generacije arhitektov in je nemalokrat vplivala na obchutljive profesionalnoetichne odnose v stroki, kot tudi v prostoru med stroko in javnim zhivljenjem, je Grabrijan zamenjal za produktivna prizadevanja in avtentichno skrb za mnogoplastni razvoj stroke v arhitekturi, za afirmacijo bogastva nacionalnih arhitektur in oznachevanja tega bogastva v prostorih, ki jim pripadamo.

Za nasho revijo, ki se ukvarja tudi z vprashanji vrednotenja, profesionalnosti v kulturi, etichnimi in deontoloshkimi razsezhnostmi ustvarjanja, predstavlja pojav Dushana Grabrijana univerzalni primer etichne drzhe arhitekta - misleca in ustvarjalca in vrednotno orientacijo stroke v nashem tranzicijskem chasu.

Z objavo v tej shtevilki Revije SRP arh. Grabrijana enakovredno uvrshchamo tudi v dolgo vrsto zamolchanih ustvarjalcev, ki so se zaradi nujnosti pa tudi zaradi utesnjenih razmer na Slovenskem (zaradi slovenske ozkosti) znashli tudi zunaj nacionalnega prostora, a so na najposhtenejshi nachin prispevali k bogatenju matichne stroke, ne da bi se ozirali na njeno bipolarnost (njeno antagonistichno polarizacijo) ali politichno, klansko ali kako drugo pripadnost.

V reviji objavljamo poleg daljshega zapisa o Grabrijanovem delu tudi odlomek iz knjige Srechanja s stavbarji,v katerem je prichevanje arh. Pavla Göstla.