Revija SRP 21/22

Marko-Mitja Fegush

 

ARGENTINSKI PARK V LJUBLJANI
ali
INTERVJU SHT. 4 z Danilom Fürstom - Knezom iz Vuchje “vesi”

 

Nemir v dezheli se je okrepil, ko je postalo jasno, da se blizha desetletnica padca berlinskega zidu, ki so mu sledila obglavljanja upodobitev despotov socialistichnih nomenklatur in drugih gorostasnih simbolov revolucije, dela, zmag in porazov. Taki jubileji ponavadi zbudijo tudi nacionalno televizijo, ki v chasu, ko se ne ukvarja z dilemami in razpotji lastne hishe, z varne chasovne distance pokomentira tudi tako temo.

Da bi bila distanca opazovanja chim vechja in pogledi zastrnjeni in po mozhnosti omejeni le na vesoljno Ljubljano, poskrbi televizija tako, da nalogo poveri mladi gospe Majdi Shirca, ki zna poskrbeti za primeren izbor filmskega gradiva, dovolj gostobeseden komentar, primeren strokovnjashki nastop muzealske ali zgodovinske stroke ter svetovljansko oceno gospodicha Crnkovicha, brez katerega tako ali tako ne more biti analize sprememb miselnosti pri nas.

Pri tako srechno izbrani temi in izbranih nosilcih, she kar dobro ohranjenem filmskem in televizijskem gradivu, ki zagotavlja, da bo vse dogajanje omejeno na vesoljno prestolnico in da bo le kak utrinek namenjen provinci, je zhe vnaprej zagotovljeno, da nas bodo avtorji vodili po tisti Zgodovini, ki nam pritiche ali ki nam jo pritichejo, chetudi je avtorji niso neposredno dozhivljali. Kako se mi taka Zgodovina lahko dogodi? Le po nacionalni televiziji!

Gospa Majda Shirca, katere “mehki”in goli slog sem zachutil najtemeljiteje zhe v oddaji Goli (otok), me je na podoben in suveren nachin in z vso mozhno vehemenco “popeljala” po zgodovini postavljanja spomenikov v Ljubljani - od obeh spomenikov (pomnikov) marshalu Radetzkiju, do postavljanja in rushenja spomenika Kralja SHS ter tudi do stvarjenja upodobitve Revolucije, Kardelja in Kidricha.

Gostobesedni nastop, ki nas zhe “stotich” pouchi o Juzhnem trgu,(ki ga ni), o osi med spomenikom Napoleonu in Aleksandru Karadjordjevichu (ki je ni, ker je na mestu podrtega spomenika nedokonchana vremenska hishica), o grobnici herojev v parku pred Narodnim muzejem, nas pri koncu oddaje pripelje do spomenika Ilegalca in in do konchnega vprashanja:

Kaj nameravajo postaviti za njegovim hrbtom?

Iz te televizijske oddaje ne zvemo prav nich o zgodovini Preshernovega (Zajchevega) spomenika, chetudi bo naslednje leto stota obletnica prvega slovenskega natechaja za postavitev spomenika (natechaja so se smeli udelezhiti le slovenski kiparji in arhitekti!),ne zvemo pa tudi tega, da smo Slovenci spomenikom rekli “spominek” in se prepirali, ali je kateri od zhe postavljenih“spominekov” ogrdek ali okrasek mestu.

Suvereni nastop gospodicha Crnkovicha, etabliranega referenta za svetovljanskost Slovencev, pa nas prepricha, da pri razkrecheni in razkrichani velikopostavni figuri Kidricha ne gre za estetski problem niti za socrealistichno pretiravanje, ampak za nekakshnega provincialnega Kralja na Betajnovi.

Edino, kar lahko posumim po vsem tem, je to, da nam jo je spet zagodel Cankar, in to dvakrat. Prvich, ko nam je vcepil shenflorjanshchino in betajnovshchino, drugich, ko se nam je skril v podobo, kot bi jo napravil Vasarely. Shkrat naj bi bil torej Ivan Cankar, ne pa tisti, ki je zakrivil uganko: “Kdo je skril tovarisha Kardelja med Calais-shke meshchane?”

Oddaja me prisili, da neham nasedati Resnici, ki mi jo prodaja televizija. Tako se ne grem, za vraga, vsega ni mogoche zmetati v kosh Zgodovine in se sprijazniti s tem, da se v dezheli in v Ljubljani poenotimo lahko le o tem, da nich vech ne velja, da tudi prestolnica lahko zhivi brez pravega mestnega prostora-agore, brez spomina in brez duha ter brez prisotnosti stvarstva - narave.

Zavem se, da si moram za pomoch pri zbistritvi poiskati nekoga podobno mislechega - nekoga blizhnjega po misli.

Zanj se odlochim kar po spominu. Poznam ga le iz knjig, katalogov in revij ter po pripovedi drugih. Danilo Fürst - arhitekt. Prvich ga poprosim za pogovor za revijo Svoboda - Resnica - Pogum, ko ga srecham na predstavitvi knjizhnega prvenca Pavla Göstla Srechanja s stavbarji.

Zakaj?

Ker je puer aeternus slovenske arhitekture, ker je njegovo arhitekturno ustvarjanje najblizhe idealom, ki si jih zastavlja revija SRP in njena priloga PO-GUM (pogovori o umetnosti), in ker je z najnovejshim projektom Argentinskega parka pokazal, da je “najmlajshi”med arhitekti, ko gre za vprashanje, kako razreshiti dileme in razpotja Ljubljane, kako ji (Ljubljani) eksemplarichno (v okviru male naloge postavitve zahvalnega spomenika) pomagati in jo ponovno navdihniti z obchutji “domskosti” ter pregnati pushchobo, ki leze iz vseh kotov mesta.

 

INTERVJU SHT. 4 (iz zapiskov, napravljenih na domu arhitekta Danila Fürsta v Ljubljani)

KAJ JE VODILO ZASNOVE ARGENTINSKEGA PARKA V VASHEM PROJEKTU?

Pri urejanju Argentinskega parka (na mestu prejshnjega Leninovega, kasneje Ajdovshchina; op. pisca) s postavitvijo spomenika Jose de San Martinu, ki simbolizira deklaracijo argentinske neodvisnosti, me je vodila misel na ureditev parka cvetochih in trajno zelenih dreves ter grmovnic, tako da bi bil park vse leto cvetoch ali zelen. Med listnatimi drevesi so tudi taka, ki v razlichnem chasu bogato cvetejo. Argentinski park jih lahko “vsrka” vase tako, da bo to trajna oaza miru, sence in sonca, prostor oddiha in srechevanja. Blizhnji Dukichevi bloki, ki so pomembni za ljubljanski urbanizem kot prvi svobodno v prostor postavljeni objekt (vsa prejshnja zazidava je karejska), narekujejo tako odlochitev. Med stanovanjskima blokoma je potrebno tudi ozeleniti pusto garazhno streho.

Postavitev obelezhja je skromna: vertikalni blok tonalita (pohorskega), poprsni kip San Martina je vstavljen v zaobljeno nisho razshirjene vertikale bloka, tako da tezhnostna os monolita steche mimo poprsja. General ni bil sanjach.

Vertikalni vogal bloka se zgoraj odkloni, tako da vertikala pridobi dinamichno prostorsko izpeljavo. San Martinovo oprsje je v okroglichasti vdolbini Argentine kot simbol, ki ga spremlja.

Zglajeni pohorski (granit) tonalit, ki je izbran za spomenik (tak je tudi v podstavku Preshernovega spomenika v Ljubljani), je nash najtrshi in najbolj odporen kamen.

Spomenik je vertikala kot zhe navpichnica Robbovega vodnjaka slovenskih rek, Napoleonovega obeliska, Marijinega stebra pred shentjakobsko ter znamenja pred nunsko cerkvijo (pred leti je bilo znamenje na Ajdovshchini pred kavarno Evropa - op. MMF).

Ploshchad je v sorazmerju z vertikalo. V zasnovi je chutiti argentinski simbol, sonce. Oaze cvetochega drevja, dvanajst jih je, so razvrshchene po mesecih cvetenja (januar - erika, februar - dren, marec -magnolija, april - javor…)

JE TO ZATO, KER LJUBLJANA NIMA DOVOLJ ZELENJA?

Ne, ne mislim, da Ljubljana ni dovolj zelena, je pa hortikulturno dolgochasna, pusta celih shest mesecev v letu. Sredi Ljubljane je pushchoba in revshchina,ki se sramuje svoje golote. Nima nichesar, da bi se ljudje na takem prostoru zadrzhevali. Tudi iz blizhnjega podhoda mamice z vozichki, invalidi in starejshi ne morejo priti, zato sem v natechaju predvidel tudi ustrezno rampo, da bo to mogoche naknadno popraviti.

KAJ BO NASHEGA (SLOVENSKEGA) V PARKU?

Tri sekvoje, vsajene v trikotniku parka, podajajo Triglav, ki je v nashem - slovenskem grbu. Prebivalci Ljubljane, meshchani, lahko v tla vsadijo svoja drevesa ( v organiziranem redu), da podozhivijo povezavo svojih prednikov z naravo - Retornouns a la nature!

KOLIKO, MISLITE, BI VSE TO SKUPAJ ( SPOMENIK) STALO?

(sledi zvedav, a znachilen Fürstov pogled)

Uganem. Nato sledi sproshchen pogovor. Pogovoru se pridruzhi arhitektka Natasha Koselj, ki je diplomirala iz arhitekture 60-ih let (objava v AB-ju, reviji za arhitekturo in urbanizem) na Sholi za arhitekturo Univerze v Ljubljani in o intervjuvancu pripravila oris zhivljenja in dela ( objavljen je v nadaljevanju). Skupaj ugotovimo, da manjkajo zadnja ustvarjalna dela. Sledi delovni dogovor.

Ob pogledu na klavir se mi utrne misel. Zhivljenjepis ali biografija je lahko kot klaviatura, male in velike sekunde. Mogoche jih je igrati od leve proti desni ali od desne proti levi, od nizhjih do vishjih tonov ali obratno. Predlagam, da pregledamo poleg projekta Argentinskega parka she druge projekte zadnjega obdobja, ker teh ni v orisu arhitektovega dela. Medtem ko se Danilo ustavlja pri podrobnostih, ki se jih zhivo spominja, spremljam pripoved in listam po seznamu njegovih del zadnjega obdobja. Ureditve in opreme za sakralne potrebe ter zhichnice. Kakshen delovni kontrast. Objekti in predmeti za duhovnost in koncentracijo (za cerkev) naprave za turizem in rekreacijio. Ogledamo si nachrte in slike luchk v klubu Franchishkovega doma tretjerazrednic ( leto l996), oltarni krizh za cerkev na Brezju, pokopalishche franchishkanov na Brezju, rekonstrukcije stare mezhnarije pri cerkvi na Brezju (vse leta l995), replike kandelabra z blejske objezerne promenade, uporabljene pri novem juzhnem vhodu Plechnikove cerkve v Shishki, prizidek k zhupnishchu - vechnamensko dvorano (vse leta l994). Nato se razvije pogovor o sanaciji cerkve v Retechah ( leta l992 izvedejo po Fürstovem nachrtu nov vetrolov).

RAZSHIRITEV VZDOLZHNE LADJE CERKVE V RETECHAH IN VZDOLZHNA ZASTEKLITEV JE LAHKO DOBRA RESHITEV ZA POGLED NA KRAJINSKO PODOBO CERKVE, KAJ PA POMENI ZA INTIMNOST OBREDA, ZA ZBRANOST? ( prvotna rekonstrukcija cerkve je nagrajeno delo arh. Jugovca - op. MMF)

Vse kar moti zbranost, koncentracijo in podozhivljanje obchestvenosti, je odvech. Cerkev naj bo “polna”. V prenesenem in dejanskem pogledu.

V Kisovcu pri Zagorju je cerkev (delo D. Fürsta - op. MMF), ki to omogocha. Med tednom uporabljajo njen srednji del, ki se v nedeljo in ob praznikih razpre na levi in desni, cerkveni prostor se razmahne, da lahko sprejme vse ljudi.To omogochata dve moderni sklopljivi steni.

Pri natechaju za cerkev v Hrushici (pri Jesenicah - op. MMF) je zamisel izpeljana kot ideja poti v cerkev in hkratnega podozhivljanja obchestvenosti tako, da so postaje Krizhevega pota kot nekakshni kozolci ob poti, zvonik pa je samostojna dominanta.

POT KOT VECHNI MOTIV, NUJA ALI REALNOST?

Petinvajsetleten sem stopil na somostojno pot kot mestni arhitekt na Bledu. Tam se v moje delo niso vtikali. Iz Ljubljane ni bilo nikogar na preglede, samo domachi odborniki so imeli svoje “igrice”, ampak brez vpliva na moje delo. Tako sem lahko delal stvari , ki jih v Ljubljani ne bi mogel (Bled je bil tedaj eno redkih mest, ki je imelo mestnega arhitekta), tu je nastal prvi okrogli oder pri nas, ureditev obalne promenade, adaptacije shol, tu sem se spoznal z inzhenirskimi in komunalnimi gradnjami …

V SLOVENSKI SAMOSTOJNOSTI IN TRANZICIJI SE MNOGI SPOMINJAJO TUDI DEKRETOV (PRISILNIH DODELITEV NA DELO V DRUGE KRAJE), VASH VRSTNIK PAVLE GÖSTL TO POT POIMENUJE KOT “BEOGRAJSKI INTERMEZZO”. NA PREDAVANJU V MODERNI GALERIJI O DELU ARHITEKTA SHUBICA JE PROF. JANEZ KOZHELJ OMENIL NEKAKSHNE SUMLJIVE OKOLISHCHINE, KI NAJ BI NA TAKI DOLZHNOSTI BOTROVALE PREZGODNJI SMRTI TEGA ARHITEKTA?

Potovanjem se nisem mogel izogniti, dekretom pa tudi ne. Za progo Brchko-Banovichi sem bil dolochen (in odlikovan), arhitekt Shubic se je sam prijavil, ne bi mu bilo treba iti. Tam sva se videla, udarnishko delo je bilo sila naporno, izmene na shest ur, objekte smo nivelirali (geodetsko kolichili - op.) tudi ob baklah in svetilkah, Shubic ni zmogel, omahnil je od utrujenosti pri popoldanskem odmoru. Istega leta sem bil z dekretom premeshchen na gradbishche Tovarne glinice in aluminija. Nemshke nachrte, nekaj smo jih nashli po nakljuchju v skladishchu med glinico, smo morali na hitro prirediti. Za obsezhno in hitro izdelavao nachrtov, ki smo jih sproti dostavljali na gradbishche, nas je bilo premalo. Skrbel sem za pripravo nachrtov in organizacijo, Maistrov sin (Borut Maister iz mariborskega Gradisa) za operativo, statik je bil Ivan Marek.

Spomnim se poti v danashnje Kidrichevo, iz Ljubljane naj bi potovala dva, jaz in en tehnik, ki ga nisem poznal. Vkrcal sem se v vagon 3. razreda in bil na trnih, kako je s sodelavcem.

V Pragerskem sva izstopila, jaz iz najslabshega vagona, on pa iz vagona I. razreda.

Nemshke nachrte je bilo potrebno spremeniti, Marek je genialno priredil mere za razpon konstrukcije. Parishki A, mera 5,12 m, a veste kako smo prishli do nje?

Spomini, bogastvo modrecev, pomislim. Danilo nadaljuje z vprashanjem: “Ali veste, kdo je edini obrnil marshala?” (Tita - op.) in se nasmeje na znachilen shtajerski nachin.

Sredi poletja je bilo. Alarm. Komanda: “Vsi delavci ven!” Gradbishche, ki je bilo za ograjo v kvadratu priblizhno 2 krat 2 km ( v gozdu na pol poti med Pragerskim in Ptujem - op. MMF), se je takoj izpraznilo. Tudi midva z Maistrom sva odshla, k meni, na malico, v blizhnjo grashchino, v katere nepodrtem delu sem stanoval z druzhino. Kmalu po prashni poti pridrvi z avtom preplasheni vodja izmene in zhe od dalech vpije: ”Kje sta, vsi vaju ishchemo!” Zajahava kolesi in po prashni poti na delovishche. Na gradbishchu pa marshal Tito, Machek, Marinko, Rankoviæ, udba. Marshal si dá od naju z Maistrom vse razkazati, zanimajo ga tudi podrobnosti, mi trije gremo spredaj, zadaj drugo vodstvo in Udba. Ko je obhod mimo, mi shine in stopim k marshalu in spremstvu ter rechem: ”Imeli bomo revolucijo! Che ljudje zvejo, da je bil tu marshal in ga ne bodo videli.” Rankoviæ samo skomizne z rameni. Greva z marshalom, posadijo naju k shoferju, zadaj marshal. Po poti premishljujem, kako krasni tarchi sva. Shofer je prehiter, tako da smo zhe mimo uvoza v delavsko naselje. Obrnemo se, gremo v naselje, delavci vidijo marshala.

Tako sem “obrnil” marshala.

Tezhje je bilo z Machkom.

Poslovna stavba, ki je bila sestavni del kompleksa, je bila na prodnatem terenu in bi bila v vrochini neuporabna brez klimatizacije. Nashli smo neko zagrebshko podjetje , ki je po moji zasnovi (vsaka pisarna ima dovod zgoraj in odvod spodaj) izvedlo klimatizacijo, za katero je bilo potrebno okoli dvajset ton pocinkane plochevine. Zaradi tega je nastal shkandal, prishlo je na ushesa najvishjih funkcionarjev CK-aja v Beogradu, da Fürst shari z materialom. Machek je terjal odgovor: ”Kaj bomo storili?” Pregovoril sem ga, da naj pochaka, da se bo samo poleglo. Konchno je uvidel, da je to najbolj pametno.

A te peripetije so bile poplachane, ko sem videl srechne in zadovoljne okolichane, med njimi je bilo veliko Halozhanov, ko so se vselili v stanovanja. Vse se jim je smejalo, ko so bili lahko v samih srajcah pri oknu. Na zhalost tega ne morem trditi za nekatere proletarce, ki so s stanovanji slabo ravnali …Imel pa sem na skrbi kar veliko ljudi najrazlichnejshih poklicov, med njimi tudi dve shivilji, ena od njiju je postala zhena direktorja TGA Kidrichevo.

POT VAS JE NESLA TUDI V BANJA LUKO, DRVAR IN MAGLAJ?

Tudi za to pot je zasluzhen Machek, pa tudi moja zagretost za ustanovitev revije Arhitekt. V Maglaju smo gradili Tovarno celuloze in papirja in spremljajoche stanovanjsko naselje. Oba kompleksa smo premishljeno zasnovali in uposhtevali nachelo umestitve grajene strukture v zelenje, tako da je pot iz naselja v tovarno izzharevala optimizem. Nismo pozabili niti na tradicionalna druzhenja, tako smo sredi naselja zasnovali balinishche.

To je bil tudi chas uvajanja predfabrikacije, industrializacije, hitre in montazhne gradnje, izbirali smo med tujimi reshitvami, snovali lastne reshitve in jih prirejali lastnim potrebam, mozhnostim, zahtevam izrochila ter v reshevanje kompleksnih nalog vkljuchevali tudi strokovnjake drugih inzhenirskih in neinzhenirskih strok.

Ko koncha, pokazhe moj sogovorec list, na katerem je pod 38 imeni sodelavcev za projekte zhichnic vse od Stare pechine na bolgarski meji pa do Brezovice (Shar planina) njegovo ime in znachilen podpis she iz chasov Plechnikove shole, ki neudvomno pove, da se tako podpisuje Knez iz Vuchje “vesi”.

Danilo she pove zvojo zgodbo iz chasov osamosvajanja Slovenije, kako je negotovo chakal na vrnitev iz juzhnih krajev takratne skupne drzhave, kjer sta skupaj s Svetkom (ing. Lapajne - starosta slovenskih statikov) gradila objekte za smucharske zhichnice, nato pa v druzhbi Danilove soproge Ljubinice pogovor steche she o arhitektu Herbertu Drofeniku (objava v Reviji SRP 17/18).

Pozno je zhe, chaka me Urshin (hchi) koncert v Vodnikovi domachiji.

Na poznem nochnem sprehodu skozi mesto ne milim vech na Zgodovino in njene upodobitve v mestnih spomenikih, tudi pushchobe mrtvega mesta ne obchutim. Greje me misel na vse leto cvetochi park. Niti pogled na nemogochi mestni pissoir na zachelju franchishkanske cerkve me ne zmoti, tudi Preshernov spomenik je tak, kot bi se reshil prekletstva Gradnikovih verzov:

Bile so tolpi tvoje misli tuje
in v zlobi te je ona zatajila.
 
Pred tabo danes tolpa malikuje,
in poje himne ti in zhge kadila.
 
A glej, che strune bi ti ozhivele,
bi vstala tolpa
in bi oshkropila spet z blatom
misli tvoje nevesele.

Dozhivetje prave in zhive uchne ure iz deontologije in profesionalne etike je bilo neponovljivo.

SRP jo lahko le navidezno ohrani in prenese na svoje bralstvo. Zavem se, da se je Danilo rodil v chasu, ko se je spomeniku reklo she spominek, in ta beseda je ljubezniva. Taka bi morala biti arhitektura in ne nechimrna kot zgodbe o spomenikih vseh vrst. Tudi televizijskih.

 

SLIKE:

 

 

Model tovarne celuloze v Maglaju /projektant arh. Danilo Fürst/