Revija SRP 21/22

Ivo Antich

 

TELEVIZIJSKE BELEZHKE

 

NUNI NA BEGU (NE NA LUNI)

Nuni na begu (Nuns on the Run, 1990) je precej znana angleshka filmska komedija, ki jo je TVS ponudila na prvem programu 28. 12. 1996. Gre za celovecherni film, ki ga je po lastnem scenariju rezhiral Jonathan Lynn, glavni vlogi pa sta odigrala Eric Idle in Robbie Coltrane. Slednji se je v zadnjem chasu zelo uveljavil z vlogo policijskega psihologa Eddieja Fitzgeralda - Fitza v tv nadaljevanki Trd oreh, ki jo ravno sedaj (marec/ april 1997) TVS predvaja v njenem tretjem in predvidoma zadnjem, sedemdelnem nizu (o predhodnih devetih epizodah prim. belezhko v S R P l9/20). Se pravi, da je film o dveh "nunah" na begu danes zanimiv predvsem "retrospektivno" z vidika Coltraneove izjemno markantne televizijske upodobitve robavsastega policijskega usluzhbenca, saj omogocha dodatno spoznavanje zanimive igralske osebnosti. Osnovni zaris sizheja: dva drobna lopova, starchek (Idle) in debeluh (Coltrane), svojim gangsterskim pajdashem izmakneta bogat plen in se na begu pred njimi ( njun konchni cilj je Brazilija, " raj " za angleshke roparje) zatecheta v samostan, preoblechena v nuni. Kritiki nad filmom niso bili posebno navdusheni; podvomili so v mozhnost, da domislica z nepridipravoma, preoblechenima v nuni, lahko kljub nedvomni duhovitosti nosi celoten projekt, in ugotavljali so, da je film poln zhe krepko stereotipnih "gagov" iz zaloge angleshkih filmskih komedij. Z vidika visokoishchochih strokovnjakov so tovrstne pripombe nedvomno utemeljene, nekoliko bolj "prostodushen" pristop k zadevnemu filmu pa gledalca ne bo privedel do razocharanja. Standardne komedije obichajno niti nimajo posebno visoko letechih ambicij in da se zatekajo tudi k zhe bolj ali manj izrabljenim " fintam", ni nich novega. "Nuni " vseeno omogochata dovolj smeha in Coltrane, ki v filmu dominira, je izprichal soliden komichni chut.

 

"NESLADKANA" PODOBA MRAKA

Prvi del tv trilogije Paradizh z naslovom Brez sladkorja, prosim (ali tudi Pa brez sladkorja, prosim) scenarista in rezhiserja Vinka Möderndorferja (TVS 1, 8. jan. 1997) je poskus filmske kriminalke kot "ilustracije" novih, postsocialistichnih razmer. Rezultat se zdi polovichen. Zamisel je zanimiva, chetudi v ochitni blizhini aktualizma "chrne kronike". Sizhe: dokaj lahkomiselnega lastnika kavarne in diskoteke Paradizh izsiljujejo trije tipi, ki se predstavljajo kot najeti profesionalci za izterjevanje dolgov; lastnikovo dekle je v konfliktu z njim, ker od zachetka meni, da ta posel ni zanj ; naposled lastnika reshi iz stiske prijatelj Albanec, ki odkupi njegov lokal in poravna dolgove. Osnovni problem scenaristichne konstrukcije se kazhe v shibkosti dramskega konflikta med lastnikom in njegovim dekletom, saj gre le za "natezanje" okrog lokala in za lastnikovo "prezaposlenost". Ta pravzaprav vsakdanja, veristichna plat filma ni povsem usklajena z "drugim delom", v katerem z znatno mero grotesknosti nastopajo izsiljevalci, teatralichno podobni "klasichnim" chikashkim banditom iz chasov Jamesa Cagneya. S tem pa je zhe dokaj obchutno nacheta funkcionalna preprichljivost celote, kar je na trenutke zasenchilo tudi sicer markantno igro Jerneja Shugmana v vlogi lastnika lokala. Konchna "kontrapoanta" je seveda nastop Albanca Sadikuja in njegovih "sorodnikov", ki matirajo domorodske izsiljevalce. Albanec je bledo "uteleshenje" nekakshnega deusa ex machina, njegovi spremljevalci pa so papirnate lutke iz kdo ve kakshnega konteksta. Zdi se, da osnovni pristop ni bil povsem razchishchen: problematika je skrajno resna, zahtevna, za prikaz slovenskega mafijstva pa obrabljeno karikiranje ni potrebno, saj so tudi domachi "mafijci" nedvomno dovolj nevarni v svoji "izvirnosti". Samoironichni, potujevalni momenti (izjave "kot v filmu" ipd.) in kvazisimbolizem naslova (l. dela) prav tako uchinkujejo afektirano.

 

POLOVICHNA EPOPEJA

Steber je slovenski igrani dokumentarec, posnet v zadnjem chasu in predstavljen na TVS 1 dne 26. 3. 1997. Rezhiral ga je Matjazh Fistravec, ki je tudi avtor znamenitega dokumentarca Brez (o Mirku Lebarju, ki je, cheprav invalid brez nog, priplezal na vrh Mt. Blanca). Steber skusha predstaviti osvojitev t.im. "Chopovega stebra" v severni triglavski steni, ki sta jo junija 1945 izvedla Pavla Jesih ( igra jo Mirjam Korbar) in Jozha Chop (igra Borut Veselko). Nedvomno je shlo za izjemen alpinistichni podvig, ki naj bi pozneje dobil nekakshne mitichno-legendarne nacionalne razsezhnosti; vendar zadeva sama po sebi nima tiste osupijivo dramatichne tezhe, kot jo je imel Lebarjev vzpon. Pri upodabljanju osvojitve Stebra se ni bilo mogoche zanashati zgolj na spektakularnost samega dejanja, potrebna je bila dolochena "umetnishka nadgraditev", in to v precej vechji meri kot v Brez. V tej "nadgraditvi" je film Steber ostal tochno na pol poti: ni chisti dokumentarec in ne celovit umetnishki film. Taka pozicija se zdi skrajno problematichna. Vishek te problematichnosti je seveda navzochnost "tretjega": namrech pripovedovalca, ki za oba junaka "neviden" spremlja in pojasnjuje njuna dejanja. Taka vpeljava "potujevalnega" elementa razblinja tako dokumentaristichni verizem kot umetnishko fiktivnost, namesto njiju pa ne dodaja niti drobca preprichljivosti. Da je ostal nedorechen odnos med meshchanko in zhelezarjem, ki se sama znajdeta v steni, skoraj ni treba omenjati. Enako ohlapno je nakazano monumentalno krajinsko ozadje kakor tudi izjemno zanimivi politichni kontekst v letu vzpona (tik po vojni in revoluciji). Dramatichni "preobrat", ki ga predstavlja reshitev v steni obtichale Pavle Jesih, ne pride do ustreznega izraza. Skratka : kot bi film "brez nog" obstal sredi vzpona k nacionalni "epopeji".

 

NAPREJ V "DRUGO POKRAJINO"

Drugi del televizijske trilogije scenarista in rezhiserja Vinka Möderndorferja Paradizh je imel naslov Drevo (TVS 1, 16.1.1997), tretji pa Pokrajina sht. 2 (TVS 1, 23.1.1997). Avtor teh vrstic je o prvem delu pisal v belezhki z naslovom "Nesladkana" podoba mraka, drugega dela si ni mogel ogledati, tretjemu je namenjen prichujochi zapis. Che se je prvi del zdel nekoliko vprashljivo preprichljiv zaradi ne izchishchene razpetosti med verizmom in grotesko, tretji del pushcha ugodnejshi vtis, cheprav je povsem drugache, manj "akcijsko" in manj "spektakularno" naravnan. Prvi del je bil opremljen z bizarnim naslovom, drugi z razmeroma bledim, tretji z dovolj nenavadnim, ki pa ima spet dolocheno simbolno ambicijo. Gre namrech za naslov dragocene slike, ki naj bi bila Jakopicheva in je hkrati najljubsha dragocenost njenega sedanjega lastnika, predstavnika oblastnishke kontinuitete onkraj slovenske osamosvojitve in "derevolucionizma". Zgodba je osredotochena na psiholoshki spopad v krogu druzhine "vechnega oblastnika", ki se tudi v novih razmerah noche odrechi svoji obsesivni "volji do mochi", saj v bistvu sploh ne more doumeti, da bi lahko kdaj nastopile okolishchine, v katerih bi bile njegove "mitizirane" zasluge in sposobnosti odvech. Poudarek je na soochenju avtoritarnega ocheta (igra ga Lojze Rozman) in problematichnega, "upornishkega" sina (Matic Rozman), ki ju v ozadju po svoje osvetljuje zhena-mati (Maja Shugman). Cheprav sizhe niti ni posebno izviren, celota uchinkuje solidno dramatichno in preprichljivo, kar je gotovo tudi zasluga glavnih igralcev. Dolocheni sledovi teatrske okornosti v rezhiji se ne zdijo usodni. Strzhen je uspeshno izpostavljen, materin samomor je ustrezno poantiran v "drugo pokrajino" novega chasa, v katerem se oche in sin znajdeta kot pravzaprav enako shokirana "voluharja".

 

TRD(I) OREH

Tretji niz (sedmih) zgodb o policijskem psihologu Fitzu je TVS predstavila na svojem prvem programu marca in aprila 1997; po napovedi angleshkega proizvajalca naj bi bil zadevni serial s tem krogom tudi konchan: Zastavlja se vprashanje, zakaj je proizvajalec sklenil, da teh epizod ne bo nadaljeval. Pri visoko profesionalni proizvodnji za sklepom o koncu neke nadaljevanke nedvomno stoji tehten razlog. Nich drugega najbrzh ne more biti, kot da je serial "zavozil v pesek" in se zachel s kolesi vrteti v praznem. Ali je res mogoche kaj takega ugotoviti ob solidni izvirnosti, dramatichni intenzivnosti, ostrem verizmu zgodb in preprichljivosti izvrstnih igralcev, kar vse je navzoche tudi v tretjem nizu? Zdi se, da je mogoche, ker se prav v tretjem nizu zachenja razmeroma nazorno kazati dolochena konceptualna omejenost tako glavnega lika, ki ga upodablja popularni "bajso" Coltrane, kot celotnega z njim povezanega fabulativnega mehanizma. Vrtajocha "psihoanalitichna" zaslishevanja, ki jih s svojevrstno psihofizichno intenzivnostjo izvaja Fitz, se vse bolj vrtijo v ponavljanju velikih (obraznih) planov in v poantiranju s podobnimi, tako ali drugache spolno utemeljenimi travmami, pred katerimi niso varni niti policijski raziskovalci. Zgodi se zlochin, Fitz na podlagi indicev naredi psiholoshko analizo in pri tem se razgaljajo osumljenci kot tudi sam vodilni raziskovalec s svojimi sodelavci - to je osnovna shema, ki schasoma postaja prichakovana in vse blizhja shabloni, kljub nedvomno izjemnemu scenaristichnemu prizadevanju. Resnichno gre za "trd oreh", chetudi tak prevod le zasilno ustreza izvirnemu naslovu (Cracker), zahtevi po dolochnih oblikah pridevnikov v naslovih pa sploh ne; raba dolochnih ali nedolochnih pridevnishkih oblik je namrech eden od "trdih orehov"...