Revija SRP 21/22

Bruno Cvikl

 

"JAVNA RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJE - DILEME IN PERSPEKTIVE"
/Razmislek o raziskovalnih porochilih1/

 

Na pobudo Sveta RTVS se je skupina raziskovalcev Univerze v Ljubljani v lanskem letu lotila uporabnishko naravnanega raziskovalnega projekta na skupno temo pod naslovom “Javna radiotelevizija Slovenije - dileme in perspektive”. Izsledki spoznanj, dokonchani v zachetku leta 1997, so posredovani v shtirih, med seboj vsebinsko povezanih snopichih, ki so jih predlozhili:

1. doc. dr. Breda Luthar, Fakulteta za druzhbene vede, z naslovom "Javna RTV Slovenije - dileme in perspektive",
2. dr. Andrej A. Lukshich, Fakulteta za druzhbene vede, z naslovom "TV tednik - komunikacija z javnostmi",
3. prof. dr. Slavko Splichal, s sodelavkama Zalo Volchich in Lariso Kunst, Fakulteta za druzhbene doc vede, z naslovom "Perspektive javne televizije in dostop druzhbenih skupin do medijev" ter
4. dr. Darij Zadnikar, Pedagoshka fakulteta, z naslovom "Percepcija in distribucija politichnega na TV Slovenija".

Na zachetku je potrebno ugotoviti, da so predlozhena dela tehtna raziskovalna porochila, ki so izvedena s poudarjeno namero na ciljno publiko, zato navzlic metodoloshki strogosti izvajanj ostaja jezik razmeroma enostaven in zaradi tega berljiv. Tako je potrebno takoj ugotoviti, da je eden izmed namenov na opisani nachin v celoti dosezhen; namrech na chimbolj umljiv nachin priblizhati izsledke vsem tistim osebam, povezanim z RTVS, ki jih navedena tematika neposredno zadeva, predvsem so to novinarji, vodstvo in chlani organov upravljanja nashega osrednjega elektronskega medija.

Zhe naslovi raziskovalnih porochil kazhejo na dejstvo, da so se raziskovalci lotili svojih preuchevanj zelo sistematichno, saj bralca kmalu privedejo do spoznanja, da bi moral biti znaten del predlozhenih raziskovalnih rezultatov zaradi neposredne uporabnosti spoznanj predmet takojshnje skrbne presoje generalnega in obeh programskih direktorjev, skupaj z njihovimi najtesnejshimi sodelavci. Predvsem gre za ugotovitve dr. Brede Luthar (manjshi del je bil sicer zhe objavljen v chasopisu "Razgledi", sht. 2, z dne 22. januarja 1997), izhajajoche iz komparativnih programskih razmerij TVSLO, ORF in POP TV, ki zadevajo ne samo ugotovljene pomanjkljivosti glede odsotnosti sploshnega enotnega urednishkega koncepta, ki posega na grafichno in scensko opremljenost vrste TV oddaj, marvech kritichno opredeljujejo vlogo zunanjih virov mochi (n.pr. stranke, skupine pritiska) pri sestavljanju programskih shem ter n.pr. njihov vpliv na strukturo selekcije novic v informativnih oddajah, nadalje njihov vpliv na obseg t. im. druzhbenih pa tudi individualnih tem v programskem obsegu, pri chemer analiza kazhe na dejstvo, da so le-te v zaznavni meri predstavljene kot teme s konotacijo, ki jo nemalokrat narekuje strankarska politika. V posebej zanimivem (zadnjem) poglavju z naslovom “Dileme profesionalnega ideala novinarstva” raziskovalka dr. B. Luthar izhaja s stalishcha, da je od institucionalne koncepcije novinarske prakse v pretezhni meri odvisna normativna vloga institucije elektronskega medija, kar lahko, pod dolochenimi in v raziskavi opredeljenimi pogoji, v skrajni meri privede do bistvene redukcije razlichnosti pogledov v javnosti kot rezultata neavtonomnega in neosebnega pristopa novinarja, ki da ni zmozhen prevzeti in prenesti bremena osebne odgovornosti.

Za slovenske razmere nadvse pouchna je raziskava najshirshe pojmovanega komunikacijskega procesa med izbranim TV urednishtvom in gledalci, ki jo je na primeru visoko gledane tedenske oddaje z naslovom "TV tednik" izvedel dr. Andrej A. Lukshich. V raziskavi je bila posebna pozornost usmerjena na vpliv gledalstva pri izbiri in posledichno sooblikovanju vsebin posameznih oddaj, ki na takshen nachin spodbujajo in vzpostavljajo pogoje za (samo)premislek o obstoju in nachinih reshevanja zhivljenjskih problemov ter z vechinoma posrednim poseganjem v spreminjanje sistemske in strukturne mochi posameznih akterjev vplivajo tudi na zametek nadzora javnosti nad omenjenimi vplivnimi subjekti. Takshni tipi oddaj, med katere gre prav gotovo uvrstiti "TV tednik", neposredno utrjujejo moch javnega nadzora nad individualnimi ali pa kolektivnimi (institucionalnimi) ravnanji in obnashanji ter zato podeljujejo njihovim urednikom sicer pomemben vir mochi, toda v shirshem kontekstu vzeto so to oddaje, ki RTVS nudijo mozhnosti generiranja lastnega vpliva in na tak nachin zato podeljujejo instituciji narashchajochi avtonomni polozhaj v odnosu do vseh drugih, predvsem pa politichnih akterjev. Raziskava vsebuje vrsto izvedljivih predlogov, katerih implementacija bi po prichakovanju na eni strani povechala avtonomnost institucije in s tem njen ugled v javnosti, po drugi strani pa tudi njeno konkurenchno sposobnost. Preuchevanje komunikacijskega procesa se je vseskozi odvijalo z vedenjem in ob sodelovanju urednika oddaje in njegova izkustva so povzeta v drugem delu navedene raziskave.

Larisa Kunst v raziskavi z naslovom “Mozhnosti dostopa do mnozhichnih medijev v Sloveniji” podaja rezultate ankete iz l. 1995 o sodelovanju (t.j. aktivni udelezhbi) Slovencev v mnozhichnih medijih in o mozhnostih dostopa vanje. Analiza, ki izhaja iz vrste parametrov kot n.pr. zanimanje posameznika za razlichna interesna podrochja, povabljenost v medije, zaupanje vanje, izobrazba posameznika in sodelovanje v javnih obchilih, daje statistichno znachilne rezultate, ki bi vsekakor morali biti posebno pomembni za nachrtovalce programskih shem kontaktnih oddaj v “zhivo”.

Zala Volchich v raziskavi z naslovom “Prezhivetje javne televizije” med drugim posega v razpravo o shemi stabilnega sistema finansiranja javne RTV, ki bi naj zagotovil in spodbujal integriteto in brezkompromisnost programov ob dilemi, da je prvi pogoj za ohranjanje ustreznega finansiranja predvsem ohranjanje bolj ali manj konstantnega shtevila gledalcev (poslushalcev), toda prvi pogoj za ohranjanje obchinstva je oddajanje dovolj popularnega in zabavnega programa, kar je seveda v nasprotju s tezhnjami po ustvarjanju kakovostnih programov najrazlichnejshih zhanrov. V pogojih, ko je javni RTV sistem izpostavljen konkurenci zasebnih komercialnih postaj, je javna televizija prisiljena razviti programske strategije, ki ji nudijo komparativno prednost. Ob zagotovljenem finansiranju je to predvsem podrochje informativnih programov, pri chemer se prichakuje, da bo predstavitev ozadja in kontekst informacij, analiza problema in predstavitev mozhnih reshitev podana avtonomno, objektivno in celovito ter da bo prav tako izvedena funkcija odgovornosti javnih RTV sistemov. Znachilnosti zabavnih programov na javnih elektronskih medijih bi morale biti usmerjene k spodbujanju domishlije, premishljevanju in notranjemu zorenju obchinstva v trenutkih soochenja s problemi vsakdanjika, kot izvirajo iz resnichnega zhivljenja.

V raziskavi (ki je verjetno she posebej zanimiva za chlane upravnega organa RTVS) z naslovom “Prihodnost javnih medijev” avtor prof. dr. Slavko Splichal med drugim preuchuje naloge in probleme javne radiotelevizije (t.j. izobrazhevanje, informiranje in zabavo, univerzalno dostopnost do kakovostnega RTV signala, kakovostno ponudbo manjshinskih programov - etnichnih, jezikovnih, verskih, starostnih), pogoje za njeno delovanje (avtonomija, pravna regulativa, stalnost neodvisnega dotoka sredstev) in nachine zagotavljanja pluralnosti (in s tem nachela demokracije) elektronskih medijev. Avtor na podlagi primerjalne analize britanskega, italijanskega in slovenskega komunikacijskega medija pokazhe, da le-ta vsebuje znachilnosti italijanskega sistema, ter izhajajoch iz obstojeche slovenske medijske pravne regulative (Zakon o javnih glasilih, Zakon o RTV Slovenija) in na podlagi danashnje razdelitve prostora elektronskih medijev, ponuja razlago pomembnih sprememb v slovenskem medijskem prostoru, kot smo mu dandanes priche. Avtor v raziskavi ugotavlja, da monopol RTV Slovenija de facto trenutno she ni ogrozhen navzlic kaotichnemu razvoju komercialne radiotelevizije pri nas. To pripisuje delovanju treh najbolj vplivnih dejavnikov pri nas, in sicer dejstvu, da se politichne stranke bolj osredotochajo na mozhnost (nezakonitega) podrejanja nacionalne radiotelevizije (predvsem prek vpliva na sestavo obeh svetov in prek njih na personalne odlochitve) kot pa na nadzorovanje ali podpiranje zasebnih RTV postaj (katerih soudelezhba pri lastnishtvu jim je, zaradi pravne regulative, nedosegljiva), drugich pomenu nadvse vplivne ekonomske interesne skupine (reklame so drugi najpomembnejshi vir finansiranja javnega zavoda RTVS) in tretjich obstoju novinarske interesne skupine, ki prek politizacije novinarstva vodi do njegove deprofesionalizacije, v njegovo politichno odvisnost in izgubo profesionalne avtonomije. Avtor v sklepih pokazhe, da zaradi neuchinkovite regulacije elektronskoh medijev v Sloveniji dva kljuchna pogoja za uspeshno delovanje sistema javnega medija (to sta politichna neodvisnost medijev in stabilnost javnega finansiranja njegove dejavnosti) she vedno nista dosezhena, zaradi tega pa je prihodnost slovenske javne radiotelevizije mochno ogrozhena. Njen propad bi lahko preprechile nujne in takojshnje sistemske spremembe pravne narave izvedene v smislu, kot jih je avtor strnil v shtirih tochkah na koncu.

Dr. Darij Zadnikar se je v svoji raziskavi, ki nosi naslov “Percepcija in distribucija politichnega na TV Slovenija” osredotochil na probleme strukturnih mehanizmov reprodukcije politichnega v zvezi s spreminjajocho se vlogo javnih medijev, pri chemer izhaja iz stalishcha, da je potrebno probleme osvetliti z do sedaj drugachnih zornih kotov, hkrati pa se zhe v naprej odpove ponudbi mozhnih korektivnih odgovorov in izdelave ustreznih napotkov zanje. V omenjenem smislu je zlasti zanimivo izvajanje, docela v nasprotju s presojo in vedenjem velikega dela danashnje slovenske politichne javnosti (che se kot izhodishchna tochka vzame dogajanja pred skupshchinskimi volitvami jeseni 1996), po katerem “mediji ne ustvarjajo politichna preprichanja, temvech shirshe ali ozhje razumevanje in vechjo ali manjsho obchutljivost oziroma posluh za politichno” (poglavje 4. Medijska forma zavesti). V podobnem smislu avtor redefinira pojem, vlogo in delovanje nacionalne televizije sedemdesetih let (shirjenje mita nacionalne kulture, postavljanja kulturnih in politichnih norm, izkljuchevanje kritike in zamolchevanja nesprejemljivega ipd.) kot institucije razsvetljevanja (pedagogiziranja) mnozhic. Nacionalno televizijo opredeljuje kot kulturnega serviserja, ne pa ustvarjalca kulture, kar pomeni, da se TV odpoveduje dominaciji razsvetljenskega projekta in odpira institucijo enakopravne zastopanosti vseh kulturnih, socialnih in politichnih akterjev, t.j. “razkriti in presechi je treba epistemologijo molka”, seveda s posledico manjshe gledljivosti nacionalnega programa. Raziskava2 vsebuje she vrsto drugih zanimivih teoretichnih izvajanj, v sklepnem delu pa podaja rezultate pogovorov s predstavniki politichnih strank na temo "nacionalna televizija in njena vloga v nashi druzhbi" ter vrsto belezhk o neuspelih poskusih horizontalnih diskurzov z vodstvom TVS in uredniki. Avtor posreduje bralcu svoje zachudenje nad dejstvom, da naj bi po prichakovanjih nekaterih odgovornih raziskovalci “referirali, kaj bodo raziskovali, in potem poslushali, kaj naj raziskujejo, od ljudi, ki sploh niso bili narochniki” (raziskav), kar naj bi po njegovem videnju prichalo o njihovih stalishchih, da “mora raziskovanje sluzhiti legitimiranju dolochenih politik, po drugi strani pa kazalo na strah pred mozhnimi “rezultati”, pred katerimi jih ne morejo shchititi mehanizmi, ki so (bili) vzpostavljeni v preteklem obdobju”.

Prav v tem, ravnokar zapisanem dejstvu pa je morebiti tudi iskati razlago, zakaj v "Reviji SRP" objavljeni kritichni izsledki shtevilnih raziskav, ki so jih v kontekstu gornjih tematik zachrtali in, zdi se, znanstveno dovolj korektno izpeljali nekateri sodelavci TV sluzhbe za raziskave programov (kjer so opazni prispevki avtorjev Rajka Shushtarshicha, Matjazha Hanzhka, Leva Detele in drugih), doslej she niso bili delezhni odmeva v obliki zaznavnega pozitivnega mishljenjskega premika v urednishki in novinarski srenji ali pa vsaj bili podvrzheni kritichni reanalizi nekaterih njihovih temeljnih podmen. To je tem bolj pomembno, ker je iz primerjave rezultatov kaj hitro mozhno ugotoviti, da je vech raziskovalnih spoznanj obeh raziskovalnih skupin med seboj komplementarnih in v nekaterih tochkah celo zelo podobnih. Gledano s tega stalishcha, je “hisha” izgubila to, kar se v shahovski govorici oznachuje kot “tempo”, in z ozirom na velik poudarek prof. dr. Splichala elementu chasa, ni docela izkljucheno, da bi lahko nekateri nujni koraki sanacije institucije RTVS zaradi pravochasnega predvidevanja potekali na naravnejshi, manj travmatichni nachin.

V zgornjem kontekstu je potrebno dodati vrsto kritichnih publicistichnih razmishljanj o posledicah nedorechenosti Zakona o RTV, o sprevrzhenem delovanju predvidenega pluralnega telesa civilne druzhbe, to je Sveta RTVS, v smislu notranje politichne delitve, ki da onemogocha, da bi se Svet ukvarjal prvenstveno s programi in ne s shtevilnimi dejstvi poslovne narave, o opaznih pozitivnih premikih na podrochju informativnega programa in o drugih sorodnih temah, ki jih avtor Marko Milosavljevich objavlja v tiskanih medijih (Sobotna priloga, Razgledi sht. 2, 1997, itd).

Na koncu je kaj lahko podati oceno, da v shtirih snopichih predlozheni rezultati raziskovalnih spoznanj na temo “Javna Radiotelevizija Slovenije - dileme in perspektive” predstavljajo kritichen in pomemben prispevek k identifikaciji in razjasnitvi temeljnih prvin, ki zagotavljajo nemoteno delovanje slovenskega javnega elektronskega medija pri izvajanju njegovega osnovnega poslanstva, kar pa med ostalim pomeni rekonstrukcijo javnosti in vzpostavitev civilne druzhbe in s tem razvoj in razmah demokracije in njenih institucij. Prvi pogoj tovrstnega delovanja pa je obstoj uchinkovite sistemske pravne ureditve javnega in ostalih komercialnih elektronskih medijev v Sloveniji in raziskave v sklepih ponujajo vrsto koristnih nachelnih napotil za oblikovanje in uveljavljanje tovrstne regulative. Poleg ugotovljenih pomanjkljivosti obstojeche regulative pa analize raziskav kritichno presojajo (na podlagi dolochenih pojavnih oblik) vloge, ravnanja in delovanja urednikov, novinarjev in drugih sodelavcev v razmerju do she vedno zaznavnih tendenc njihovega tako imenovanega politichnega klientelizma kot preostanka socialistichnega sindroma, njihove domnevne odvisnosti od politichnih mogotcev, pa tudi lastne amnezije. Raziskave kazhejo, da je del soodgovornosti za regresijo javnega elektronskega medija v dolocheni meri potrebno prisoditi tudi nashemu lastnemu delovanju, to je delovanju Sveta RTVS, kjer so se vplivi domnevno prevladujochih strankarskih interesov odrazhali v vrsti preteklih odlochitev personalne narave.

Toda raziskave so v tistem delu, ki zadeva vizualno identiteto in strukturalne probleme programskih shem ter preuchevanje strukture dolochenega komunikacijskega procesa, predlozhene v obliki in na nachin, ki omogocha takojshnji in neposredni odziv odgovornih subjektov, kolikor bi le v “hishi” vladalo ustrezno zanimanje zanje.

Omenjene raziskave, vkljuchno z nekaterimi sorodnimi, objavljenimi v "Reviji SRP", predstavljajo tehten in kritichen prispevek k razjasnitvi dejanskega stanja, v katerem se nahaja slovenski javni elektronski medij, pri chemer se ne izognejo nachelnim usmeritvam za izboljshavo tega stanja in zato same po sebi predstavljajo dragocen prispevek na podrochju druzhbenega komuniciranja. V kolikshni meri pa bo mogoche ta prispevek tudi udejaniti in s tem utrditi sploshni polozhaj slovenske javne RTV, pa so zhe zadolzhitve, naloge in odgovornosti drugih, v ta namen poklicanih subjektov.

 

Ljubljana, 26. marca 1997

 

______________
1 Zapis predstavlja informacijo, ki jo je B.C. pripravil za naslednje redno srechanje vodstev Univerze v Mariboru in Univerze v Ljubljani, predvideno za april t.l..
V prispevku so v poenostavljeni obliki prikazani nekateri, po avtorjevemu mnenju najizzivalnejshi izsledki raziskovalnih porochil skupine raziskovalcev Univerze v Ljubljani. Raziskave so potekale na pobudo v ta namen v l. 1995 posebej izvoljene Komisije pri Svetu RTVS, ki si je zadala nalogo, da na komparativni nachin, t.j. z vkljuchitvijo tako zunanjih kot notranjih (t. j. predvsem sodelavcev TV sluzhbe za raziskavo programov) raziskovalnih potencialov, pripravi za Svet RTVS objektivni pregled stanja, vloge in smernic nadaljnega razvoja javnega zavoda RTVS v spremenjenih pogojih delovanja ob pojavu novonastalih komercialnih elektronskih medijev v Sloveniji, in sicer s stalishch izvedljivosti nacionalnega, kulturnega in druzhbeno-politichnega poslanstva zavoda, ki se je in se she vedno nahaja v kritichnem denarnem polozhaju in nenehno pod obremenjujochimi pritiski vchasih neskladnih zahtev slovenske javnosti.
Komisija Sveta RTV S za raziskave je na svoji seji 19. 3. 97 posredovanemu gradivu prisodila pozitivno oceno, nakar je Svet RTVS na svoji 32. redni seji, dne 27. III. 1997, obravnaval raziskovalna porochila samo zunanjih raziskovalcev in tako (zaenkrat) zaobshel predvsem v "Reviji SRP" (ki jo chlani Sveta redno prejemajo) objavljene zelo shtevilne kritichne analize, ki so jih na omenjeno temo zapisali nekateri neposredno s “hisho” povezani sodelavci.
2 V okviru svoje razprave je B.C. oznacheni sklepni del porochila posredoval (prebral) na zapisani seji Sveta RTVS.
 
___________
Opombi urednishtva: - Prof. dr. Bruno Cvikl, prorektor Univerze v Mariboru, je chlan Sveta RTVS in chlan Komisije Sveta RTVS za raziskave, v Reviji SRP je vechkrat omenjen, vechinoma v dokumentih, kot predstavnik univerz v svetu, predvsem pa kot branilec raziskovalnih interesov in avtonomnega raziskovanja na RTVS. V zadnjih treh letih je bilo to raziskovanje mogoche le ob podpori ali vsaj toleranci komisije Sveta RTVS za raziskave, posebej zaradi prizadevanja in podpore predstavnika obeh Univerz v Svetu RTVS - prof. dr. Bruna Cvikla.
- Raziskovalni projekt "Javna RTV S - dileme in perspektive" je bil po mnenju prejshnjega gen. dir oz. ozhjega vodstva in njegovih svetovalcev nepotreben. Dilem ni bilo, perspektiva pa je (bila) tako chrna, da je vodstvo bodisi ni hotelo, bodisi ni zmoglo videti. Skratka, o njej ni (bilo) dobro prevech vedeti, nikakor pa je ni (bilo) dobro raziskovati. A kot vidite, nekaj se je le spremenilo, raziskovalni projekt se vseeno uresnichuje.