Revija SRP 21/22

Boris Cherin

 

PREKLETSTVO DVOGLAVEGA KLOVNA

 

V chloveshtvu neznani civilizaciji Chasovnikov so odkrili napravo za hitro kloniranje, ki je v nasprotju z Zemljanom znanim kloniranjem omogochila takojshnje fizichno podvajanje zhivih bitij in s tem tudi njih samih. Z obvladovanjem ostale tehnike se jim je odprla mozhnost podozhivljanja zhivljenj dvojnikov, vsega njihovega hrepenenja in strahu. Ta "igra" je bila zabavna, toda v sebi je skrivala zahrbtno past: mozhnost hitrega spreminjanja znachajev. V okrutnem svetu, v katerega so pahnili svoje dvojnike, je bil strah stalni spremljevalec posameznika. Strah pa ima milijarde inachic in med njimi je tudi dvoglavi klovn, ki pooseblja od strahu razdvojeno osebnost, z dvojnim jazom, dvojnim obrazom. Obraza se kazheta vsak s svojim izrazom nasprotujochih si vrednot na eni od glav dvoglavega klovna. Chasovnik Kanja je vse to izrabil za uveljavljanje svojih vrednot in se s somishljeniki in razraslim zlom zhe usmerjal proti Zemljanom.

Posadka Zemljanov se je pod pogumnim poveljnikom vesoljske ladje soochila s tem zlom in se v okrutnem boju spoprijela z njim. Zemljanom je priskochil na pomoch Chasovnik Zej, ki je opozarjal rojake, da bo razraslo zlo udarilo tudi po njih. Prishlo je do srditega boja...

 

l. del

/XXXVI/

Prot je v Rachevem spremstvu odshel proti sredini orjashkega diska, ki se je med vrtenjem okoli osi rahlo nagibal. Vse naokrog so se dvigale konstrukcije, ki so spominjale na valujoche tribune orjashkega stadiona ali na velike gibljive gledalishke kulise. Prota je zajel tesnoben obchutek majhnosti ob teh velikanskih premikajochih se konstrukcijah. Vse to je bilo kot zhivo. Vse. Toda kaj, che je bilo resnichno zhivo? Orjashki organizem s svojim drobovjem, chuti, in on je bil sredi te fantastichne vesoljske tvorbe, sredi vrhunskega produkta superiorne civilizacije. Kje je meja med zhivim in nezhivim, med rachunalnishko vodenimi robotiziranimi sistemi in sestavo bioloshkih organizmov, povezanih v razumske enote? Kje? Prot je valujoche konstrukcije pazljivo premeril. Polno zhivljenje je bilo chutiti v njih. Vse to je moralo biti zhivo. Bil je v vesoljskem gigantu, ki je pochival. Da, nobenega zvoka, samo smrtna tishina in valovanje ogromnih mas.

“Prot!” je bojeche zashepetal Rac in stopil tesno k Protu, “poglej, za temi tribunami se dvigujejo she vechje. ”

“Da,” je odvrnil Prot, “vse to je zhivo, vse te mase so orjashki zhivi stroj, varnostni sistem na prehodu v civilizacijo Chasovnikov.”

“Tudi jaz chutim v teh gmotah nekaj zhivega, neko strahovito moch.”

“Da, saj tudi je.”

“Prot!”

“Da?”

“Ne smeva jih zbuditi.”

“Hja!” se je nasmehnil Prot kljub tesnobnim obchutkom. “To ne bo shlo. Same se bodo zbudile. Sicer pa nama te gmote niso sovrazhne, ne glede na to, ali so zhive ali ne.”

“Da, da,” je zhivo pritrdil Rac, medtem ko so se njegove begajoche ochi zalesketale. “Na nashi strani so, kajne, Prot?”

“Da, usmerja jih sila volje in na najino srecho jih je doslej usmerjala volja njegovih stvariteljev, Chasovnikov, kot je nash prijatelj Zej. Oni so nama tudi prepustili, da s svojo voljo zadrzhiva invazijo kolonialistov. Kdor je v sredishchu tega sistema, ima veliko prednost. Vendar bo vse odvisno od mochi najine volje. Che si bova dovolj mochno zhelela ustaviti kolonialiste, jih bova lahko dovolj dolgo zadrzhevala.”

“Jaz si bom to zelo mochno zhelel!” je vneto zaklical Rac, z ognjem v ocheh pogledal Prota in stisnil pesti. “Tako mochno si bom zhelel. . . ” je dejal in z zategnjenimi ustnicami zrl v Prota, toda zhe naslednji hip se je njegov pogled napolnil s plahostjo, “bojim se smrti, Prot, bojim.”

“Vztrajati morava, moj mali zaveznik, vztrajati,” je ochetovsko dejal Prot.

“Volja, ja, volja,” je prikimal Rac in se ponovno zagledal v valujoche mase tribunastih konstrukcij.

Kot pritiski majhnih valov se je v Protu porajala odlochnost in stopil je naprej s trdim korakom, vse do srede prostranega diska, obdanega z obrochi orjashkih valujochih tribun, nanizanih v dalje, kjer se je izgubljal pogled v neskonchnih razsezhnostih.

Ozrl se je po komandnih pultih za nadzor nad tem delom vesoljskega prostora. Vendar ni bilo nikjer nichesar, le gola povrshina se je raztezala tja do kulisastih konstrukcij prvega obrocha tribun.

Z Racem sta se spogledala. Nastali polozhaj ju je navdal z negotovostjo.

Prot je umaknil pogled. “Kaj vse je ta disk, na katerem stojiva, in kaj so te valujochim tribunam podobne konstrukcije ali kar zhe so?” se je sprasheval in s pogledom nekajkrat zapored obshel blizhnjo okolico, nato pa se je ustavil ter globoko zajel sapo, da bi iztisnil iz sebe moch in osredotochil misli samo na dojemanje tega prostora. Zadrgetal je she enkrat v pritajeni napetosti in zachel zbirati notranjo energijo za odriv svojih umskih sposobnosti. Zadrzhal je dih. Ves njegov svet chutenja se je zachel shiriti v prostor okoli njega in se pogrezati v tla pod njim. Nenadoma je zachutil svoje vrashchanje v nove svetove, nihajoche v globokem ujemanju z njegovim dihanjem, njegovim chutnim zaznavanjem in vsem njegovim bitjem. Vsak del okolice je vse bolj chutil kot del sebe in po vsakem globokem vdihu se je prostor njegovega chutnega zaznavanja pomaknil dlje in dlje v notranjost diska, na katerem je stal. Vse to je postajalo on in v njegovo zavest so se v valovih spushchale bogate vsebine orjashkih razsezhnosti, milijarde bitij iz tisocherih razlichnih civilizacij v svoji neizmerni raznolikosti chutenja, v vsem svojem bistvu. Zanihale so v prikazu na orjashkih krilih in se v loku usmerile proti njemu ter izginjale skozenj, pushchajoch v njem neizmerno bogastvo njemu neznanih civilizacij. Vse to se je zvrstilo hitro, skoraj hipno, pa vendar je Prot chutil, da chas ni nobena ovira, ker je hitrost chutnega podozhivljanja in miselnega razumevanja teh svetov lahko poljubno vechal ali krajshal. Vse, kar je shlo skozi njegovo zavest, pa je ostajalo del njega.

Zhe je vsrkal chutne in miselne svetove vseh bitij tja do valujochih tribun in se spustil naprej. Ves miselno chutni svet tisocherih bitij neverjetnih zunanjosti in fizichnih ter umskih sposobnosti iz tega morja zhivljenja se je voljno razgrinjal k njegovemu razumevanju in se mu prepushchal v usmerjanje. Vse, na karkoli se je osredotochil, se je odprlo pred njim v vsem svojem bistvu in ves ta presenetljivo bogati svet raznolikosti je zachel dihati z njim ter se mu predajati ob najmanjshem vzgibu volje. Vse je postajalo del njega, del njegovega telesa, postalo je on. Kako neverjetno stapljanje z vsemi bitji v tem prostoru je bilo to, kar je pravkar dozhivel, in kako popoln nadzor nad vsemi temi bitji in svetovi znotraj velikega diska, na katerem je stal, in nad bogastvom raznolikosti znotraj valujochih tribun je pravkar dobil! She globlje je zajel sapo in se pognal v miselno chutno zaznavanje prek valujochih tribun v gorske obroche in spet so prikazi svetov in bitij v njih leteli skozenj ter se v popolni miselni razkritosti stapljali z njegovim svetom zavesti.

Tako se je pogrezal v neizmerne daljave in v zanosu zmagovitega poleta je zajel she ves del vesolja tja do daljnih koncev zashchitnih sfernih polj tega velichastnega vhoda v orjashko civilizacijo Chasovnikov, skozi katerega so imeli izhod v chasovne tunele v tem delu vesolja. Da, sedaj je prevzel nadzor nad zashchitnimi sfernimi polji in vhodom. Toda kje so meje njegovega dosega in vpliva?

Prot se je zamishljeno zazrl v daljo. “Kaj se skriva za poslednjim obrochem gmotastega gorovja, za svetovi, ki jih je pravkar zajel v svoj miselno-chutni svet? Do kod sega njegov telepatski pogled ali karkoli je zhe to, kar mu omogocha videnje na take daljave s tega nadzornega sredishcha, do kod sega pogled varuha tega vhoda v civilizacijo Chasovnikov? Kaj vse mu omogocha ta sistem, kjer se razprostira civilizacija Chasovnikov, v kateri je na milijarde zvezd, planetov ter neverjetnih konstrukcij velichastnih dimenzij?

V zhelji po absorpciji novih svetov se je z miselnim zaznavanjem pognal proti osrednjemu delu civilizacije Chasovnikov in zhe je lahko spoznaval nove svetove, toda ni jih mogel tako chutiti kot tiste znotraj vesoljskega vhoda tja do zashchitnih sfernih polj. Vse si je sicer lahko ogledal, toda nich ni vech dihalo z njim. Skozi njegov razumski svet so se prikazovali obrazi Chasovnikov in na trenutke je celo obchutil, kako se nekateri presenecheno ozirajo vanj in opazujejo njegov miselni let.

“Kaj je to mozhno?” se je nejeverno sprasheval Prot, “od tod se torej lahko miselno pogovarjam s komerkoli in dana mi je mozhnost trenutnega telepatskega zaznavanja na razdalji stotine svetlobnih let?” Za hip mu je pogled zastal na Chasovniku, ki ga je vprashujoche pogledal. Kaj ga je zmotil? Nekaj mu ochitno ni shlo v rachun. Prot se je zagledal v njegove ochi in zhe je lahko uganil, da je presenechen, ker ima nadzor nad zashchitnimi polji tujec in ne kdo iz skupine skrbno izbranih Chasovnikov. Toda iz pogleda je lahko tudi razbral, da presenechenje ni pretirano veliko. Ocenil bi celo lahko, da je Chasovnik na trenutke gledal nanj kot na nenavadno novost, vredno zanimanja ali pa morda niti toliko ne. Veliko Chasovnikov se je le mimogrede ozrlo nanj, ostali so bili zaverovani v svoje pogovore ali se she naprej posvechali svojim opravilom, ne da bi se kaj dosti zmenili za njegov telepatsko zaznavni let, ki so mu ochitno tudi oni lahko sledili.

V Protovo zavest se je za trenutek naselila rahla nemoch miselnega povezovanja soodvisnosti vsega, kar je v teh nekaj trenutkih vsrkal vase. Toda premalo chasa je imel na voljo, ker je moral chimprej preveriti, ali so morda v tej neizmerno veliki civilizaciji zanj she kakshne pomembne posebnosti.

Zeja mora dobiti, ga je preshinilo, in skozi svet telepatskega videnja je preletel tisochere obraze Chasovnikov, mimo katerih ga je zanesel njegov telepatski let na poti do Zeja.

Ves navdushen nad tem neverjetno zanimivim svetom, je preletel neznane svetove in konchno odkril Zeja. Toda ob njegovem zamishljenem obrazu je neodlochno zastal. Zazrl se mu je v ochi, skozi katere se mu je za hip odprl vpogled v neizmerno bogastvo Zejevega miselno - chutnega sveta.

Toda Zej se mu je prijazno nasmehnil in prekinil vpogled vase: “Lahko se bova she bolje spoznala, vendar zdaj ni chas za to.

Vrniti se morash na poveljnishki disk in prevzeti nadzor nad nashimi zashchitnimi sfernimi polji.”

“Da, da,” je rahlo zmeden odvrnil Prot, “seveda, nazaj moram!” In zhe se je poslovil, se v svojem telepatskem zaznavanju preselil nazaj na ploshcho diska in zastal s pogledom na valujochih tribunah. Vtem je z desnim kotichkom svojih zrkel opazil zachuden Rachev pogled. Obrnil se je k njemu. Rac ga je gledal najprej s strahom in zachudenjem, nato pa v vse bolj radovednem prichakovanju:

“Prot, kaj se dogaja?” ga je vprashal, “tvoj obraz je dobival tako nenavadne izraze! Si ugotovil, kako se upravlja z zashchitnimi polji? Kajne, da si?”

“Da!” je odvrnil Prot in se vprashujoche zagledal v Raca. Torej se Rac she ni spustil v zdruzhevanje s temi svetovi niti jih ni she zachel zajemati.

Prot je umaknil pogled, se osredotochil na poistovetenje s prostorom v njuni okolici in z dotikom roke omogochil miselno-chutno zaznavanje she Racu. Ta je od presenechenja razprl ochi, ko so se v njegovi zavesti razgrinjali pisani in nenavadni svetovi, in za nekaj chasa zadrzhal dah.

“Poistoveti se z okoljem in lahko bosh dojel njegovo delovanje,” je dejal Prot. “Bo shlo?”

Rac je prikimal, globoko zajel sapo in se pod Protovim vodstvom osredotochil na miselno-chutno zaznavanje, dokler se mu telepatski pogled ni zachel izgubljati v dalje:

“Da, da, kako neverjetni svetovi, celotne civilizacije z vsemi svojimi posebnostmi so tukaj in. . .” Rac je bojeche zadrgetal in se umaknil za korak, “kako grozljiva bitja so tam pod tribunami.”

“Ne boj se, nich zhalega ti nochejo,” ga je pomiril Prot. “Delujejo res preteche, vendar se bodo pod tvojim pogledom umirila in postala ubogljiva.”

Rac je prikimal: “Moch volje jih umirja, kajne? Toda nekatera so tako grozljiva, da jim ne bi zaupal.”

“Vsa njihova bit se razgrne pred tabo, che se miselno osredotochish nanje,” ga je pouchil Prot in pochakal, kako mu bo uspelo.

“Da,” je samodejno vzkliknil Rac z razjasnjenim obrazom, “res je, Prot, v celoti jih lahko dojemam. . . ”

Rac se je she bolj veselo zarezhal: “Vse lahko, vse. Vsi se razgrinjajo pred mano! Vsi!”

“No, vidish, saj gre.”

Toda v istem trenutku se je Racu zmrachil obraz in nemochno je odkimal: “Tega ne morem!”

“Kako ne moresh? Kakshno poshast imash?”

“Sploh ni poshast. Le orjashki netopir ali krokar je. Nobene mochi nimam nad njim. Sovrazhno me je odbil, ko sem se hotel poglobiti v njegov miselno-chutni svet.”

Prot mu je prikimal v znak pomembnosti tega opozorila ter se z vse bolj umirjenim dihanjem osredotochil na lastno zaznavo.

Skozi svoj svet chutenja je zajel utrip prostora okoli sebe vse tja do valujochih tribun in masivnih gmotastih gorovij ter se ob tem poistovetil z vsakim bitjem iz tega prostora. Vse je bilo on, ves ta orjashki sistem zhivih organizmov je bil del njegovega bitja, ki je iskalo sovrazhne tujke.

“Da, chutim jih. Prihajajo v jatah. Skrivajo se med bitji v zunanjem obrochju gmotastih gorovij.”

Prot je globoko zajel sapo, jo zadrzhal v sebi ter pochasi in s skrajnim naporom zbranosti izdahnil.

“Unichim jih! Moram!”

Osredotochil se je na vsrkavanje miselno-chutnega sveta vesoljskih bitij, dokler jih ni vsa zajel v prostorju okrog tistega velikega chrnega netopirja, ob katerem se je valovanje njegovega zaznavanja ustavljalo. To je bilo prvo bitje znotraj valujochih tribun, ki mu ni dopustilo vpogleda vase. Za hip je celo zachutil njegov sovrazhni pogled, nekakshno pretnjo.

Z rahlim vzgibom volje je dregnil v njegovo zavest, da bi ga odpodil, toda le zamajal ga je kot ob malo mochnejshem sunku vetra. Zhival je s hitrimi zamahi ponovno ujela ravnotezhje in letela naprej proti osrednjemu delu diska.

“To so z metamorfozo spremenjeni kolonizatorji,” je zamrmral Prot, vzgib volje pa se mu je nenadoma sprozhil v silovitem uporu in besu. Vse njegovo dojemanje se je soochilo z dolgo prichakovanim trenutkom prvega napada. S podvojeno mochjo je zamahnil proti velikemu netopirju.

Nato je zamahnil she siloviteje in s tem sprozhil tako mochan valni udar, da je velikega netopirja treshchil ob skalovje in ga razbil na tisoche koshchkov, vsa bitja v okolici pa so se razbezhala pred tem smrtonosnim gnevom iz nadzornega mesta vesoljskega vhoda.

“Prevech silovito sem zachel,” je poshepnil Prot in se ozrl naokrog. Ni smel razsipavati z mochjo volje, ker jo bo she veliko potreboval. Che je ta netopir uteleshenje kolonizatorja, mu bodo sledili she drugi, najbrzh v jatah, in moral jih bo odbijati ali unichiti. Zanj bi bilo bolje, che bi prihajali v manjshih skupinah, ker bi jih lazhe postopoma onemogochal.

Ta siloviti udarec pa jih je zhe opozoril, naj ne napadajo vech sami ali v manjshih skupinah. Da, to je bila napaka, je moral ugotoviti. S tem spoznanjem se je pognal za blizhnjim velikanskim netopirjem, ki se je po klavrnem koncu svojega predhodnika hitro obrnil, predirno kriknil in zbezhal nazaj proti galaksiji Chasovnikov. Na tisoche Chasovnikov je dvignilo glave in prisluhnilo temu kriku na pomoch. Prot je zaslishal negodovanje, protestne vzklike in celo nekaj sovrazhnih klicev proti sebi, pa tudi pozive, naj ga odstranijo z mesta nadzornika vesoljskih vrat.

Toda tako se je odzivala le civilizacija Chasovnikov iz blizhnje okolice. Ob telepatskem letu skozi prostranstva galaksije Chiva je Prot namrech videl le neprizadetost ostalih Chasovnikov. Morda celo niso slishali nichesar.

Prot je prekinil svoj miselno - chutni telepatski let in se ponovno osredotochil na zaznavanje vampirskih netopirjev. . . Njihove jate so se zbrale in zhe letele proti notranjim kulisastim tribunam, da bi napadle. Kako naj jih ustavi, ne da bi jih pokonchal? Che jih pobije, bodo spet zagnali krik in poklicali Chasovnike, naj se mu zoperstavijo. V nemochnem besu je zmajal z glavo. Kako? Naenkrat se mu je porodilo rahlo upanje. Saj jih lahko prezhenejo ta vesoljska bitja v notranjosti kopastih gorovij in kulisastih tribun. Da, to bi bila reshitev. Che ga le bodo ubogala. Takoj se je osredotochil na ves prostor okoli blizhajoche se jate netopirjev in se poistovetil z vsemi vesoljskimi bitji v njihovi blizhini, ki so se takoj zachela voljno usmerjati pod pritiskom njegove volje. Chez chas je lahko tudi zasledil malo svojega besa v njihovih ocheh.

“Naprej, za njimi!” je dejal z globokim tihim glasom, polnim energije, “tolcite jih!”

Na tisoche glav vesoljskih strazhnih bitij se je zachelo preteche obrachati k orjashkim netopirjem. Z vishin so poleteli ptichi z ostrimi kljuni in razshirjenimi kremplji ter se v hitrem naletu spustili na smrtonosno jato, ki se je she bolj strnila in z divjimi zamahi kril in krempljev odganjala napadalce. Toda zaman. Njihova volja in odlochnost nista mogli odbiti tisochkrat okrepljene volje Zemljana, ki je hotel reshiti Zemljo.

Boj je postajal bolj in bolj zagrizen. Ptichi so se zaganjali v netopirje in jim s svojimi ostrimi kljuni trgali meso, ti pa so s svojimi cheljustmi hlastali po njih in jih drobili, che so katerega ujeli. Vendar je bilo sokoljih ptichev vse vech in po dolgem trdovratnem boju se je morala jata netopirjev kljub vsej svoji odlochnosti umakniti vse do daljnih prostranstev onkraj zunanjih obrochev gmotastih gorovij.

“Uspelo je!” Prot si je obrisal potno chelo in v svojem svetu zaznavanja she naprej sledil razbitim jatam. Te so se medtem ponovno zachele zbirati, dobivale pa so she nove okrepitve iz notranjosti Chive.

V Protu so se naselili tesnobni obchutki negotovosti. Naslednji boj bo bolj okruten. Nich vech ni bilo mogoche sklepati o izidu. Bo to njegov konec ali pa se bo vseeno she lahko tolkel? Nenadoma ga je preshinil tih odjek z globokim nihanjem. Toda cheprav ga je komaj zaznal, se je stresel ob chutenju neizmerne sile, ki je s tako lahkoto zanihala ves prostor, kar ga je lahko Prot zaznal v svojem telepatskem dosegu. To je bil potresni sunek, kot so ga zhe zaznali ob svojem prihodu v to civilizacijo in si ga niso znali razlozhiti. Od kod ta silna energija? Kje se sproshcha?. . . Prot je zastal pred nedoumljivim vprashanjem. Kdo jo sproshcha?. . . Z vsem svojim chutno-miselnim svetom zaznav se je pognal v shirne daljave neizmernih prostranstev galaksije Chiva in s pritajenim dihom prisluhnil.

Chasovniki so dvigovali glave in se vprashujoche spogledovali. Na njihovih obrazih je lahko zasledil vse od zvedavega zanimanja nad nenavadnim dogajanjem do zaskrbljenosti. . . Toda kaj je to tiho mogochno bobnenje pomenilo, ni bilo mogoche razbrati. . . She bolj je prisluhnil tishini in miru, ki sta sledila temu pritajenemu bobnenju.

Potem je naenkrat ponovno zashumelo iz tisocherih krajev galaksije Chiva, takoj zatem pa je skozi miselno-chutne svetove odjeknil prodoren Kanjev glas, ki se je obrachal na Chasovnike.

Kanja: Kdo chuva nashe temeljne vrednote? Kdo moch zashchitnih polj je dal na voljo tujcu, da obsodbo smrtno izvrshi nad nami?

Se ve, samo v primeru, che tako presodi.

Zdaj tujec bdi nad nashimi izhodi, nad nami in pochetjem nashim. Pod pretvezo nam ga je podtaknil Zej. Razchistiti je treba, pravi, kam nese tok sprememb nam temeljne vrednote.

Odvrnem mu naravnost, nihche ni posegel v nash svet odnosov ne v svet vrednot, ki med Chasovniki je v veljavi.

Teh nekaj manjshih preizkusov, preverjanj prednosti uporabe novega znanja je zajelo le nekaj tujcev, bitij primitivnih. Grobosti je res nekaj bilo z njimi, ali prosim vas, ne napihujte jim pomena, nikar da Varuh slavni evolucijskih vrednot bi nashel v tem le delchek grozhnje nashemu razvoju.

Naj spomnim le, kar vsak med nami mora vedeti, nash svet vrednot usmerja nas v ustvarjalnost, v zhivljenje, polno iskanje zhivljenjske energije, v preverbo vsega, kar novo znanje kdaj pred nas razgrne.

Che to drzhi, o chemer nobenega ni dvoma, zakaj potlej namere nam ochitati: Spust med ljudi, v chloveshko galaksijo, da jih dodobra v bistvu njihovem spoznamo in njih evolucijski spomin si v celoti pridobimo, ki svet vrednot chloveshkih omogocha razvozlati in s tem v osnovi mozhnost odpre spoznanju, kaj vse chloveshtvu da zhivljenjsko energijo.

Nichesar drugega si ne zhelimo.

Pozivam vas: z voljo svojo me podprite! Pustite odstraniti to chloveshko bitje z nashega izhoda.”

***

Ob sprozhitvi sovrazhnega naboja v Kanjevem glasu je zavela skozi prostor zloveshcha pretnja. . . Civilizacijo Chasovnikov je preshla njena pogubna spodbuda in celo iz daljnih koncev tega orjashkega prostora je Prot lahko zaznal odzive tisocherih Chasovnikov. Bilo je, kot da bi se izsevana energija zlobe pogreznila v notranjost vsakega Chasovnika posebej in se v globini njegove biti okrepila na plodnih tleh pritajenih zhelja po brezobzirnem grabljenju komaj slutenega skrivnostnega bogastva. Ti vzgibi so odpirali vrata lastnemu zadoshchenju, ne glede na to, kdo naj bo daritvena zhrtev na oltarju njihovega prikritega pohlepa po mochni zhivljenjski energiji. . . In nato spet tiho bobnenje, od katerega se je streslo vesoljsko prostranstvo tja do najskrajnejshih robov Chive. Prot je vzdrgetal. Kot da bi prihajalo iz oddaljenega prostora, kjer se je sprostila neizmerna energija. Toda kako je mozhen potres v vesolju? Saj to je vendar nerazumljivo. Premikanje orjashkih zemeljskih plasti na planetih, razkol kontinentov ali njihovo trchenje, ob katerem se dvigajo orjashka gorovja, to je mogoche razumeti, toda tega. . .

Da se strese vesolje? To ni mogoche. In vendar je to tiho bobnenje nosilo s sabo she tisochkrat mochnejsho energijo kot pri najmochnejshih potresih. Ozrl se je po vesolju, toda odgovora ni mogel dobiti. Nikjer ni bilo nichesar, po chemer bi lahko vsaj slutil, za kaj gre. Mogoche se mu vse le dozdeva? Se mu morda sproshcha njegova podzavest? Je to mozhno? Prot je odkimal: “Ne, ne!” Toda chasa za razglabljanje ni imel vech.

Prot je v svojem telepatskem zaznavanju preletel skozi Chivo, da bi ujel tudi najmanjshi odziv na Kanjeve besede.

V svoji zavesti je lahko videl besne obraze Chasovnikov. . . in spet Chasovnike, ki so samo zvedavo gledali, medtem ko jim je bilo z obraza razbrati, da jim je gnev she vedno nekaj neznanega. . .

Vechina je namrech gledala na njegovo pochetje kot na nenavadno dogajanje, je olajshano ugotovil, kar je pomenilo, da bo Kanja sicer lahko poslal nadenj strahotno mochno silo, vendar ne take, da bi ga zbrisala z vsemi zashchitnimi sfernimi polji. Morda bo mochnejsha ali pa tudi ne. Prot je globoko vdahnil in v njem se je porodilo novo upanje. Ne bodo ga zmleli. Kljub vsemu je zachutil v sebi vzgib notranje mochi in ponosno je dvignil glavo. Ta boj she ni bil vnaprej odlochen. To je dobro chutil. Ne bo se uklonil. Kot mogochnemu hrastu vrh gore se mu je skozi noge, kakor da bi bile silne korenine, zachela shiriti volja v tla pod njim in v preletu zajela vsa bitja v valujochih tribunah in gmotastih gorskih verigah v ozadju. Vsa ta bitja, ti chuvarji vesoljskih vrat s krokodiljimi cheljustmi in tigrastimi gobci, plazeche se kache in ptichi vseh velikosti, ki so napolnjevala ves prostor tja do zashchitnih sfernih polj, so zachutila njegovo voljo in se voljno prepushchala njegovemu vodstvu. Da, vsa ta bitja bodo shla z njim v boj.

 

 

 

***

Trume orjashkih netopirjev so se zhe zbrale za gmotastimi gorovji in se ponovno razvrshchale v trizobe ter v krozhnih letih stopnjevale hitrost.

Njihov nalet je bil she silovitejshi od prejshnjega. S strupenimi brizgi so pobijale vesoljska strazhna bitja prek celotnih pokrajin v gmotastem gorovju. Zachel se je boj, kakrshnega si Prot niti v sanjah ni predstavljal. Z vzgibom volje je takoj ustavil umikajoche se vesoljske kushcharje s krokodiljimi glavami in pognal nad orjashke netopirje sokolje ptiche z zheleznimi kljuni.

Vendar je nalet nesel vampirsko jato naprej, da se je prebila skozi gmotasta gorovja ter udarila v valujoche tribune.

Ves ta chas je Prot spremljal obchutke strazhnih bitij in bolechino vsakega med njimi je obchutil kot svojo in vse strupene brizge, pod katerimi so padali njegovi zvesti bojevniki, je chutil kot prebode ostrih pushchic.

Vtem so prvi netopirji prebili tudi valujoche tribune in se usmerili na ploshcho komandnega diska. S svojimi orjashkimi krili so zagnali tako strahoten vihar, da je silovit sunek ostrega pisha udaril Protu v obraz. Toda iz valujochih tribun so prihajala vse shtevilnejsha vesoljska strazhna bitja in se pod Protovim vzgibom volje poganjala nadnje. Kljub vsemu je Prot chutil v sebi moch orjaka, zraslega vrh gore, ki se z razshirjenimi rokami prepushcha pishu gorskih viharjev, da mu s svojimi ledenimi zrni bichajo njegove mogochne pregrete prsi, medtem ko mu prekipevajocha energija prihaja iz vulkanov v njegovih prsih.

Vtem se je strahovito zabliskalo in udarec silovitega groma je razklal valujoche tribune, do goreche vrzeli. To je bila posledica sprostitve nakopichene energije Kanjevih netopirjev.

Rac se je bojeche umaknil za korak in se pritajil za Protom, ki ga silovito grmenje in bliskanje ni prestrashilo. . . Celo nasprotno, iz sproshchanja te silovite energije je she sam jemal moch. Iz grla se mu je izvil besen krik, ki je prenesel njegov bes na razbita krdela njegovih vesoljskih bojevnikov in jih ponovno navdal z bojno vnemo, da so se divje zaganjali v orjashke netopirje in se je boj she siloviteje razplamtel po vseh blizhnjih in daljnih varnostnih gorskih obrochih. Medtem so strupeni brizgi netopirjev sikali skozi valujoche tribune, Prot pa je z zamahi roke in besnim vzgibom volje ustavljal njihovo prebojno moch. Stal je sredi poveljnishkega prostora in vodil obrambo proti vdoru zlonamernih kolonizatorjev v chloveshko civilizacijo, kajti bil je vojshchak in poveljnik silnih trum vesoljskih strazharjev. Vodil je gigantski boj. Zavest, da je vsa chloveshka civilizacija odvisna od tega boja, ga je navdajala z neizmemim ponosom in mu dajala novih mochi. Bil je boj, kakrshnega ni bil pred njim she noben chloveshki vojskovodja, in kot je v tistem trenutku lahko chutil, so bili vzgibi njegove volje tako mochni, da so orjashkim netopirjem jemali moch in jih suvali v nizhine, kjer so jih napadli plazechi se vesoljski strazharji. Tisochere zmage so napolnile Protove prsi s ponosom. V njem je vzkipelo zhivljenje z novo silovitostjo.

Tedaj je strahovit grom razparal ushesa in tribuna nasproti Prota se je razklala v shiroko vrzel, skozi katero so shvigali orjashki netopirji in se usmerjali naravnost nanj. Njihov chelni napad je pomenil, da je Kanjevim netopirjem uspelo prebiti vsa gmotasta gorovja in valovite tribune do povrshja komandnega sredishcha. Nastopil je trenutek odlochitve. Prot je uporno stisnil pesti, stopil korak proti naletu orjashkih netopirjev in z zamahom roke sprozhil vanje energetski naboj, ki je razparal zrak in prvo napadajocho poshast. . . V vsej njegovi biti je vzplapolal ogenj neuklonljive trme. Moral je zastaviti svojo moch, energijo in znanje, svoje zhivljenje ali pa bo konec vsega, kar mu je kdajkoli kaj pomenilo. . .

Da, vse chloveshtvo je bilo odvisno od njega in njegove sposobnosti, da izvrzhe iz sebe toliko silovite energije, kot je tega zmozhen predstavnik chloveshkega rodu.

Prot se ni bal. V sebi je chutil dovolj mochi za ta okrutni spopad. Ves vzpon chloveshke civilizacije je vzkipeval v njem in mu dajal spodbude, ko se je ozrl proti zashchitnim sfernim poljem in po vseh tistih orjashkih varnostnih vratih, ki so jih zgradili tako, da se vsi mehanizmi v tej velichastni konstrukciji usmerjajo na osnovi vzgiba mochi volje. Ta vesoljska konstrukcija omogocha nadzorniku tega prostora, da tisochkrat okrepi svojo voljo. Dana mu je moch vojskovodje orjashke armade z milijoni vojshchakov in milijoni vesoljskih strazhnih bitij najrazlichnejshih zunanjosti in velikosti. Vsa ta sila mu je bila na voljo in mu omogochala drzhati nadzor nad vhodom in izhodom civilizacije Chasovnikov. Lahko je usmerjal tisochglavo vojsko, mochno in veliko, kot je ni imel na voljo she noben chlovek pred njim. . . To je bil trenutek, ko je vsak del njegovega bitja vzkipeval in dobival oporo v tisochletnem razvoju chloveshke civilizacije in v vsem pisanem razvoju njenih temeljnih vrednot. Skozi njegovo zavest je prehajal smeh otrok in njihovo razigrano krichanje po sholskih igrishchih, smejochi se obrazi deklet, obrazi mater, ochetov in presherni vzkliki mladih pobov. Ves chloveshki rod je stal za njim. Zavedal se je, da jih ne sme prepustiti sovrazhniku. . . V prsih so mu zarjoveli viharji, moch njegove volje se je podvojila in iz njegovih pesti je sevala taka energija, da je njen energetski val odpihal orjashke netopirje, jih metal ob tla in ob stene valujochih tribun ter kotalil proti gmotastim gorovjem. She odlochneje in bolj silovito je usmeril svojo voljo proti napadalcem in vsa bitja v njegovi milijonski armadi so dobila od njega nov polet in odlochnost. . . Kot da bi prehajal vanje ves njegov gnev in jim dajal vedno novih mochi za she bolj divji boj. Sokolji ptichi so se pobesnelo zaganjali v orjashke netopirje, jim s svojimi jeklenimi kljuni zadajali smrtne rane ter jih silili, da so se spushchali na povrshje gmotastih gorovij, kjer so jih takoj napadla vesoljska strazhna bitja in konjenica tisocherih vesoljskih jezdecev, ki so spushchali nanje ognjene strele svojih lokov. . . Boj je zajel zhe vsa polja, vsa vesoljska bitja znotraj tega orjashkega vesoljskega vhoda.

Tudi vsi orjashki netopirji so se morali tolchi za svoj obstoj. Preostale netopirje na povrshini diska pa je Prot z nekaj zamahi pobil.

***

Kanja: “Chasovniki, ste videli tujchevo divjost?

Zejeva lahkomiselnost nam kazhe dejstvo, da je z znanjem za izgradnjo obrambnega sistema dal Zej predstavnikom chloveshtva obenem tudi znanje, ki je v bistvu kljuch za pristop k izdelavi sodobnega orozhja. Ni pa vede, ne kje ne kako ga bodo uporabili.

Che Prot, to bitje, obdrzhi nadzor nad vhodom v nasho galaksijo dotlej, da njihove vesoljske ladje prispejo k nam, ogrozhat nas, z znanjem in orozhjem nashim, kaj potlej bo, che bitja ta chloveshka bodo vsa kot Prot, kot chlovek ta, ki z mochjo jeklene volje zadrzhuje nam izhod?

Vsa orozhja nasha, ves sistem obrambni nam deluje pod vzgibi volje. Po Zejevi zaslugi nam zdaj kar dvojno tveganje preti.”

Zej: “Pomislek na nevarnost tako je nesmisel, ker skupni volji nas Chasovnikov nihche v sistemu nashem se ne umakne, kje neki bitja, ki na nizhji stopnji so razvoja.

Za nas pomembnejsha je druga plat medalje:

Rojaki nashi se odpravljajo v chloveshko galaksijo z nameni, ki vrednotam nashim so nasprotni. In she kako pogubni so za chloveshka bitja.

Prot, chlovek ta, res nima druge izbire kot boj za usodo svojega chloveshtva.

Mi raje svoj problem na plan postavimo:

Kaj znanje novo hipnega podvajanja prinasha ? Posledice neznane, morda usodne tudi za nas, prihodnost nasho.”

Kanja: “Naivne te besede!

Zhe res, da mochni smo. Vendar ne, che uspavana bo nasha budnost nad tem, kam bitja ta chloveshka z znanjem nashim se usmerijo.

Kdor voljo ima kot Prot, je nevaren nasprotnik. Kaj je vprashanje, che smo v vsem na udaru ali z glavo placha le naj samo kak milijon med nami, to ni dilema, ki lahko kdo med nami jo dovoli. Z glavami Chasovnikov ne bomo trgovali.

Kot vidimo, Zej deluje prav nasprotno. Prepustil tujcu je nadzor nad izhodom, mu mozhnost dal, ki ta je ne okleva izrabiti.

Z umori neizprosnimi pobija vse, kdor le k izhodu se usmeri. Dejanje Zejevo tudi jasno kazhe, da Zej prishel je do spoznanja, prav nich laskavega za nas: da Chasovniki vsi mi nadzora smo potrebni, od tujca, ker sami smo ochitno nedorasli, primitivni, ali kaj?

Neslanost taka koga ne uzhali?”

Po teh besedah je galaksijo Chiva zajel val mrmranja in zhe je tudi skozi Protovo zavest zletelo negodovanje tisocherih Chasovnikov. Izjava, da je dobil tujec v roke moch odlochanja nad njihovimi zhivljenji ob izhodu galaksije Chiva, je povzrochila tako hitro spremembo razpolozhenja Chasovnikov, da bi zhe naslednja Kanjeva pobuda lahko sprozhila neustavljivi plaz negodovanja in odpora. Prot se je s tesnobo oziral po Zeju. Kanjeve besede so bile v bistvu lazh. Prot ni zhelel Chasovnikom nich slabega. Ves njegov boj je bil le obramba in nich drugega, saj je celotno delovanje Kanjevih pristashev zgovomo prichalo, da nameravajo unichiti chloveshko civilizacijo.

Toda. . . Prot se je boleche zazrl v notranjost Chive. Vechina Chasovnikov vendar ni poznala namenov Kanj. Nemochno je zmajeval z glavo, da bi zanikal obtozhbe na svoj rachun. Vendar mu vechina ni verjela. V njem je videla le sprenevedajochega se vsiljivca. . .

Samo she eno upanje mu je ostalo: Zej. Poslednji Kanjev poziv je povzrochil nenadno spremembo razpolozhenja Chasovnikov in s tem novo grozhnjo Zemljanom. Brez njegove pomochi bo tezhko ustavil Kanje. Toda, kaj res lahko bitje, kot je Zej, dovoli, da se unichi neka civilizacija? Zej ga je moral slishati. Moral. Zakaj molchi?

Pri tem je begajoche Protovo zaznavanje zastalo. V njegovi zavesti se je pojavil znani obris Zejeve postave in nato she njegov obraz. Gledal ga je resno, brez obichajne zhivosti in pokroviteljskega nasmeha.

“Kanja lazhe! Ni res, kar je govoril!” je vzkliknil Prot.

“Da, vem,” je resnobno odvmil Zej in umaknil pogled s Prota, ki je to takoj opazil.

“Se Zej umika?” je boleche preshinilo Prota.

“Ne smete dopustiti unichenja chloveshke civilizacije!” Prot ga je gledal poln gneva, besa in nemochne kljubovalnosti.

“Da, Prot, ne smemo jim pustiti!” je odvrnil, umikajoch pogled. “Ne smemo!”

Prot ga je zachudeno gledal. Z Zejevo pomochjo bi lahko ustavil Kanjeve kolonizatorje. Toda kaj pomeni ta grenki izraz na Zejevem obrazu? Kaj pomeni ta nenavadna sprememba v njegovem obnashanju?

“S skupnimi mochmi jih lahko ustavimo!” je bruhnilo iz Prota.

“Da, s skupnimi mochmi jim lahko onemogochimo vdor v chloveshko civilizacijo,” je pritrdil Zej in she naprej zrl mimo Prota.

“Kaj je narobe?” se je v prichakovanju zazrl vanj Prot.

“Da, Prot, toda cena bo dosti vechja, kot sem mislil,” je dejal Zej in se zagledal v Prota. “Ostaja le brezobzirni boj, ki sem vam ga hotel prihraniti.”

“Ne skrbite zame! Jaz se bom boril!” je she ves razgret od bojnega metezha neustrashno zaklical Prot.

“Da, upam, Prot! Drugache ni reshitve za chloveshtvo.” Zej se je zagledal vanj z naklonjenostjo, nemochjo in narejeno trdnostjo: “Bojim se, da vam ne bom mogel reshiti zhivljenja.”

Prot je zastal in po nekaj trenutkih molka vprashal: “Kaj pa kolonialisti? Jih bo mogoche zadrzhati dovolj chasa?”

Zej je prikimal. “Oprostite, Prot. Naredil sem najvech, kar sem mogel. Drzhite se!”

Takoj ko je prikaz Zejevega obraza izginil iz sveta njegovega telepatskega zaznavanja, so se v Protovo zavest prikradle Zejeve besede “. . . ne bom vam mogel reshiti zhivljenja. . .” Toda zakaj taka pripomba? Prot se je ozrl po vesoljskih bitjih, s katerimi je pravkar izbojeval zmago nad vampirskimi netopirji. Na tisoche, na milijone jih je bilo. Neshteto orjashkih zveri se je gnetlo po pobochjih gmotastega gorovja. Med njimi so se podili konjeniki v svetlikajochih se oklepih in spushchali iz svojih lokov energetske strele, roji ptichev z jeklenimi kljuni in nepregledna krdela zveri, pripravljena na boj z drugimi zhivimi bitji.

Zashchitna sferna polja so pred tem zhe ustavljala vse vesoljske bojne ladje in velike energetske sisteme.

Vhod v galaksijo Chiva je bil v bistvu sestavljen iz dveh sit. Zunanje je ustavljalo vse vesoljske ladje, pa tudi vsa laserska strelna orozhja je stopilo, che jih je kdo hotel prenesti skozenj brez dovoljenja nadzornika vesoljskih vrat. Neoborozheni posamezniki so lahko svobodno prehajali skozi ta sferna zashchitna polja, toda potem so morali skozi drugo varnostno sito, mimo vesoljskih strazhnih bitij, ki so se pokoravala nadzorniku tega vesoljskega vhoda. Vse je bilo urejeno za obrambo pred napadalci, ne glede na njihovo stopnjo civilizacije.

Tilen bo po vsej verjetnosti s svojim kristalom kmalu prispel na Neustavljivo in z Racem bosta lahko pobegnila ter prepustila nadzor nad vesoljskimi vrati spet Chasovnikom. Ni bilo videti, da bi lahko njega in Raca kaj unichilo v tako kratkem chasu, kot bo Neustavljivi potrebno za umik v chasovni tunel. Kaj je pravzaprav mislil Zej? Da je zhe vse odlocheno?

Vtem je prishel skozi vesolje nov poziv in ga zdramil iz razmishljanja.

Da, oglasil se je Zej. Konchno bo spregovoril svojim rojakom in jim pojasnil Kanjeve lazhi in zle namere njegovih pristashev.

Zej: “To je lazh, kar Kanja mi podtika.

Ravnal sem, kot vsak bi, ki vrednote nashe nosi v srcu. Te nikomur ne dovolijo ne unichenja in ne zlorabe tujih bitij. To slednje pa je hotel Kanja.

S pretvezo, da novo znanje blaginjo nam prinasha, nam barbarske je metode vpeljal s pochetjem svojim.

Na planetih znotraj nashe galaksije, kjer primitivna ljudstva zhive z nashim blagoslovom, je Kanja s pristashi svojimi plemena domorodcev unichil, vsa bitja ta nemochna. Zdaj pa z odpravo tisochev pristashev svojih v chloveshtvo usmerja svoje razdejanje.

Kdor she kaj dá na vrednote nashe, tega ne sme dovoliti nikomur. Za nobeno ceno!

Zato sem dal predstavnikom chloveshtva le znanje za izgradnjo obrambnega sistema. Da z njim postavi se po robu skupini manjshi, kot je Kanjeva.”

Kanja: “Na vse, kar smo storili, je gledati mogoche le skozi prizmo vseh obsezhnosti v prostoru nashem. Skozi to, da na milijarde je planetov v nashi galaksiji. Na vsakem od njih milijarda zdaj Chasovnikov prebiva. In da tudi teh planetov, kjer zhive she primitivna bitja, je milijone.

Kdor potlej vzame za primerjavo z obsegi temi le primitivna bitja, ki smo v preizkuse nashe jih zajeli, spoznati mora nepomembnost nashega pochetja.

She manj, da majhno to shtevilo prizadetih spremenilo svet bo nashih temeljnih vrednot. Nikdar, saj svet vrednot ta je tudi moj in prijateljev mojih, ki ga sposhtujemo kot vsi Chasovniki sposhtljivi.

Kot rekel sem: pred odlochilnim smo trenutkom, ko novo znanje pozhivi nas z zhivljenjsko energijo. Le odlochiti se je treba in jo vzeti. Kdo vendar ne zheli zhiveti silneje, mochneje?”

Prot se je ozrl v Zeja. Na njegovem obrazu je lahko razbral le globoko sochustvovanje. Nichesar ohrabrujochega.

“Oprostite, Prot, ne morem vam pomagati,” je dejal Zej, “vechino mojih je rojakov zaslepila sla po novem, bolj zanimivem zhivljenju. Nimam mochi, da bi jih osvestil in jim dopovedal, kako bo tako pochetje na koncu pogubno tudi zanje. Ostaja vam le mozhnost, da preprechite invazijo, usodno za chloveshtvo.”

Prot je odsotno prikimal. Zanj v nobenem primeru ni bilo vech izhoda. To bo gladiatorska predstava, v kateri se bo njegovo zhivljenje sklenilo. Da, usoda mu ni bila naklonjena, kot je she pred kratkim upal.

“Hvala, Zej!” je dejal tiho, “povsem pravilno ste ravnali. Upam le. . .” Prot se je boleche nakremzhil, “. . . lepo vas prosim, pomagajte mojim tovarishem in chloveshtvu.”

Zej je molche prikimal v znak, da lahko rachuna nanj.

“Hvala!” se mu je s trpkim, vendar odlochnim glasom zahvalil Prot in umaknil svoj telepatski vid.

***

Prot je globoko zajel sapo, pochasi izdihnil in se ozrl proti valujochim tribunam, skozi katere bodo Chasovniki spremljali njegov poslednji boj. Kako orjashka gledalishka arena je bil ta prostor! Tu naj bi torej konchal svojo pot! Pogled mu je zastal na prestrashenem obrazu svojega malega tovarisha. Tudi njega bodo ubili takoj za njim. Iztegnil je roko in ga prijateljsko stisnil k sebi:

“Vztrajati morava, moj mali tovarish, vztrajati! Nichesar drugega nama ne ostane. Nobene izbire nimava.”

“Da, nobene izbire,” je trepetaje ponovil Rac.

Prot se je ozrl po valujochih tribunah. Torej to le ni nekaj, kar naj bi samo spominjalo na tribune, ampak so kar prave vesoljske tribune, od koder bo milijone ochi gledalo njegov boj, njegov. . . Protu so zadrgetale ustnice. . . njegov poslednji boj. Tu, v tej orjashki areni naj bi se sedaj boril kot gladiator, ker mu ne ostaja drugega kot boj do konca. She enkrat mora zadrzhati nalet Kanjevih netopirjev in s tem omogochiti pobeg Neustavljive.

Prot je za hip zbral begajoche misli:

“Nobene izbire nimava! ”

Rac je odsotno prikimal, telo mu je drgetalo, toda besede so ostajale za tresochimi ustnicami.

“Rac, moral se bosh boriti tudi brez mene! Razumesh?” Rac je she naprej prikimaval, ne da bi dojemal polozhaj. V tem so se tla pod njima zatresla in siloviti bleski svetlobe so prekrili daljna obzorja po vseh zashchitnih sfernih poljih. To je bila sprostitev energetskega naboja osredotochene volje kolonizatorjev in znak njihovega napada. . .

Okrepljene jate krvolochnih netopirjev so v orjashkem klinu rinile in prebijale vse blokade do valujochih tribun in na koncu preklale she nje...

Prot se je obrnil v njihovo smer, nato pa k neposhkodovanim valujochim tribunam in zaznal, kako se v njih odpira na milijone ochi, da bi spremljale to gladiatorsko igro, v kateri bo padla njegova glava. Kaj res zhelijo to videti? Neprizadeti pogledi so zrli vanj v prichakovanju zanimivega dogajanja. Kaj si tudi bitja na tako visoki stopnji razvoja zhelijo gladiatorskih iger? Se lahko razumna civilizacija tako polakomni zhivljenjske energije, da zachne slepo unichevati vse okoli sebe? Prot se je zagledal v netopirje, ki so se prebijali skozi razpoko v valujochi tribuni in se usmerjali nanj. Zachel se je njegov poslednji boj.

***

Prot je trdno razkorachen kljubovalno upognil glavo in s stisnjenimi pestmi sunil iz sebe vzgib volje ter s tem sprozhil silovit energetski val, ki je vse netopirje na ploshchi komandnega diska odpahnil nazaj proti valujochim tribunam. Toda iz odprtine je bruhnil nov roj netopirjev in se ponovno usmeril nanj.

Ponovno je sprozhil energetski val, pobil chetrtino netopirjev, ostale ponovno pahnil nazaj do vznozhja valujochih tribun. Sledil je nov vdor netopirjev in vse se je ponovilo, dokler ni najmochnejshi skupini netopirjev uspelo preiti polovico poti do Prota na disku. Tedaj pa so tudi sami netopirji prvich sprozhili proti Protu energetski impulz, ki ga je zamajal v kolenih in mu oslabil vzgib volje. Prot je bil prisiljen sprejeti boj prsi ob prsi z netopirji prav v trenutku, ko je do poslednjega delchka svoje energije z impulzi volje usmerjal boj z vsemi orozhji in na vseh poljih, vse tja do zashchitnih sfemih polj. Na tisoche netopirjev je bilo pobitih, na tisoche ranjenih pa se je stokajoche umikalo z bojishcha. Toda preostalih netopirjev to ni ustavilo. Njihovi energetski izstrelki, sprozheni izpod kril, so zadevali ob Protova zashchitna sferna polja in pri tem povzrochili okoli njega tak ognjen metezh, da je njihova bleshchecha svetloba zaslepljevala Prota in mu otezhevala usmerjanje energetskih krogel proti najblizhjim netopirjem. Med ognjenim metezhem so usekali po njem she s strupenimi brizgi in mu zadajali vse bolj skeleche in globoke rane. Toda komaj je pobil orjashkega netopirja, ki je nashel vrzel v poshkodovanih zashchitnih plasteh in mu s svojimi ostrimi zobmi raztrgal obleko ter ga ranil na prsih, zhe so netopirji na disku v hipu spremenili taktiko. Ochitno jih je bilo zhe dovolj v vesoljski areni za sproshchanje unichujochega energetskega vala proti Protu. Spustili so se na tla in se s kremplji tako silovito zagrebli v tla, da je Prot takoj zachutil njihovo vpijanje v blizhnjo okolico, iz katere so ga izrivali. Za hip je nastala tishina. Vsi so obstali, nato so chepechi netopirji zdruzheno in usklajeno udarili s strnjenimi energetskimi impulzi. Zashchitne sferne plasti polj okoli Prota so razpadale druga za drugo, dokler niso energetski valovi udarili naravnost v Prota, mu razbijali molekularne vezi na obleki, da so jo raztrgali v cape, na obrazu pa mu zacheli odpirati boleche rane do zhivega mesa. Prot se je umaknil za korak, chepechi netopirji pa so ga napadli she z vechjim zanosom. Njihovi strupeni brizgi so Prota ranili po vsem telesu. Nato so she enkrat zdruzhili svojo voljo proti njemu in usmerili vanj tako mochan energetski val, da je prodrl v Protovo notranjost in mu unicheval drobovje. Toda v trenutku, ko je zachutil svoj konec, mu je iz globine zavesti privrel krik tisocherih ljudi, ki so bili pogubljeni, in skozenj je zletelo na desetine njemu dragih obrazov iz njegove mladosti. Kaj bo z njimi, che bo popustil, kaj bo, che. . . Zajel je sapo in bilo mu je, kot da bi iz vsega chloveshtva zajel novo energijo in dobil nove mochi. Tedaj je iztisnil iz sebe tako silovit vzgib volje kot she nikoli doslej, sprozhil z njim strahovit energetski sunek, ki je pahnil chepeche netopirje tja do valujoche tribune in podzhgal trume vesoljskih strazharjev v nov silovit protinapad. In zhe so se bili orjashki netopirji prisiljeni umikati se na vseh bojnih poljih. Odbil jih je in jim zadal tako strahovit udarec, da so v neredu bezhali vse tja do gmotastih gorovij. . .

Toda tedaj se je zachelo Protu megliti pred ochmi.

“Prot!” je zaklical Rac.

Prot se je ozrl z zmagovalnim nasmehom, ko pa je videl zaskrbljeni obraz svojega tovarisha, se je ozrl she nase. . . Zachutil je pekoche bolechine globokih ran. Vse njegovo telo in obraz so prekrivale krvaveche rane, razzhrte od strupa. Zachutil je iztekanje zhivljenjske energije in z njo svojega zhivljenja.

“Tudi oni so mene zdelali, kajne?” je dejal z bolechim nasmehom, se pochasi sklonil k svojemu tovarishu in mu zashepetal, “morash vzdrzhati, morash!”

“Ne, Prot, ne smesh umreti!” je zastokal Rac, medtem ko se je Prot oprijemal njegove rame in ga stresal s poslednjimi mochmi.

“Morash vzdrzhati, Rac, morash! Zdaj je vse odvisno od tebe. Glavnino sva jim razbila, toda preostanek bo ponovno napadel. Morash vztrajati Rac, moj mali tovarish, morash!”

Prot je nemochno pokleknil in se kljub prijateljevi podpori pochasi sesedel.

“Prot, ne smesh umreti!” je she glasneje zaklical Rac in ga s podpiranjem skushal obdrzhati pokonci. Toda bilo je zaman. Iz Protovih ochi je izginjal zhivljenjski lesk in kmalu je v njih ostala le hladna steklena praznina.

“Mrtev!” je zashepetal Rac, kot da ne verjame svojim ochem. Ves presunjen je gledal negibni obraz v svojem narochju.

 

2. del

Rac je naenkrat zaznal tri netopirje, ki se jim je pridruzhil najprej eden, potem dva, kmalu zatem she shtirje, in zhe so postali jata. Pridruzhevalo se ji je vse vech posamichnih netopirjev in celo dve manjshi jati.

“Tako hitro se zbirajo,” je presenecheno zashepetal, nervozno pogledal vesoljna strazhna bitja in njihovo zmedeno umikanje.

Mora jih ustaviti. Takoj! Chimprej. Rac je spustil veke, se med stiskanjem pesti osredotochil na vesoljska strazhna bitja v blizhini te jate netopirjev in zhe je zaznal v njih odziv, cheprav ne tudi prepushchanja njegovemu usmerjanju. She malo vech volje potrebuje, da. Morda bo shlo. Z begajochim pogledom je preletel she okolico, da bi videl, che mu she od kod preti nevarnost. Hip zatem je zaznal she vechjo jato netopirjev. Takoj se je preusmeril na bitje v njihovi okolici, ker je bilo to ochitno pomembnejshe. Toda komaj se je dovolj osredotochil na poistovetenje z vesoljskimi strazhnimi bitji v tem prostoru, je zaznal prebege zelo hitrih jaguarskih vesoljskih bitij, ki jih je moralo nekaj do skrajnosti prestrashiti. Takoj se je ozrl v tisto smer in zhe je opazil, kako je skupina netopirjev v divjem naletu s svojimi strupenimi brizgi sline naredila pravi pokol.

Samodejno je preusmeril osredotochenje volje na tamkajshnja vesoljska strazhna bitja, jih s skrajnim naporom volje ustavil ter nekatera celo preusmeril nazaj in jih navdal z dovolj mochmi za boj. Toda v tistem trenutku je zaznal brezumni beg vesoljskih strazhnih bitij na nasprotnem koncu, hip zatem she prebege na desnem obrobku svojega zaznavanja. To ga je zbegalo. Nobenega chasa za premislek mu ni ostalo, v tistem hipu nikakor ni mogel ugotoviti, kaj mora najprej ukreniti. She bolj pa ga je zbegalo, ko je zachutil nemoch pri osredotochenju volje. Nikakor se ni mogel vech zbrati in prav nujnost, da brez obotavljanja takoj ukrepa, ga je she bolj hromila.

Plashno se je umaknil iz prostora, ki ga ni mogel vech obvladati, in se proseche ozrl v valujoche tribune. Toda v njih je lahko zaznal le hlad nezhivega materiala. Nichesar, kar bi dajala toplino zhivljenja. Vse je bilo tako hladno!

“Ko bi imel v sebi kaj Protove mochi! Da, ko bi bil Prot she zhiv!” Rac se je zagledal v negibno Protovo telo in njegov mrlishko bledi razdrapani obraz. Nichesar zhivega ni bilo vech na njem. Nichesar. Prot je bil mrtev in on je bil v tem grozljivem prostoru sam. Raca je zajel obupavajochi nemir. Kaj naj naredi? Kaj lahko stori? Sam vendar vsega tega ne obvlada. Spet se je zagledal v Prota, ko da bi zhelel dobiti odgovor ali vsaj nasvet. Vendar na mrlishkem obrazu ni bilo drugega kot negibna trdota. Za trenutek se je zagledal v grobo zarisane chrte na Protovem obrazu. Kako strahovito odlochnost je nosil v sebi ta chlovek, ki ga je tako sposhtoval in mu je toliko pomenil.

Rachev pogled se je pomikal po Protovem ubrazu in vse bolj je obchutil krivdo pred hrabrim poveljnikom. Kot da bi mu te trdo zarisane poteze na njegovem obrazu obudile njegove besede, da mora vztrajati, da je sedaj on na vrsti.

Rac je odkimal in se za korak umaknil od Prota.

“Ne morem, Prot. Nimam tako jeklene volje kot ti. Meni ta vesoljska strazhna bitja niso pokorna. Bojim se.”

Toda Protov mrlishki obraz ni kazal nobenega razumevanja za njegovo stisko, nobenega usmiljenja.

Rac se je ozrl po povrshini orjashkega diska, na katerem je stal. Vse je bilo prazno. Nikjer zhive dushe. Nekaj sto metrov gole ploshche in vsa ta praznina je bila v tistem hipu tako neizprosno hladna, da je od tesnobe kar vzdrgetal.

Toda kljub vsej svoji negotovosti je Racu uspelo premagati samega sebe. Ponovno se je osredotochil na dogajanje znotraj gmotastega gorovja in valujochih tribun. Toda to, kar je zaznal, ga je ponovno zmedlo. Orjashki netopirji se sploh niso zbirali vech v jate, temvech so se zacheli usmerjati naravnost proti njemu. Vesoljska strazhna bitja v gmotastih gorovjih jih niso vech napadala, kar je zadostovalo, da so spoznali njegovo nemoch. Njegov prvi zmedeni poizkus, da prevzame oblast nad vhodnimi vrati v galaksijo Chasovnikov, se je klavrno ponesrechil, in to so sovrazhni netopirji takoj dojeli. Od tod tudi njihov nov polet. Celo taktiko so spremenili.

“Kaj le nameravajo?” Rac se je begajoche oziral po posameznih netopirjih in prestrasheno opazil, da nosijo v svojih krempljih nekakshna kachasta bitja z dolgimi, kot bodala ostrimi zobmi. Kaj to pomeni? V tem je zapazil, kako najblizhji netopirji spushchajo te male poshasti ob vznozhje valujochih tribun in se usmerjajo proti njemu. Rac je pogledal she naslednjo skupino blizhajochih se netopirjev, opazil, da ti prinashajo v svojih krempljih she bolj grozljiva bitja, ki jim nikoli ni videl podobnih, in da imajo novi netopirji v krempljih she drugachne poshasti vseh velikosti, od najmanjshih do nekajmetrskih.

To mu je za nekaj trenutkov ohromilo odlochanje. Povrh vsega je vse postajalo zhe tako obsezhno, da nikakor ni mogel zajeti celotnega dogajanja in tudi telepatskega zaznavanja ni mogel vech tako hitro preusmeriti. Nekaj trenutkov je lahko videl samo tisto, kar mu je bilo vidno s prostim ochesom, to je zunanjost valujochih tribun ter povrshje diska, na katerem je stal.

V tem je silovit nalet poshasti izbochil valujoche tribune do skrajnih meja nateznosti njihovih sten. Za hip je zhe kazalo, da bodo stene popustile in se bo val poshasti vsul na povrshino diska, toda valujocha tribuna se je ponovno vrnila v prvotni polozhaj. Lahko pa je opazil, kako se za njihovimi stenami podijo spushchene poshasti, ki med svojim dirom stresajo valujoche tribune. Toda komaj se je zachel osredotochati na telepatsko zaznavanje, ga je sunek v stopalo skoraj spravil iz ravnotezhja. Videl je le, kako je nekaj shvrknilo tik pod povrshjem diska. Kot da bi krt zdrvel pod preprogo in medtem vzdigoval raztegljivo opno diska.

“Torej so zlezli zhe tudi v disk. Povsod so,” je nemochno zastokal in se she z vechjim strahom ozrl v ponovno nastale izbokline na valujochih tribunah, kjer so bitja spet hotela prodreti skozi. Toda kako naj se bori proti bitjem, za katera ne ve niti, kakshna so niti v chem je njihova nevarnost? S chim napadajo? Kako ga bodo. . . Rac se je ozrl nazaj na ploskev pred sabo, kjer je nekaj metrov stran zastalo premikanje za krtino velike izbokline, in takoj, ko se je na hitro obrnil, je lahko videl, da se mu je medtem nabral zhe cel ducat premikajochih se gomil.

Raca je stisnilo v grlu. Teh premikajochih se gomil ga je bilo she bolj strah kot orjashkih netopirjev. V hipu so ga oblile potne srage in s tresocho se roko si jih je obrisal s chela, na katerem se je kmalu nabralo toliko znoja, da mu je kapljal na ochi in mu kalil pogled. Telo mu je vzdrgetalo v tihi grozi, proseche se je zagledal v valujoche tribune in skoznje v osrednje civilizacije Chasovnikov. . .

Zej: “Kanja, ustavi poshasti svoje!”

Kanja: “Zakaj, Zej? V moj prav, ko pred mochno voljo teh chloveshkih bitij sem posvaril, se vsak lahko prepricha.”

Zej: “V smrtnem boju se mochi do skrajnosti napnejo. S strani chloveshkih bitij nam nikakrshna nevarnost ne preti. Ni razloga v tem, kar pravish. In tudi drugega ne najdesh, ki namero tvojo, vdor v svet chloveshki, opravichi.”

Kanja: “Kaj torej: ali se odlochimo za mozhnost, da vsak med nami se prepricha, kaj prednost je tega, kar novo znanje nam prinasha?

Resnica je, da nekaj preizkusov lahko razjasni pot pred nami, kje ishchemo naj novo, svezho, morda enkratno spodbudo podozhivljanja vsega v nas, v vseh nas, in nov polet dobimo.”

Zej: “Ne gre za majhne preizkuse, Kanja. Sam EvB se je zbudil in s tem prisotnost svojo nam naznanil.”

Kanja se je posmehljivo ozrl proti osrednjemu delu Chive. Toda zhe po nekaj trenutkih mu je posmeh izginil z obraza: “Kako, za tako stvar, malenkost nepomembno.

EvB vstane na voljo vseh v nashi galaksiji, doslej le nekajkrat, le toliko, da poslanstvo njegovo smo sprejeli.”

Zej: “Ne gre za malenkost, Kanja.”

Kanja: “Da, zhe razumem. Po malem zhe dojemam. Tvoje maslo je to, ti si nekaj skuhal.”

Zej: “Med pozivi tudi moj glas najdesh. Res je, a to nichesar ne pomeni. Vsi vemo, kaj zbudi lahko nam EvBa: vsak med nami in nihche, vsi mi pa vedno lahko.”

Kanja: “Ne ochitam ti poziva, saj pravila so mi dobro znana. Dejal sem le, da vso zadevo, ves ta cirkus in vso zmeshnjavo si zakuhal ti.”

Zej: “Besede take so brez tezhe, ko EvB se zbuja, kar dobro ti je znano. In tudi, da s pochetjem svojim si najvech pozornosti Chasovnikov prav ti pritegnil.

Osredotochanje vseh nas v nashi galaksiji na en dogodek nujno zdrami EvBa.

Ko EvB se enkrat dramiti zachne, vsak Chasovnik to takoj zazna in zhe pozornost preostalih, ki prej se niso zmenili za dogodek, se usmerja tja, kjer zanimanje vechine je prisotno.

Tako se je zgodilo in odslej ne moreva le midva presojati o tem, kaj prednost je in kaj za nas ni sprejemljivo.

Zdaj EvB se zbuja in osredotocha svoj razum na vse, kar se dogaja in nas v razdor peha: na osrednji predmet najinega spora: kje, kdaj, kako naj novo znanje posvojimo, da nam resnichno nov zagon bo dalo in ne pogubo.

Vsi mi, Chasovnik vsak, se mora opredeliti.”

Po teh besedah se je Zej po telepatskem preletu spustil skozi civilizacijo Chasovnikov in opazoval odziv na svoje besede.

Kanja: “Nihche nichesar ne prikriva. Namen je nash, da z znanjem tem koristimo in nich ne moti nas, che novo znanje je prishlo v ospredje.

Zheleli smo izkushje pridobiti in z njimi potlej bi prishli pred vse Chasovnike in EvBa.

Tako bi mozhnost dali vsem, da si razjasnijo predstave, kaj je to, o chemer govorimo.

Predvsem pa smo zheleli izogniti se vsem klevetnishkim obsodbam, ki znanstveno bi delo nam oblatile. In kot dogajanje nam slednje pravkar kazhe, v slutnji nismo se ushteli.”

Zej: “Lepo zasukal si besedo in sprenevedanje nam svoje vanjo vpletel. Nihche na tvoj rachun ni dal obtozhbe lazhne. Ti sam povedal si namene vashe. Dejanja tvoja so zgovorna, povedo jasno smisel, skrit v besedi tvoji. To EvB razjasni nam nazorno. On nam pove, kaj nevarno je in kaj pogubo nosi, da potlej se razgrne vse v svojem bistvu.”

Kanja: “Nihche med Kanjami se nashega pochetja ne sramuje. Bistvo eno shteje, da zhivljenju pestrejsho vsebino damo in s tem Chasovnikom spodbudo novo k izgradnji vsega, kar s ponosom nas napolni.

V blizhino vrha evolucije prishli smo.”

Zej: “Po vsem, kar doslej smo imeli mozhnost videti, bi sodil, da predlagash uvedbo gladiatorjev in krvave igre.”

Kanja: “Ni res. Nobenega gladiatorskega boja ni bilo. Le moch chloveshke volje smo lahko spoznali in dokaz ochiten s tem, da ni bilo brez tveganja, kot rad bi ti prikazal, da prepustil si nadzor nad varnostnim sistemom nashih vhodnih vrat tem bitjem s tako mochno voljo.

She vech! Takoj vprashanje se postavi, kaj res lahko pustimo, da odnesejo vse znanje, ki si jim lahkoverno ga prepustil.

Odkrito vprasham: Vemo, kakshno tveganje nam to pomeni? Che ne, potem prenagliti se ni treba. Pustite raje, da prestrezhemo prenos zelenega kristala, kot da pred nasha vrata v vesolje se naberejo ljudje, ki voljo v sebi imajo, kot jo imel je njihov Prot.

Vem, Chasovniki, vem, tezhko se v kratkem chasu je odlochiti. Toda eno je, kar vsak med nami je dolzhan storiti, che sam ne ve in je v dilemi, kaj ogrozha nas: Ustaviti naj veli potek in da besedo, voljo svojo njim, ki preprechili bodo krajo, preden bo prepozno.”

Kanja je v zanosu dvignil glas in ko je videl, da mu je uspelo vzbuditi dvome, je dejal: “Zaznal sem privolitev. Netopirji v spopad naj se spustijo.”

***

Nastajanje izboklin na valujochih tribunah pod silovitim naletom netopirjev in njihovih nenavadnih poshastnih bitij, ki so jih ti vampirski netopirji prinashali s seboj, ter premikanje krtinastih bul na povrshju diskove ploshche je navdalo Raca z grozo. V svoji nemochi se je s telepatskim zaznavanjem usmeril skozi valujoche tribune proti osrednjemu delu civilizacije Chasovnikov. Iskal je kogarkoli, ki bi mu pomagal. Toda videl je le Chasovnike z dvomechimi pogledi kot chesh, zakaj se ne umakne. Drugi pa so se ozirali nanj kot na nekaj, kar se jih ne tiche niti jih ne zanima. Tu in tam je zasledil celo nekaj sochutja, toda nikjer ni videl nikogar, ki bi mu v tistem trenutku priskochil na pomoch.

“Zej!” je zashepetal proseche in se s silnim naporom osredotochil na iskanje prijaznega obraza. Vendar ga nikakor ni mogel najti. Ko mu je telepatski vid zhe zachel v obupu begati po notranjosti civilizacije Chasovnikov, ga je le odkril, kako ga zamishljeno opazuje.

Rac se je zazrl Zeju naravnost v ochi, toda kakor da bi bile Zejeve zenice odprto okno, mu je zletel telepatski pogled skoznje v globino vesoljskih prostranstev, vse tja do daljnih obrobij te orjashke galaksije.

Ves presunjen je zastal v nenadnem spoznanju. Prizor, ki ga je videl, je bil tako neverjeten, da je Rac za hip podvomil, che je njegovo zaznavanje resnichno: druga za drugo so bile znotraj gosto zbite meteorske meglice njihove pogreshane vesoljske ladje, ki so jih toliko chasa zaman iskali.

“Torej tja so jih skrili,” je zashepetal Rac in takoj zatem se mu je vsilil pomislek, da pochivajo v prav takem mrlishkem miru kot vesoljska ladja Neptun, ki so jo odkrili. Nato pa, kot da ne bi imel vech mochi ustaviti preleta svojega telepatskega vida, mu je zaznavanje prodrlo skozi povrshje orjashkega meteorja in v njegovi notranjosti so se pred njim razgrnili ograjeni prostori, v katerih so bili ljudje z otopelostjo na obrazu. Pogled mu je zastal na skupini jetnikov, ki se je v strahu stiskala ob zid in se ob vstopu jecharjev zachela bojeche umikati. Vtem je vstopil jechar z znakom netopirja na rokavu, kot so ga nosili Kanjevi pristashi, in se zachel ocenjujoche ozirati po jetnikih. Nekaj trenutkov je she premishljal, nato se je odlochil, izbral, pokazal na mladega mozha, ki so ga njegovi gorilasti spremljevalci pograbili ter odvlekli skozi vrata in po poti, na kateri je bilo vse polno chloveshkih okostnjakov, pokritih s cunjami. Ochitno so bile te cunje iz ostankov znachilnih oblachil Zemljanov. Prizor je bil grozljiv, toda sledil je she bolj pretresljiv prikaz. V kletkah zaprti vesoljci so pri zhivem telesu razpadali in umirali od zheje in lakote ali umirali ochitno dushevno zmedeni. Jetnik je zastal pri grozljivih prizorih, nato pa se z divjim suvanjem iztrgal strazharjem in enega med njimi pahnil ob reshetkasto kletko, kjer ga je zadrzhalo nekaj iztegnjenih rok. Jetnik je to izkoristil in stekel nazaj, odprl vrata svojim tovarishem in zhe se je vnel neizprosen boj med jetniki in gorilastimi jecharji, ki so pritekli in zacheli s kijastimi palicami pobijati upornike. Pobegli ujetnik je odprl kletko, stekel k mlademu dekletu, prav tako jetnici, ki se je ob tem grozljivem prizoru nemochno prijemala za glavo, jo objel, nato pa se pognal nazaj v boj, v katerem ni mogel zmagati. To je postalo tako ochitno, da se she strazharjem ni vech mudilo. Hladnokrvno so pobijali jetnike in jetnice drugega za drugim, ne glede na to, ali so se divje branili ali hoteli zbezhati.

Rac se je v trenutku zavedal, da je njihov polozhaj she bolj brezizhoden, saj bi se ob mochnem osredotochenju volje proti napadajochim poshastim sam morda she lahko upiral, medtem ko posadke iz pogreshanih vesoljskih ladij niso imele vech nobenih mozhnosti. Tako kakor tudi chloveshtvo ne bo imelo mozhnosti za obrambo, che Tilnu ne bo uspelo prenesti zelenega kristala skozi chasovni tunel. Kljub vsej nemochi se je rodil v njem kljubovalni odpor in odlochnost, da omogochi prenos zelenega kristala in da mora zadrzhati Kanje. Mora. Mora nadaljevati boj!

Cheprav drgetaje, se je osredotochil na poistovetenje z vesoljskimi bitji, ki naj bi nadzorniku vhoda v galaksijo Chiva pomagala zadrzhevati posamezne napadalce, in res so se pod njegovo voljo usmerila na majhna poshastna bitja pod opno osrednjega diska ter jih pognala v umik. Celo vesoljska bitja iz obrambnih krdel v valujochih tribunah je pridobil pod vpliv svoje volje, toda za kaj vech mu je zhe zachelo zmanjkovati volje in mochi. Medtem pa je za njegovim hrbtom netopirjem uspelo prebiti valujoche tribune, spustiti se na sam rob diska, in zacheli sousmerjati svojo voljo proti njemu.

***

Zej: “Pochetje to sadistichni umor pomeni. Poglejte EvBa, kako se mrshchi mu obraz.”

Kanja: “Zhe od preplaha, ki ga prazna ladja Neptun je povzrochila v chloveshtvu, ali bolje rechi je, zhe od samega zachetka, Zej, je zmeda ta zasluga tvoja, ko beg z Neptunom si Zemljanoma omogochil in potlej she, da sporochilo njuno je ostalo v izpraznjenem Neptunu.

Vse to si storil kljub dogovoru med nami, naj sami pretehtamo poprej, kje vse podvajanje je mogoche uporabiti, da ne bi zmeda nepotrebne zgage nam rodila. Vsem tujcem pa dotlej naj o podvajanju ne bi govorili. Ali Zej s somishljeniki, po pameti vechvrednih, je sklenil ukrepati na svojo pest.”

Zej: “Kaj tukaj dolgovezish? Povej, pobili ste ju kot mrches, v zasedi na hodniku, v Neptunu, njuni ladji.

Hotela sta vrniti se v svojo galaksijo, sporochiti le, naj zberejo poslance svoje in poshljejo jih k nam v prijateljski misiji.

Sporochilo nashe sta imela, da med Chasovniki dovolj prijateljev bodo nashli. Seveda, z opozorilom, da vam ne smejo v past se ujeti. Svetoval sem jim, kako naj to storijo.

To, kar ochitash mi, da sem na svojo roko se odlochal, pa prej tebi in pristashem tvojim lahko pripishesh.

Zemljane ste zajeli in skrili jih na poligone svoje. O tem nikomur niste dali porochila. Le krog izbrancev vashih je to vedel.

Da, nich govora ni she bilo o Zemljanih, saj v nashi galaksiji nismo vedeli zanje, le slutili smo.”

Kanja: “Zemljana zmedo bi povzrochila, che bi vrnila se na Zemljo. Morali smo ju ustaviti.

Agenti tvoji vrinjeni med nas pa skrivaj preusmerili Neptuna v chasovni so tunel, da prazna ladja je preplah povzrochila med Zemljani.”

Chasovniki so se ponovno ozrli k EvBu in se s sposhtljivo radovednostjo zagledali v njegov obraz.

. . . zmrachil se mu je obraz. . .

je zavelo tiho shepetanje skozi prostor chasovnishke galaksije. In kmalu zatem je zhe bilo mogoche zaznati posamezna negodovanja nad pochetjem, ki vznemirja EvBa.

Kanja: “Ko tehtamo, kam tveganje nas zdajshnje she lahko pripelje, che znanje, ki ga Zej podaril je chloveshtvu, res pride v roke tem ljudem, da vrnejo se nam pred vrata, tudi meni zmrachi se obraz, kaj se ne bi EvBu.”

Zej: “Da, Kanja, dokler se EvB le mrshchi, ti mozhnost sprenevedanja she ostaja. Toda vzrok, ki nejevoljo v EvBu drami, ni ta, ki nam hinavsko ga vsiljujesh. To je opozorilo: vsak med nami resno naj premisli o vsem, o chemer teche zdaj beseda. Zave naj vsak se temeljnih vrednot, ki EvB jih pooseblja. V trenutku tem dolzhnost veleva nam, da se zavemo EvBovega bistva.”

Kanja: “lz nas rojen, za nashe dobro ustvarjen, kar ogrozha nas, to njemu ni pogodu.”

Zej: “Naj spomnim vas: Po strmem vzponu nashega razvoja, ko hipni miselni prenos tudi med posamezniki iz nasprotnih koncev galaksije smo vzpostavili in nato she zvezo hipno z vsemi miselnimi stroji in sistemi, se nam je odprla mozhnost novega napredka: izgradnja miselnih sistemov.

Zheleli tudi smo, da ta velichastni razumski svet bi, nas Chasovnike, razumel in v njem bi bilo, kar vsak od nas v srcu nosi.

Zato smo v ta razumski svet shranili vse, kar kdaj dojeli smo ali zaznali. Sposobnost ustvarjanja smo vanj vgradili in moch dojemanja vsega, kot nam je dano. S tem vzpostavili smo razum, ki kazhe nam, kako se svet vrednot nam kdaj spreminja in z njim mi in vse, kar v nas odlocha: komu naklonimo prijateljski nasmeh, komu prezir, zanichevanje.

Tako ustvarili smo razum, ki civilizacijo nam pooseblja na osnovi nashih temeljnih vrednot.

Vsi mi smo EvB. Vsak s svetom vseh vrednot v sebi, ki v EvBu zlije se v veletok vrednot, v strugo z bregom, ki dovolj visok je, da glavnina chezenj se ne zlije, cheprav kak val chez rob le pot si najde.

To slednje se zgodi, ko skushnjava te premami v dejanje, kot lahko ga stori le kdo, ki drug svet vrednot priznava. Potlej se val chez breg izlije in ne ve se, che pot nazaj v strugo najde. Sam veletok vrednot pa se za izgubljeni val ne meni.

Drugache je, che Chasovniki v vechini, hkrati, odlochitev, ki nasprotna je vrednotam nashim, nasprotna temu, kar nam osnovno je nachelo, sprejmemo in s tem se spremenimo. To val je, ki bregove rushi in veletok vrednot si novo strugo najde.

Potlej vprashanje se postavi: Kaj vse v konchnem bo pomenilo, kaj bomo mi, kdo vsak med nami?

Spremembe kakshne bi sledile? Morda tudi take, ki nam hitro se upro, in bi kesali se prenagljene odlochitve.

Tega pa mi, na stopnji nashega razvoja, nikakor nismo smeli dopustiti in v EvBa, v razum ta velichastni, smo moch predvidevanja vgradili.

V EvBu shranja se zapis vseh chustev, chutenja, vzgibov pozhelenja, ki jih Chasovnik je dozhivel.

To razumu velichastnemu omogocha, da ve, kdaj podzavest odlocha, da val predvidi, ki brege nam prebije, da predvidi, kaj vse nam ta val porushi in kam v strugo novo pade, kak svet je tam, kjer struga nova sebe najde, kdo bitja bodo ta, ki jim vrednote druge so osnova vsemu, kar jih usmerja.

EvB se je zbudil. To kazhe nam, da stopili smo pred odlochitve, ki spremene nam lahko vse vrednote. In s tem, kako poslej Chasovnik cenil bo rojaka, ali roko mu da ali nozh v hrbet. Na to vas opozarjam. Tega ne sme nihche prezreti.

Unichiti to bitje nebogljeno, chloveka, Raca, zavestna bo odlochitev vseh nas, vsakogar med nami. Kak svet vrednot je to, ki dovoli to dejanje.”

***

______
Iz knjige Borisa Cherina Prekletstvo dvoglavega klovna. - Ljubljana, 1990 (samozal.)
Nadaljevanje in konec v naslednji sht. Revija SRP 23/24