Revija SRP 21/22

Blazh Rotar

 

DUSHAN GRABRIJAN - ARHITEKT, PEDAGOG, RAZISKOVALEC IN PISEC
/Za objavo priredil M. M. Fegush, slikovno gradivo izbral G. Dvorzhak/

 

˝JOZHE PLECHNIK IN NJEGOVA SHOLA˝

Prvo Grabrijanovo pomembno publicistichno delo je nastajalo zhe v chasu, ko se je oblikoval za svoj poklic in v samostojnega misleca, to je v shtudijskih letih kot Plechnikov uchenec. Vendar delo, ki ga je namenil Plechnikovi osebnosti, ni bilo dokonchano in oblikovano vse do Grabrijanove smrti, saj je Plechnikovo delo in metode Grabrijan spremljal vse zhivljenje. Ugotovil sem, da je Grabrijan za chasa zhivljenja objavil v razlichnih chasopisih le pet chlankov, ki se navezujejo na Plechnika, in she ti so bili napisani ob izrednih prilozhnostih, izzivih ali ob jubilejih. Vse ostale kritike in analize je Grabrijan iz sposhtovanja hranil in dopolnjeval za kasneje, verjetno za retrospektivno shtudijo po Plechnikovi upokojitvi ali smrti. Tako je ostal stalni kritik in razlagalec njegove umetnosti. Po drugi strani se zdi, da je bil nachin njegovega dela in raziskovanja v veliki meri zasnovan na postulatih Plechnikove shole. Knjiga "Jozhe Plechnik in njegova shola" je nastajala torej od leta 1922, ko je Grabrijan kot tajnik drushtva shtudentov arhitekture, imenovanega "Ognjishche akademikov arhitektov", vneto vodil zapisnike sestankov chlanov drushtva ter zapisoval pogovore, nasvete in predavanja profesorja Plechnika v tem krogu. Plechnik je torej Grabrijana spremljal od diplome leta 1924 naprej, saj je Grabrijan vedno sledil in razlagal Plechnikovo arhitekturo, preucheval njegove poglede na umetnost, zhivljenjske nazore ter njegove teoretske in pedagoshke metode.

Med drugimi avtorji je tudi Sasha Sedlar v svojem chlanku pisal, da je tezhavno ocenjevati delo arhitekta, ki govori o drugem arhitektu. Nedvomno sta si subjekt in objekt zelo blizu, pisec in opisani se vchasih v pogledih celo stapljata v eno in se zopet razdvajata, za objektivno oceno pa naj bi bila potrebna chasovna oddaljenost, ki omogocha, da se nepomembne stvari zabrishejo, da se nekatera osebna razmerja umaknejo v ozadje, da pa pri tem ostane jasen sploshni obris.

Knjiga je sestavljena iz petih chlankov, ki jih je Grabrijan objavljal po razlichnih chasopisih zhe od leta 1922, ko se je prvich oglasil s predstavitvenim chlankom ob Plechnikovi petdesetletnici, poleg njih pa vsebuje chlanke in zapise iz zapushchine ter do tedaj nepoznane Plechnikove osebne izjave in korespondenco. Ravno te dokumentarne priloge predstavljajo nedvomno zelo dragocen prispevek k spoznavanju Plechnikove vloge v slovenskem kulturnem krogu v obdobju med obema vojnama, posebej seveda v njegovi sholi.

Z vzporejanjem posamichnih po nastanku sorodnih tekstov se odkrivata razvoj in dozorevanje avtorjevih lastnih stalishch, ki prerashchajo iz zanosnih mladostnishkih "panegirikov" ob mojstrovi petdesetletnici (1922) do umirjenega kritichnega presojanja daljshega razdobja Plechnikovega ustvarjanja (1941 - med G. ujetnishtvom), pri tem pa ne izgubi ostrine v chlanku "Lik Plechnikove Ljubljane", napisanem v letu smrti. Izkazhe se, da mu presojanja ni meglil kult Plechnikove umetnishke osebnosti in mu je bolje uspelo opaziti vse tisto, kar je vplivalo na razvoj generacije slovenskih arhitektov, s tem pa tudi na nove smeri v moderni arhitekturi na Slovenskem.

Arhitektura dvajsetega stoletja pri nas je vzniknila iz skromnih gospodarskih mozhnosti in je nosila ponekod znachilnosti provincializma. Maloshtevilni privatni kapital in omejeni mestni prorachuni so lahko financirali izgradnjo le nekaj shol v Ljubljani, nekaj deset vechnadstropnih najemnih hish, hotel in nekaj poslovnih zgradb. Poleg vechjega shtevila individualnih hish na periferiji mesta je to skoraj celotna bilanca obdobja, ki je trajalo triindvajset let. Meceni - plachniki vechjih gradbenishkih podvigov - so bili redki vechji podjetniki, kar pa je bilo pogoj za realizacijo arhitekture vechje pomembnosti in vishje kvalitete. Po Plechnikovih besedah iz Grabrijanove knjige so lahko takshna narochila dajali samo "ljudje, ki morejo zhiveti brez vsakdanjih skrbi in zunaj blata in ki so zato dolzhni, da skrbe za lepe umetnosti".

Grabrijan je po shtudijskem potovanju deloval v Ljubljani od 1926 do 1930 (medtem je she odsluzhil vojashki rok) in od leta 1945 do 1952. Vsi chlanki o Plechniku (razen enega) so napisani v chasu njegovega bivanja v Ljubljani ali v ujetnishtvu med vojno, medtem ko je v svojem sarajevskem obdobju usmeril vso energijo v preuchevanje stare ljudske in prek te tudi moderne arhitekture v Bosni. Morda bi nam ta prostorska oddaljenost avtorja od Plechnika in njegovega dela lahko pomagala pri razumevanju evolucije Grabrijanovih stalishch. Ne bi smeli prezreti, da v tretjem in chetrtem desetletju tega stoletja Plechnikova arhitektura ni bila v skladu s tezhnjami tedanje funkcionalistichne arhitekture, ki je tedaj pochasi, toda zanesljivo zavzemala polozhaje tudi v kulturnem zhivljenju Slovenije. Leta 1931 je v Ljubljani zhe zachela izhajati revija "Arhitektura", okoli katere so se zbirali mladi slovenski arhitekti, ki so iskali vzore pri tedanjih nosilcih sodobne arhitekture v svetu: Le Courbusieru, Behrensu, Loosu, Gropiusu, Perretu in predvsem pri hrvashkih modernistih. Ta generacija je dobivala vse vech in tudi vse pomembnejsha narochila. V teh razmerah se mladi ljudje niso mogli izogniti notranjim konfliktom, saj so bili vzgojeni v strogi, mojstrski Plechnikovi sholi. Ko Grabrijan pishe v svoji knjigi o vplivu mojstra na uchence, meni, da je tragika Plechnikovega zhivljenja v tem, da svojih sposobnosti ni usmeril v prihodnost, temvech v preteklost. Avtor imenuje to zhivljenje tragichno povsem zavestno: "... ker vem, kako Plechnik tezhko dela in zhivi, ker vem, v kakshni stalni opoziciji je z vsemi modernimi pojavi (v znanosti, tehniki, politiki, umetnosti, shportu itd.), in ker vem, kako vedno dvomi in zhivi v stalnih depresijah. Tragiko imenujem to tudi zato, ker vem, da prihajajo iz njegove shole uchenci razklani in razdvojeni, in le redkokdo od njih se pozneje reshi cinizma".

Chas mineva. Nekatere Plechnikove stvaritve, posebno tiste, ki so izshle iz umetnikove privrzhenosti materialu, slogu in ambientu, so ohranile svojo umetnishko vrednost ter se, pokrite z zgodovinsko patino, naravno vrashchajo v mestno tkivo, kot da so tam zhe od zdavnaj. Nekatere realizacije pa nimajo te skromne, a preprichljive ustvarjalne mochi in imajo danes bolj kuriozitetno kot kvalitetno vrednost, so bolj spomin na osebnost umetnika kot pa prostorska reshitev. To med drugim navaja tudi Grabrijan v svoji knjigi, ko kritichno razmishlja o problemu portala ljubljanskih Zhal.

Grabrijan v svojih delih razlaga Plechnikovo arhitekturo z globokim kritishkim razumevanjem in privrzhenostjo. Razumevanje arhitekturnih in urbanistichnih tezhenj profesorja Plechnika je pokazal tudi s chlankom "Lik Plechnikove Ljubljane", v katerem razkriva Plechnikovo izredno sposobnost za kreativno obnavljanje dragocenih kulturnih spomenikov in urbanistichnih detajlov stare Ljubljane. Tako nam tudi dokumentarno razlaga tista Plechnikova dela, ki so zanj tipichna in pomembna za razvoj slovenske arhitekture. Chlanek je v celoti objavljen v knjigi "Plechnik in njegova shola". Namenjen je bil v pochastitev Plechnikove osemdesetletnice leta 1952, vendar je bil objavljen shele 23. feb. 1957 v "Nashih razgledih".

V obrambo Plechnikovih del se je Grabrijan postavil zhe 19. avg. 1938 v "Slovencu" s chlankom "Spomenik kralju Aleksandru v Ljubljani", ko kot prvi od njegovih uchencev pishe o usodi Plechnikovih propilej in Juzhnega trga. Chlanek, s katerim se je oglasil iz Sarajeva, razocharan nad usodo Plechnikove zamisli o ureditvi Juzhnega trga s propilejami, nosi v zhe omenjeni knjigi naslov "O Plechnikovih propilejah". Ustrezno reshevanje oblikovanja tega dela Ljubljane razlaga z vzporejanjem med parishko in ljubljansko spomenishko osjo.

Grabrijan je bil natanchen analitik, marljiv raziskovalec in prenikav kritik. Poleg tega kot profesor na univerzi ni ustvarjal okoli sebe nikakrshnega mita, temvech je bil , kakor pravita v dodatku knjige "Plechnik in njegova shola" N. Kralj in D. Moshkon, "...pedagog visokih kvalitet, ki je z neposrednostjo svojega temperamenta znal dozhivljati predavano snov tako, da so njegove besede zapushchale trodimenzionalen vtis".

V nashem chasu, ko se namesto "cerkvene" in "posvetne" oblasti zopet chuti vse vechji vpliv mochnih investitorjev in podjetij, ki razpolagajo z kapitalom in z mestnim zemljishchem, ko se boj za afirmacijo kazhe v brezobzirnem zavzemanju kljuchnih urbanistichnih pozicij v arhitekturi, izrazhenih v shtevilu nadstropij, ko se zopet pojavlja shpekulacija z zemljishchi in nastajajo priviligirane in zapostavljene mestne chetrti, je prishla vloga arhitekta zhe v tak polozhaj, da se je treba zatekati k chastnemu profesionalnemu kodeksu zaradi zashchite pred zlorabo v lastnih vrstah. "Sedaj bi nam bila she posebno potrebna znanje in poshtena kritika Dushana Grabrijana." Tako meni S. Sedlar.

Predvsem je treba poudariti, da je bil Grabrijan v svojih tekstih o Plechniku precej bolj konstruktiven (prvi sploh, ki tudi ostreje kritichno pishe in razmishlja o Plechniku) in manj narativno opisovalen kot kasneje J. Omahen v svojem delu "Izpoved". Vendar nam tudi to delo v svojih literarnih opisih precej pomaga pri spoznavanju takratnih razmer v chasu prvih generacij ljubljanskih shtudentov arhitekture - Plechnikovih uchencev. Seznanja nas tudi z ozadjem Grabrijanovih kritik in chlankov, zbranih v njegovi knjigi "Plechnik in njegova shola". Kot zhe recheno, je bilo nekaj Grabrijanovih chlankov zhe objavljenih po raznih chasopisih od leta 1922 dalje. Vse do tedaj nepoznane Plechnikove osebne izjave in Grabrijanovo korespondenco je kasneje pojasnil tudi glede na ozadje prav Omahen v svoji "Izpovedi".

Tako kljub poznavanju Grabrijanove knjige in Plechnikovih del shirshemu krogu bralcev in ljubiteljev ni bilo do potankosti znano ozadje Plechnikovega odnosa do prvih generacij "njegove shole". V prvi generaciji je bil za Plechnika poleg Tomazhicha pomemben chlen tudi Grabrijan, saj ju je Plechnik v svojih pismih nagovarjal kar z "Bratca...". Plechnik je namrech s svojim mochnim vplivom vse spravljal v odvisnost, tako da se je okoli njega vrtela vsa "shola", ki ga je bila vedno in povsod pripravljena braniti in zagovarjati. Najbolj vneta med njimi sta bila ravno Tomazhich in Grabrijan, ki sta vsako izrecheno Plechnikovo besedo hitela zapisovati, celo skrivoma pod mizo. Plechnik je to vechkrat videl, vendar vechinoma ni ukrenil nichesar, ker se mu je najbrzh zdelo prav, da se kaj izrechenega zapishe. Kadar pa je bilo to zapisovanje zhe moteche, ochitno celo za profesorja, se je obrnil h Grabrijanu in bolj proseche kot ukazovalno dejal: "Dushan, roke na klop!". Tako se je ravno zaradi mladostne zanesenosti Tomazhicha in Grabrijana ohranilo marsikaj o profesorju Plechniku iz prvih let njegovega ljubljanskega razdobja.

Ob neki prilozhnosti je Plechnik izrekel besede, ki v zvezi z Grabrijanom lahko marsikaj povedo: "Ja, mladina ishche svojega drugega ocheta in se oprijemlje vsakega, ki ji nudi prijazno srce." Nekateri so bili preprichani, da je shlo Plechniku le za to, da si vzgoji pridne in zanesljive delavce, ki bodo znali iz njegovih likovno dognanih skic izdelati tehnichno popolne nachrte. Pri Grabrijanu pa bi iz tega stavka lazhje razumeli njegovo zvestobo in navezanost na profesorja, saj njegov zhivljenjepis pove, da mu je oche umrl zhe kot sedemletnemu dechku. Tako je nashel poklicno in moralno oporo v profesorjevi osebnosti, cheprav je Plechnik glede novih pogledov na umetnost, ki so po prvi svetovni vojni navdushevali bodoche arhitekte (tudi Grabrijana), zavrachajoche menil: "Nobenih prekucij in nobenega divjashtva!" Tako je prishlo do razocharanj in pomislekov, da si Plechnik vzgaja bolj posnemalce in delavce. Drugi tak moment v Plechnikovih nachelih, ki ga sam Grabrijan pozneje popolnoma zavrne, pa je poudarjen v Plechnikovem pismu Tomazhichu (napisanem v Pragi), kjer svojim uchencem svetuje in poudarja, naj nikakor ne hodijo v javnost s pisanjem in deli: "To kar delamo in naredimo, naj bo zaenkrat edino za nas, da se strast ne razpase. Mladost je samo ena. Nova doba zahteva koncentrirane dushe, tihih in zhilavih delavcev. Ako me hochete za to besedo krizhati, va bene - morete. Drugi pa, ki ne rishejo, kleshejo in slikajo, kateri so si izbrali pero, pa naj za nas pishejo, kakor je njihova dolzhnost. Che Bog da, jim bomo to poshteno odplachali." Morda se je Grabrijan po konchanem shtudiju, ko je ostal sam in nekoliko v dvomih, tudi zato kasneje verjetno zavestno odlochil za pisanje.

Plechnik je bil do moderne arhitekture tistega chasa skrajno odklonilen in ni nashel druge tolazhbe kakor misel, ki jo je napisal svojemu uchencu M. Mushichu na Le Corbusierovo knjigo: "Auch das ist eine Idee, aber keine von Gott kommende!" Tako so se Plechnikovi shtudentje, posebno prve generacije, lovili v svojem arhitekturnem izobrazhevanju v nekakshnem mrtvilu, iz katerega niso kmalu nashli izhoda. Marsikdo bi najraje obupal. To nam pove, da so prve generacije najbolj "lebdele v zraku", z znanjem in umetnostjo Plechnika, ki jim je bila vcepljena, njeno ozadje in izvor pa ne dovolj znana in pojasnjena. Verjetno je Plechnik od svojih slushateljev na fakulteti prichakoval precej vech kot od slushateljev na prashki srednji tehnichni sholi in jim ni razlagal analognega razvoja dunajske shole od parishkega prek nemshkega klasicizma s filozofijo in teorijo, ki jo je prichel Semper, pa vse do Wagnerja in secesije na Dunaju.

Dovolj zgovorna ilustracija teh domnev in trditev bi bila anekdota iz Omahnove knjige "Izpoved", ki opisuje, kako je Grabrijan, ki mu neka naloga ni shla od rok, iznenada sredi dela vstal in odshel iz risalnice. Vrnil se je shele po daljshem chasu, precej boljshe volje. Kolegom v sholi je ironichno izjavil, da je pretaval ves Stari trg, da je zavohal, kako so tlorisi starih hish zasnovani, in ima sedaj vsaj malo pojma o tem. Pri starih hishah je mislil pach klasichne tlorise, podobne tistim v njegovi nalogi.

Tako je tudi Grabrijan ob neki prilozhnosti med shtudenti izjavil, da je vsa ta Plechnikova malodushnost strup, ne pa vzpodbuda za mladega chloveka. "Znachilna je tudi izjava, ki jo je menda dal Plechnik v kasnejshem chasu, da bi zhelel delati samo she papirno arhitekturo, to je v chisti formi locheno od zhivljenja", opisuje Grabrijan v svoji knjigi "Plechnik in njegova shola". Tako je Plechnik ustvarjal, zaprt vase v svojem namishljenem svetu, zaljubljen v svojo umetnost. Grabrijan tudi meni, da Plechnik zhrtvuje prostor skulpturi. Skulpturi, resda sijajnih detajlov in oblik, vendar se ti prostori ne morejo prav osvoboditi oklepa. V primerjavi s kasnejshim Plechnikovim asistentom Tomazhichem je bil Grabrijan precej bolj razborit, na Plechnikov likovni nazor je kot shtudent she pristajal, vendar zhe z rahlim dvomom, ki ga je nenehno vznemirjal. V svojih analizah se je dokopal do spoznanja, ki je grozilo podreti vse "mogochne stavbe" o namenu in bistvu arhitekture - tako trdi Omahen v svoji knjigi.

Po drugi strani pa se je Grabrijan poglabljal, shtudiral in veroval v filozofijo, vse od grshke Pitagorove shole, ki oznanja shtiri osnovne elemente zhivljenja (vodo, zemljo, ogenj, zrak), do Plechnika, ki vse to v svojih nazorih tudi povzema.

Grabrijan brez podrobnejshega opisovanja in poprejshnjega prikaza ozadja citira Plechnikovo izjavo: "Tega, kar Perret zna, jaz ne znam, in tega, kar jaz znam, Perret ne zna. Die Ausfaelle sind gar und ganz nicht am Platze - kajti to za vse velja! Darum Maul halten un weiter dienen ! Oglejte si dobro stvari in kar ni jasno - odklonite!"

Ta ostra Plechnikova izjava se nanasha na kasneje v Omahnovi knjigi razlozheno "afero" v zvezi s takrat popolnoma novo knjigo francoskega arhitekta Perreta o novih sodobnih cerkvenih stvaritvah v Franciji. Zhe vnaprej veselech se srechanja profesorja Plechnika s Perretovo arhitrekturo, je Tomazhich knjigo v dobri veri "podtaknil" na rob svoje risalne mize. Plechnik jo je opazil, brez besed vzel in odnesel v svoj atelje. Po opoldanskem odmoru je Tomazhich knjigo nashel zopet na svoji mizi, za platnicami pa droben listich z omenjenimi ostrimi stavki. To je pomenilo razocharanje tako za Tomazhicha kot za njegove kolege iz prve generacije.

Kljub vsem zapletom je profesorjevo mnenje o prvih dvanajstih uchencih ostalo isto. Herman Hus in Grabrijan sta veljala za "hrabra leva", medtem ko je imel edini Tomazhich pri profesorju she vedno res prav izjemno veljavo. V tem odnosu je "dospela" dvanajsterica do prvih treh diplomantov: "upornega" D. Faturja je Plechnik odrinil profesorju Vurniku z izgovorom, da se spodobi, da kdo diplomira pri prof. Vurniku, Grabrijan in Tomazhich pa sta dobila zahtevni nalogi s kulturno pomembno vsebino. Grabrijanova naloga se je glasila: Preureditev tivolskega parka in nachrt za Narodno galerijo v Ljubljani. Grabrijanovo diplomsko delo iz leta 1924 ima v mislih strog arhitektonichen park okrog gradicha Tivoli, ki je zakljuchna tochka obstojechih starih radialnih drevoredov. V blizhino gradicha postavlja Narodno galerijo, ki vsebuje v pritlichju poleg sobane za predavanja tudi vse prostore za upravo, stanovanje za hishnika, delavnico za restavratorja, odlivacha itd. V pritlichju je centralna dvorana, na levo in desno pa razstavishchni prostori, ki se lahko poljubno in po potrebi delijo.

She preden je konchal diplomo, je Grabrijan nachrtoval, verjetno tudi v strahu pred samostojnim delom, obchutkom pomanjkanja dolochenega znanja in izobrazbe ter seveda zaradi zhelje po nadaljnjem shtudijskem delu, skupaj s Tomazhichem pregovoriti profesorja Plechnika za odprtje specialke in delno spremembo nachina shtudija. Predlog je Plechnik mirno in popolnoma tiho poslushal, kasneje pa je bila ideja odlochno in brez obrazlozhitve zavrnjena. Tudi to je pomenilo za shtudente precejshnje razocharanje, posebno za prve diplomante. Tako je Plechnik s svojimi nazori, odlochitvami, pedagoshkim delom in zanj znachilno paternalistichnostjo, vzbujal pri svojih uchencih zelo nasprotujocha si chustva, ki jih mladi ljudje kljub globokemu sposhtovanju niso uspeli vedno krotiti. Zanimiva je pripomba, ki jo je menda nekoch dal Grabrijan Tomazhichu. Tomazhich je namrech pripovedoval o Plechnikovem sprenevedanju, ko je Tomazhichevo pomoch in reshitev, za katero se je Plechnik ob gradnji svoje hishe obrnil na Tomazhicha, namesto priznanja imenoval nakljuchnost in bozhja volja. Grabrijan je na vse to cinichno pripomnil: "O, ta jezuit..."

Zanimivo je bilo polemiziranje mladega Grabrijana o odnosih do svojega profesorja, do vere, do Boga in smisla zhivljenja. To potrjuje tudi pismo Grabrijanu, podpisano z imenom Egon, ki je po vseh znanih dejstvih verjetno psevdonim mladostnega prijatelja, pesnika Bozha Vodushka. Pismo kljub nekaterim skrivnostim jasno kazhe zagato mladih ljudi, ki jih ljubezen do vzornikov in njihovega dela nujno pripelje do konflikta zaradi lastne ustvarjalnosti in ambicioznosti. To potrjujejo shtevilne kratke misli, ki jih je Grabrijan zapisoval v osebno belezhnico in so tako ostale v njegovi zapushchini. Dovolil bi si citirati nekatere najpomembnejshe v zvezi s Plechnikom:

"Vzemimo sluchaj, da je fenomen Plechnik redek, da ne morejo vsi ti ambicioznezhi biti mali Plechniki, da je to sploh usoda tega Plechnika, da ljudem vzbudi nezaupanje v sebi in da jim mozhgane izpije - ali si smemo zheleti potem Plechnika in njegove arhitekture?"

"Ko sem hotel govoriti o njegovi filozofiji in pedagogiji, je spodletelo - kakor hitro sem na delo preshel, je izteklo. Zanimiv pojav, ki se je zhe vechkrat ponovil, che sem zachel o Plechniku pisati."

"Kakorkoli je taka zaljubljenost nekje koristna, lahko drugje tudi shkodi in ogrozha, od kolektivne zavesti odvisno, kako te stvari kanalizira."

"Ne zhelim nobenemu Plech. ljubezni, ne zhelim nobenem njegove pedagogije, ne zhelim nobenem njegove vere in pesimizma in vendar obchutim v teh stvareh genijalnost. Vprashanje je, che je za to dejavnost vse ono drugo potrebno - potem tudi njo odklanjam."

Vendar so Plechnikova pisma shtudentom imela globoko izpovedno vsebino. Grabrijan je menil, da je Plechnik pravi poet in je sproti prepisal vsako njegovo pismo. To je bil zachetek poznejshih zapisov njegovih izrekov, povedanih med poukom. Izmenoma sta jih belezhila Tomazhich in Grabrijan in skoraj v celoti so bili objavljeni v njegovi knjigi.

Kasnejshe razocharanje prvih diplomantov nad Plechnikovimi nazori opisuje tudi Omahen v svoji knjigi: "She posebej Grabrijan, ki je menda begal po Ljubljani, brez sluzhbe in brez pravega cilja. Filozofiral je in premishljeval vse mogoche o resnicah, ki mu jih dotlej ni bilo dano odkriti." Vse te misli in opazhanja potrdi tudi dejstvo, da je Plechnik Grabrijana, s katerim sta se odlichno razumela, kot svojega nadarjenega uchenca zelo cenil. Toda, ko je konchal in zapushchal tehniko, se ga ni vech spomnil. Ko se je Tomazhich zhe kot asistent vrnil s shtudenti iz Pariza, je izvedel, da ga je medtem zhe iskal Grabrijan, ki je prishel na kratek dopust iz Maribora, kjer je sluzhil vojashki rok. Seveda zaradi Pariza, kajti po odsluzhitvi vojashkega roka je Grabrijan nameraval nadaljevati svoj shtudij na "École des Beaux Arts" v Parizu. Naslednji dan je Tomazhich slabe volje in she ne spochit odpotoval po

Plechnikovem nalogu v Bugojino. Grabrijan pa je prav tisti dan potrkal pri profesorju. Ta ga je sicer vljudno sprejel, vendar ni vech kazal do njega tistega pravega odnosa kot takrat, ko je bil she njegov uchenec. Nihche ne ve, o chem sta govorila, da pa ni bilo med njima vech pravega soglasja, pricha profesorjevo sporochilo Tomazhichu v Bogojino: "... Grabrijan tu - trda butica. Vash stari zvesti Plechnik."

Pri vseh teh dejstvih se tudi pojavi vprashanje, zakaj Grabrijan kljub svoji gorechnosti in privrzhenosti profesorju Plechniku ni postal njegov asistent oziroma zakaj se profesor ni odlochil za ustanovitev zhe omenjene specialke. Vsaj za prvo vprashanje lahko najdemo dve objektivni razlagi. Prva bi bila ta, da je bil Tomazhich kot kasnejshi Plechnikov asistent med najboljshimi risarji v stari generaciji, in druga, da je bilo za Plechnikovo odlochitev pomembno tudi to, da sta bila tako Plechnikov kot tudi Tomazhichev brat ozhja stanovska kolega in znanca - duhovnika.

Tu se je nekako konchalo prvo Grabrijanovo zhivljensko obdobje, ki mu je dal odlochilen pechat prof. Plechnik, ki ga je kljub chasovni in prostorski oddaljenosti kakor rdecha nit spremljal skozi celo zhivljenje, dobesedno do bolnishke postelje in tragichne smrti. Med sluzhenjem vojashkega roka pa je Grabrijan srechal she eno osebnost, ki ga je v kasnejshem obdobju spremljala, z njim sodelovala in nanj bistveno vplivala nadaljnjo vrsto let. To je bil zagrebshki arhitekt, takrat she Behrensov uchenec, Juraj Neidhardt, kasnejshi Le Courbusierov asistent. Med njima se je zhe v Mariboru, torej med sluzhenjem kadrovskega roka v tehnichnih enotah, razvilo tesno prijateljstvo. Zhivo sta diskutirala o arhitekturi, primerjala izkushnje in se zapletala v dolge teoretichne debate. Vendar o tem nekoliko kasneje. Grabrijana je zanimalo, kaj se dogaja v umetnosti in arhitekturi, bil je zheljan novega znanja, izobrazbe, kar mu je po eni plati verjetno vzpodbudila tudi Plechnikova shola, predvsem pa seveda lastni temperament. Zato je poln energije in vedozheljen odshel v Pariz.

Po do sedaj zbranih podatkih in po tistem, kar je ostalo virov, predvsem risb, ki jih je Grabrijan napravil na "École des Beaux Arts", pa lahko sklepamo, da Grabrijan v parishki sholi ni nashel tistega, kar je iskal. Njegove takratne risbe so v bistvu zelo klasichne in konzervativnejshe od onih v Plechnikovi sholi. Pozna pa se jim Plechnikova "kultura risbe", kot bi hotel nekoliko demonstrirati Plechnikovo sholo na "École de Beaux Arts". Kakshnih globljih stikov s takratno sodobno arhitekturo pri Grabrijanu v tistih chasih ni bilo zaslediti, verjetno se v Parizu ni znal preorientirati. Svoje delo je jemal skrajno resno, chas v Parizu pa je porabil za utrjevanje znanja francoskega jezika in literature ter likovne umetnosti. Pariz je bil zanj novost, saj je bil Grabrijan takrat, ko so njegovi kolegi leta 1925 obiskali Pariz, zhe pri vojakih. Poleg tega je v tem chasu Grabrijan prijateljeval in se tudi literarno udejstvoval s pesnikom Bozhom Vodushkom, svojim prijateljem iz mladostnih dni.

 

GRABRIJAN - SAMOSTOJNI ARHITEKT - PROJEKTANT

Po vrnitvi iz Pariza se je Grabrijan zaposlil na Gradbeni direkciji v Ljubljani, kjer je delal kot samostojni arhitekt, obenem pa se je vpisal na Filozofsko fakulteto. Vendar, kot sem zhe omenil, zaradi pomankanja chasa ob zaposlitvi izpitov ni uspel opravljati. Kot samostojni arhitekt - projektant pa je Grabrijan v tem chasu ustvaril najvech oziroma bi to lahko oznachili kot njegovo edino resnejshe projektantsko obdobje.

Prvo pomembnejshe Grabrijanovo arhitektonsko delo, ki je shirshe znano, je spomenik predstavnikom slovenske literarne moderne - Cankarju, Ketteju in Murnu. Delo je bilo Grabrijanu dodeljeno po internem natechaju med Plechnikovimi uchenci tretjega in chetrtega letnika. Je tipichen izdelek Plechnikove shole, vendar izdelan z le malenkostnimi Plechnikovimi korekcijami in ob strokovnih nasvetih, ki jih je poshiljal celo v pismih iz Prage. Po preuchevanju skic je bilo razvidno, da je z vech risbami Grabrijan preshel od treh gomil, iz katerih rastejo krizhi, prek treh piramid s krizhi do treh pokonchnih kubusov, zakljuchenih s piramidami, ki strnjeni na podstavku tvorijo nacionalni simbol Triglav. Poleg tega so prisotni she nekateri dekorativni elementi, vkljucheni v dekoracijo kamna kot tipichen pechat Plechnikove shole. Spomenik je bil konchan leta 1924 in she danes stoji na ljubljanskih Zhalah. Poleg tega izstopajochega sholskega dela je Grabrijan navzoch she z nekaj deli v drugi publikaciji Ognjishcha ljubljanske shole za arhitekturo. Tu sta dve risbi kelihov, od katerih je bil eden realiziran v srebru, dalje risbe nagrobnika druzhine Dolenc, poleg tega she shtudije in risbe prenove hishe, arhitektovega doma, in interiera sejne dvorane Univerzitetnega sveta (klavzurna naloga). O risbah lahko rechemo, da so tipichni produkti Plechnikove shole.

Poleg zhe omenjenih del in nachrtov iz shole za arhitekturo na Tehnichni fakulteti pa je izredno zanimiva in pomembna diplomska naloga s pomembno kulturno vsebino: Regulacija parka Tivoli v obmochju gradu (Podturn) in nachrt Narodne galerije ob njem. Poleg samih nachrtov je Grabrijan dodal she tekst z obrazlozhitvijo in metodami. Drugache je Grabrijan napravil le nekoliko manj izstopajochih sholskih del kot pa npr. njegov kolega Tomazhich, ki je bil tisti chas med najboljshimi Plechnikovimi risarji.

Leta 1928 je Grabrijan pripravil in opremil katalog za razstavo sodobne britanske umetnosti v Narodni galeriji v Ljubljani. Katalog je bil preprosto in skromno, vendar kvalitetno oblikovno opremljen. Zhal je opremljen s samo dvema grafichnima ilustracijama. Je bolj informativen, za delo arhitekta - oblikovalca dokaj nepomemben, vendar je zanimiva celotna grafichna zasnova in oblikovanje strani, ki mochno spominja na Plechnikovo knjigo Sv. Alojzija iz 1926.

Kot usluzhbenec Gradbene direkcije je napravil kar nekaj projektov, med katerimi je bila najprej, leta 1927, realizirana stavba Gradbene direkcije na Vichu. Gre za dokaj konvencionalno in funkcionalno upravno poslopje, ki pa je bilo she vedno precej plechnikovsko. Leta 1928 je ustvaril staro Remizo, za katero bi veljala ista ugotovitev. Poshta na Jesenicah in upravno poslopje v Brezhicah (poshta) sta nastali v letih 1928-29. Vsi ti projekti so bili realizirani. V tem obdobju je nastal she natechajni projekt poshtne carinarnice v Mariboru, ki je ostal nerealiziran. Ravno ta projekt pa zhe nekoliko nakazuje rahlo Grabrijanovo usmeritev v funkcionalizem, vendar le v primeri s prejshnjimi klasichnimi projekti, ki so bili realizirani.

V tem obdobju se je Grabrijan, zheljan znanja, teorije in shtudija, kljub sluzhbi vpisal na filozofsko fakulteto. Vpisoval je predavanja umetnostne zgodovine, filozofijo, psihologijo, sociologijo in literaturo: nemshko, francosko, rusko, srbohrvashko in slovensko. V indeksu je vpisanih osem semestrov.

V letu 1929 je Grabrijan zamenjal sluzhbo v Gradbeni direkciji v Ljubljani, kjer je sluzhboval kot arhitekt - pripravnik, za mesto arhitekta - pristava na Gradbeni direkciji v Sarajevu. Verjetno je shlo za beg pred Plechnikom ali za umik zaradi osamosvojitve. Ta zamenjava okolja je seveda bistveno vplivala na njegovo nadaljnje zhivljenje, predvsem pa ga je prevzelo mesto Sarajevo. Na Gradbeni direkciji je Grabrijan ustvaril vrsto projektov, od katerih pa skoraj noben ni bil realiziran. Vechinoma so bili idejni projekti, veliko se je udelezheval natechajev, ki pa na zhalost, kljub dosezhenim prvim mestom, niso bili realizirani. Tako je sarajevsko obdobje za Grabrijana kot arhitekta - projektanta postalo manj pomemben del njegove kariere in zelo verjetno tudi zaradi tega vzroka postane to obdobje pomembnejshe na vseh drugih podrochjih ustvarjanja in raziskovanja. Vseeno pa moramo shtevilne projekte vsaj nashteti.

Med idejne projekte v Sarajevu spadajo: Mestni zdravstveni dom, Sarajevo 1929, Poljedelska shola, Butmir 1930 (v arhivu 2 varianti, druga varianta zhe popolnoma funkcionalistichna - mochan vpliv modernih tokov po letu 1927, verjetno prek literature in arhitekta Neidhardta), Zadruzhni dom Srpkinja, Sarajevo 1930, Tehnishka srednja shola (adaptacije), delavnica, Sarajevo 1930, Najemnishke hishe, Sarajevo 1935, Gradnja za F. A. Olomana, Sarajevo 1935, Mala druzhinska hisha, Sarajevo 1936, Stanovanjska hisha bratov Bozhić, Sarajevo 1937, Stanovanjska hisha P. Sheshlije, Sarajevo 1937.

Poleg teh projektov lahko omenimo she tri povojne idejne projekte iz Makedonije: adaptacija cerkve Sv. Spasa (skupaj z J. Trencem), Skopje 1946, Osnovna shola, Skopje 1946, Sanatorij za Debar, Skopje 1946.

Pri natechajnih projektih bi poleg zhe omenjene Poshtne carinarnice v Mariboru iz leta 1929 lahko nashteli she: Zheleznishka postaja v Sarajevu, 1929, Shola v Vareshu, 1929, Osmemletka v Rogatici, 1930, Hisha dvojchek, Sarajevo 1936, Adaptacija gledalishcha v Sarajevu, 1937, Sokolski dom, Sarajevo 1937-38, Veleblagovnica, Sarajevo 1938, Obrtnishka zbornica, Sarajevo 1939, Mestni svet, Tuzla 1931 - 1. Nagrada.

Poleg teh pa sta bila v Sarajevu realizirana she dva projekta pochitnishkih hishic za Grabrijanove prijatelje na polotoku Peljeshcu: Ljetnikovac, Trpanj 1936; Ljetnikovac, Trpanj 1938 (o obeh obstajajo she fotografije in dokumentacija). Bistveno, kar opazimo v teh nachrtih, je, da se je v njih Grabrijan opredelil za radikalni funkcionalizem. Omenil bi she popolnoma funkcionalistichno in revolucionarno, tako za tiste chase kot za Grabrijana - Plechnikovega uchenca, drugo varianto shole v Butmiru (1929-30). Sledilo je precej nerealiziranih, predvsem bolj didaktichnih sholskih primerov iz let 1930-37, razstavljenih tudi v Beogradu, oba realizirana "ljetnikovca" ter prvo nagrajeni "Mestni svet" v Tuzli (1931), ki je bil nekoliko manj funkcionalistichno usmerjen, vendar zelo uspel. Lahko bi omenil, da je bil eden izmed chlanov zhirije, ki je to delo nagradila, tudi prof. Plechnik. Toda kljub uspeshnim projektom se je Grabrijan temu delu vse bolj odpovedoval na rachun raziskovalno - teoretskega dela. Morda lahko ishchemo vzrok poleg zhe omenjene razdvojenosti in miselne odvrnitve od Plechnikovih nachel predvsem she v ozki - klikashko - charshijski miselnosti in interesih takratnih oblastnih struktur v Bosni, ki ga je silila v javno delovanje. Grabrijan je bil preposhten in prevzvishen, da bi se za uvrshchanje in realizacijo svojih projektov posluzheval zakulisnih zvez in podkupnin. Tako je, zavedajoch se tega polozhaja in stanja, Grabrijan opustil trud pri projektiranju in se posvetil osveshchanju in izobrazhevanju ljudi, zlasti izobrazhenstva v zaostali Bosni, predvsem pa dijakov na srednji tehnichni sholi v Sarajevu, kjer se je zaposlil leta 1930.

Njegov program dela, preuchevanja, izobrazhevanja in propagiranja sodobne arhitekture seveda ni bil omejen le na sholo, temvech se je aktivno vkljucheval v javne polemike s chlanki v raznih chasopisih ter deloval v raznih kulturnih drushtvih. V letu 1930 je Grabrijan napravil drzhavni tehnishki izpit za pooblashchenega arhitekta, leta 1932 pa profesorski izpit, oboje v Beogradu.

 

BOSENSKA HISHA TER GRABRIJAN IN SARAJEVO

Obdobje po letu 1927, ki sem ga zhe omenil kot prelomno v sodobni arhitekturi, chas tretje etape v razvoju moderne arhitekture, je bilo chas organiziranja v mednarodnih okvirih. Na kongresih CIAM so bili na dnevnem redu problemi vzgoje, proizvodnje in urbanizma, vse z vidika socialnih potreb. Le Corbusier je v tistem chasu s svojimi teoretskimi eseji in komentarji vse bolj postavljal na vidno mesto vprashanje definicije sodobne arhitekture in njene druzhbene vloge. V praktichnem delu je zastavljal temeljne vzorce, ki so bili odlochilni za funkcionalistichno estetiko. Grabrijan je v tem obdobju, vzdrzhevajoch pisne stike z Le Corbusierovim sodelavcem Neidhardtom, shtudirajoch filozofijo in literaturo, obenem z branjem mednarodnega tiska, vsa ta dogajanja tudi sam intenzivno spremljal. S takshnim znanjem je torej leta 1929 prishel v Sarajevo na Gradbeno direkcijo, leto kasneje pa je prichel uchiti na srednji tehnichni sholi.

Tu je Grabrijan z vsem tem delom prichel, kakor je sam kasneje zapisal v svoji knjigi, chrpati pri izvoru, za katerega je shele tedaj uvidel, da ga pri vsej svoji arhitekturni izobrazbi she ni uspel neposredno spoznati - pri ljudski arhitekturi.

Bosna, ki je iz kolonialnega stanja pod Avstro-Ogrsko preshla v "polkolonialno" pod staro Jugoslavijo, se je zhe zachela modernizirati, a je bila hkrati prostor razlichnih nacionalnih interesov. Bila je prostor shtevilnih trenj z ene in zaostalosti ter ekonomskega propadanja z druge strani. Logichno je, da je Grabrijana posebno zanimal prostor in njegovo stalishche do dogajanj v prostoru je bilo odlochno in jasno: "... Brez vsakega izraza so produkti stotih razlichnih nazorov, brez sintetichne oblikovne mochi." Vladal je kaos, v katerem je vsakdo pochel, kar se mu je zljubilo. Pojavila se je "tuberkuloza s koridor - ulico". Grabrijan je poleg tega kaotichnega dela Sarajeva opazil tudi njegov vzhodni del, stare kvalitete, ki so propadale, vendar jih je bilo treba odkriti in preuchiti. "Torej poleg kaotichnega mesta she zhivi tu nekje smisel za lepoto in obchutek za merilo. In srce se mi nagiba v ta drugi, vzhodni del mesta." Ta vzhodni del Sarajeva je odtlej okupiral vso njegovo ustvarjalno moch in iz dneva v dan je Grabrijan vseh shestnajst let bivanja v glavnem mestu Bosne preucheval in raziskoval njeno arhitekturno dedishchino. Za takratni chas mu je bilo kot tujcu tezhko priti v muslimansko hisho, ker so ga ljudje gledali z nezaupanjem. Grabrijan pa je kot trmast Kranjec vendarle vztrajal. Zashel je v vsako zanimivo hisho, jo opazoval, raziskoval, meril in fotografiral. Prek teh raziskav je prishel do dolochenih zakljuchkov in mnenj, ki jih je zapisoval in kot priredbe objavljal v razlichnih chlankih kot na primer "Turska kuća","Kultura teferića", "Arhitektura na dohvat ruci". Hkrati je Grabrijan s tem shtudijem korigiral in si izoblikoval zelo kritichno stalishche do tako imenovane moderne izgradnje mesta.

V chlanku "Sarajevo se izgrađuje" zhe v prvem stavku zatrjuje, da se Sarajevo gradi popolnoma brez glave. Ta prvi chlanek o aktualni problematiki gradnje mesta je obenem izraz revolta do tedanjih dogajanj, izziv klikam, oblastnikom in onim, ki so iz vsega kovali dobichek. Grabrijan med drugim pishe: "Eden vodilnih sarajevskih arhitektov je iznashel zelo preprost postopek, kako je treba modernizirati predvojne klasicistichne fasade... ...Snemi star omet in omechi jo na novo in gladko s terranovo. Sijajno! Danes nam takshni modernizirani barbarizmi shtrlijo zhe na vseh vogalih mesta. Zidarski mojstri so videli kaj delajo arhitekti, kajti postopek je zelo preprost, in sedaj konkurirajo drug drugemu, odgovorni faktorji pa vse odobravajo."

O problematiki izgradnje mesta je Grabrijan napisal vechje shtevilo chlankov, obravnaval vprashanje muslimanskih pokopalishch, sarajevski zheleznishki problem, vech poskusov reshitve "Trga Osvoboditve", problem novega gledalishcha, posebno pa she vprashanje rekonstrukcije stare sarajevske charshije. Glede na diskusije, ki so she danes aktualne, posebej problem obnove charshije, je Grabrijan podal kar precej konkretnih predlogov v chlankih (Novi Behar, Jugoslovanski list, Pravda 1940/41).

Vsi ti predlogi so zdruzheni v broshuri "Sarajevo i njegovi trabanti".

Pri vprashanju regulacijskega nachrta pa Grabrijan postavlja alternativo: Le Corbusier - Plechnik. In to Plechnik na drugem mestu. Morda je bil sam v dvomih - se sprashuje Dzhemal Chelić, njegov shtudent in avtor knjige "Grabrijan i Sarajevo". V tem delu je Chelić tematsko porazdelil skupine Grabrijanovih chlankov. Tako je iz chlankov, ki so se takrat pojavljali, razvidno, da mu je bil Le Corbusier precej blizu, verjetno tudi po zaslugi Neidhardta. Po drugi strani pa je to posledica vpliva Le Corbusierove ustvarjalnosti (vpliv alzhirske, turshke, grshke... arhitekture) ter bosenske arhitekturne dedishchine, ki jo je Grabrijan znanstveno opazoval. Tu je treba omeniti mochan vpliv Le Corbusiera na njegovo pedagogiko, kar je hkrati tudi vpliv Neidhardtovih idej. Izdelal je metodo preuchevanja tradicije in jo povezal z modernim obravnavanjem, restavriranjem in obnavljanjem, torej gre za sintezo z moderno. Z vsemi temi metodami je sledil Le Corbusieru in shirshim funkcionalistichnim nachelom. To potrjujejo tudi chlanki, na primer "Le Corbusier i Sarajevo", zanimanje zanj pa potrjujejo tudi teoretichni chlanki v chasopisu Tehnichar od 1935-40, na primer "Le Corbusier pripovijeda kako je kao osamnestogodishnji mladić gradio prvu kuću", "Za skeletnu, a protiv masivne konstrukcije", "Za horizontalni, a protiv vertikalnog prozora", "Avantura pokućstva", in podobni chlanki. Vendar je skupina chlankov v chasopisu Tehnichar v glavnem prirejena po drugih avtorjih in je namenjena bolj Grabrijanovim pedagoshkim metodam, vsekakor pa nedvoumnemu izrazu "moderni estetski ideal" in "moderna urbanistichna metoda". Sem spadajo tudi chlanki iz istega obdobja s podobno "sholsko" vsebino, kot so: "Najamna zgrada u Sarajevu", "Građevinski material", "Principi obloge", "O simetriji", "Trazhimo podesnu stambenu visinu", "Elastichna kuća", in drugi.

Opaziti pa je she skupino strokovnih in druzhbeno-prosvetnih chlankov s prav specifichno vsebino, ki bi jih na prvi pogled uvrstili v skupino urbanistichno aktualne problematike v smislu "Sarajevo se izgrađuje", vendar pa je iz podrobne analize ohranjene korespondence med Grabrijanom in Neidhardtom razvidno, da je npr. v chlanku "Trg kralja Petra" Grabrijan socioloshko in strokovno propagiral projekte in konkretne reshitve J. Neidhardta. Grabrijan je s propagiranjem, postavitvijo razstave in pisanjem kritike dodobra usmeril kulturno javnost in pripravil ugoden teren za Neidhardta v Sarajevu, ki je tu zachel delovati po letu 1939.

Slej ko prej pa za Grabrijana ostaja v ospredju shtudij stare bosenske arhitekture. Zhe dunajski arhitekt Pospishyl, raziskovalec iz chasa Avstro-Ogrske, ki je danes precej bolj cenjen kot za chasa zhivljenja, je opozarjal na likovne kvalitete te dedishchine in se nad njo navdusheval. Razlika med njegovo in Grabrijanovo metodiko pa je ochitna, in kot meni Chelić, skoraj diametralno nasprotna: "Med tem, ko Pospishyl pristopa k materialu z romantichnim navdushenjem, Grabrijan - cheprav globoko obchuti kvalitete te dedishchine (pozornost in ljubezen do nje sta mu ostali tudi iz Plechnikove shole) - vseeno pristopi kot realist in sociolog. Skozi njegove shtudije in raziskave prenika skrb za skupnost in vsakega posameznika - malega chloveka. S teh pozicij tudi pristopa k tej dedishchini, z zheljo, da bi njene pozitivne, etichne, funkcionalne in prostorske kvalitete prenesli v sodobno ustvarjalnost in jo na ta nachin obogatili in oplemenitili. Arhitektura kot fasada zanj ni pomembna (nasprotno od Plechnika), marvech je izkljuchno kot prostorski fenomen, a v skrajni tochki izzveni v teoretsko tezo, dejstvo, ki nujno sprejema svojo zunanjo podobo."

Grabrijanove raziskave in shtudije prerashchajo v specifichne tezhnje po oblikovanju sodobne hishe, tipichno tradicionalne po etichnih in prostorskih pojmovanjih, vendar v tehnichnem smislu na stopnji zadnjih dosezhkov naprednih arhitektov.Tu moram podati Grabrijanovo vechkrat ponovljeno misel: "Ko bo tehnika premagala vse klime in kontinente - pot do tja je she dolga - bo to tedaj rezultat mnogih regionalnih izkushenj, iz katerih moramo sedaj chrpati. " To naj bi bil tisti stik s sodobnimi arhitekti (Loos, Le Corbusier...) ter teoretiki (sociologi, filozofi, umetnostni zgodovinarji kot npr. Giedion), ki sem ga glede na njegovo shtudioznost in njegovo literarno usmerjenost zhe omenil.

Grabrijan je ostal dijakom v spominu ( kot objavlja Chelić v zbranih Grabrijanovih chlankih) kot pedagog odlichnih kvalitet, izredno predan in poshten. Pri mladih ljudeh je znal prebuditi mochan interes ter jih navdushiti za stvari in téme, ki jih je obdeloval. Morda gre zahvala prav njim in njegovemu delu, da danes stari del Sarajeva she ni dokraja unichen. Ti njegovi dijaki so sodelovali pri njegovih delih in raziskavah, skupaj so obiskovali zanimive hishe, jih raziskali od kleti do podstreshij, se vzpenjali na kupole in divanhane ter kopichili dokumentacijo o arhitektonskem izrochilu, iz katere so se morali she marsikaj nauchiti. Tako so pri dijakih Grabrijanove ekskurzije in raziskovanja postala zhe kar anekdotichna in veliko se jih je tudi pisno ohranilo v spomin nanj.

V boju za ohranitev kvalitet stare dedishchine je Grabrijan formuliral specifichno stalishche, ki je bilo tudi (oddaljeni) produkt Plechnikove shole in edinstveno do tedaj v sodobni jugoslovanski arhitekturi: kontinuiteta dedishchine v sodobni arhitekturni ustvarjalnosti! Tako je v Sarajevu nastalo obsezhno Grabrijanovo publicistichno delo, redko bogato in obsezhno za arhitekta (po stroki), po vsebini pa precej raznovrstno. Teksti so zaradi hipnih odzivov pogosto polemichni, ob tem pa polni poetske zanesenosti, navdushenja in topline.

Zhe v chasu avstro-ogrske okupacije Bosne, je kot zhe recheno, arhitekt Pospishyl s shtudijem bosenske arhitekture opozoril na to problematiko. Grabrijan je njegove shtudije poznal, ravno tako pa tudi druge, kar lahko opazimo v njegovih chlankih, prirejenih po Dr. E. Egliju (shvicarskem arhitektu, dolgoletnem profesorju na tehnichni fakulteti v Istambulu in tudi arhitektu - projektantu) z naslovom "Turska kuća". Vendar se Grabrijan od vseh razlikuje predvsem zaradi specifichnosti pristopa, ki zdruzhuje zhe omenjeno skrb za dedishchino s sodobno gradnjo. Kot je zapisal njegov prijatelj Zoran Didek, ki je zhivel v Sarajevu in deloval kot likovni pedagog: "Sarajevsko in bosensko arhitekturo, ki jo je obchudoval, presnavljal, ohranjeval, o njej razglabljal, jo primerjal z najsodobnejshimi ustvarjalnimi koncepcijami svetovne arhitekture (Le Corbusier v Esprit noueau) ter jo propagiral v stilu umetnostnega dokumentalista, je obravnaval kot zhivo materijo novih plastichnosti, vezanih na arhaichne prvobitnosti, volje, zhelja in potreb chloveka."

Razumljivo je, da je Grabrijan zaradi svojega dela in stalishch pogosto naletel na odpor, tako od nosilcev primitivne eksploatacije, ki so rechi merili izkljuchno po njihovi materijalni vrednosti, prek ozkosrchnih shovinistichnih izpadov pa vse do njegovih stanovskih kolegov, ki jim je s svojimi "izpadi" vchasih prekrizhal rachune. Pri tem pionirskem delu je Grabrijan torej moral iskati moralno in strokovno oporo pri prijateljih. Eden izmed njih je bil prav gotovo rojak Zoran Didek, vsesploshno razgledan chlovek ter izreden likovni pedagog (kasneje profesor na sholi za umetno obrt in na ALU v Ljubljani), drugi pa arh. Juraj Neidhardt. Njegov dokonchni prihod v Sarajevo je bil za Grabrijanovo nadaljnje delo v tem mestu zelo pomemben. Nekdanji Le Corbusierov sodelavec Neidhardt in "filozof in teoretik arhitekture" Grabrijan sta se v svojem delu dobro dopolnjevala. Tako je prishlo do prvih eksperimentov v iskanju specifichnega izraza moderne bosenske arhitekture.

Zaokrozhen in konchno urejen materijal, sistematiziran in teoretsko obdelan, je kot rezultat skupnega dela izshel shele po Grabrijanovi smrti v knjigi "Bosensko orientalska arhitektura v Sarajevu s posebnim ozirom na sodobno" oziroma v prvem izidu z naslovom "Arhitektura Bosne i put u savremenu", ki je izshla pri DZS 1957. Pri tej prvi izdaji je namrech originalnemu Grabrijanovemu tekstu in svoji likovni in tehnichni opremi Neidhardt dodal po Grabrijanovi smrti svoj tekst in skice iz drugih krajev BiH v zadnjem delu knjige. Tako se je prvotna podoba dela, ki je izshlo pet let po avtorjevi smrti, bistveno spremenila. Namrech, zakljuchnemu Grabrijanovemu tekstu je Neidhardt z dodatkom svojih poglavij delo po obsegu precej razshiril, zmanjshal pa mu je njegovo teoretichno jasnost. Tako nadaljnje knjige, ki je izshla leta 1984 v angleshkem jeziku in v slovenskem izvirniku leta 1985, sestavlja le prvotni Grabrijanov rokopis. Kot je zapisal v oceni rokopisa pred tiskom Ivan Sedej: "Podrobna analiza Grabrijanovega rokopisa teksta je pokazala, da ima trajno vrednost le tekst v prvotno zamishljeni obliki, kjer so podane temeljne teoretichne postavke, raziskovanja in razumevanja orientalske arhitekture na primeru Sarajeva. Neidhardtov del (to so njegovi predlogi in projekti za ambiente in arhitekturo) je danes zhe zastarel in ima zgolj kulturnozgodovinsko vrednost (tako kot mnoge od nekdaj tako aktualnih Le Corbusierovih reshitev-op. avtorja). Nasprotno pa so temeljne postavke Grabrijanove obsezhne razprave she vedno svezhe in aktualne." Seveda je treba priznati Neidhardtu kvaliteten prispevek opreme in ilustrativno gradivo (v prvi knjigi), ki potrjuje Grabrijanove teze o mozhnostih novega oblikovanja na podlagi tradicionalnih vrednot. (Tu je ves strzhen - njunega plodnega sodelovanja.) K prvi knjigi pa je predgovor napisal Le Corbusier. Med drugim pishe: "...Na straneh te knjige prihaja do izraza velika chustvena, tehnichna, estetska itd. dovrshenost. Ta bo precej koristila. Jaz osebno, ki sem prepotoval Jugoslavijo pred vech kot shtiridesetimi leti in vzljubil tedaj njene pokrajine, njene hishe in njene ljudi, sem z velikim zadovoljstvom ugotovil, da prihaja v knjigi Grabrijana in Neidhardta do izraza duh novega chasa, skladno vezanega na vse tisto, kar sem zadrzhal v prijetnem spominu."

Knjiga, ki je nastajala vech kot shestnajst let, je torej rezultat vztrajnega dela in raziskovanja. Nekoliko se zdi na prvi pogled fragmentarna, kar pa je odraz shtevilnih prejshnjih chlankov na to temo in prvega zametka knjige - broshure "Sarajevo i njegovi trabanti"; vendar pa je ta fragmentarnost nujno potrebna za razumevanje posameznih tem in poglavij. Kljub navidezni razdrobljenosti je to delo razmishljanj o jugoslovanski avtohtoni arhitekturi. Delo, ki je, kot recheno, nastajalo od leta 1930 do 1952, je bilo pisano tako v Sarajevu (kjer je tlorise muslimanskih hish pripravljal s svojim dijaki iz srednje tehnichne shole) in pozneje urejeno in dopolnjevano she v Ljubljani, kjer je Grabrijan pripravil originalni slovenski tekst (1946-51) ter do leta 1952 tik pred smrtjo pripravil tudi vse slikovno gradivo za svoj del knjige. Knjiga je poleg uvoda razdeljena she na shest poglavij: Dezhela in ljudstvo, Mesto, Charshija, Mahala, Hisha in Nepisani zakoni, ki jih sestavljajo posamezne teme, o katerih je Grabrijan zhe pisal ob razlichnih prilozhnostih tudi v razne jugoslovanske chasopise, ter je nato zakljuchena s sklepom. Ta "Sklep" je kasneje J. Neidhardt spremenil v hrvashko srbskem prevodu v "Smjernice" ter analogno temu dodal svoje tekste iz drugih krajev in prvotni naslov spremenil v "Arhitektura Bosne i put u savremenu". Poleg tega je v originalnem tekstu poglavje Hisha bolj detajlno kot v tekstu za hrvashko-srbski prevod. Originalno besedilo in slikovno gradivo iz zapushchine je bilo torej objavljeno shele v slovenski knjigi "Bosensko orientalna arhitektura v Sarajevu s posebnim ozirom na sodobno" leta 1985. Povzetek celotnega teksta je pripravil tudi za angleshki prevod, ki je bil natisnjen v knjigi iz leta 1957 ter nato kot samostojna knjiga "The Bosnian Oriental Arhitecture in Sarajevo with special reference to the Contemporary one" (Univerzum, Ljubljana 1984). To delo je bilo namenjeno izredni prilozhnosti ob zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu, vendar po mnenju kritikov ni doseglo svojega namena. Skrajshana in na hitro urejena ter pripravljena za tisk zaradi pomanjkanja chasa tik pred samo Olimpiado (kar pa she zdalech ni krivda avtorja in upravljalcev njegove zapushchine), je knjiga dajala oporo trditvam nekaterih kritikov, da vrhunsko znanstveno delo ne more biti publicirano v turistichno-komercialne namene. Che se nekoliko pomudim pri zamisli knjige, ki pogojuje tudi vsebinske, pedagoshke in znanstvene namene, je knjiga izredno zanimivo zasnovana.

Grafichni prikaz idejnega sestava knjige:

DEZHELA
VAS MESTO
charshija mahala
vashka hisha mlini dzhamija dućan mestna hisha
slovanskega porekla orientalskega porekla

Kot povzetek vsakega poglavja in hkrati uvod je Grabrijan postavil na zachetku vsakega poglavja zanimiv poetichen tekst, ki le potrjuje njegovo nagnjenje in obvladovanje literature (lirichni intermezzi). Da pa ne bi knjige kot vrhunca njegovega dolgoletnega sarajevskega dela obravnaval le tehnichno in literarno, naj se preselim na strokovno plat, ki bi jo lahko oznachil za dovrsheno, ne glede na chas in prostor, saj vedno s posluhom zadeva bistvo; arhitektura v relaciji s prostorom, okoljem, nachinom zhivljenja in kulturo (sinteza starih vrednot z sodobnostjo - zopet eno od Plechnikovih nachel). To nam pove, da je Grabrijan, cheprav arhitekt, z vidika aktivnega oblikovalca ustvaril v svojih delih shtudije in raziskave umetnostnega zgodovinarja, zgodovinarja, etnologa in sociologa. Vse te shtudije opozarjajo na izredno razgledanost in znanje arhitekta, obenem pa ohranjajo stik z zhivo arhitekturno ustvarjalnostjo - kar pri drugih ni obichajno. Prav s to poljudnostjo pa je bil Grabrijan tudi s pedagoshkega stalishcha uspeshen, saj je she tako zapletene arhitekturne probleme razlagal na sploshno razumljiv in privlachen nachin. (To je sploshna odlika Grabrijanovega pisanja, kjer z dokonchno obliko njegovih lastnorochno urejenih tekstov pride do bolj zaokrozhene slike kot pa na primer v knjigi "Plechnik in njegova shola", kjer zhal zaradi redakcije ne dokonchno urejene zapushchine ni poljudne razumljivosti.) Pri knjigi kot pri vseh tekstih na temo o bosenski arhitekturi in Sarajevu bi opozoril she na eno izjemno pedagoshko reshitev: Grabrijan uporablja orientalske izraze in turcizme za specifichne detajle neopazno, tako da nam pochasi skozi tekst in ilustracije postanejo razumljive in tako rekoch samoumevne ter za ta del dezhele domache, brez sprotnega prevajanja in posebne razlage. Kljub temu sledi, seveda na koncu knjige, slovar tujk.

Tekst knjige pa odkriva she en pomemben odnos do sodobnega in novega nachina pojmovanja tujih kultur, ki zhive ob nas in se zhe nekaj desetletij stalno srechujemo z njimi. Staro bosensko-orientalsko arhitekturo in urbanizem nam razlaga, pripoveduje tako, da izgubimo predsodke in poenostavljene razlage o orientalcih, o boleznih in zaostalosti. Ob tem tudi prenehamo absolutno ceniti odlike edino zvelichavne zahodne kulture. Avtor nam je s tem dokazal, da v Bosni zhe skozi stoletja potekajo originalne sinteze razlichnih kultur. Ljudstvo s pomochjo po Grabrijanu "fantastichnega topilnega lonca" skozi vsa obdobja staplja in pobira, kar je uporabnega. Grabrijanova snov o ljudski muslimanski arhitekturi bi se lahko tako logichno in tematsko kot tudi po prijemu, nadaljevala z Grabrijanovimi raziskavami o tradicijah makedonskih arhitektur. Vendar je kljub nachelni logichnosti metode in sorodnosti tem (makedonska hisha vendarle bosenski ni vech tako prostorsko in tudi klimatsko blizu) vodil do tega novega drugachen splet okolishchin, ki so bistveno obrnile del Grabrijanovega zhivljenja in z dolocheno zarezo tudi pomeni chasovni razmak med drugo svetovno vojno. Zato o makedonski hishi kljub logichni tematski navezavi nekoliko kasneje, saj sledi obdobje tik pred vojno, med njo in takoj po njej.

Do zachetka vojne je nadaljeval sodelovanje z J. Neidhardtom in tudi z Z. Didkom. To sodelovanje in medsebojni vpliv treh podobno mislechih prijateljev lahko nazorno pokazhe tudi pregled tem in chlankov, ki jih je Grabrijan napisal v zadnjih treh predvojnih letih v Sarajevu. Leta 1939 je poleti objavil chlanek v sarajevskem "Jugoslovenskem listu" z naslovom "Kultura teferića (osvrt na bosansko-islamsku arhitekturu)". Chlanek iz poljudno etnoloshke, socioloshke obdelave "teferića"-orientalskega izleta v naravo oziroma nekakshnega sodobnega piknika preide na problematiko avtohtone orientalne arhitekture, zgrajene v ta namen: ute, kafane, kioski za teferiće. Pri tem lahko pritrdim pripovedim nekaterih Grabrijanovih znancev, da je ravno ta prijateljska trojka s svojimi druzhinami z veseljem sprejela to orientalsko navado druzhabnih izletov v naravo ob koncu tedna.

Zanimiv tekst, ki obenem posega tudi na podrochje narodopisja in ljudske likovne umetnosti, je izshel z naslovom "Arhitektonski udio na izlozhbi Bosansko selo". Poleg chlanka oziroma kritike, ki popolnoma sega na podrochje slikarstva (iz leta 1937: "Otvorenje izlozhbe - Kruga, ing. arhitekt Grabrijan o razvoju slikarstva u Sarajevu"), se avtor pomudi pri likovni umetnosti tudi z arhitektonske plati v chlanku: "Od doma tehnichke radinosti do Paviljona Cvijete Zuzorić". Vsi ostali teksti v letu 1939, posebno pa she v 1940 in 1941, so priredbe chlankov svetovno znanih arhitektov ter propagiranje njihovih idej in reshitev, vchasih zhe kar pretirano modnih funkcionalistichnih tezhenj nekaterih avtorjev, ki pa so bile takrat po Grabrijanu nujne in potrebne. To so: "Građevinski materiali (po Loosu)", "Princip obloge (po Loosu)", "O simetriji (problematichki dio po Sitte-u, konkretni po Choisy-u)", "Problem akustike u modernoj arhitekturi (po Loosu i Le Corbusieru)" in nato v letu 1940 nekateri popolnoma trendovski chlanki, kot na primer: "Za horizontalni, a protiv vertikalnog prozora (po Le Corbusieru)", "Trazhimo podesnu stambenu visinu (po Le Corbusieru)", "Dvoetazhni stanovi u vishe spratnim zgradama - geneza jedne ideje (po Loosu i Le Corbusieru)", "Za holski sistem (E. Navinshek)", "Avantura pokućstva (po Loosu i Le Corbusieru)" in "Elastichna kuća (iz iskustva arh. Cassana i projektanta Milsa van der Rohe-a)". Vsi ostali chlanki v teh letih pa so bili strogo vezani na Sarajevo in na njegove zhe omenjene urbanistichne in kulturno-zgodovinske probleme. Omeniti pa bi bilo treba she tekst, ki napoveduje slutnjo chasa in na zhalost ponekod v Evropi zhe zacheto vojno, in sicer chlanek "Sklonishta protiv napada iz vazduha".

Tako je Grabrijana druga svetovna vojna doletela v Sarajevu in ta chas se mu je, kot mnogim drugim, grobo zarezal in preusmeril njegovo nadaljnjo kariero.

Kot sem omenil v zhivljenjepisu, je bil Grabrian ob okupaciji Sarajeva zajet in odpeljan v nemshko vojno ujetnishtvo 19.06.1941 v Elsterhorst in 07.07. v Hohenfels, skupaj z mnogimi Slovenci, ki se she spominjajo skupnih sprehodov po zapornishkem dvorishchu in njegovih pripovedovanj in predavanj o arhitekturi, Plechniku, itd. Ravno v tem ujetnishkem obdobju je bil napisan in zakljuchen glavni in osrednji del predavanj o Plechniku, ki zajema tudi osrednja poglavja v njegovi posmrtno urejeni in objavljeni knjigi "Plechnik in njegova shola". Kot Ljubljanchan oziroma prebivalec "Ljubljanske pokrajine", je bil kasneje predan v italijansko ujetnishtvo, od koder pa se je lahko vrnil k zheni v Sarajevo, ki je tedaj zhe bilo v novokonstituirani Nezavisni drzhavi Hrvatski; novi rezhim v Sarajevu je Grabrijana potreboval, saj je v novih okolishchinah shola delovala naprej, Grabrijan pa je bil znan kot poshten in marljiv pedagog in tako uporaben kljub svojim naprednim nazorom. Tu je sluzhboval do konca vojne oziroma obstanka shole, kljub temu, da drzhavljanstva NDH ni hotel sprejeti.

 

˝URBANIZEM, ARHITEKTURA, KONSTRUKCIJE 1945/46˝

Takoj po osvoboditvi je bila srednja tehnichna shola v Sarajevu ponovno organizirana oziroma je delovala naprej, seveda v duhu novega chasa. Grabrijan je bil kot sholi lojalen profesor (bolj sholi kot politiki) dobro zapisan in priljubljen tudi pri dijakih in bivshih dijakih - partizanih, na priporochila slednjih je postal leta 1945 vrshilec dolzhnosti ravnatelja na novi sarajevski sholi. Vendar Grabrijan ni vech dolgo ostal na sholi, na kateri je sluzhboval skoraj shestnajst let. Kot ravnatelj in s tem izvrshevalec oblasti se ni dobro pochutil in ker se je pokazala prilozhnost, se je odlochil za stalno vrniti v Ljubljano, kljub temu, da she ni imel zagotovljene zaposlitve in stanovanja. Ob vrnitvi se je najprej zaposlil kot referent za strokovno sholstvo na Ministrstvu za rudarstvo in industrijo - do leta 1946, obenem pa je delal v na novo ustanovljenem "Projektivnem zavodu Ministrstva za gradnje LRS ".

Takratni direktor projektivnega zavoda je bil ing. Domicijan Serajnik, Grabrijanov kolega iz Plechnikove shole. Zbor zaposlenih arhitektov mu je bil v glavnem dobro znan, saj so ga vechinoma sestavljali kolegi in mlajshi kolegi she iz shtudentskih let. Med njimi srechamo tudi nekatera zhe tedaj ali pa pozneje zvenecha imena iz "ljubljanske shole za arhitekturo" (nekateri med njimi so bili tudi kasnejshi profesorji na fakulteti za arhitekturo). To so bili arhitekti: Niko Bezhek, Marjan Bohinec, Franc Cacak, Dusan Chernich, Drago Derkovich, Oton Gaspari, Vinko Glanz, Katarina Grasselli, Mirko Gregorich, Emil Medveshchek, Edo Mihevc, Marjan Mushich, Emil Navinshek, Edvard Ravnikar, Stanko Rohrman, Domicijan Serajnik, Branko Simchich, Marjan Shorli (kasnejshi direktor), Bozho Strmecki, Franc Tomazhich in Marko Zhupanchich. Zhe ta prva Grabrijanova zaposlitev v Ljubljani je bila pomembna. V "Projektivnem zavodu Ministrstva za gradnje LRS", kasneje podjetju "Slovenijaprojekt", je imel Grabrijan poleg risalne deske in nalog, ki so jih imeli vsi arhitekti, she posebno nalogo arhitekta - teoretika. Urejal je kolektivni stenchas, revijo "Izgradnja" in bil koordinator dela. Grabrijan je o vsem tem svojem dokumentalistichnem in teoretichnem delu zbral ter uredil publikacijo "Urbanizem, arhitektura, konstrukcije 1945/46", ki jo je izdal Projektivni zavod, katerega delo in dosezhke publikacija prikazuje. Delo je bilo natisnjeno in izdano leta 1948. Po letnici natisa je bila to druga in zadnja knjiga v Grabrijanovem kratkem zhivljenju.

Knjiga oziroma publikacija je kljub chasu primernemu udarnishkemu duhu izredno skrbno urejena, pripravljena in oblikovana ter obogatena z nekaterimi resnimi, strokovnimi in zelo aktualnimi reshitvami (morda z nekaterimi celo boljshimi, kot so danes). Tematsko je knjiga urejena, kot pove zhe sam naslov, na tri osnovna poglavja: Urbanizem, Arhitekturo in Konstrukcijo. Poleg predgovora direktorja Projektivnega zavoda LRS, Domicijana Serajnika, je pred temi tremi glavnimi deli she kratko poglavje "Obnova", ki obravnava tezhko problematiko nujne takojshnje obnove v vojni porushenih vasi. Tema se deli na specifichno problematiko "Drazhgoshe" ter na "Likovno stran podezhelske obnove".

Ravno tako zanimiv je predgovor, ki nas seznanja s tezhavnostjo chasa, se opravichuje za morebitno diletantstvo, poudarja pa voljo in polet, vse v duhu prve petletke. Tak ton potem lahko zasledimo pri vsaki temi in poglavju, obenem pa opazimo zhe vnaprejshnje opravichevanje za morebitno ochitano akademskost, kot da imajo strokovnjaki pred novo ljudsko oblastjo slabo vest za svojo izobrazhenost, ter opravichevanje, da je vechina projektov le laboratorijskih, saj le predlagajo mozhno reshitev. Chas, potrebe in ljudska oblast ter predvsem njena politika pa bodo pokazali, katera stvar je dejansko potrebna in smotrna. Grabrijanovo delo na tej knjigi vendarle lahko oznachim za pogumno in tudi strokovno zadovoljivo glede na ostre zahteve chasa in tedanje politike. Pri vsaki temi bolj prevladajo pedagoshka in strokovna razlaga, analiza in znanstveni pristop k problemu kot pa morebitno agitpropovstvo.

V poglavju "Urbanizem" Grabrijan najprej opishe sploshni polozhaj slovenskih vasi v "Historichnih oblikah nashih vasi" in nato v "Mozhnosti gospodarskega razvoja nashe vasi". Potem uredi konkretne posamichne ali timske projekte posameznih vasi in krajev od Gabrovice na Primorskem do "Generalnega ureditvenega nachrta Kranja" s podnaslovom "Primer iz industrializacije dezhele." Shlo je za propagiranje izgradnje in tistih metod, ki so bile za to pach primerne, cheprav bi bila pred kritiko zgreshenega urbanizma primernejsha kritika zgreshene sociologije in predvsem politike. To seveda ni vech moje podrochje in raje bi opozoril, da je Grabrijan tudi ta del knjige uredil skrbno ter teoretsko neoporechno, pach pa brez izkushenj in duhu chasa primerno.

Zanimivo je tudi poglavje "Arhitektura", ki prehaja od aktualno politichnih tem, kakor so "Upravno politichni center", "Prometni center" (zanimiv natechaj za novo centralno poshto v Ljubljani, garazho, cestarjevo hisho), do projekta centralnega aerodroma na Jeprci pri Medvodah. V podpoglavje "Kulturni center" pa so spadali projekti kulturnih ustanov, ki so nosile takrat bolj aktualno politichni pechat. Posamezni primeri in razlage kulturnih ustanov, delavskih klubov, domov kulture in z njimi povezanih kinodvoran, kinodomov, do vojashkih domov kulture in knjizhnic.

Urejanje naslednjih tem kot so: "Prosvetni center", "Socialni center", "Zdravstveni center" in "Gospodarski center", Grabrijanu kot sodobnemu, moderno razgledanemu arhitektu, ki je bil zhe mnogo pred vojno seznanjen z urbanistichnimi in arhitekturnimi problemi modernih zgradb podobnih tipov, ki so jih prikazovali takratni mojstri svetovne arhitekture, ni predstavljalo prezapletenih problemov. To potrjuje tudi tehten uvod k vsaki temi. Slog pisanja v tem chasu, ki se nam danes prikazuje v groteskno smeshni luchi in naivnem udarnishtvu, s kasnejshimi mnogo grozotnejshimi posledicami, pa je kriv, da tudi njegovi dokaj tehtni teksti in predlogi izzvenijo naivno. V resnici gre za takratno zelo strogo in popolnoma pravoverno boljshevistichno politiko, ki je dajala moch mnogo glasnejshim, nerazgledanim in slaboumnejshim poslushnezhem.

Zanimiva je tudi likovna oprema knjige, ki jo je zasnoval Grabrijanov prijatelj, akademski slikar Zoran Didek, ki v vechini ilustracij in skic kazhe izvor iz konstruktivizma (in abstrakcije), z zhe rahlim, toda she ne tako vsiljivim pridihom socialistichnega realizma in zanj znachilnega kicha.

S tem delom zakljucheno delovanje Grabrijana na Projektivnem zavodu LRS pa je pomembno s she enega gledishcha. Velik del na Projektivnem zavodu zbranih arhitektov se je namrech zhe konec poletja 1945 (Grabrijan se jim je prikljuchil seveda shele kasneje) po posredovanju arhitekta Milana Severja (ki ga je tudi prvi sprejel v Ljubljani, ko je bil she brez stanovanja) zachel potegovati za razshiritev Oddelka za arhitekturo na ljubljanski Tehnichni fakulteti, oziroma tudi za delovno mesto na njej. Skupina je tudi predlozhila lastni izobrazhevalni program, pri tem pa so naleteli na tezhave pri dogovarjanju s tedanjimi predstavniki Oddelka za arhitekturo oziroma s takratnim predstojnikom prof. Vurnikom. Posredovalca pri teh dogovorih z oddelkom in novimi oblastmi, na katerih strani je bila skupina, sta bila prav arhitekt Milan Sever, takratni ravnatelj srednje tehnichne shole in tudi kadrovik Ministrstva LRS za gradnjo (torej chlovek z mochnim vplivom in zvezami), in arhitekt Edvard Ravnikar, tudi sam eden od kandidatov, seveda z zvezami na obeh straneh, saj je bil kot uspeshen Plechnikov shtudent kandidat za mesto na fakulteti zhe pred vojno. Kandidati so bili torej naslednji arhitekti: Edo Mihevc, Dushan Grabrijan, Boris Kobe, Domicijan Serajnik in Edvard Ravnikar, kasneje tudi Marjan Mushich in Milan Sever. Na vprashanje, zakaj je prihajalo do tezhav pri dogovarjanju s prof. Vurnikom, bi skushal odgovoriti s tezo, da je verjetno v chasu, ko se je prva oseba ljubljanske shole za arhitekturo - prof. Plechnik kljub svoji aktivnosti na fakulteti po vojni zhe nekoliko umaknil v svoj svet "papirnate" arhitekture (nekoliko verjetno zaradi njegove vechne in samounichujoche skepse ter razocharanja nad novimi chasi, ki mu niso bili chisto po meri). Prof. Vurnik, ki je bil ves chas predstojnik, po lastnih strokovnih merilih ni mogel sprejeti na oddelek ljudi, ki do takrat she niso veliko naredili. Tako ga razshiritev oddelka z novimi, mladimi in povrh vsega she "Plechnikovimi" arhitekti ni navdushevala. Vse to je dodatno zapletlo pot do mesta predavatelja kateregakoli izmed kandidatov. Poudariti hochem, da so se vsi ti Grabrijanovi kolegi v boju za predavateljsko mesto zacheli med seboj povezovati ali pa chrniti drug drugega pri prof. Vurniku, kakor jim je pach trenutno bolj odgovarjalo. Iz osebnih Vurnikovih zapiskov sem imel prilozhnost izvedeti, kako so vsa ta pogajanja potekala. Na takratno Grabrijanovo smolo so se bili vsi ti kolegi, che je bilo potrebno, pripravljeni postaviti tudi proti njemu. Grabrijan, zhe od nekdaj nevajen zakulisnih iger, je tako kljub temu, da je bil poznan po svojem obshirnem znanju, delu in po bogatih pedagoshkih izkushnjah ter kljub mochnim zvezam prek prijatelja Severja, ki je bil tudi sam neposredni pogajalec s prof. Vurnikom, prishel do mesta predavatelja in nato izrednega profesorja med zadnjimi, in she to postopno. Iz zapiskov prof. Vurnika je razvidno, da se je vsakega kandidata otepal, kolikor se je le dalo; she najmanj mu je to uspelo pri Edvardu Ravnikarju. Za Grabrijana je vseskozi trdil, da ga ne pozna dovolj in da ne more nichesar rechi. Ko pa je navajal mnenja njegovih kolegov oziroma protikandidatov, pri katerih je tudi poizvedoval o njem, je iz njih izvlekel samo negativna mnenja. Prof. Vurnik je pisal, da je tudi prof. Stele oznachil Grabrijana za chvekacha, Kobe je menil, da ima Grabrijan zmedene pojme o arhitekturi, iz dokaj dolgega pogovora z Grabrijanovim prijateljem Severjem pa je uspel prof. Vurnik "ugotoviti", da je Grabrijan, ki je bil okoli dvajset let v Sarajevu, tam pisal o "turshki hishi", in da je "neki francoski arhitekt" (..ali je bil Le Corbusier za Vurnika "neki"?) s priblizhno dvesto petdeset strani dolgo knjigo vplival nanj. Tako je bilo Grabrijanovo napredovanje na fakulteto nekoliko upochasnjeno, vendar je spricho zhe znanih pedagoshkih kvalitet in sposobnosti kaj kmalu dobil mesto honorarnega predavatelja za zgodovino arhitekture in osnov projektiranja, leta 1947 je postal docent, leta 1951 pa izredni profesor.

Pri delu na fakulteti je Grabrijan zachel, kljub temu, da je pri predavanjih zgodovine arhitekture nasledil svojega prof. Plechnika, tako rekoch brez osnov. Zhe na zachetku je pripravil in priredil skripta predavanj o zgodovini arhitekture po francoskem arhitektu-zgodovinarju Choisy-ju. Skripta so izshla dvakrat, najprej 1947 in nato dopolnjena z risbami posthumno leta 1961.

O tem obdobju je zanimiva osebna izjava, ki sem jo nashel med Grabrijanovimi zapiski in mislimi o Plechniku, ki jih je hranil v aktovki in pisal celo v bolnishnici zadnje dni pred usodno operacijo. Zapisal je: "Jaz sem vedel, da se bo vse to spreobrnilo v zakrknjenost, che bi na mestu vztrajal, bil je to eden razlogov, da sem se odlochil za Bosno. In res, ko sem se vrnil, sem nashel te zakrknjene geniake, ochitno je da niso genialni in neka trdozhivost jih drzhi na povrshju in Plechnik med njimi kakor enak med enakimi." S to edino iskreno pripombo dokazhe, da se je chudil in distanciral od zakulisnih iger svojih kolegov, ki so jih v novih chasih ravno tako uporabljali za dosego svojih ciljev, obenem pa mu je bilo tezhko, da je moral prof. Plechnik sluzhbovati in delati v takem okolju.

V prvih povojnih prispevkih oziroma s pregledom njegovih chlankov ugotovimo, da se je tudi kot kritik posvechal reformam strokovnega sholstva in njihovi problematiki. Zhe leta 1945 oziroma 1946 je objavil chlanek "Reforma strokovnega sholstva", s katerim je bil nekoliko po lastnih izkushnjah, nekoliko pa v sili trenutnih razmer primoran napisati tekst, v katerem je analiziral tedanji sholski sistem ter napovedoval in pripravljal novega, ki je bil v bistvu osnova vsem do danes tolikokrat reformiranim sholskim sistemom. Vse to pisanje je bilo angazhiranje Grabrijana kot najbolj k literaturi in pisanju nagnjenega arhitekta v Projektivnem biroju LRS, za pripravo in shirjenje manevrskega prostora njihovemu predlogu o spremembi sholstva, razshiritvi Oddelka za arhitekturo in zhe opisan vstop tja. Za vse to so seveda angazhirali Grabrijana, ki je imel poleg vsega dela, svojih lastnih shtudij in priprave predhodnega materiala za svoje knjige in publikacije she to dodatno zadolzhitev. Bistvo te odvechne naloge prikazuje kritika z naslovom "Ob knjigi ing. arh. R. Kregarja - nashe stavbeno gradivo" in s podnaslovom "Nashe strokovno sholstvo". V tekstu Grabrijan zhe kar "izven" stroke kritizira gradbenishko knjigo, katere osnove so zrasle na "tujem zeljniku", in she to v glavnem pred vojno (bilo je leto 1946) in ne na osnovi lastnih izkushenj in parole "Tujega nochemo svojega ne damo". Skratka, kljub natanchnosti in Grabrijanovim konstruktivnim pripombam iz same prakse, se mi zdi ta kritika prevech pikolovska in negatorska, obenem pa povelichuje predloge, rezultate in dosezhke iz porochil o delu Gradbene direkcije LRS, pridobljene v kratkem chasu in v "hitri" povojni dobi. Pisal je o temi, ki ni bila zanj niti mu ta zvrst polemiziranja ni lezhala, bila pa je nujna zhrtev, ki jo je bil dolzhan skupini za pot na fakulteto - tako po mojem skromnem mnenju. Tej usmeritvi se pridruzhuje tudi chlanek, ki predstavlja ljubljansko arhitekturno sholo skozi njene uspehe in njen razvoj pred vojno pa vse do razshiritve. Iz chlanka in same vsebine pisanja je razvidno, da je bil Grabrijan v tej tematiki precej bolj podkovan kot pri prejshnjih dveh.

Ta obdobja povojnih tezhav in razlichnih sluzhb, ki so bile podobne za precejshnje shtevilo strokovnjakov, so pripeljala do Grabrijanovega dela na fakulteti, poleg tega pa she do cele vrste dodatnih del in zadolzhitev, ki so spremljale njegovo redno pedagoshko delo. Grabrijan je pripravljal za prevod v srbohrvashchino originalni in urejeni slovenski tekst za knjigo o bosenski arhitekturi, urejal, pisal in zbiral je chlanke o Plechniku, ki so kasneje postali osnova njegovi knjigi o Plechnikovi sholi, poleg vsega pa je zachel z dejavnostjo, ki mu je kasneje omogochila she eno obshirno delo, ki se je nadaljevalo v njegovem prvotnem nachinu dela in veselju do zhe skoraj dvajsetletne tematike o ljudski avtohtoni arhitekturi.

 

˝MAKEDONSKA HISHA˝

Grabrijan je zhe leta 1946 prichel v okviru tehnichne pomochi LR Makedoniji izdelovati idejne projekte za nove stavbe in adaptacije (ki so zhe omenjene pri njegovem opusu del, nekaj tudi timskih - skupaj z drugimi arhitekti). V poletnih pochitnicah leta 1946, 1947 in 1949 je s skupino shtudentov na razlichnih krajih v Makedoniji preucheval regionalno arhitekturo, vse te raziskave pa so postale osnova za pripravo nove, pred njegovo smrtjo ravno tako she neizdane knjige "Makedonska hisha" s podnaslovom: "Prehod iz stare orientalske v sodobno evropsko hisho". Tudi v tej knjigi, ki je bila prvich izdana v srbohrvashkem in makedonskem prevodu leta 1955 pri DZS, v slovenskem originalu pa shele leta 1976 pri Partizanski knjigi, se chuti, da je bila prikrajshana za dokonchno redakcijo prezgodaj umrlega avtorja. Tematika se navezuje na njegovo zhe znano geslo: "Izvirati je potrebno iz lastne dezhele!" Zhe v uvodu, ki ga je naslovil "Dedishchina narodov Jugoslavije v arhitekturi", je bralca opozoril na dedishchino ljudskega stavbenishtva: makedonsko, bosensko, sredozemsko, panonsko, alpsko in na provincialne stilne vplive romanske hishe, gotike, bizanca, orienta in baroka.

Odkrival je torej chlene, ki povezujejo preteklost z nasho sedanjostjo, ishchoch v njej aktualno vsebino.

V prvem poglavju z naslovom "Znachilnosti makedonske civilne arhitekture in njeni tvorci" opisuje dvakratno krozhno pot po Makedoniji, najprej iz Skopja po Vardarski dolini do Velesa, prek Krusheva, Prilepa in Bitole proti zahodu, v Ohrid, Strugo, Debar, prek Sv. Jovana Bigorskega, Galichnika v Tetovo in nazaj v Skopje; in drugich iz Skopja proti vzhodu, v Kratovo, Kochane, Shtip, Strumico, Gevgelijo, in spet nazaj po Vardarski dolini v Skopje. Opisuje tudi pejsazh dezhele, sledove vseh mogochih narodov in njihov nachin zhivljenja, sledi vplivov Bizanca in orienta ter makedonske hishe, oziroma opozarja na prehod iz orientalske v evropsko, kakrshno predstavlja po Grabrijanu makedonska hisha. Pri tem je mislil, v nasprotju s knjigo o bosensko orientalski arhitekturi, makedonsko hisho s stalishcha slovanskega in s tem krshchanskega elementa, spet v nasprotju do muslimanskega elementa, s katerim je v kasnejshem tekstu oznacheval Turke, Albance in Rome. V poglavju "Organizacija stanovanjske povrshine" analizira klimatske pogoje in posledice v nachinu gradnje, v diferenciaciji stanovanj, pripovedujoch bralcu podrobneje o ekonomskih, sanitarnih in prometnih prostorih v individualni hishi, pa tudi o formalnih vplivih na ostalo profano arhitekturo.

V "Prostorski arhitekturi" je razvijal misel o plastiki prostora od enostavne nizke hishe pa navzgor vse do visoke hangarske hishe dvoetazhnih prostorov. V "Arhitekturi v merilu chloveka" (zhe vechkrat omenjena tema) je analiziral merilo, opremo in zadrzhevanje chloveka v prostoru. V "Strukturni plastichni arhitekturi" nam pripoveduje o razlichnih postopkih gradnje: o kamniti, strukturni, leseni gradnji, konstrukciji, oblogi, barvi in plastichnem oblikovanju fasad.

V "Organskem urbanizmu" pishe o pejsazhnem polozhaju makedonskega mesta v dolinah in na obronkih, o amfiteatralnem mestu, organizaciji poslovnih in stanovanjskih chetrti, o prometni mrezhi, o odnosu do narave, na koncu pa predstavi konstatacijo o elastichnem makedonskem mestu in njegovi organski rasti.

V "Prehodu v svobodno arhitekturo" je poudaril analogijo med makedonsko hisho in Le Corbusierovim konceptom o minimalni hishi, nakazujoch pri tem neizchrpno prostorsko in likovno bogastvo makedonske arhitekture, trdno preprichan, da se nasha sodobna stanovanjska hisha lahko obogati in oplemeniti s to veliko dedishchino. Grabrijan se je po toliko letih raziskovanja arhitekturne dedishchine (she posebej sarajevske oziroma bosenske muslimanske hishe), she bolj razveselil dedishchine makedonske arhitekture in se toliko bolj vneto lotil raziskav. Razlichni vplivi tako orienta (katerih nosilka je muslimanske arhitektura) kot Bizanca in kasnejshe evropske krshchanske kulture se medsebojno prepletajo tako v tekstu kot ilustracijah. Dve veliki kulturi, ki sta istochasno skozi polnih shest stoletij obstajali druga ob drugi na istem ozemlju, se medsebojno spajali in korigirali, se tezhko lochita she posebno na podrochju stanovanjske kulture, ki v vsakem chasu in na vsakem kraju, che je sploh "udomachena", nujno nosi prvenstveno regionalni pechat.

Avtor je, ko je raziskoval karakteristike makedonske profane arhitekture, opazil, da je "...pri podobnem tlorisu turshka in shiptarska hisha bolj chisto in na shiroko zasnovana, hisha Romov je primitivnejsha, krshchanska pa nekoliko bolj domacha in bolj skupaj znesena. Taka hisha se odpira predvsem na vzven, ni tako izkljuchno individualna, chesto obsega vech domov v skupnem dvorishchu, kar je bilo v orientalski hishi izkljucheno; in potem je makedonska hisha nekoliko bolj "rabotnichka", to je za delo, za razliko od orientalske, ki je bolj merakljiska (urejena za uzhivanje); s tem v zvezi se menja tudi oprema: namesto preprog stol in miza, drugachne so tudi sanitarne baterije - skratka, makedonske hisha je po nachinu zhivljenja nekoliko bolj evropska."

To je ravno tisto, kar je navdushevalo Grabrijana, kajti trdil je, da obstajajo vakuumi med orientalsko in evropsko hisho, v nashih dezhelah pa se nahajajo posredni elementi, ki te vakuume zapolnjujejo. Z znachilnim stilom, polnim zanosa in navdushenja, je pisal torej o tvorcih te arhitekture, o organizaciji stanovanjske povrshine, gospodarskih in bivalnih prostorih, sanitarnih napravah, stanovanjskih prostorih in prometnih reshitvah ter preshel na analizo prostorske plastike. V poglavju "Arhitektura v merilu chloveka" - pojmu, ki je bil, kot sem zhe omenil, sprejet v dobi njegovih shtudij sarajevske hishe - je pisal o pohishtvu, o drzhi chloveka v prostoru, o meri, itd.

V zadnjem poglavju "Prehod v sodobno arhitekturo" pa je po zhe znani metodi analiziral celo vrsto sodobnih tem o stanovanjskih problemih, primerjal je reshitve eminentnih arhitektov sedanjosti, prvenstveno Le Corbusiera, z ljudskimi reshitvami iz Bosne in Makedonije, odkrival je frapantne analogije in zatrjeval, da je "prav ta dedishchina pomagala enemu eminentnih predstavnikov sodobne arhitekture - Le Corbusieru - do prvega koraka v zhivljenje". Skoraj dvajset let po chlanku "Le Corbusier in Sarajevo" (v takratnem sarajevskem "Jugoslovenskem listu"), enem izmed prvih chlankov, v katerem je Grabrijan postavil svoje analogije "staro - novo," je v Makedoniji (po kateri naj bi v mladih letih Le Corbusier tudi potoval) nashel ne samo spremljajoche, temvech tudi glavne vzore velikega ustvarjalca, kateremu pripada nesporna zasluga, da je znal kvalitetne dosezhke preteklosti uravnotezhiti z druzhbeno-ekonomskimi faktorji sedanjosti. Nekateri kritiki (predvsem arh. Ravnikar) so Grabrijanu (seveda precej prepozno) ochitali nejasnosti okoli raziskav izvora in pri navezovanju na sodobnost in Le Corbusiera. Tu nashtetih dejstev in tez vendarle ne more nihche zanikati ali razvrednotiti, niti toliko let po Grabrijanovi smrti in po toliko letih razvoja sodobne arhitekture, po pretehtanju vloge Le Corbusiera in njegove dedishchne v svetovni arhitekturi.

Aktualnost Grabrijanove knjige v celotnem evropskem prostoru dokazuje tudi pismo - priznanje znanega nemshkega strokovnjaka dr. ing. arh. Hans Bernhardta Reichova, mestnega gradbenega direktorja iz Hamburga, ki je oktobra 1959, torej sedem let po Grabrijanovi smrti, med drugim zapisal: "Potem, ko mi je poslal eden Vashih shtudentov Vasho knjigo o makedonski arhitekturi, vem, da hodiva podobna pota pri vprashanju gradnje mest..." Zato mu je ob pismu v oceno poslal tudi recenzijski primerek knjige o svojem novem mestu Sennenstadt. Zhal sedem let prepozno...

Knjiga je bila izdana leta 1955 pri DZS, sedemsto primerkov v srbohrvashkem prevodu in tristo v makedonskem. Vechina ocenjevalcev je obzhalovala ne brezhiben srbohrvashki prevod, v slovenskem originalu ter v ponovni redakciji pa je knjiga izshla shele leta 1976 (z angleshkim rezimejem); ponovno v zboljshani redakciji v makedonskem jeziku z angleshkim rezimejem pa pred kratkim. Za tisk je she vedno v pripravi tudi nemshki prevod.

 

˝KAKO JE NASTAJALA NASHA SODOBNA HISHA?˝

Izmed vsega Grabrijanovega pripravljenega gradiva in osnutkov knjig je med zadnjimi izshla nekoliko bolj pedagoshko-didaktichna knjiga z naslovom "Kako je nastajala nasha sodobna hisha?". Po vsebini se knjiga mochno navezuje na serijo pedagoshko obravnavanih chlankov, prevodov in priredb iz sarajevskih chasopisov, izdanih tik pred drugo svetovno vojno. Ochitno je imel Grabrijan pripravljeno zadostno kolichino gradiva in teksta za to knjigo, da je lahko tudi ta izshla sedem let po njegovi smrti (in po celotni izbiri materiala za prejshnji dve njegovi deli). Knjigo je seveda moral imeti zhe skoraj pripravljeno za tisk, saj je zhe leta 1951 napisal uvod, rachunal pa je prav na zalozhbo Mladinske knjige, ki jo je kasneje tudi resnichno izdala. Dobrshen delezh pri pripravi knjige je imel poleg vedno angazhirane Grabrijanove zhene tudi njegov dolgoletni sodelavec in prijatelj, akademski slikar prof. Zoran Didek, ki je zopet prispeval glavni del likovne opreme in zasnove knjige.

Grabrijan je v svojem uvodu h knjigi povedal nekaj poglavitnih dognanj. V hishi prezhivi chlovek vsaj polovico svojega zhivljenja in ima zato najozhji odnos do nje. V hishi pa so tudi zarodki elementov vse ostale arhitekture. Potem, ko vnovich poudarja vazhnost razvoja izkushnje, pravi, da je treba vzporejati lastno in tujo izkushnjo. To so nachela, ki jih je pri vseh svojih delih in razpravah vseskozi zagovarjal. Tako se tudi tu ponovi njegova zhivljenska tematika o arhitekturi: pogoji, iz katerih izhaja hisha, so rezultat boja z okolico, klimo, materialom, odraz raznih ljudskih navad, razvoja tehnike in druzhbene strukture. Uposhtevajoch nove pridobitve v svetu, je treba vendarle ostati v soglasju z obstojechimi pogoji, ostati zakoreninjen v lastni grudi. Odpraviti, kar je nazadnjashkega, ohraniti pozitivne prejshnje vrednosti in se okorishchati z novimi. Ponovil je vechkrat omenjeno misel: "Gotovo bo nekoch tehnika premagala razlike, ki danes she obstajajo med kontinenti, in gotovo bo takrat bolj enotna, toda pot do tja je she dolga. Nova tehnika bo obsegala izkushnje mnogih parcialnih kultov, na nas pa je, da prispevamo svoj delezh, saj imamo vendar kaj pokazati." Tudi o funkcionalnih odnosih je trdil, da ne smemo delati sile materialu konstrukcij, chloveku in naravi, ne smemo zaradi "prostora" strpati shrambe v omaro. Ne smemo zaradi ljube simetrije trgati prostorov, ki so med seboj v funkcionalni odvisnosti samo zato, da jih lahko razporedimo okrog osi. To so formalizmi, znachilni za arhitekturo iz dobe propadanja. V zdravi dobi je bila arhitektura vedno funkcionalna, kar velja she prav posebej za primere iz nashe dedishchine.

Za knjigo je v uvodu za zalozhbo Mladinska knjiga napisal, da lahko koristi "mladini srednje in vishje stopnje - dijakom srednje in slushateljem prvih semestrov visoke shole, abiturientom na razpotju v orientacijo in morda amaterjem, ki se zhelijo pouchiti o vprashanjih sodobne hishe." Grabrijan je zapisal, da "zhivimo na chudoviti zemlji, na uporabo nam je bogata dedishchina. Imamo fevdalne dvorce in gradove in meshchanske domove, ki danes zhal she niso raziskani; preneseni so k nam od vseh vetrov in doma predelani. Imamo toliko regionalne arhitekture kakor malokatera druga, tudi vechja dezhela, in sicer alpsko, mediteransko, panonsko hisho v ozhji domovini (zhal je bil Grabrijan pri raziskavah le-teh v Sloveniji shele pri zachetkih - op.a.); dinarsko, bizantinsko in orientalsko na nashem jugu.

V sredishchu nashe arhitekture ni vech hishe za plemicha, bogatasha ali arhitekta, temvech hisha za vsakogar.

Dobrshen del sreche chloveka je v tej hishi. Najti stanovanjsko celico chloveku je danes ideal mnogih arhitektov in shol. In v tej tezhnji tichi globoka humana nota nashe dobe, che gledamo v preteklost, vidimo, da se tej tezhnji zaradi posebnih pogojev priblizhujeta najbolj orientalska in bizantinska kultura. In zato se ne smemo chuditi, che opazhamo povsod vplive teh dveh na sodobno arhitekturo. Francozom in Americhanom morata biti eksotikum, iz njih chrpajo nove pobude. Ne vem zakaj naj bi vedno sprejemali vzore iz druge roke, ko smo sami na izvoru? Nasha makedonska in orientalska hisha sta zlati jami sodobnosti in ti dve arhitekturi nista za nas niti perzijska, niti mezopotamska, niti eksotikum, to je nasha zelo dosegljiva in primerljiva stvarnost, nasha dedishchina."

Menim, da je avtor to poljudno - mladinsko, obenem pa dokaj strokovno koncentrirano in prirochno knjigo pripravil za tisk skoraj do kraja, saj bi chasovno, che bi bilo vse po nachrtih in bi seveda she zhivel, verjetno morala iziti pred knjigama o bosenski in pred makedonski hishi ter bi bila zanimiva predhodnica in navezava na prejshnji oziroma kasnejshi dve. Ne glede na chas, je knjiga she danes koristna in popolnoma primerna za vsakogar, ki ga kolichkaj zanima problematika sodobne arhitekture. Ob njej bi postal pozoren, kolikor mu to ni zhe znano, na chudovito bogastvo zanimive in sharmantne arhitekture, s katero se ponashata na prvi videz skromni hishi v Bosni ali Makedoniji. Tudi ta knjiga je izshla v srbskem prevodu z naslovom "Razvojni put nashe savremene kuće".

 

GRABRIJANOVA UREDNISHKA DEJAVNOST

Z zadnjim pripravljenim delom, ki je izshlo leta 1959, si je Grabrijan verjetno tudi hotel osnovati nekakshen poljuden uchbeni pripomochek osnov projektiranja (nikakor ne bi mogel rechi, da uchbenik!). S tem pa she ni zakljuchena njegova dejavnost. Sicer o zakljuchenosti takshnega opusa, kot ga je zbral Grabrijan in bi ga she zbiral, ne bi mogli govoriti niti, che ga nenadna smrt ne bi doletela tako zgodaj.

Tako je zakljuchen del, ki govori o Grabrijanovih knjigah oziroma delih, ki so bila zbrana iz ogromne kolichine njegovega shtudijskega in ostalega materiala. Omeniti pa moram she druga dela in dejavnosti v zadnjih sedmih letih njegovega ustvarjanja polnega zhivljenja, vezanih na povojno obdobje v Ljubljani, s tem pa seveda tudi na ozhjo in shirsho domovino. Kot sem zhe omenil, je Grabrijan zachel z raziskovanjem slovenske regionalne arhitekture s poudarkom na alpski, panonski in primorski (tudi istrski) stanovanjski kulturi. Zhal so bila dela na tem podrochju shele v goli zasnovi. Dokonchno in tudi za nadaljnjo slovensko arhitekturo, arhitekturno kritiko in ne nazadnje tudi za umetnostno zgodovino pomembno in odlochilno obliko bi dobila, che bi bilo avtorju dano zhiveti vsaj malo dlje, toda to bi veljalo tudi za mnoga ostala podrochja njegovega udejstvovanja in aktivnosti. Potrebno bi bilo omeniti tudi Grabrijanovo sodelovanje na prvem kongresu shtudentov arhitekture leta 1947 v Zagrebu. Tudi tu je s svojim efektnim nastopom pritegnil pozornost udelezhencev s pogledi na nacionalno arhitekturo oziroma kulturno dedishchino nashe arhitekture.

Leta 1950 je s podobnimi referati sodeloval tudi na prvem posvetu jugoslovanskih arhitektov v Dubrovniku. Naslovni temi sta bili: "Nashe orientalske i savremena kuća" in "Problemi arhitekture i urbanizma NRS". Chlanek, ki se navezuje na posvetovanje v Dubrovniku, je izshel z naslovom "Misli o nashi dedishchini v zvezi z referati s posveta arhitektov v Dubrovniku". Vendar pa to ni edini chlanek, ki bi dokazoval njegovo izredno aktivnost in angazhiranost, saj jih je bilo, poleg zhe omenjenih, toliko, da jih je shest izshlo she posthumno (do 1964) v razlichnih jugoslovanskih chasopisih, od tega shtirje o Plechniku.

Dokaz Grabrijanovih nenehnih iskanj in analitichnih gledanj pa je bil ravno chlanek v deseti shtevilki revije "Arhitekt" iz leta 1953, torej zhe po smrti. To je bila izredno zanimiva in kritichna recenzija dveh knjig o dubrovnishkih dvorcih. Prva publikacija z naslovom "Dubrovnishki dvorci" je izshla leta 1947 v izdaji Urbanistichnega zavoda v Beogradu, avtor je bil Nikola Dobrović, drugo istoimensko delo pa je izshlo kot izdaja Arheoloshkega instituta SANU v Beogradu leta 1951 izpod peresa Ivana Zdravkovića. Recenzija obeh del je Grabrijanov tvorni prispevek k reshevanju problematike ne samo dubrovnishkih dvorcev, temvech tudi k preuchevanju ostale arhitekturne dedishchine pri nas. Chlanek skrbno analizira tekst obeh knjig in graja formalistichno gledanje umetnostne zgodovine na arhitekturo in ne na arhitekturo kot organsko celoto, vendar hvali smelost in vztrajnost avtorjev, da v teh skromnih povojnih letih kazheta vsaj voljo in obdelujeta tolikshen material. Prof. Stele med drugim pishe, da se od golega mehanichnega nashtevanja sekundarnih slogovnih znakov arhitekture priblizhujemo novemu pojmovanju arhitekture v njenem lastnem zhivljenju in zhivljenju chloveshtva. "Pri nas je to spoznal Dushan Grabrijan, arhitekt, ki ga je zhivljenje privedlo na pot vede o arhitekturi; kot eno zadnjih spoznanj pred prezgodnjo smrtjo se mu je odkril resnichni smisel praktichne in znanstvene problematike arhitekure. To je formuliral v posmrtno objavljeni oceni Zdravkovicheve knjige o dubrovnishkih dvorcih v Arhitektu leta 1953. Tu svari pred formalistichnim umetnostno zgodovinskim obravnavanjem arhitekture polpreteklosti ter graja avtorja, da v uvodnem poglavju ni podal standardnega tipa dubrovnishkega dvorca z vso opremo in dekoracijo, to se pravi po nashem, da ni jasno opredelil tiste celotne prvinske podobe te arhitekture, ob kateri bi vse drugache zazhivele vse njene opisane inachice. Premotiti nas ne sme plashch in oblika, s katero so stvari pregrnjene, ko gre za gotsko, renesanchno ali barochno obliko. Chlovek nas zanima pod plashchem. Ne gre nam za to "kako", temvech "kaj" je pod plashchem. Arhitektura pa mu ni, kakor Semperju, izraz potrebe, ampak v smislu nashih uvodnih besedi in soglasno z O. Wagnerjem, potrebe in poezije..."

Tem stavkom prof. Steleta bi dodal samo mnenje, da je Grabrijan "odkril" resnichni smisel praktichne in znanstvene problematike arhitekture s svojimi teoretichnimi deli zhe mnogo prej kot pa tik pred smrtjo, nachela Semperja in Wagnerja pa so mu bila, che ne dokonchno, pa vsaj v glavnem, znana in podana zhe na samem zachetku poti arhitekta kot uchencu Plechnika, direktnega naslednika te arhitekture in njenih spoznanj.

Z Grabrijanovo smrtjo je bilo prekinjeno tudi njegovo plodno urednishko delovanje, saj je bil z Lojzetom Gostisho sourednik revije "Likovni svet", ki je prvich izshla v letu 1951, med drugim z Grabrijanovimi chlanki "Dedishchina narodov FLRJ v arhitekturi" in "Spomeniki in nagrobniki NOB - prof. Plechnik in njegova shola". Deloval je tudi v urednishkem odboru zagrebshke revije "Arhitektura", kamor je do smrti poshiljal prispevke, kot so bili: "Natechaj za ljudsko skupshchino LRS v Ljubljani" (zelo pomemben tekst, ponatisnjen v AB) in "Dedishchina Ljubljane" leta 1948 ter "Arhitektonsko nasledje naroda Jugoslavije" leta 1952. Poleg tega je ves chas po vojni sodeloval tudi kot konstruktivni ocenjevalec v zhirijah pri vech arhitekturnih natechajih.

Seveda pa mu je she vedno ostala kot vechna spremljevalka tvorna kritika in vztrajno zapisovanje Plechnikovega zhivljenja in dela. Misli, zapisane v osebnih belezhnicah, celo v bolnishnici tik pred usodno operacijo, ter cela vrsta chlankov o Plechniku, objavljenih posthumno, potrjujejo tezo, da je Grabrijan kljub nekaterim dotedanjim prvim analitichnim in tvornim kritikam Plechnikovega dela (celo med prvimi v slovenskem prostoru, poleg Izidorja Cankarja), hranil ta izborni material za kasnejshi chas (verjetno tudi iz sposhtovanja) za obshirno knjigo, ki bi izshla po Plechnikovi smrti. Zhal nam je drugachna usoda znana. Znan pa nam je tudi izbor vseh dotedanjih chlankov in materiala, ki je izshel v redakciji po smrti obeh arhitektov. Shele osem let po izidu Grabrijanove knjige "Plechnik in njegova shola" pa je, kot sem zhe omenil, naslednji od Plechnikovih shtudentov, arhitekt Omahen, izdal knjigo "Izpoved", vendar v njej avtor bolj osebno in v imenu cele generacije obrachuna s profesorjevo umetnishko avtoriteto in njegovim pedagoshkim pristopom, manj pa je tvorno kritichen do celotnega dela, kot je bil na primer Grabrijan. Menim, da bi bila Grabrijanova knjiga, ko bi le ta prezhivel prof. Plechnika, she kvalitetnejsha in dokonchna nadgradnja mnogih danes znanih del o J. Plechniku.

Za konec bi se she malo zadrzhal pri Grabrijanovem pisanju o prof. Plechniku, saj je prav s chlanki, ki so izshli tudi po njegovi smrti, med prvimi, ki so razumeli bistvo Plechnikove arhitekture in je o njej pisal tvorno kritichno in analitichno. S tem je nedvomno precej prispeval k nadaljnjemu pisanju o slovenski arhitekturi in slovenski arhitekturni kritiki. Vsi ti pogledi na njegovo pisanje so po mojem mnenju tako odsev vpliva Plechnikove shole kot tudi Grabrijanovega nenehnega iskanja in raziskovanja moderne arhitekture, sodelovanja z Neidhardtom, pa tudi velikega obchutka in posluha za tvorno in duhovito raziskovanje celotne arhitekturne dedishchine na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Tako je Grabrijan kljub spletu okolishchin in pravzaprav shele dobremu zachetku delovanja napravil mnogo in she vech, che na vso njegovo dejavnost gledamo analitichno glede nikoli dokonchanih rezultatov in velikega shtevila projektov, ki niso bili she nikjer zapisani.

Che povzamem misli Ivana Sedeja iz ocene rokopisa za knjigo "Bosenska orientalna arhitektura v Sarajevu s posebnim pogledom na sodobno" menil je, da je bila v Grabrijanovem pisanju skrita izredna pedagoshka moch "-zato ni nakljuchje, da je imelo dosedanje Grabrijanovo delo precejshen vpliv na slovensko pisanje o arhitekturi, precej vpliva pa tudi na oblikovalce, ki so pricheli nachela regionalne arhitekture uvajati v sodobno prostorsko in arhitekturno oblikovanje (Lajovic, Kobe-Budva)." S tem je bil osnovni Grabrijanov namen tudi dosezhen, saj ravno z vplivom dokazuje, da je svoja dela namenil tudi ustvarjajochim arhitektom. Peter Krechich je v recenziji te knjige zapisal, da mladim ustvarjajochim arhitektom Grabrijan "ponuja gradivo, ki naj bi jih spodbudilo k razmishljanju, ko nachrtujejo stanovanja ali segajo v urbani prostor - ne da bi posnemali staro, pach pa da bi ga razumeli in iz globjih spoznanj zidali novo. Te vrednosti knjiga ni izgubila, nasprotno zdaj je she dragocenejsha, pa tudi ne vrednosti za znanstvenika in raziskovalca ljudske arhitekture. Ti bodo na dedishchino gledali z drugachnimi ochmi, lotili se je bodo z drugachnimi metodami, Grabrijan pa bo zanje vselej spodbuda z manj obichajne strani, temelj, ki ga bo mogoche sicer kritichno ocenjevati, mimo njega pa ne bo mogoche."

Tudi Marjan Tepina glede iste knjige iz leta 1982 meni, da ima "Dushan Grabrijan prav pri ohranjevanju in vzdrzhevanju edinstvene metodoloshke komponente razvoja slovenske arhitekture osrednje mesto. Arhitekt se razvija in bogati s spoznavanjem kulturne dedishchine, ne glede na to, ali je ta dedishchina zavestno delo arhitekta, ali pa spontano delo ljudskega ustvarjalca. Gotovo pa je nezavedno spocheta arhitektura ljudskega ustvarjalca prav tako bogata in neizchrpna v svoji izvirni elementarnosti ali pa she bolj. Prav to jo dviga in vse, ki to njeno bit spoznavajo in cenijo, iznad lokalne in nacionalne determiniranosti. In prav to izprichuje Grabrijan v svojem zhivljenskem opusu in z njim. Zato ima njegovo delo tak metodoloshki in pedagoshki pomen kot v tem pogledu Plechnikovo delo samo. Z raziskovanjem in obnavljanjem Grabrijanovega raziskovalnega opusa, njegovega aktivnega odnosa do kulturne dedishchine in njenih spodbujevalnih potencialov, tedaj gojimo in razvijamo tiste tezhnje k novim dosezhkom slovenske arhitekture, ki so jo vodile iz "moderne" in povedle do njene danashnje ravni. She vech, ozhivljanje Grabrijanovega dela vnasha v sodobno arhitekturo tisto razvojno vzpodbudo, ponavljam, tiste metodoloshke in pedagoshke tradicije, ki so prej ko slej nepogreshljive za dober prihodnji razvoj slovenske arhitekture."

Mimo she mnogih misli in priznanj izrechenih in zapisanih na rachun Grabrijana in njegovih del, tudi mnogih kritik in pripomb, bi za sklep zapisal misel, ki nekako zagovarja bistvo te naloge ter sicershnjo pomembnost Grabrijanovega vpliva in njegovo mesto v slovenski arhitekturi, arhitekturni in likovni kritiki in ne nazadnje tudi pogledih na arhitekturo s stalishcha umetnostne zgodovine, pa tudi konzervatorstva in etnologije. Grabrijan je zhe od vsega zachetka s svojimi deli pomemben chlen v slovenski arhitekturi, tako s svojim pisanjem o Plechniku kot tudi po dokumentarni in kritishki plati, saj je v mozaik Plechnikovega fenomena dodal in izoblikoval marsikateri kamen. Kljub temu, da so nekateri predstavniki Plechnikove shole bolj izstopali po shtevilu in mochi svojih del, je Grabrijan pomemben tudi kot predstavnik Plechnikove shole s svojimi realiziranimi in nerealiziranimi projekti, tako tistimi v sholi sami kot kasnejshimi zhe omenjenemi, ki jih je zhal manj. Izstopajo nekatera sholska dela pod Plechnikovim vplivom in nekaj projektov, ki so nastali med zadnjimi leti v Sarajevu in kazhejo Grabrijanov zasuk v radikalni funkcionalizem. Vsekakor pa bi morali Grabrijana postaviti med najmochnejshe stebre nashe literature o arhitekturi. Ustvaril je kljuchni deli na dveh razlichnih podrochjih. Tema o Plechniku je zakljuchena s posthumno izdano knjigo "Plechnik in njegova shola", drugemu podrochju pa nacheljuje knjiga o bosenski orientalni arhitekturi v Sarajevu.

Prav zaradi svoje vsestranosti zavzema Grabrijan kljub kratkotrajnemu delovanju v Ljubljani in prezgodnji smrti pomembno mesto v slovenskem kulturnem prostoru, ki ga she danes po toliko letih razvoja vseh nashtetih ved in znanosti ne moremo zanikati in obiti, ne da ga bi vsaj delno uposhtevali. In zagotovo je v tej "izvenchasnosti" najvechja vrednost in pomembnost Grabrijanovih del.

____________
Dushan Grabrijan se je rodil 29. decembra 1899 v Lozhu na Notranjskem. Zhe kot sedemletnemu dechku mu je umrl oche. V osnovno sholo je hodil v Krshkem, leta 1915 ga je mati vpisala na realko v Ljubljani, ki jo je leta 1919 tudi konchal, cheprav si je zhelel klasichne izobrazbe. Odlochil se je za shtudij arhitekture na Tehnishki fakulteti univerze v Ljubljani. Po prvih dveh shtudijskih letih je prishel na univerzo uchit Plechnik, ki se je vrnil iz Prage. Grabrijan je leta 1924 diplomiral pri njem kot eden izmed prvih treh njegovih shtudentov prve v domovini izsholane generacije slovenskih arhitektov.
Leta 1925 je Grabrijan kot shtipendist odshel za eno leto na shtudijsko izpopolnjevanje na "École des Beaux Arts" v Pariz. Po vrnitvi se je zaposlil na Gradbeni direkciji v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1929. Medtem je odsluzhil vojashchino v Mariboru, ta chas pa je bil vpisan na Filozofsko fakulteto, kjer je obiskoval predavanja iz filozofije, zgodovine umetnosti, sociologije in literatute (slovenske, srbohrvashke, ruske, poljske in francoske), vendar zaradi pomanjkanja chasa ni opravljal izpitov.
Leta 1929 se je zaposlil na Gradbeni direkciji v Sarajevu in se tja tudi preselil. V letu 1930 je opravil v Beogradu drzhavni tehnichni izpit za pooblashchenega arhitekta. She istega leta se je zaposlil kot predavatelj na srednji tehnichni sholi v Sarajevu in se tako zapisal pedagoshkemu delu. Profesorski izpit je opravil leta 1932 v Beogradu.Objavljal je vse vech chlankov v razlichnih chasopisih in revijah ter se poleg pedagoshkega posvechal tudi raziskovalnemu delu, kot samostojni arhitekt pa je ustvarjal vse manj in se je s koncem tridesetih let dokonchno odpovedal delu arhitekta-projektanta.
V Sarajevu je postajal vse boj publicistichno in animatorsko aktiven, redno pa je vzdrzheval stike z arhitektom Jurajem Neidthardtom iz Zagreba, ki je leta 1939 tudi sam prishel v Sarajevo. Leta 1938 se je Grabrijan porochil z Nado Cheh, Slovenko, profesorico francoshchine in nemshchine, ki je prav tako zhivela v Sarajevu.
Ob zachetku vojne so ga odpeljali najprej v nemshko in nato v italijansko vojno ujetnishtvo, od koder se je zopet vrnil v Sarajevo, kjer je ostal do konca vojne, kljub temu, da ni sprejel drzhavljanstva NDH. Po osvoboditvi je postal na predlog njegovih bivshih dijakov, aktivnih v NOB, vrshilec dolzhnosti direktorja srednje tehnichne shole, kjer je vsa ta leta uchil, vendar se je zhe leta 1945 na poziv narodne vlade Slovenije vrnil v Ljubljano. Tu se je leta 1946 zaposlil kot referent za strokovno sholstvo na ministrstvu za rudarstvo in industrijo, obenem pa je sodeloval v Projektivnem zavodu ministrstva za gradnje LRS, kjer je uredil tekst za knjigo "Urbanizem, arhitektura, konstrukcije".
S posredovanjem prijatelja arhitekta Milana Severja je postal honorarni predavatelj na razshirjenem oddelku za arhitekturo Tehnishne fakultete univerze v Ljubljani. Leta 1947 je postal docent, leta 1951 pa izredni profesor. Med tem chasom je intezivno pisal, pripravljal in urejal tekste za svoje nachrtovane knjige. Med pochitnicami leta 1946 je v okviru solidarnostne pomochi pri obnovi obiskal Makedonijo, enako tudi leta 1947, leta 1949 pa je tja odshel s skupino shtudentov. Tam je preucheval tradicionalno makedonsko arhitekturo.
V polnem delovnem in ustvarjalnem zagonu je leta 1952 pri sicer manj zahtevnem kirurshkem posegu umrl na operacijski mizi.
Vechina knjig iz njegovega obshirnega gradiva, razen dveh, je izshla shele po njegovi smrti. Nekatere so natisnili v slovenskem izvirniku ter z angleshkim rezimejem shele pred kratim, kar je plod skrbne in vztrajne inicijative Grabrijanove vdove, prof. Nade Grabrijan, ki ima pripravljen za tisk she neobjavljen nemshki prevod "Makedonske hishe". S tem nam in shirshi strokovni javnosti postajajo dostopna dela, ki so kljub chasovni oddaljenosti she aktualna in vredna premisleka z razlichnih zornih kotov.
 
_______
Slikovno gradivo zaradi slabe reprodukcije she ni vnesheno. (Op. ur.)