Revija SRP 19/20

Taras Kermauner

POLITIKA, PRAVICA, VEST IV

 

POLITIKA, PRAVICA, VEST
(Ob Petanovi dramatiki - nadaljevanje iz Revije SRP 17/18)

V

 

30.

Zastavlja se osnovno vprashanje: ali je mogoche obnavljanje prvotnega moralnega meshchanstva - Voshnjaka itn. -, ne da bi takshno obnavljanje danes tako rekoch nujno sotvorilo fashizem kot neofashizem, kot "blagi" fashizem?

Morda so poteze prepirljivega, lumpenistichnega, poulichnega, direktno mashchevalskega, nizkega antikomunizma, ki se ga je toliko nakotilo v DSD zadnje leto dve, bolj izraz empirichnega regresa v slovensko polpreteklo zgodovino, nesposobnost zaostale DSD, da bi svoje desnicharstvo modernizirala, posledica konservativnega mishljenja oz. sploh pomanjkanja mishljenja v DSD, kot pa ustrezna ideoloshko magichna vsebina, kakrshno potrebuje zaostali del danashnje zahodne in s tem tudi slovenske druzhbe. Morda je nesposobnost danashnjega slovenskega fashizma oz. vtis, da se DSD vracha k fashizmu iz srede tega stoletja in ne izdeluje neofashizma v duhu evropske Nove desnice, posledica tega, da ne Desnica ne Levica fashizma sploh she nista temeljito in primerno analizirali.

Partija je fashizem napadala ideoloshko propagandno, predvsem moralno, fashiste kot izdajavce naroda, kot nravno pokvarjene ljudi, s chimer pa ni zadela bistva fashizma. Fashizem ni le postal psovka; obdrzhal se je kot psovka. Udje DSD zmerjajo danashnje dediche Partije oz. komunizma kot fashiste, namesto da bi se lotili reinterpretacije - slovenskega - fashizma in ga rehabilitirali. Pravzaprav se za ta cilj trudim she najvech jaz - z analizo SPED itn. Izraz fashizem uporabljam zunaj moral(istich)nega konteksta, enako kot izraz komunizem; vsaj trudim se, da bi ju tako obravnaval. Tudi ko govorim o njunih zlochinih, to ni moralna obsodba, ampak podajanje dejstev, razlaga, da so ti zlochini oz. da je to zlochinstvo objektivna posledica dolochene ideologije in drzhe.

Nenehno poudarjam, da je bilo sodelovanje z nacistichnimi Nemci in fashistichnimi Italijani za Desnico izdaja slovenstva, vendar le via facti, zaradi nakljuchij in pasti zgodovine, ne pa po namenu. Namen je bil celo ultranacionalistichen. Slovenski fashizem se ima tako za visoko moralnega kot za skrajno narodnega. Kot vsak pravi fashizem-nacizem je tudi slovenski pripravljanje slovenske narodne revolucije; najbolj znachilna za to sta predvojni Kociprov Zasad in povojno Jelochnikovo Vstajenje. Zaradi politichno taktichnih vzrokov se je v DSD uveljavila smer, ki preprichuje, da je bilo domobranstvo izraz strankarstva; a zhe tik ob koncu vojne je domobranstvo Rupnikovo smer izlochalo oz. jo (za)tajilo ali zmanjsh(ev)alo na najmanjsho mero. Za svoj temelj je postavljalo parlament na Taboru iz konca vojne, ne pa Rupnikove govore in njegovo filonacistichno skupino.

To je bilo politichno sicer edino, kar je domobranstvu preostalo, ni pa niti v skladu z resnico niti z moralo, saj so prav stranke in ZKC - Rozhman osebno - preprichale Rupnika, ni se pustil dolgo preprichevati, naj v korist Naroda (Cankar je vedel, kaj je za tem narodovim blagrom: korist dolochenih gospodarskih, politichnih, cerkvenih skupin) sprejme zhupanstvo Ljubljane in predsednishtvo Ljubljanske pokrajine; naj igra vlogo Zhrtve oz. slamnatega mozha, kvizlinga. Gre Rupniku zameriti, da se ni hotel zadovoljiti s to vlogo? Da je izdelal lastno drzho, progermansko, profashistichno oz. pronacistichno, ker je bilo to v skladu z njegovo prejshnjo mislijo in tradicijo? Da je skushal stranke predelati v eno Gibanje - tako je razumel domobranstvo -, v ne le monolitno, ampak vse bolj totalitarno naRODno platformo? To se mu ni dovolj posrechilo, ker ni bil dovolj politik, ideolog; prevech je bil uradnik, vojak-oficir; ni imel stranke, kot sta bili fashistichna in nacistichna v Italiji in Nemchiji.

Tudi KC ga je ovirala; delila se je na strankarski in na fashistoidni del; Rozhman je nihal med obema. Nekateri kulturniki, predvsem Javornik, in mladenichi, Kociper in Jelochnik, so mu pri tej interpretaciji pomagali; a celoten potencial ni zadoshchal, da bi se mogel enakovredno kosati z levim, s partijskim. Sam zhe nekaj let mislim, da sta bili, nachelno vzeto, obe krili Desnice, fashistichno in strankarsko, enakopravni; da mora analiza uposhtevati obe. Da je bilo fashistichno bolj v skladu s tedanjim chasom.

Da je strankarstvo vprashljivo, ne ugotavlja le Petan v Diktatorju in Mashchevanju ali Cankar pa Kreft itn. na predvojni Levici. Enako ugotavlja to sama Desnica: Vombergar v Vodi in Teletu, Kociper v Zasadu itn. Strankarstvo pred vojno ni dajalo ne moralnih ne kulturnih pobud. (Kot jih ne daje danes.) Kar je razumljivo. Strankarstvo je tehnika vladanja, je politichno posredovanje med socialnimi skupinami, ki se po naravi stvari spreminja v posredovanje med mochmi, tj. v tekme - nazadnje tudi vojne - za oblast; kaj naj bi v tem okvirju delali nravnost in kultura (da ne govorim o veri)? Bolj ko skusha strankarstvo - to je znachilno za DSD - igrati vlogo vsebinskega - moralnega itn. - usmerjevalca slovenskega zhivljenja (s tem je zachel Puchnik, zato ni nakljuchje, da ga je zaneslo na Desnico in v blizhino fashizma, le da mora pri tem ohranjati strankarstvo kot zunanjo tehnoloshko formo, ki sluzhi narodnemu ali socialnemu Gibanju, model je blizu neofashizmu, Finiju), bolj je tuje zamisli strankarstva, kakrshna je nastala v prvotnem meshchanstvu. Bolj pozablja na bistveno razliko, ki mora vladati med ideoloshkimi vrednotami meshchanskega humanizma, ki zastopajo privatiteto PO, na eni strani in socialno politichnim sistemom kot funkcijo in sredstvom privatitet, da se optimalno sodopushchajo, na drugi strani. Tu je vir pluralizma.

Brzh ko se neka socialno politichna skupina, ki se ima za stranko, postavi na stalishche, da mora zastopati ali da zastopa pravo, resnichno, poshteno, pravichno itn. privatiteto, ki zato ni vech privatiteta, ena od privatitet, ampak postane bistvena in edina in socialna, ker je totalna (Narod), je konec pluralizma. Iz kritike privatitet kot vsebinsko praznih, idejno zgolj interesnih, takih, ki vodijo v nihilizem, moralno celo bednih, ker so nesolidarne itn. - kar kazhe Petan prav v Mashchevanju in Diktatorju -, sledi nasledek: da je treba privatitete napolniti s - pravim - smislom, jih uravnati po druzhbeni pravici itn., kar pa spet pomeni, da se stranke spremenijo v arhaichna eshatoloshka, milenaristichna itn. Gibanja, kot je bil komunizem, a tudi in zhe prej Katolishka stranka.

Che govori Juhant o "krshchanskem interesu", pochne prav to, kar opisujem: en subjekt, ki je v pravem strankarskem sistemu meshchanskega pluralizma - v LD - ena od privatitet, ta subjekt je KC, se spremeni v edini, v pravi Subjekt; Partija se je imela za historichni subjekt, ZKC za narodnega, za moralnega, za nadhistorichnega, za bozhanskega. Kot subjekt je interes - Partija je razumela svoj interes kot interes Proletariata in z njim Chloveshtva, ker je edini Proletariat sposoben in poklican za to, da pravichno z revolucijo rekonstruira chloveshko druzhbo -, kot vsebina pa Resnica, bozhanskost kot taka: zato "krshchanski interes". Druge stranke imajo zgolj svoje zasebne interese, ki so manj vredni; so le interesi, ne pa bozhanski, ne pa nosivci Resnice, Pravice, Poshtenja. Ker je to tako, je treba in je moralno tiste, ki so nosivci zgolj interesov, torej privatitete, izkorishchanja in zatiranja, odstraniti. Tako sta - logichno - mislila komunizem-stalinizem in tradicionalni fashizem.

Pod konec 20. stoletja pa nastaja z neofashizmom nova varianta, razumnejsha, v duhu PM, z uporabo PM kot sredstva: simulacijska varianta. Stranke naj ostanejo; vzpostavljanju druzhbenega ravnotezhja kot politichnega koristijo. A pod pogojem, da so na stranskem tiru; da so pomozhne; opravljajo tisto, kar zadeva tehniko. Ker pa ne morejo dati ne moralne vsebine (so povsem brez moralnega ugleda - neofashizem se trudi vzeti jim she preostalega) ne eshatoloshke vizije ne upanja ne morale in pravice (vse to ne more obstajati, che je le privatno in ne druzhbeno), je treba poiskati socialno politichno silo, ki bo nosivka in izraz vsega, brez chesar chlovek tudi druzhbeno ne more; torej silo Pravice, Resnice, Poshtenja. Ta sila je ali neka Superstranka - Petan se iz nje norchuje, a pri Petanu nima pristne mochi fashizma, je le ambiciozna in brez pravega zanosa - ali Gibanje. V obeh primerih gre za socialno gibanje, vendar to ni uchinkovito, che se ne vezhe na NaROD. Razred ali kasta v razmerah kapitalizma oz. evropske tradicije ne zadoshchata, ustvarjata le razredno druzhbo, ta pa ne more angazhirati in motivirati vseh narodnih sil, le sile ene skupine. V poshtev pride le narod. Le narod je tako shiroka platforma, da je panmobilizacijska in skrajno uspeshna. Ker je misti(cisti)chna, magichna, skrivnostna, iracionalna, daje energijo, ki nadkriljuje druge vire energij; tudi kozmizem ali kozmocentrizem oz. magija teh dveh superideologij se mora vezati na narodno, che hoche uchinkovati; sama na sebi je prevech abstraktna, tudi premalo interesna. To se je dogodilo v srechanju obeh chlanov para Spomenka - Tine Hribar.

Zdi se, da sta tista dva, ki sta najuchinkoviteje pripravila prehod iz meshchanskega pluralizma, ki sta ga gojila she v prvi polovici 80. let, k neofashizmu, Hribarjeva in Puchnik. Puchnik je iz teoretika formalnega strankarstva preshel na pozicije, ki jih opisujem kot neofashistichne, ker ni vzdrzhal v lastnem formalizmu in prikrivajochem hedonizmu; ker je tudi uvidel, da z njim na Slovenskem ne more uspeti - vsaj tako dolgo ne, dokler se chloveshke energije ne obrnejo k ekonomizmu; dokler ne zachne polno delovati privatno trzhishche. Njegova stranka je zato izgubljala. Bila je najbolj evropska; zato se ni prijela.

Na zachetku se je prijela DZS kot Gibanje a la Tudjmanovo; njegovi ideologi so bili oba Hribarja, udje NOR. A je bilo vse prevech koalicija, pesnishko, sploshno, navdushenjsko kot izraz strasti, ki so se imele za nosivke Pravice in Resnice, premalo cinichno in totalitarno. Bilo je premalo desno. To se je hitro skazalo. Tisti del DZS, ki je bil liberalnejshi, je presedlal k LDS (Rupel itn.). Tisti pa, ki je chutil potrebo po vsebinski reformi-revoluciji slovenstva in ki mu niso bili dovolj interesi privatitet, ker je sam dobro vedel, kam peljejo - v nihilizem, temu pa se je prav s politizacijo in z nacionalizmom hotel ogniti (sem je spadala vechina NOR, razumniki, Buchar itn.), je preshel k DSD, se povezal z edino silo, ki je ves chas zastopala vsebinske vidike, z ZKC, obenem pa zachel gojiti prave strankarsko politichne metode; te je predstavljal Puchnik.

Ko je prishel na chelo Puchnikovih socialdemokratov Jansha, chlovek, ki je v svojem kratkem, a bliskovitem zhivljenju opisal ves spekter od maoizma prek liberalizma do fashizma in se plasiral kot karizmatichna tochka-vloga, v katero morejo nezadoshchenci investirati svojo zheljo po Pravici in Resnici, je zachel nastajati spoj, ki bi lahko preshel v neofashizem, che bi se - che se bo - znal otresti premochi tradicionalnega antikomunizma (Nove zaveze) oz. prevech podezhelsko kmetishke (Podobnikove) in mashchevalske (domobranske) drzhe; tega, da legitimno izhaja iz porazhenega domobranstva. (Che bo znal vse to izkoristiti, a podrediti modernejshim vidikom.) Jansho zaenkrat vse prevech sili, da teka za prvo zhogo. Morda pa je to le njegova taktika in se bo znal pravochasno zaustaviti, sechi iz delnega v celoto; bomo videli. Svojo zasebno strast bo moral obrzdati. Kombinacija Janshe s Puchnikom in Bucharjem pa z nedomobranskimi duhovniki - Pogachnik, Koncilija ipd. - kazhe na shirsho platformo, na takshno, ki je v duhu neofashizma in ne obnavljanja zgolj domobranstva.

Je pa to, da je odpadla Hribarjeva, za nastanek neofashizma neugodno znamenje. Vech ko je v DSD strankarskih strasti, kar pomeni delnega interesa, klasichnega antikomunizma, obrachanja pozornosti in energij v preganjanje drugih, v iskanje krivcev - Machka in Ribichicha -, v popravljanje krivic, v kmetishko in arhaichno, Ljudska stranka, pri kateri je Puchnikov brat, bolj je njihov politizem glasen, a prazen; usmerjen na prekratek rok. Puchnik sicer kot ideolog tehnokratizma - Tehnologije -, nekaj tega je v njem najbrzh she ostalo, DSD sicer priblizhuje postmoderni (od LD vzame PM); a to ne zadoshcha. Tisto, kar manjka, je imela Hribarjeva. In she ima, le da zdaj ni nikogar, ki bi to od nje hotel. Zdaj to nesrechnica ponuja Levici, a upam, da se ta ne bo pustila zaslepiti in preshla v nacikomunizem; Hribarjeva bi lahko utemeljila miloshevićevsko Slovenijo. Je odlikovana nosivka pristno NaRODnega kot druzhinskega, kot gorechega, kot materinsko zemeljsko porodne mase, ki vsa sladka, prepojena s sintetichnim sladilom, ovija vse partikularno, delno, singularno, osebno, svobodno v patos Nashosti in tam vse posebno utaplja v melasi kolektivitete. Hribarjeva si verjame, ko simulira totalno Bratovstvo-Sestrinstvo, v katerem ni izdajavcev, le nashi. DSD kot tradicionalna - v duhu obnove sveta Jelka in Elka, Snojeva drama Gabrijel in Mihael - tega ne zmore; prevech jo dajejo strasti, neuspeshnost, polpretekla prizadetost, uzhaljenost.

Hribarjeva je izjemno mochna. Vse podredi in odstrani. Vidi le Celoto, dela le za Nashost; v njej tako rekoch ni posebnosti. Kot da se je uchlovechila svetnica, ki je notranje istovetna z duhom - srcem - (slovenskega) NaRODa. Kot taka se ponuja zhe desetletje. Tja do leta 92 je bila koristna, ker je utemeljevala slovenstvo kot ND (nacionalno drzhavo). Ko pa je bila ta zgodovinska naloga opravljena, opravili pa so jo predvsem vojaki in politiki - ideologe, Hribarja, Urbanchicha so potisnili na stranski tir -, se je zachela nova faza.

Slovenija se je zachela razvijati v tri smeri: k LD, k tradicionalnemu fashizmu in k neofashizmu. Med Hribarjevo in DSD je prishlo do kratkega stika, ker je zanjo DSD prevech partijna, delna, tradicijska, zgolj desna, medtem ko sama ukinja Levico in Desnico (kot jo skushata Berlusconi in Fini), ker kot naRODna mati ne predpostavlja enega brata drugemu. Neofashizem bo uspel, che bo nashel sovrazhnika zunaj - slovenskega - NaRODa: v tujcu, priseljencu, drugi kulturi, mohamedancu, pravoslavcu. Hribarjeva ima tudi tu manko, nakljuchje; je hchi pravoslavca in Srba. Naj se ga na eni strani she tako odreka - s svojim gorechim nadslovenstvom -, na drugi strani mu pripada in ga ljubi. Zato ne more v vojno zoper druge; le v zhrtev za nashe. To pa je premalo; je pretrpno.

Tudi ko je ZKC zganjala zhrtvenishki viktimizem - tudi med vojno -, ga je obenem vezala na agresivnost. Hribarjeva daje sijajen model, a ta ni kompleten oz. v svoji pantotalnosti je enostranski. Ljudem ne zadoshcha, da le ljubijo nashost. Morajo tudi sovrazhiti tujost. To pa pochne DSD, cheprav na star in neprimeren nachin, ker ishche tujce med Slovenci, v komunistih. Zhe Hitler je bil modernejshi od Janshe. Komuniste je nenavadno hitro potolkel, vodstvo izoliral - v taborishchih -, vechino pa pritegnil v svojo stranko (ki je zhe v naslovu-imenu nosila oboje: nacionalnost in socialnost, bila torej antiprivatitetna, antiliberalna ali zunajliberalna). Ko se je boril zoper komunizem, se je zoper boljshevishkega, slovanskega, internacionalno kozmopolitskega, v srchiki judovskega; ne toliko zoper nemshkega. Nemshke komuniste je reduciral na Jude, Marxa, Rozo Luxemburg itn. Sovrashtvo naroda je obrnil zoper tujce, ki so se infiltrirali v nemshtvo; zoper Jude. To bi mogli biti na Slovenskem Srbi in sploh juzhnjaki, ki so virtualno zmerom peta kolona drugih drzhav.

Obstoj sovrazhnika osvobaja, olajshuje. Chlovek enostavno ne more vzdrzhati idealnega obchestva, kakrshno predlaga Hribarjeva. V njem ni zraka, vse je tesnobno, presladkano, she najblizhje idilizmu predvojnega klerikalizma, le brez KC. - Tudi tu je slabost Hribarjeve: KC ji je tekmica. Ne zmore - ni je zmogla - podrediti sebi; KC je premogochna sila. Kaj se zgodi z Ivano Arshko, ki jo Hribarjeva igra zhe poldrugo desetletje, vemo. Le da Hribarjevi manjka vojashki moment; ni ona zmagala nad Anglezhi-Srbi, ampak Jansha, Rupel, Kuchan, Buchar. Ker ni postala ne heroina-zmagovalka ne zhrtev, je ostala (magichni) ideolog. A che ideolog nima svoje velike skupine - Hribarjevo je zapustila she njena rodna skupina, NOR -, ostane kot riba na suhem.

S stalishcha nastanka neofashizma prav to ni dobro, cheprav je prav Hribarjeva v marsichem optimalna; tako vroche svechenice za nedeljivo Nashost Slovenstva ni. Nasproti nji je Jansha beden prepirljivec, po zasebni uzhaljenosti motiviran hudichek; medtem ko je ona bela kot angel. Che bi se Janshi posrechilo, kot se je genialnemu Hitlerju, da bi sintetiziral Hribarjevo, Poljshaka, Bucharja, Janeza Pogachnika, norovce, Puchnika in strankarsko politichne ideologe, bi bil slovenski neofashizem narejen. Morda pa krivda ni v Janshi - in je ta maksimalno sposoben -, ampak v Slovencih, ki jim (neo)fashizem ne ustreza in gre pri DSD vendar bolj za rearhaizacijo socialno privatnega tipa, za revansho porazhencev, ne pa za sistem prihodnosti?

Gre za vech modelov bratovstva in terorja. Niz, v katerega vkljuchujem analizo Petanove dramatike, ima naslov Od bratovstva k bratomoru. Naslov je deloma tak, ker analiziram drame o revoluciji in kontrarevoluciji druge svetovne vojne na Slovenskem. Deloma je tak tudi zato, ker menim, da bratovstvo strukturalno prehaja v bratomornost, ta po eni strani v samomornost (tudi v nihilizem izpraznjene LD), na drugi pa se vracha k bratovstvu, da bi se ukinila nadaljnja in stopnjujocha se morija. To vrachanje predstavlja (neo)fashizem.

Prvotno meshchanstvo je poskushalo najti sintezo ali ravnotezhje med kolektivom in PO, med obchestvom in svobodo. A se mu je namen le deloma in le zachasno posrechil. Meshchanska druzhba se je kar naprej deformirala v nacionalizem - kot ND - in s tem v vojne, v interese drzhave, v razrednost izkorishchevalske burzhoazije; civilna druzhba - citoyenska - je ostajala na robu, cheprav ne unichena. Fashizem po eni plati reshuje kapitalizem in burzhoazijo, kot delno pravilno trdi marksizem; po drugi je hujsha rearhaizacija, v pranemshtvo, v prarimstvo, k Venetom in k predliberalni kmetishki skupnosti slovenske ruralne zavesti in njenega idilizma, glej konec Jalnovih Bratov. Razprava, ki bi obravnavala fashizem, bi morala biti naslovljena: Od bratomora k bratovstvu. Moment tega je v Zasadu; tudi v Krvavi Shpaniji. Celo v Na smrt obsojenih. Ali Od samomora k bratovstvu. Tudi ta logika - smer - je strukturalna, cheprav je ideoloshka; a oblikuje zgodovinska in socialna gibanja. To je bila l. 1943 smer od drzhavljanske vojne, od revolucije k domobranstvu.

Prav Hribarjeva je najbolje - najbolj intimno in pristno - razumela potrebo po obratu k Obchestvu, stran od nadaljevanja bratomornosti.

DSD je she vse prevech v bratomornosti. Ker Hribarjeve ne bo vech sprejela, bo najbrzh nashla novega ideologa, ki bo podobno kot Hribarjeva, a bolj realistichno - z dopustitvijo boja zoper tujskega sovrazhnika in agenta tujstva med nami - koval enotnost, strnjenost Nashosti. Bo - je - to Snoj? A Snoj je prevech pesnik. Bo to Jansha sam, na kar kazhe njegov (ultracinichni) obrat k ideologiji Domovine, Ognjishcha, Rodnih tal?

Najblizhji duhu Hribarjeve je Jelochnik v Vstajenju, che odmislimo njegovo zavzemanje za sveto vojno in vojashki heroizem; temu se je Hribarjeva odpovedala; in che odmislimo Rdecho zver, ki jo gre Junak pokonchevat. (To je bilo znachilno za Hribarjevo l. 89 in 90, ne vech danes.) Ista pa je pri Jelochniku stisnjenost ljudi - borcev - v enotnostno skupino, v Nashost, v enoumnost; ista prezhetost z eno Vizijo in Chustvom. Za chloveka, ki se ima za PO - in ki je PO, nekaj se vendar da videti in vedeti -, je neporoznost, monolitnost, osredotochenost, zgnetenost ljudi kot mase v eno tochko ali v en ozek prostor naRODa, kakor je to pri Hribarjevi, nekaj tako usodno motechega, neustreznega, da enachi podrejenost Hribarjevi (njenemu modelu) s smrtjo. (Tako Hribarjevo dozhivljam jaz: sladkobni zadah plinske celice.)

V primerjavi med modeloma Hribarjeve in Rupla za PO ni dvoumljenja: LD je prazna, a dovoljuje zhiveti; celo terja nastanek polne osebnosti, ki bo nashla vir v onkrajsocialnem, v bozhjem. Nashost saharinaste umetne Blazhenosti, ki daje okus magmi, kuhajochi se v kotlu idilistichnega Sestrinstva, pa je tako ogabna meshanica, da spominja na karikaturo nebes. Vsaka PO, ki se boji za svojo avtonomijo in svobodo, zachne spontano bezhati pred ponujenim - techno vsiljevanim - bratovstvom. LD je navsezadnje koristen azil, kamor se zateche PO pred Evmenidami (zakrinkanimi furijami), ki hochejo chloveku dobro na nachin Hribarjeve; ne tako, da mu pustijo svobodo, ampak da ga zadushijo, mu izpijejo kri in vzamejo izvirnost, v bistvu gre za krvoseshtvo, ga naredijo za robota, v katerega vsadijo novo naravo: do vrelishcha stopnjevano kolektivnost, podobno she nerojenemu otroku, ki je eno z materjo in s porodno vodo. To je narava gentilizma pri Hribarjevi. Tu se razkrije, da gentilizem ni le pesnishki; da je ubijavski.

Che bo hotela DSD preiti v neofashizem, bo morala vzeti od Hribarjeve njeno racionalno jedro, tisto, kar se da operacionalizirati - nashost brez antikomunizma, brez bratomornosti -, obenem pa zavrechi njen morivski idilizem in ga nadomestiti z "zdravo" tekmo-vojno s tujci; seveda s tujci, ki tichijo v nashem narodnem telesu. Oboje bo morala prekriti s strankarstvom: z iluzijo svobode in pluralizma, celo z delno realiteto posebnih svobod, z uposhtevanjem chloveshkih pravic in svoboshchin. Te bo treba simulirati. Glavno je, da se bodo ljudje pochutili kot doma, polni, varni; da bo zanje skrbel Oche naroda, novi karizmatichni Rupnik, Vodja; da bo njihova druzhba narodna, domacha, pristna, druzhinska. Da bodo mogli v nebistvenem delovati kot individui oz. kot privatitete - na ravni gospodarske kapitalistichne tekme itn. -, druzhba pa bo tako urejena, da se bodo te male tekme in razlichnosti na vishji ravni komponirale, dopolnjevale in harmonizirale v narodno druzhbo.

Nimash vtisa, dragi bravec, da ta ideal zhe poznash? Ni Kardeljev? Ni, kot so ugotovili kritiki zhe pred nekaj leti, tudi Krekov? Le da tendenca, ki je za njim, ni ista kot v 70. letih, ko je Kardelj le zaustavljal trend k LD, a ga ni mogel zaustaviti; in je isto veljalo za Kreka, chigar dedichi so potem naredili - v 20. letih - prav zgledno umazano, nizkotno, egoistichno LD, tudi v ZKC. (Glej Roko pravice, Kreature, Kirke itn.) Danashnji trend je nasproten. Izhaja iz dosezhene LD in vracha bratovstvo. Je soroden trendu prehoda 30. let v 40. leta, komunistichnemu, tj. totalitarnemu.

Vprashanja, ki jih postavljam, segajo dalech chez Diktatorja; a niso brez zveze z njim. Kot sem v 80. letih odkrival in utemeljeval nujo LD ter kritichno analiziral Partijo, kritichno analiziram zdaj DSD in utemeljujem "nujo" EK, vendar osnovano na socialni formi LD in ne na regresu v to ali ono - klerikalno, klerofashistichno itn. - kolektiviteto. To je eden od osnovnih namenov RSD in mojega dela v 90. letih. Gre za eno od osnovnih sporochil mojega danashnjega zhivljenja.

 

31.

Vrnimo se k Diktatorju. Petanova vera v moch Resnice - za to vero ne vemo, kam se bo razvila, ali bo ostala pri drzhi prvotnega moralnega meshchanstva, v tem primeru bo prehajala v skepso in nihilizem, ali pa bo napredovala k (neo)fashizmu - je tolikshna, da ne dopusti zmage Lazhi, Zlorabe, Potvorbe, Manipulacije. Profesor Findestin je iznashel popolnega robota: takshnega, v katerega vsakdo investira, kar zheli. Za to Petanovo idejo je pomembno spoznanje: da novi sistem ne potrebuje vech karizmatichnih vodij, ampak le lutke; da deluje tako rekoch sam iz sebe oz. s pomochjo zelo mizernih ljudi kot strankarjev in podjetnikov.

Zhe nekaj let analiziram potrebo po Vodji, ki jo kazhe DSD; zhe l. 91 sem jo vzel za osnovno temo svoje knjige o Levstikovem Tugomerju; knjiga bo kmalu izshla pod naslovom Slovenski plemenski junaki - Tugomer.

Klasichni ali prvi fashizem se direktno vezhe na rod-pleme; skupina okrog NOR ga je pripravljala kot magichno ideologijo gentilizma. (Gentilizem ni le tribalizem. Je moderna ideologija, ki vracha enotnost-Bratovstvo Plemena, a kot vsebino ND; tako sta zadevo koncipirala Urbanchich in Hribarjeva.) Pleme potrebuje ocheta, patriarha, sicer se bratje pri prichi spopadejo za oblast. V plemenu traja nekaj chasa, preden bratje kot sinovi druzhno napadejo ostarelega ocheta, nato ali ob tem pa se spopadajo med sabo za to, kdo bo prevzel izpraznjeno mesto varuha plemena. Cheprav je slovenstvo zhe prehajalo to stanje in Bleiweis, Tavchar, Koroshec - tudi Krek - niso bili vech povsem arhaichni rodovni patriarhi, je na Slovenskem vendar prodrl predliberalni model, kot je v tedanjih fashizmih in stalinizmih; ali je nastal iz avtonomne slovenske tezhnje ali je bil v vechji meri prineshen na Slovensko, je tezhko razlochiti; najbrzh vsakega nekaj.

NOBD ne uprizarja potrebe po vodji; je nemalo razsvetljenska in svobodnjashka. (Vech je te potrebe pri Desnici; glej Vstajenje in Junaka.) Kritichna SPD je odkrivala revolucionarne avtokrate, ki jih NOBD ni videla; mislim na Komisarja, Afera, Starega, Greda, Vincenta, Kongres, itn. Trojica Tito, Kardelj, Kidrich z Machkom vred ima veliko potez vodje; Tito, she posebej pa Kidrich vodje fashistichno komunistichnega tipa. Se pa ta usmeritev razkroji: zhe s starostnim Kardeljem v 70. letih, posebej pa s Kuchanom, ki je celo zgleden primer neavtoritarnega predsednika stranke in drzhave. (Treba ga je le primerjati s poljskim Walenso, s slovashkim Mechiarjem, s hrvashkim Tudjmanom. Zhal nima tiste kulturne mochi in moralne legitimitete kot Havel.)

Tendenca po novem Vodji kot mochnem ochetu, avtoriteti in varuhu prihaja od DSD. Najprej so hoteli njeni udje za to narediti Peterleta, shele nato Jansho. Peterle je sicer neznansko vztrajen, ambiciozen, samovshechen, po svoje celo zelo osebnostno mochan; a nima zanosa in karizme; ni tip Vojaka, Generala, Heroja. Jansha deluje zadnja leta vse bolj arhaichno: z zheljo napolniti prazno mesto kot zhivi ideal. Che pa uposhtevamo, da je Slovenija le zhe precej v LD in da ji LD ni bila vsiljena odzunaj, bila je sad realnih slovenskih prizadevanj, tudi prakse SPD, in da je od srede 60. let PM prevladujocha oblika LD, vsaj v zavesti in pri mlajshih Slovencih, ki pa imajo danes zhe petdeset let in tvorijo vitalni del slovenske populacije, je treba prisluhniti Petanu in njegovi domislici o vodji robotu; o tem, da je Zmagoslav vech kot le domislica. Pod Petanovimi domislicami so zmerom skrite - vsaj nakazane - pomembnejshe ideje.

Cheprav vlada v LD privatiteta subjektov in interesov, LD je trzhishche, potrebuje tekmo enakopravnih, se LD kot znanstvena ali vsaj tehnichno-tehnoloshka razvija v smer Sistema. To smo razumeli zhe sredi 60. let - pri Problemih -, ko smo iz perspektivovstva preshli k funkcionalizmu, Rus, Arzenshek, in k strukturalizmu, posebno jaz. Sam sem strukturo kombiniral s pluralizmom interesov, strank, subjektov, s svobodo PO. Oboje je bilo vazhno. Svoboda PO bi nesla v anarhizem, che ne bi bilo sistema. To je vedela tudi SPD; recimo Jesih, Sadezhi, so duhovit spoj ultraanarhizma - v duhu Rudolfove dramatike - z ultrasistemom.

Lacanisti itn. so razvijali prav sistem: semiotiko, igro oznachevalcev, formo, model, v katerem je vse le Tekst, Jezik, kibernetika, Rachunalnik; PO se spreminja v predmet psihoanalize, prej v deformacijo - v patoloshko obliko - kot v temelj. To je lacaniste blizhalo Marxu, odtod lacanomarksizem. A ko so uvideli, da evropska Levica slabi, da marksizem odhaja - vsaj v tej dobi -, so ga zapustili, Zhizhek, in se priblizhali liberalizmu.

To so mogli, ker so PO zamenjali s subjektom uzhitka, z nosivcem zhelje, z individualnim telesom; kar je bila zhe ves chas "zakonitost" karnizma kot dela ludizma-reizma. Danashnja slovenska LD je v optiki LDS in njene ideologije spoj Sistema in Uzhitka. - Mochnik se je temu odpovedal in ishche spoj Sistema s Kritiko, celo z obrobnostjo. Tako nadaljuje marksizem; ostaja zvest Levici. Medtem ko je Zhizhek presedlal od Marxa Hedonista - s posredovanjem Marcuseja - k liberalnemu Hedonizmu.

Che je na eni strani drzha Sistema-Uzhitka, sploshnega in individualistichnega (egoistichnega), Znanosti in Zhelje, in na drugi strani, pri DSD, regres v predliberalno rodovno, v kmetishko moralno, v Krekovo ZKC kot spoj Plemena-Etnije-Kolektiva z moralnim, z dolzhnostjo do Kolektiva-Naroda-Cerkve, se obe drzhi skoraj izkljuchujeta. Dokler bosta tako izkljuchujochi se, bo trajala nevarnost, da se Slovenija vrne v bratomornost; ni posredovanja, ki omogocha sodelovanje. Delujejo stranke, ki so prevech ali zgolj egoistichne, LDS, ali zgolj kolektivistichne, opozicija. (LDS je pri zadnjih volitvah simulirala narodnost - Vech Slovenije! je bilo njeno geslo -, a ji ni nihche verjel.) Hribarjeva govori zadnje chase o ravnotezhju, kar je le drug izraz za njeno predstavo enotenja-istenja. A ni operativna; prevech je monolitna, a na nachin, ki DSD ne ustreza. Reshitev uganke je torej v tem: kako najti model, ki bo nasprotji povezal. SKD se trudi v to smer, a ne uspe; je tudi intelektualno preshibka, prevech zgolj pohlepna. Morda pa she ni chas dozorel. In je potrebno Slovencem she nekaj izkustva, da bi zmogli cinichno umno dozorelost, kakrshno pozna Zahod.

Petan je nashel vsaj formo te srednje - zdruzhevalne - tochke: simuliranega vodjo. Pristni vodja - Hitler itn. - je za LD in PM premochen. Slovenija ni vech pleme, ki bi potrebovalo Ocheta. Buchar to zhe dolgo ve. Zato tudi ne gre k Janshi oz. shele zadnje chase in napol, predvsem via facti, ker ga zanasha v antikomunizem in ker postaja plen ideologov ZKC. Buchar je bil v 80. letih eden tistih, ki je najbolj jasno zagovarjal sistemsko teorijo; ta pa je kar se da tuja obnovi plemenskosti. Buchar je moral v gentilizem - kot ostali od NOR -, ker na osnovi sistemske teorije ne bi mogli izpeljati nove narodnoosvobodilne vojne. Ne pozabimo: ti ljudje so pripravljali danashnjo Chechenijo. Bilo je nakljuchje, da se je Slovenija ognila usodi Groznega in Sarajeva.

A odkar je Slovenija samostojna ND, je gentilizem vse manj potreben; le kot varnost Rodu, ki bdi nad PO. To varnost bi mogel prevzeti tudi Sistem. Che je v posameznih segmentih druzhbe pripravljeno zhe veliko subsistemov, kibernetichnih odnosov, informacijskosti, sofistikacij, posrednosti, je gentilni Oche prenasilen, preneposreden, preprimitiven; ali gentilna Mati tipa Hribarjeve (ki je zhe od zachetka Jansheva tekmica). Druzhba tezhi v model, ki bo spojil kibernetichni sistem (PM) s paternalizmom; natanchno to je neofashizem.

Takshna druzhba bi simulirala Patriarha, vendar ne vech ne kot Rupnika ne kot Tita, ampak kot mladostnega, ocharljivega, fascinantnega, zadrzhanega, kultiviranega chloveka, ki ne vodi, ni agresiven, ni napadalec, ne govori zanosno (kot Hitler, Mussolini, Kidrich, Tito), ampak je prazno mesto, v katerem vidi vsak udejanjeno svojo zheljo, a tako, da postane vodja nevtralna tochka - Kompromis - vseh zhelja. Vsa zafrustrirana agresivnost, ki jo bo neka druzhba ali neke skupine v tej druzhbi obrnila zoper notranje sovrazhnike, ti (da) so agenti tujcev, bo v imidzhu praznega vodje dobila humanistichno pokritje, alibi, legitimiteto chlovechanskih pravic, demokracije, pluralizma; bo torej zvrhano hinavska. Bo dedich nekdanje ZKC kot modelno hinavske, vendar ne omejen na desnico ali na katolishtvo, pach pa razshirjen na vse sloje in ideologije, tudi na ateistichne, na moderne, na nekmechke. Kdor hoche uspeti v PM (PM je najvishja stopnja-oblika LD), mora uposhtevati to celovitost, ki je nova total(itar)nost, neototalitarizem, a brez direktnih strasti, s simulacijo.

Petan opisuje Zmagoslava bolj kot Drnovshka in manj kot Jansho. Novinarka ga sprashuje: "Kot komet ste se pojavili v slovenski politiki. Chez noch ste postali medijska osebnost, cheprav javnost zelo malo ve o vashih pogledih. V politiko ste zajadrali proti svoji volji, se razume, tako kot vsi nashi politiki. Vi ste za konstruktivno nezaupnico." Itn. Petan uvaja mnogo aktualizmov. "Zakaj ste pristopili k Samostojni Superdemokratichni Srenji, ne pa h kakshni drugi stranki, na primer k prenoviteljem, krshchanskim demokratom ali k liberalom? O programu vas ne bom sprashevala, ker ga boste she danes javno obrazlozhili. Seveda ste za demokracijo, za trzhno ekonomijo, za Evropo itn."

Zmagoslav programa seveda ne obrazlozhi, ker pach ves chas molchi. A Novinarka mu polaga na jezik vse tiste besede-fraze, ki so veljavne v danashnjem slovenskem politichnem zhivljenju; mimo katerih nihche ne more, cheprav delujejo skrajno izpraznjeno. A kam naj bi se Slovenija preokrenila, che ni za Evropo? Le na jugoslovanski jug, chesar ne mara nihche. Tudi trzhne ekonomije ne sme odkloniti noben politik, cheprav mora ob nji zagotavljati tudi varnost, osebni standard, preprechevanje ekscesov trzhishcha itn. Da o demokraciji niti ne govorim; pri tem se misli na strankarsko pluralno. Naj Slovenci she tako nizko cenijo stranke - zanimivo je, da cenijo nizko tudi KC, kar je podatek, ki ga slovenska KC she ni vzela v obzir -, nanje pristajajo, ker vedo, da je alternativa vech strankam ena sama, tega pa, vsaj vechina ne, ne marajo. Torej je jasno, kaj bo zastopal politik, ki hoche uspeti: program mu dolocha prichakovanje ljudi oz. tochneje: nekatera gesla mora izbrati, da ne bi volivci mislili, da je pristash manj popularnih. Sprenevedanje. Tochneje: simulacija.

Naj bo neka stranka she tako monolitnostno usmerjena, gentilistichna itn., mimo gesel, ki jih pripisuje Novinarka Zmagoslavu, ne more. To pa je povsem nekaj drugega kot v primeru diktatorjev Desnice in Levice pred vojno; ti so imeli zelo izrazite programe, v katere so verjeli. Kdor hoche uspeti danes, mora izrazite programe skriti: prilagoditi omenjenemu okvirju; taktizirati, a tako, da tega nihche ne opazi oz. da ostaja vtis nachelnosti. Gre torej za maksimalno simulacijo.

Petan opazi tudi to. Ko Predsednik SSSS vprasha Zmagoslava, ali je nash, ta molchi oz. "njegove ustnice se za spoznanje razprejo" in vsi slishijo, da je razlochno dahnil: ja. Chlani vodstva stranke- srenje, ki so kupili robota, se preprichujejo - silijo se preprichati -, da je njihov bodochi Vodja z njimi, nash. Zmagoslav je tako ustrojen, da se bodo vsi Slovenci silili verjeti, da je z njimi; kot so se nemalo chasa silili z Drnovshkom, ki je enako molchal in se pushchal razlagati. Vendar se je nazadnje ujel, ker se je moral opredeliti. Jansha pa se ujema, ker je prevech vsebinski. Cheprav to vsebino simulira; le dela se, kot da je njen gorech pristash. A je vseeno preposebna; pol Slovencev je ne sprejme.

Zato govorim o tem, da je tu optimalen model Hribarjeve; ta je nachelno in sploh za vse Slovence. Treba ga bo le operacionalizirati: prenesti v neko Gibanje oz. Gibanje simulirati kot drugo plat Sistema. Neofashizem je sistem, ki se kazhe kot gibanje, in je gibanje, ki se kazhe kot sistem. Kdor bo temu verjel - da je realno in pristno in varno in slovensko in pluralno itn. -, bo nasedel. Se bo preprichal, da se mora vkljuchiti v tisto Pravo, ki zdaj na trzhishchu zmaguje, a je obenem tudi zunajtrzhishchno: po sami Naravi in Nravnosti. S stalishcha skeptichnega uma je to kvadratura kroga, s stalishcha morale sleparija, s stalishcha politike pa uspeh: samoslepilo, ki vsaj zachasno - da se osvoji in utrdi oblast - deluje. Politika je kompleks blodenj - predsodkov, gesel, zhelj itn. -, ki nekaj chasa na ljudi deluje kot resnica in pravica, kot nekaj absolutnega in odreshljivega.

 

32.

Simulacionizem novega - neofashistichnega - vodje je v tem, da vodja ni vech pristna lastna - neke skupine - moch, ampak skupna tochka konvergirajochih blodenj mnogih PO, ki nochejo biti PO - strah pred svobodo -, a obenem nochejo enega gospodarja. Vodja kot prazno mesto - paradoks, a uchinkovit - jim daje iluzijo, da vladajo vsi; vsakomur daje iluzijo, da vlada on, posameznik. Zato Hribarjeva nenehoma poudarja tudi PO. V bistvu vse PO zmelje v maso naRODne melase, a tako, da naj bi vsak chlovek pri tem ohranil iluzijo lastne osebne avtonomije. Dosechi to je charovnija. A uspeshna politika je takshno charovnishtvo: uspeshno slepljenje ljudi. Hribarjevi se kot politicharki namen ni posrechil. Obravnavam naravo njene strukture-ideologije, ki jo bo moral vzeti za svojo nekdo, uspeshnejshi od nje.

LD mora v neofashizmu torej ostati; ostati mora vrsta svoboshchin, ki morajo ljudem dokazovati, da so individualni in avtonomni. Strankarski sistem je zhe ena od takshnih sleparij. Ljudje kot volivci imajo vtis, da vladajo; da izbirajo vlado; dejansko pa izbirajo le to, v kateri hlev bodo vstopili. Hlevi so si v bistvu vsi podobni; v vsakem gospodari ena psevdoelitna skupina. Tudi ta, ki jo popisuje Petan v Diktatorju: skupina podpovprechno sposobnih, nenadarjenih, praznih, bedakov, le neizmerno stremljivih, neskrupuloznih, vsiljivih. - To je kar tochna slika danashnjih slovenskih vrhunskih politikov.

Takshno resnico LD je uvidel fashizem; ne netochno. Razlika med nacizmom in neofashizmom je ta, da je nacizem direktno kritiziral LD, medtem ko je neofashizem bistveno bolj hinavski: pristaja na LD, uvaja pa kolektivizem. Ljudem pushcha vtis, da so avtonomni in svobodni - tudi v igri med strankami -, dejansko pa vlada nekaj, chesar ljudje ne volijo; kar je od njih in njihove volje neodvisno: Sistem. Celo politichni shefi Sistemu le sluzhijo. Zahodna LD - tista najbolj razvita - dela tu morda napako, ker prevech ceni resnico, tj. kritichno analizo danosti; in ugotavlja - sociologija in filozofija sociologije -, da vladajo strukture, vloge, odnosi, funkcije, jezik, trzhishche, neosebno, kapital. - Kar je ludizem-reizem prav dobro razumel; Sadezhi, Znamke. Razumel zhe pred chetrt stoletja.

S kritichno avtoanalizo zahodna znanost desakralizira. ZKC ve, zakaj noche avtokritichne analize: ker ta prinasha resnico, kakrshna je dosegljiva ljudem; s tem pa razocharanje, deziluzijo, hladnost sistema, zavest manipuliranosti. Ne pomaga veliko, che ljudje za nekaj chasa svojo reificiranost ideoloshko magichno predelamo v reizem - kar je bila iznajdba Marka Pogachnika in njegove skupine. Prej ko prej char odpade in rech se pokazhe, kakrshna je: pol kot kaos pol kot sistem; kozmos je postal sistem. Nekaj chasa se da to stanje deziluzije nadomeshchati z uzhitki, s stopnjevanjem uzhitkov: zamenjati vladanje z uzhivanjem; ker je uzhivanje odvisno od subjekta zhelje. A prej ko prej se uzhivanje nechesa objektivnega spremeni v samouzhivanje. Tudi to je SPD razumela zhe pred tremi desetletji; Rudolf.

Neofashizem je visoka shola prevare. Z omejevanjem radikalne znanosti in misli kot kritichne avtoanalize se naj ljudje ne bi zavedali resnice svoje zmanipuliranosti in porechenosti. Namesto kritichne analize - ta naj bi bila le dozirana (praksa danashnje slovenske ZKC, ki chuti prav odpor do avtokritichne analize) - naj bi ljudje dobili magichne obrazce, ki bi jih preprichevali, da she obstajajo Pravica, Resnica, Poshtenje ipd. Ta Resnica seveda ni avtokritichna, ampak predpostavka polne smiselne varne dobrotne - absolutne - Resnice tega sveta. Enako je s Pravico. Kdor bo ljudi preprichal o obstoju teh blodenj kot resnichnih, bo imel v rokah vzvode, da z ljudmi she naprej manipulira. Zato ponuja neofashizem namesto avtokritichne analize gesla kot NaROD, Obchestvo, Poshtenje, Slovenstvo, Nashost; celo boga-malika.

Petan to popishe. Predsednik vprashuje Zmagoslava: "Ali ste nash?" Jozhe: "Kakshno vprashanje je to?" Predsednik: "Zelo precizno. V njem so zapopadene vse opcije, ki ste jih omenjali. Che je nash, je tudi za, che pa ni nash, naj gre v maloro. Kdor ni z nami, je proti nam."

Predsednikova dikcija je arhaichna in surova - njegova stranka je lumpenstranka -, vendar zadeva bistvo. Le da je v neofashizmu kot estetizaciji politike - to plat zadeve je izjemno uspeshno predstavilo gibanje Laibach Kunst, novi kolektivizem, Krst pod Triglavom - embalazha gladka, lepa, bleshchecha se, snazhna. Rasni purizem se kazhe kot snazhnost obleke, imidzha.

Tega DSD ne dosega; vse prevech je kmetishko zarukana v duhu Matajevega Matije. Potreben bi bil spoj Zhivadinova z Jansho. Zakaj ne pride do njega? Ker Zhivadinov le simulira fashizem, Jansha pa kot predstavnik zaostalih slojev ne chuti potreb po popolni Estetiki? Jo bosta Janshevemu gibanju vsilila Snoj in Grafenauer kot visoka stilista, torej grupa okrog NOR? To bi bila posrechena delitev dela: ideologi teologi obdelujejo ude SKS, pesniki mishljenja NOR kulturnike in svobodnjake. Eni utemeljujejo Poshtenje in Domachijo, drugi dajejo blishch Forme; eni Resnico, drugi Lepoto. Politiki pa skrbijo za Pravico. In neofashizem se rojeva.

Petan sodi s stalishcha vere - predpostavke -, da je na tem svetu, med ljudmi in v druzhbi mogocha Resnica. Razkrinka partitokrate, ne pa mozhnosti omenjene narave resnice. Narava in Resnica ostaneta pri njem nedotaknjeni oz. se vrneta v svoji mochi, v kakrshno je verjel tudi Torkar v Pravljici o smehu. To je nevarna drzha, che ni vezana na EK. A spoj z EK ne dovoli vere v tosvetno zanesljivost Resnice (in Pravice). Petan she vztraja, da je otrok nedolzhen; da chloveka druzhba deformira. A ker je - za Petana - chlovek kot druzhbeno bitje vendar prej utemeljen v Naravi, je zanj nachelno - strukturalno - mogoche dosechi druzhbo, ki bi bila naravna; oz. druzhbo vrniti v njeno izvirno stanje chiste Narave - in Poshtenja, Pravice, Resnice.

Zachetno meshchanstvo je bilo, vsaj v Evropi, pod Rousseaujevim vplivom, ne skeptichno kot angleshko, ampak romantichno. Cheprav je tudi Lockova tabula rasa predpostavka chiste - gole - narave; tu sta si Locke in Hobbes razlichna. PM stopnja LD je zavrgla predpostavke zachetnega meshchanstva. Locka je nadomestila z de Sadom oz. sprejela je libertinizem francoske regence v zachetku 18. stoletja in angleshke druzhbe zhe konec 17. stoletja. (Libertinistichni model res ni meshchanski; je aristokratski. Vendar ga meshchanstvo danashnjega Zahoda sprejema za svojega, od 60. let naprej. SD ga odkloni v Gospodu s Preseka. Kraigher zhe bistro in daljnovidno opazha sorodne pojave v meshchanstvu, Shkoljka. Rudolf in Ponizh - Spolno zhivljenje grofa Tahija - pa mu vrneta fascinantni imidzh.

Osnovni zlochin danashnje meshchanske zahodne druzhbe je zapeljevanje - tudi muchenje - otrok. Uzhitek ostaja svezh vse bolj le v mejnih polozhajih; vse ostalo vse bolj zasega navelichanost, dolgochasje (Zajcheva Medeja, lik Jazona). Zhe de Sade je vedel, da je maksimalen uzhitek v kvarjenju - in muchenju - nedolzhnih; Justina. Kot da je pogoj ohranitve Uzhitka - ne pozabimo, da daje uzhitek edini "smisel" LD - v vechanju perverznosti, tj. v zmanjshevanju obmochja, ki bi se she smelo imenovati nedolzhno in nedolzhna narava. De Sade kazhe, da narava ni nedolzhna; da je - nasprotno - zla. Isto kazhe moderna misel o svetu kot kaosu oz. sistemu nakljuchij; tu Dobro nima mesta.

Otrok je naiven, a ne nedolzhen, meni PM. (Isto se da rechi o "poshtenem" chloveku: da je bedak, ne pa moralen. Celo Petana nekoliko zanese v to smer, ko slika Franceta; Mashchevanje.) Pritegniti otroka v igre naslade - ne le muchiti ga kot brezpomochno zhrtev (Jezus je danes vse bolj otrok), ampak pokvariti ga - je morda osrednji cilj razvoja uzhitka v LD. Nedolzhnost je za PM ali praznina - prazno mesto, kar je simulacija, potvorba, fikcija, neeksistenca, nich - ali slepilo. Vse pretvoriti v blato je cilj PM. A v blato, ki se mu ne vidi, da je blato; ki je maksimalno estetizirano.

Petanovo pochetje v Diktatorju - vera v obstoj moralne in fizichne mochi nedolzhnega otroka - je v nasprotju s tezhnjo PM. Petan zavracha tudi drugi del PM: znanost kot proizvajavko simulacionizma (= robotov namesto ljudi). A kako se vrniti k prvotnemu meshchanstvu - che hochete, k Rousseaujevemu nedolzhnemu divjaku, k otroku, ki ga je francoski moralist dajal v sredishche svoje vzgoje v Emilu in ki je drugo ime za chistostno stanje predpostavljene chloveshke pradruzhbe -, ko pa to vrnitev kot pristno in realno onemogocha celoten materialni in duhovni razvoj zadnjih dveh stoletij?

Neofashizem je poskus, kako vrniti iluzijo tega stanja. Neofashizem zato ni le regres v predliberalno kmetishko v duhu ruralne ZKC, konec Vrnitve, konec Bratov, Zasad, ampak enako vrnitev v zachetno meshchansko, k Matichku in Penam. Neofashizem je sintetichen v obeh pomenih besede: zdruzhujoch (kolektivistichen) in umetelen (simulacija); kot prvotno meshchanski pa tudi zastopnik individualne svobode. Je vse, kar kdor koli zheli. Je Zmagoslav Sloven kot Diktator de luxe. - Petan ga na eni strani spodbija, na drugi uvaja.

Brzh ko Dechek spregovori, da je kralj gol - mutast (kar je razlika, gola je Dechkova resnica, mutavost pomeni blokiranje resnice, govora resnice) -, se "Slovenov obraz hipoma spremeni v poshastno spako, ochi mu izstopijo iz jamic, spreminja barve, najprej prebledi itn. Skoz ushesa mu prihaja dim. Zvija se itn. Pred osupnjenimi gledalci sintetichni kandidat za predsednika dobesedno razpada." Obenem kot robot pojasnjuje dogodek: "ERRROR BAD COMMAND... HORROR... ABORT... ABORTUUU... AAA...Sloven omahne po kosih na tla." Robot propade. Propade nachrt Lazhi.

Profesor tozhi - komichna varianta tragichnega naricanja: "Kratek stik" - zaradi tega, ker je nekdo izrekel resnico -, "eksplodiral je, se raztreshchil na koshchke. Znanost je tu brez mochi. Moja mojstrovina, moj chef d'oeuvre, je unichena". Kaj je hotel Findestin? "Leta in leta sem si prizadeval, da bi odkril skupni imenovalec vseh slovenskih nechednosti in nagnusnosti... Nashel sem ga. Lazh in sprenevedanje in hinavshchina in zavist in goljufija in prevara. Lazh je resnica nashega chasa. Zmagoslav je bil sublimacija slovenskih naglavnih grehov. Bil je programiran za uspeh, za vzpon na vrh. Ubila ga je morivska resnica, ki je prishla iz ust nedolzhnega morilca, morilca z otroshkim obrazom."

Petan veruje, da Zlo ne more zmagati, dokler bo obstajala nedolzhna natura. PM ve, da je mogoche zlo premagati le tako, da odpravimo razlikovalno zavest med zlom in dobrim. To se je LD skoraj zhe posrechilo; in znanosti. PM simulira vse vloge; tudi lazh in resnico. Trudi se, da se ne bi dalo vech razlikovati PO od robota. EK se ne bori zoper to realiteto danashnjega sveta. Sprejema jo. Zato je EK v kritichni distanci do socialnega moralizma, ki vracha razliko med dobrim in zlim; kajti EK ve, da se je ne da vech vrniti: da je razlika, o kateri govorijo teologi- ideologi, simulirana, ideoloshko samoslepilo. Zato naredi EK she en korak naprej ali tochneje: vstran. Odlochi se za versko diferenco: za razliko med tem in onim svetom. Za razliko med nichem in Bogom. Za odreshenje in ne za solidno moralo varnosti, ne za institucialno dolocheno resnico. Sprejme torej bozhjo besedo, kakor je posredovana v svetem pismu nove zaveze: Kristusa kot tistega, ki omogocha odreshenje. Tochneje: ki omogocha vero v odreshenje. A vidi obenem v vsakem chloveku zmes resnice in lazhi. She najvech lazhi je v ljudeh - v farizejih -, ki so preprichani, da so najbolj resnicoljubni in poshteni.

- Na koncu analize Diktatorja naj le citiram nekaj songov iz groteske, ki povzemajo celoto. Naj jih le na kratko komentiram.

V ti. "drugem songu" se seznanimo s Petanovim odnosom do sodobne slovenske politichne in socialne realitete: "Volitve so pred vrati./ Za mir se nam bo treba bojevati./ Saj kjer beseda ne pomaga,/ tam palica na koncu zmaga." In: "A vsakdo ve, da je denar/ sveta vladar, sveta vladar/ in da dobrota/ Desetnica je in sirota." In: "To, da dobrota je sirota,/ to, da velike ribe male zhro..."

Tako seveda ni le l. 92 ali 94 v Sloveniji; tako je bilo zmerom povsod, najbolj pa v bolj liberalnih rezhimih. V avtoritarnih zhrejo le ene ribe druge. Subjekt zhretja so tiste, ki imajo to za sveto dolzhnost; za nalogo, dobljeno od boga, Zgodovine itn. Avtoritarni rezhimi so - s stalishcha poshtenosti - isti kot liberalni, le bolj hinavski; svobodo oblasti hranijo le za ene.

DSD ochita LD, da je posebej pokvarjena itn. Kdor pozna zgodovino, ve, da to ni res; da so bili veliki koruptivci doma v velikih narodih. Angleshki vojvoda Chandos je kot blagajnik armade v osmih letih pridobil 600.000 funtov; Händel je imel v tistem chasu nekaj sto funtov letne apanazhe. (Slovenski Kantor je v primerjavi z njim trgovchich z ogla.) A je skrbel Chandos za kulturo; gradil dvorce, podpiral stavbenike, slikarje, glasbenike. Z majhnih delchkom svojega - prigoljufanega - denarja; in je prishel v zgodovino kot mecen. Se ga Anglija sramuje? Niti najmanj. John Gray je kritiziral v Berashki operi - v liku Macheatha - najbolj koruptnega drzhavnika svoje dobe Walpola; pa? Walpole je bil politichni genij; mu ni s tem na ravni drzhavnosti vse odpushcheno? Smo res Slovenci najbolj dosledni moralisti tega sveta in gremo v moralizmu tako dalech, da unichujemo lastno druzhbo, che - ker - ni moralna, preprichani, da se da dosechi moralno in obenem gmotno uchinkovito druzhbo in da jo bomo dosegli prav Slovenci? Nismo moralni, ampak bedaki. Hlapci, ki vodijo sami sebe za nos. A se pri tem slepijo, da si sluzhijo nebesa.

Prejshnji song je pel Sekretar. Tega poje Profesor: "Ha, ha, bich in pishkot/ od nekdaj nash gospod./ Sintetichni diktator ali pravi,/ za te, ki jih dobivajo po glavi,/ pach ni razlike./ Menjavajo diktatorjev se slike,/ v nebo kovane./ Bich pa ostane, bich pa ostane./ In da si bomo bot,/ ostane kajpada tudi pishkot." To je srzh LD: pishkot ob bichu. Avtokratska vladavina, ki je preprichana v svojo moralnost - ZKC v Hlapcih in Grchi - ne korumpira s pishkotom; le vzgaja z besedo, ki je uvod v bich. Tudi komunistichna, dokler ni spoznala, da je njen asketski - jakobinski - projekt neuresnichljiv.

Findestin pa se v dveh songih priblizha modelu neofashistichnega diktatorja, zhametne diktature. "Diktatura ne sme biti huda ura,/ ampak nekaj zhametnega,/ diktatura ne sme biti avantura,/ ampak nekaj demokratichnega, donosnega, pametnega." O tem govori prichujocha razprava oz. njen zadnji del.

"Diktator ne sme biti gnjavator,/ ampak pravichen, ochetovski koordinator./ Strog, a pravichen, ne trmast, a nepopustljiv,/ ne zaletav, a odlochen, predvsem pa preprichljiv./ Njegova roka ni kosmata, ampak bozhajocha,/ je orokavichena, vendar dalech segajocha./ Skratka avtoritaren, a vodljiv avtokrat,/ to se pravi oblastveni, od nas vodeni avtomat."

 

33.

Avdicija, Petanova drama iz l. 1988, nima s politiko nobene zveze. In vendar jo vkljuchujem v to razpravo. Je znachilna tako za Petana kot za civilizem, tj. za tisto pomensko strukturo v SPD, ki vracha prvotno moralno meshchansko drzho. Civilizem kazhe na mejo politike in politizma v Petanovi dramatiki in v SPD. Obenem pa vnasha Avdicija v SPD merila, ki odstopajo od notranje logike- ustroja, podajanega v nizu Od bratovstva k bratomoru (skrajshano Bratovstva).

Bratovstvo, tako I kot II (Politika 1 in 2 je del tega Bratovstva II), konstruira linijo-premico, ki teche od predpostavljene ne le socialne, ampak celo ontoloshke in verske oblike bratovstva kot skladja, reda, sopripadnosti, solidarnosti, varnosti, tj. Plemena-Roda k razkroju te oblike, ki se kazhe predvsem kot rodomor, ochetomor, materomor, bratomor itn. Torej k smrti, ki ni naravna; ki ne pride od starosti ali od obichajne bolezni, ampak je nasilna in izvira od drugega chloveka ali celo od skupine ljudi. - Na nadaljnji stopnji vodi premica celo k samomoru, kar pomeni spet k umoru.

Umorov je gotovo manj kot normalnih smrti; a so enako znachilni za ljudi. Smrt pride od narave. Ker chlovek meshchanske dobe, a tudi grshki, predpostavlja - veruje -, da je Narava bistvena in glavna, da je chlovek del Narave - Kozmosa -, tako veruje tudi Petan kot civilist oz. kot dramatik, ki kombinira civilizem z naturizmom- intimizmom, celo s personalizmom (blizhina s Torkarjem na eni in s Partljichem na drugi strani), velja smrt, ki ne prihaja od chloveka, ampak od narave, od njenih pojavov, za normalno. Vendar je to, kaj je normalno, stvar presoje in izhodishcha; stvar norme. Moremo si zamisliti - in danashnji chlovek to zna, ker ve, da so vse misli konstrukti - tudi drugachen model: da bi se zdela smrt, ki prihaja od chloveka, smrt kot umor, bolj naravna od one druge.

V verstvih-sistemih, kjer je ontoloshko versko nachelo neki bog, ne pa Narava, je recimo sveti umor - zhrtve, ki jo terja takshno bozhanstvo - bolj "naraven" od tistega, ki ga imamo za naravnega mi. Morda si ga zhrtev celo zheli; vsekakor je visoko cenjen, najvishe, posebno che je z njim zdruzhen obet spojitve z bozhanstvom. Sveto smrt she danes obljubljajo fanatichni muslimani Homeinijevega tipa vernikom, ki padejo pod streli sovrazhnika v sveti vojni; recimo z Irakom ali pa v teroristichnih akcijah. Tako je pojmovala tudi KC ne le enkrat smrt ljudi, ki so padli zanjo. Che so umrli spovedani in z zakramenti, pa cheprav tudi skupinsko podeljenimi, jim je bilo obljubljeno, da pridejo v nebesa celo tedaj, ko se niso vojskovali direktno za KC, ampak za svoj - nash - NaROD ali za ND, ki pa jo je lokalna - tej drzhavi sluzhecha - ZKC posvetila. Tedaj da so prishli v nadnaravno milost. Kolikokrat govori, da so njeni muchenci blazheni.

V Bratovstvu obravnavam predvsem bratomorne vojne, revolucije, drzhavljanske vojne. Res je navsezadnje vsaka vojna bratomorna, saj smo ljudje kot chloveshtvo bratje; to je stalishche EK. Vendar sam tematiziram bolj posebne oblike bratomornosti: znotraj naroda in druzhine. Zato sem vzel za model Snojevo dramo Gabrijel in Mihael. V nji sta navzocha oba vidika, Jelko in Elko sta celo dvojchka, ki se pobijeta do smrti kot zastopnika dveh svetih nachel znotraj slovenstva, Komunizma in Domobranstva. Vsaka politichno verska stran tega boja razglasha svoje padle za heroje in svetnike. Cheprav jih Partija dobesedno ne imenuje kot svetnike, pa tako misli in ravna: ima jih za nedolzhne zhrtve v isti meri kot za vojashke junake. V tem sta Partija in klerofashistichna ZKC obnavljalki Plemena-Rodu, njegove pomenske strukture. Pripadnost Rodu in odlikovanim ustanovam-grupam tega Rodu - Partiji in KC -, zvestoba temu, pripravljenost na zhrtvovanje zhivljenja kot vrhunska ljubezen do nashosti, vse to jima je najvishje, kar je lahko znachilno za chloveka. Kdor tako ravna, jima je sveto bitje.

Tu je pravi vir Hribarjeve teorije o svetem. Kozmocentrizem je le zunanje podaljshanje svete smrti, ki je smrt za Rod, v svetovni prostor - prostor Svetovja -, ki zakriva arhaichno naravo sakralizacije. Zgodovina - empirija - bo she pokazala, ali sodi ta sakralizacija v arhaichno obliko fashizma ali v neofashizem, v postmoderno. Lahko da je razlika med fashizmom in neofashizmom prav tu: da fashizem terja stvarno smrt - v narodni vojni -, medtem ko neofashizem smrt simulira. Zadoshcha mu, da je simbolichna. Morda je neofashizem del new age gibanja ali Nove duhovnosti. Kot tak bi bil bolj praksa oznachevanja kot pa dejanska morivskost. Ker pa realiteta ni nikdar chista v pomenu golih modelov-konstruktov, se skazhe shele v nakljuchnostni empiriji, kaj se kdaj ostvari.

Hribarja sta okrog l. 90 zastopala izrazito arhaichno obliko filofashizma, narodno vojno, sveto delovanje v imenu svete slovenske Narodne drzhave; zadnji leti se od tega oddaljujeta. Hribarjev danashnji neobudizem je blizhe PM kot pa njegovo in Hribarjeve nekdanje manichno in pretezhno rearhaizirajoche ukvarjanje z grobovi, tako partizanov kot domobrancev, cheprav pretezhno domobrancev. Njuno zanimanje se je osredotochilo okrog nasilnih smrti, ki so bile za ene - za padle - smrti za NaROD, za druge - za zmagovalce - pa brezpomembne, ker so pomenile le naravne posledice moralnega kaznovanja zlochincev. Hribarja sta dajala obema tipoma mrtvecev sakralni pomen: ker sta oba tipa padala za NaROD, za ontoloshko versko magichno bitno narodno slovensko Skrivnost.

V DSD sta obe tezhnji. Neenkrat se vidi - iz javnih nastopov, kaj shele iz privatnih pogovorov - da bi hotela DSD vrniti bratomornost v neposredni obliki iz let 1941 - 45, le da z obrnjenim predznakom: zdaj naj bi zmagali bivshi porazhenci. Druga skupina DSD - morda blizhja SKD - pa zhe pretvarja moralo v trzhenje, trudi se dobiti oblast po parlamentarni poti, s koalicionizmom. Tej skupini bi morda zadoshchala simbolnost zmage. Stvarnost je ponavadi kombinacija enega in drugega: simulacija zmage in konkretnih koristi (oblasti).

Civilizem je tudi antimilitarizem. Meshchanstvo do vsenarodnega mnozhichnega vojashkega odpora v teku Francoske revolucije in seveda do Napoleona ni bilo vojashko razpolozheno, cheprav je bilo k temu prisiljeno, kadar je moralo braniti ali svoj razred ali svoj Narod; glej Holandce pod Egmontom, Anglezhe pod Cromwellom. Civilizem je smer v meshchanstvu, ki ni nacionalistichna ne socialno agresivna. Utemeljuje se na PO, ta pa na morali, ki je solidarnost z blizhnjim in tudi z drugim, che ni ravno sovrazhnik. V ubijanju - preganjanju, zatiranju, izkorishchanju itn. - drugega civilizem nachelno ne vidi vrednote. Civilizem je radikalni humanizem.

S stalishcha etatistichnega humanizma - stalinizma - je zato abstrakten. V SPD se je uveljavil po vojni kot kritichna analiza - in reakcija - na medvojni humanizem NOBD, ki sicer v glavnem ni bil stalinistichen, pach pa je izrazito poudarjal momente socialno- razredne, narodne in civilne revolucije, tj. urejanja sveta- druzhbe na nasilen, cheprav pravichen nachin. PO je imela v NOBD velik pomen, odlichno mesto; usklajeno z obchestvom. Shele ko se je razlochno in sploshno pokazalo, da si je Partija prilastila vojno vseh in sama zachela zastopati celotno obchestvo-druzhbo, PO pa omejevati in odpravljati - Pisana zhoga itn. -, se je omenjeno skladje iz chasov-modela NOBD podrlo. Humanizem te nove pomenske strukture - intimizma in naturizma - z njenega vidika ni bil abstrakten, ampak bistveno bolj konkreten, saj je bil singularen, medtem ko je bil vojashki (prevech) kolektiven. Zamenjalo se je merilo, kaj pomeni abstraktnost, kaj konkretnost. S stalishcha intimizma in civilizma postaja smrt chloveka v vojni - Zhoga, Svetloba sence -, vprashljiva, abstraktna, saj predstavljajo kolektivi nekaj, kar je sámo na sebi problematichno. S stalishcha univerzalnega chloveshtva, ki in kolikor je bozhja stvaritev - to je stalishche EK - je vsaka vojna bratomorna; torej krivichna. Kdor se vojskuje, ubija sochloveka-brata. To pa je absolutno prepovedano. Izjeme so le alibiji: popushchanja fakticiteti. Pomenijo utapljanje EK v repoganizaciji.

Avdicija je izrazit primer pomenske strukture smrti, ki je (naj bi bila) naravna oz. nebratomorna. Petan se, kjer se le more, vracha k prvotnemu moralnemu meshchanstvu: od Votlih cekinov naprej. Le da v Cekinih she izhaja iz modela, ki mu je bil - nam vsem - "vsiljen" tik po vojni; v Avdiciji ne vech. Pravkar izbojevani narodnoosvobodilni boj, Cekini, je utemeljil narodno in razredno pravichno drzhavo-druzhbo; takshna je bila samorazlaga socialnega dogajanja Partije in vseh, ki so z njo sodelovali. To druzhbo je bilo treba dozhivljati kot obchestvo tipa bratovstva (sestrinstva); ne le kot tovarishijo, kot ga je imenoval Kocbek, chlovek, ki je ob bratovstvu - bil je tudi gentilist - vendar mochno zastopal drzho PO. - PO in bratje v bratovstvu pa sta drzhi, ki sta vsaksebi. Bratovstvo omejuje in preganja prevech izrazite PO. To sem sam dozhivljal od poletja 45 naprej kot najhujshi teror. Veljal sem za spontanezha, za anarhista.

Petan oz. njegov alter ego Branko - v Cekinih, dogajajo se recimo l. 47 ali pa zhe 45 - izhajata iz bratovstva; med vojno sta ga ponotranjila kot svojo intimno resnico. Branko ga zagleda kot drzhavno politichno nasilje, kot lazh. Vendar Petan ne nadaljuje v smeri premice, kjer se razkrije, kako se v krilu bratovstva spet poraja bratomornost; to razkriva Kozak v Aferi, Dialogih, Rozhanc v Gredi itn. Brankovega ocheta Karlija sicer zaprejo, mati umre, a naj je oche she tako po krivici zaprt, svojega zapora ne jemlje kot krivico-zlochin; tudi - v drami - ne umre za posledicami zapora; oba z Brankom prezhivita. Niti materi ochetov-mozhev zapor ne skrajsha zhivljenja; vsaj drama nas o tem ne pouchi. Branko pa se oblikuje v moralno zrelo osebnost tipa prvotnega meshchanstva in ne v fanatichnega bojevnika ali upornega, ki bi rad zanetil novo - tokrat shele pravo, poshteno - revolucijo (Simon iz Afere).

V Cekinih zachne druzhina nadomeshchati druzhbo; to je civilistichna pomenska struktura. Ta druzhina pa ni gentilna - takshna, kakrshno si zheli Meshkova Mati ali Jalen v koncu Bratov; ni patriarhalna ali matriarhalna, avtoritarna, paternalistichna, kakrshno propagira arhaichna DSD. Nasprotno: sestavljena je le iz dveh, iz ocheta in sina, od katerih je vsak zase svoja PO. Med sabo sta sicer v rodovnem odnosu, pach kot oche in sin, pa sta si bila tuja; sin je - iz ideoloshke zaslepljenosti - ocheta celo (skoraj) preganjal. Ko se na koncu drame najdeta, se kot dve zreli PO, samostojni, enakopravni. Bratomornosti, sinomornosti, ochetomornosti torej v Cekinih ni. Shele v razvitejshem intimizmu druzhba preganja druzhino, ki se noche Druzhbi - Partiji - do kraja podrediti, se samoiznichiti in tako sopovzrochati, da bi ostala le razredno partijska Druzhba- Druzhina. Spor druzhba - druzhina se preoblikuje v spor ali napetost druzhba (kolektiv) - PO. Kar je pravi model intimizma in civilizma; glej tudi Zupanovega Aleksandra praznih rok, Barbaro Nives itn.

Obrekovalnica je povsem zunajpolitichna; kot Avdicija. Smrt, ki nastopi v nji, je ali igrana (v igri v igri) ali ponesrechena; torej tudi ni pravi umor. Ni na premici, ki teche od bratovstva k bratomoru. Bratovstva ni vech. Obrekovalnica uprizarja recimo slovensko druzhbo v 80. letih. Petan izhaja iz druzhbe, ki ni vech partijsko monolitna, niti zunanje pretirano teroristichna. Notranje - v odlochilni naravi - se je spremenila v LD; celo zhe v PM. Ljudje ne zhivijo vech neposredno, kot so v prvotnem meshchanstvu in v komunizmu, ampak igrajo vloge; odtod Petanovo nagnjenje k upodabljanju igravcev, teatra. Kot taki izdelujejo simulacijski svet ludizma. Resnichnost izginja itn. - model poznamo. Petan pa ne gre do konca; ostaja civilist in intimist naturist.

Na ravni druzhbe zhe ves chas ne najde reshitve; tam se vse derealizira. Izhaja iz druzhine. Vendar je druzhina v Obrekovalnici drugachna kot v Cekinih. Je razmerje Mozh - Zhena; in Zhena - Ljubimec. Ljubimec razbija druzhino; a ne na politichen nachin, kot stalinist. Le z zapeljevanjem. Oba z Zheno sta na sledi za - spolnim, telesnim, tudi dushevnim - uzhitkom. Dushevnost tega uzhitka - preshushtva - je v izzivanju usode, v varanju mozha, v lazhi, v negativnih strasteh skrivanja, izdaje, unichevanja (druzhine in blizhnjega - Mozha), kar vse daje mochna ugodja. Razbijanje druzhine je napol strast, napol igra; napol sodi v svet neposredne narave, napol v LD in PM.

Zhena in Ljubimec pazita, da bi ostalo njuno preshushtvo obvladano, na robu; sicer nedovoljeno ali napol dovoljeno - shirsha druzhba je postala medtem moralno zhe povsem laksna, permisivna -, a brez hujshih posledic. Kot uzhitka polna igra je takshen tip preshushtva eno od nadomestil v LD, ki je izgubila ali izgublja pristnost neposrednih odnosov, naravo, to pa izgublja, ker je prekinjen neposreden stik z bozhjim, z absolutnim. Vse postaja nadomestek, simulacija. Kar pochneta Zhena in Ljubimec, je ena najpogostejshih praks v LD. Avtorefleksija ljudi v LD kazhe, da je ta praksa najprej zabavna in zanimiva, napolnjuje praznino, izriva dolgchas in navelichanost. Dolgo pa ne traja. Prej ko prej se posushi in navelichanost - Zajcheva Medeja - pride spet v prvi plan. Morivske strasti ne pomagajo: ne morejo zadrzhati zavesti in vdora praznine in nesmisla.

Med obema mozhnostma, kako reagirati na igrivo strast ali na strastno igro, Mozh ne izbere EK, kot jo je mozh Janko v Vombergarjevi Vrnitvi, ampak se odlochi za varianto - za poskus - umora; to ni model Medeje, ki ubija otroke, da bi pritegnila ljubimca. Mozh reagira klasichno. Ni mu do zvechevanja strasti, uzhitka, napetosti, tveganja, ker mu ni nich do uzhitka in njegove perverznosti. Njegovih pravih vzrokov sploh ne poznamo; niso vazhni. Mozh reagira, kot se je reagiralo v zachetnem meshchanstvu, tudi v kasnejshem, vsekakor v chasu pred nastankom permisivne PM. Naj Mozh meni, da je zakon svet, naj chuti prizadetost in ponizhanost, ki ju ne more prenesti, ljubosumnost, vseeno. Zhenina izdaja je zanj tako mochno dejstvo, v njem spodbudi tako mochno chustvo, da se odlochi za umor.

Morda je bila za Mozha njegova druzhina - zveza z Zheno - ostanek bratovstva; ne vemo. Vsekakor Mozh Zheni ne dovoli njene svobode; to pa je ostanek zakonov, ki veljajo v bratovstvu. Tam je zakon svet - pa naj ga posveti KC ali Rod - in nihche ga ne sme krshiti; che ga kdo krshi, izziva smrt. Bratovstvo v Obrekovalnici ni ne tematizirano ne razvito, a je navzoche: s terorjem moralnega in "verskega" znachaja nad svobodo PO. Che ni Mozh zgolj polashchevalen; morda hoche Zheno le posestvovati; morda ne prenese misli, da bi bil lastnik - uzhivalec njenega telesa in dushe - nekdo drug. V tem primeru pa obchestvo ni vech navzoche. Problem se seli v neposreden odnos med dvema egoistichnima individuoma, ki she delujeta po naravi, a ne vech v stiku z druzhbo-obchestvom; vsak od njiju je vse bolj osamljeni posameznik. Tudi to je model intimizma naturizma - v razkrajajochi se fazi; glej Zupanove Bele rakete letijo na Amsterdam. Barbara Nives je na sredi med vzpenjajocho se in razkrajajocho se fazo intimizma. Tudi Kreftova Balada o porochniku in Marjutki.

Umor, ki se dogodi v Obrekovalnici, ni umor brata; ali le v zelo daljnem oz. v univerzalnem pomenu. Mozh in Ljubimec pripadata najbrzh istemu narodu; oba sta Slovenca. Kaj vech pa ju ne druzhi; razen, ponavljam, njuna temeljna chloveshka narava. Petan je pred dilemo: ali tematizirati odnos Kajn - Abel, s stalishcha EK presojati vsak umor kot umor brata; ali pa videti v morivcu le privatnika, ki se iz teh in onih vzrokov predaja svoji strasti. Dramatik se ne odlochi za nobeno od obeh mozhnosti; problem in razlago pushcha odprto.

Che bi Ljubimec koga ubil, ta ne bi umrl naravne smrti. Pa vendar bi umrl za posledicami nechesa, chemur se da rechi narava, naravna reakcija: strasti, ljubosumja, sovrashtva. Meshchanska moralna logika razlikuje to naravo, ki je sicer umor, a iz naravnih chustev, na eni in druzhbo na drugi strani. Umori, ki nastajajo iz druzhbenih pobud - iz politichnih, tudi iz verskih kot pogansko verskih, celo iz ludistichnih - niso naravni. S stalishcha Narave - naravnega prava -, kakor se je kot vrednota in svet razvila v 16., 17. in 18. stoletju, so "umetni", nenaravni, s tem zoperchloveshki v drugachnem pomenu, kot je zoperchloveshki naraven umor iz ljubosumja. Pri politichnem umoru privzema druzhba neznansko mnogo pravic.

Prvotna meshchanska drzha temelji na PO in na njeni individualni naravi kot strasti, ki jo vzgoja civilizira, a strast vendar ostaja znak povezave med chlovekom in naravo, dejstva, da chlovek izhaja iz Narave (Othello). Che pa se politika okrepi do te mere, da zamenja naravo - da ona odlocha o tem, kaj je prav in kaj ne, celo o tem, kaj je naravno in kaj ne (v 60. letih dolgi lasje, v hrvashkem klerikalizmu danes kavbojke profesoric itn.) -, je izgubljena tako PO kot zveza z naravo. Chlovek postane povsem odvisen od politike. Ker pa je ta druzhbena dejavnost, druzhba pa v nemajhni meri reproducira arhaichne oblike, tudi Rod(ovnost), se zgodi, da pride chlovek prek politike kot najbolj druzhbene dejavnosti spet v odvisnost od obchestva, od PS (plemenske skupnosti), od bratovstva-terorja. Le da zdaj - recimo v stalinizmu - ni vech bitje obchestvene narave, ampak historichna vloga, PO, ki se mora sama zanikati, da bi s tem odpravila svojo meshchansko tradicijo, se s svojo voljo izrochiti Partiji kot sili, ki je Naravo zamenjala z Zgodovino. V tem je Partija posnetek ZKC; glej Hlapce in Grcho. V klerikalizmu je druzhba predelana v Cerkev - v ZKC -, Cerkev v Druzhbo, s tem denaturirana in radikalno moralizirana ter ideologizirana.

In smo v svetu drame Mrtvi so svobodni. Tu narave ni vech; prav to Petan kritizira. Oziroma: che je v likih te drame she kaj narave, je to njihova - njuna, Udbovcheva in Justificirancheva - naravna nravnost, vest, ki je dana chloveku po naravi. Bistvo drame je nasprotje med druzhbo, ki se je politizirala do skrajnosti in katere politika je totalitarna, s tem nechloveshka in absurdna, na eni in PO na drugi strani. PO odkriva v sebi vest, ki Druzhbi - Partiji - ni podrejena.

V Obrekovalnici vest ni nastopala; le igra in strast. V Mrtvih postaja (nad)historichna vizija Partije vesoljna igra, ki pa ne vodi k civilnim uzhitkom - k preshushtvom, zapeljevanjem, izzivanjem in tveganjem, vse na ravni privatnih oseb -, ampak k diabolichni Igri z ljudmi in s svetom. Narava je tu zapushchena in spachena, razen kolikor je ni v PO. Kar pa je - spet - stalishche prvega moralnega meshchanstva, ki povezuje naravo in vest, kot jo Kristan v Volji, v Samosvojem, Voshnjak v Penah in Vidi itn.

Smrt v Mrtvih je umor: samovoljen, izraz samovolje Partije, ki ne ravna (vech) v skladu z moralnimi nacheli in ne sposhtuje PO. Partija je bila v revoluciji bojno in solidarno obchestvo; v tem pomenu tudi bratovstvo. Umor uda bratovstva je bratomor in sinomor. Mrtvi so tista Petanova drama, ki je najblizhja modelu Od bratovstva k bratomoru. Razumljivo: ker je politichna in socialna; ob tem pa resna. Komedije zhe same po sebi olajshajo nevarnost umora. Ironija Mrtvih je, da Partija kot Mati in Oche skupaj kaznuje dva svoja nedolzhna chlana. Ne narodnega brata, ki je bil ideoloshko vojashko politichno na drugi strani - Jelka v Gabrijelu -, ampak nashega chloveka. Bratovstvo se je v Mrtvih zozhilo na Partijo, na revolucionarno skupino; ta ochitno ne more funkcionirati, che si ne (po)ishche krivcev znotraj sebe. Ko ni vech krivcev zunaj nje - domobranci so pobiti, Nemci in Italijani so premagani odshli -, se obracha, to je bistvo vsakega bratovstva, che ne preide v LD ali dokler ne preide v LD, zoper sebe. Nastaja in stopnjuje se avtodestrukcija. Kar podaja Zajc v Otrokih reke. Zachetek pomenske strukture avtodestruktivizma.

Obe politichni komediji - farsa in groteska, Mashchevanje je grenko in Zmagoslav Sloven, diktator de luxe - sta spet po svoje ustrojeni. V Mashchevanju Tone slovenske partijske druzhbe zhe od zachetka ni dozhivljal kot bratovstva. Ker je bil chlan premaganega burzhoazno kapitalistichnega razreda, sin podjetnika, ga je to bratovstvo izlochalo, nazadnje - po nedolzhnem - kaznovalo; kot zhe Justificiranca in Udbovca. (Tendenca partijskega bratovstva je totalitarizem: kaznovan mora biti vsak, ki ni popolnoma podrejen, razosebljen, nash.) Tone se vrne v domovino, da bi zdaj on kaznoval krivce in vrnil v druzhbo pravico. S tem seveda ne bi vzpostavil bratovstva. Ni politik in ne deluje socialno; le na privatni ravni. A ko je pred tem, da naj bi zl(ochinc)e kaznoval ali celo ubil, Marka, se njegov namen podre, se sam v sebi zlomi; Tone zachuti, da mashchevanje - vsaj privatno - ni prava pot. She huje: spozna, da nova druzhba, ki je o nji sanjal, ne bo in ni novo bratovstvo, ampak nadaljevanje stare, le brez totalitarne ideologije, zgolj s korupcijo. Bratovstvo je odlochilno preshlo v LD, v druzhbo, sestavljeno iz vech skupin privatnikov, ki jim gre le za (ob)last.

To se she nazorneje kazhe v Diktatorju. Slovenski politichni svet je tak, kakor ga oznachuje song: "Ob misli na sodobno zgodovino/ mi gre po kozhi mrzel srh./ Ta nasha doba je kot mlado vino./ Prav vse smeti so splavale na vrh." Ta svet, ki je zhe PM, je tako denaturiran, da niti umor ni vech umor naravnega chloveka, ampak robota. V Mashchevanju se je skazalo, da je umor - iz pravice - odvech, ker so vsi ljudje - Slovenci - krivi in nemoralni; naj pravichni in nedolzhni pobije vse? LD je druzhba, v kateri se neha ubijati. Kar je po eni strani humano in lepo, po drugi pa kazhe, da ni nihche niti vreden vech umora-kazni, saj svet LD in PM ni vech ne resen ne zmozhen razlochevati resnico od lazhi, pravico od krivice, naravo od simulacije, vest od interesa; torej nagrade od kazni; nagrade in kazni si delijo samovoljnezhi po svojih interesih in igrah. (Katolichani imajo namesto osebne vesti "krshchanski interes".) V tako vrednostno nerazlochljivem svetu je umor le she privaten in s tem moralno neutemeljen; umor, ki ga poskusha zagreshiti Mozh nad Ljubimcem v Obrekovalnici.

Ljudje v LD le she drug drugega obrekujejo, ovajajo, spodkopujejo, zasmehujejo; motivirani so le she po sli, da bi komandirali in se okorishchali. A vsi. Ne vech le revolucionarna Partija in njena vrhushka, ki je pochela veliko zlo, a v imenu velikega Dobrega in je za to, da je prishla na oblast, veliko tvegala. Novi - LD - politiki so minorne figure, nicheti, samovshechni in bedasti. Avtor je moral izbrati zhanr groteske, da jih je mogel ustrezno izmeriti. Che je v njih ostalo kaj narave - nravnosti nich, sploh ne vedo, kaj je to, tega ne chutijo, so moralni spachki -, je to spachena narava radikalnega egoizma, nesolidarnosti, brezvestnosti. Blizu resnici je, che rechemo, da so sami - vsi ti Predsedniki, Sekretarji itn. Superstranke - spachki narave, nekakshen odpadni material same narave, s katerim si niti narava ne more pomagati. Chlovek in/ali chloveshtvo nastopata kot tisto, chesar narava pri svojem ustvarjanju ne potrebuje vech; kar je zavrgljivo.

Che bi Petan veroval v sveto pismo kot v Bozhjo besedo, bi menil, da so novi liberalni Slovenci nastali iz zla, ki ga Bog ni uporabil, ko je delal prva chloveka. V poudarjenem pomenu besede so nastali iz odvechnega blata. Biti politik pomeni biti chlovek iz govna - govno je odlikovana odpadna snov; chlovek, ki se trudi s politiko postati gospodar v svetu, ta pa je sam na sebi svet dreka. Tu je Petan prishel do kraja v svoji skepsi in moralno kritichni analizi oz. (ob)sodbi. Kar je Bozhich nekoch - v liku Cunjarja, Zasilni izhod - upodobil kot marginalizem, a tedaj v sporu s partijsko uradno konvencionalnim meshchanskim sistemom, in kar je kasneje postajalo vse bolj temelj lumpenizma, tudi znotraj revolucije kot lumpenrevolucije, se je skazalo za bistvo LD: politiki kot smeti. Vsakdo, ki se gre v - slovenski in v vsaki - LD politiko, sodi med smeti in smetarje. Se gre igro smeti, ki hochejo biti smetarji; in igro smetarjev, ki se v kritichnem zrcalu SPD razkrijejo kot smeti.

Pa vendar narava ni izgubljena. Kot je ostala v Mrtvih veljavna v obliki osebne vesti, tudi v Cekinih, deluje v Diktatorju kot nedolzhna, mochna in lazh unichujocha sila Resnice; v preprostem pogledu-presoji Otroka. Politiki se pokazhejo kot mali robotki. Moch resnice jih bo enako strla, kot je robota Zmagoslava. Jih zhe unichuje - skoz grotesko o Diktatorju.

Petan - kot da - verjame v to moch Resnice. S tem uravnotezhi svojo skepso iz Mashchevanja, kjer ugotavlja, da pravica in resnica nista dosegljivi oz. da ju ni; da je zmagal nerazlochujochi lazhnivi in nizkotni privatistichni sistem LD, v kateri she naprej vladajo bivshi komunisti. Kot da so ti ljudje-robotki le umazane pene na povrshini narave in jih bo moralo kmalu odplaviti. Kot da je svet Narave vendar neunichljiv.

Bravec prichakuje, da bo morala zdaj slediti Petanova drama, ki bi pokazala tudi zmago pravice, ne le resnice. Petan je - she? - ni napisal. Se je zbal, da bo to moralistichna agitka? Ali pa se je raje odpravil delat pravico v samo druzhbo - na RTV Slovenije -, kjer bi na osnovi resnice in vesti in s pravico uvedel tak sistem, ki bi bil bistveno drugachen od sveta robotkov-politikov Diktatorja?

Kako dolgo bo Petan potreboval, da bo ugotovil, da se to ne da in da bo sam v spopadu s svetom politike porazhen? Ga bo to potisnilo k drzhi fashizma, ki politiko predeluje nazaj v naravno rodovno silo Bratovstva (PS)? To skoraj ni mogoche, tako civilistichen je Petan. Ali pa se bo vrnil k dramatiki in uprizoril she en - she bolj grenek - boj med poshteno PO, ki dela po vesti, kot v Mrtvih, a jo sistem PM zastrupi, ji vzame zmozhnost moralnega razlochevanja, ubije na nachin, ki je primeren LD, tj. z radikalnim hinavstvom, imenovanim simulacija; z metodo torej, za katero se zdi, da so jo sprejeli vsaj zhe vsi mladi - predvsem kritiki epigoni, o katerih chesto govorim - in jo prenashajo naprej kot edino "resnico" danashnjosti, s tem pa zastrupljajo na veliko in postavljajo med ljudi in EK Boga she vechje ovire, sistem megle, kakrshnega je uprizoril Zajc v Grmachah, sistem prikazni, mor, videzov, besed, igre, retorike, oznachevalcev, fantazem, nicha.

 

34.

V nobeni drugi Petanovi drami narava ni tako v prvem planu kot v Avdiciji. Druzhbe v drami ni. (Vprashanje je, kaj pomeni Glas iz zvochnika.)

Petan dramo spet oblikuje okrog domislice. Dva ostarela igravca - Igravec in Igravka - sta povabljena na gledalishko avdicijo. Oba se odzoveta, rada bi she igrala, chutita se zapostavljena. Chakata v chakalnici, kdaj bosta poklicana. Ne vesta, kdo ju je poklical, a verujeta, da bosta uspela. V njiju je she veliko zhivljenja kot upanja, prichakovanja uspehov, vitalnosti. Ne vesta, da bosta na koncu avdicije umrla. Ochitno pa je Glas zastopnik sile, ki ve, da bosta umrla. Njuna avdicija, ki je ne opravita, ker prej umreta, je predsmrtna smotrna celota: igrata (ko uvezhbavata tekst in ko se dogovarjata, kaj bi igrala) glavni vlogi iz Shakespearove drame Romeo in Julija, vlogi, ki sta ju nekoch v mladosti, pred shtirimi desetletji in vech, zhe igrala; tedaj sta bila celo zaljubljena drug v drugega ali vsaj ona vanj.

Zdaj preigravata Shakespearovo dramo od prvih prizorov, ki so ljubezen, mladost, zachetek zhivljenja, jutro, do zadnjih, ko nastopa v vecheru smrt. V bistvu zaigrata - v skrajshani razlichici - svoji zhivljenji. Prava avdicija je ta, ki jo opravljata nevede in za vajo v chakalnici. Avdicija kot priprava na smrt. Cheprav ne vesta, da bosta umrla, umreta naravno: skladno. Uri njunega zhivljenja sta se iztekli; cheprav bi sama she rada zhivela, sta vendar svoji zhivljenji izchrpala. Prishla sta do konca, ki sta ga grshka in prva meshchanska modrost imeli za naraven konec. Umorila ju je narava, ampak tedaj, ko sta zhe v stanju odmiranja. Z njima se godi kot z naravo jeseni, ko umrejo - za tisto leto - rozhe in trave in sadezhi.

Vprashanje Glasu in tega, kaj je onkraj vrat iz chakalnice v dvorano, kjer bi starchka morala imeti avdicijo, je posebno; Petan ga ne razvija. Petan ni filozofski avtor. Avdicija ni drama, ki bi obnavljala Kafko in probleme Procesa. Pove, da je nekaj onkraj chakalnice; ne ve pa in ne sugerira, kaj je to. Glas sam "govori suho, z nekakshnim neprijetnim metalnim prizvokom, kot bi govoril avtomat, ne pa zhiv chlovek." Ta Glas gotovo ni bozhji v duhu EK; ni Bog kot oseba, ki sprejema chloveka v smrt. Ochitno je to robot. A v sluzhbi koga? Zdi se, da za Petana kot ateista tam onkraj ni nich. Kvechjemu nekaj ali nekdo, ki je ironichen; ki se s chlovekom norchuje.

Glas vara: "Uradno obvestilo kandidatki shtevilka ena in kandidatu shtevilka ena. Obema se od srca zahvaljujemo, ker sta se ljubeznivo odzvala nashemu vabilu. Ponujamo vama izjemno pomembni vlogi, s katerima naj bi ustrezno sklenila nadvse uspeshni umetnishki karieri." Morda pa to ni norchevanje; morda je to celo usmiljenje. Glas ju privabi, da prideta skupaj in da odigrata nekaj lepega, nekaj, na kar sta oba ohranila lep spomin; odigrata mladost. Ne umreta vsak v svoji samoti, zagrenjena, ampak v obchestvu dveh; cheprav to ni ljubezen, je pa kot spomin nekaj vrednega.

Posebno Igravec, ki se je v zhivljenju zagrenil in ga je povsem prevzela vloga Razkolnikova iz romana Zlochin in kazen, se omehcha in postane Romeo, cheprav se ne more vech spomniti teksta; ves chas mu prihaja na jezik le tekst ruskega anarhista, ki se plete okrog vprashanja pravice do umora. Bravec prichakuje, da bo Igravec ubijal - v to smer usmeri bravchevo prichakovanje dramatik. A se to ne zgodi. Igravec umre kot ljubimec, ne kot ubijavec.

Tezhko bi rekli, da to sporochilo ni zavestno; da ni osnovna idejna os Petanove drame. Z njim Petan odgovarja na resnico Mrtvih. In na kritichno podobo sveta-druzhbe, ki sledi iz vse njegove dramatike.

Morda pa takshnega - lepega, naravnega - konca dveh PO Glas ni hotel, ni predvideval; morda je hotel biti posmehljivec. In se je uravnalo, kot se je - naravno in lepo -, po drugi logiki: zato, ker sta obe PO odkrili v sebi lepoto spomina, naravnost ljubezni. Ta razlaga je v skladu z intimizmom-naturizmom iz srede 50. let. A kot zadnje chase podchrtujem, zaradi reverzibilnosti dogajanja, zaradi modela kroga, v katerega smo ujeti, intimizem-naturizem ni le preteklost, ki bi jo razvoj na premici presegel, ampak je enako prihodnost, v katero zmerom znova zahajamo. Krog kazhe, da nista izgubljena niti narava niti ljubezen niti vest niti intima. Vse se vracha. Civilizem sledi ludizmu. Civilizem obnavlja bistvene momente naturizma, intimizma, etizma.

Bistveno je, kar uprizarja Avdicija: lepo, skoraj srechno naravno smrt. S tem so ne le vrednostno moralno, ampak ontoloshko zavrnjene poenostavljive ideje PM, ki pravi, da se svet enosmerno spreminja iz pristnosti v simulacijo; da se narava izgublja v umetelnem. - Tako misli Strehovcheva preproshchina. Strehovec razume PM na prvotno meshchanski, morda pa celo na rodovni nachin. Kot kritiki-epigoni.

Vprashanje resnice in pravice she ni resheno; a se takshna reshitev v Petanovi dramatiki - zavesti - prichakuje. Smrt v lepih spominih ni neresnichna; a tudi ni posebej poudarjena resnica. Spomin je spomin na resnico, ki je bila. Resnica, kakrshna je zdaj, je smrt. V tej tochki ostaja Petan skeptik in pri koncu Mashchevanja.

Enako je s pravico. Tezhko je rechi, da je smrt pravichna; enako pravichna bi mogla biti nesmrtnost. Je pa smrt dejstvo; v tem pogledu resnica. Che chlovek modro ne pristane nanjo, che se ji upira in si zheli she in she uspehov, pa cheprav je zhe ves nebogljen od starosti in nemochi - tak se zdi Igravec -, potem dozhivlja smrt kot krivico. Tako jo dozhivlja Igravec skoz vso dramo; je samoljuben, pohlepen, she zheli uspeti. Pa vendar dozhivi moralno spreobrnjenje. To je moralna poanta drame. To je zmaga chlovechnosti, modrosti, ljubezni, narave. V tej drami dosezhe Petan najvechjo - moralno - pozitiviteto.

Igravec bi ubijal. Poistil se je z Razkolnikovim; recimo, da je varianta partijskih morivcev iz Mrtvih. A mu usoda ubijanje preprechi. Igravka umre sama - kot Julija, v vlogi umirajoche Julije; torej v nechem, kar je zanjo najlepshe, spomin na veliki uspeh in na njeno ljubezen. Ko umira, recitira najlepshe ljubezenske verze: "Svetlo je in svetleje./ Skoz okno noter dan, zhivljenje ven!" Zhivljenje ni izgubljeno, che ga zamenja dan, tj. Narava. V tem pogledu je vechno; vera panteizma. Julija je srechna, ker ve, da ne umira zares; da bo le zaspala. Igravka igra vlogo Julije, ki vstopa v spanje; in pri tem dejansko umre. Je mogocha lepsha smrt? To ni smrt, kakrshno ima za najlepsho KC. A s stalishcha naturizma ni manj lepa in sveta. Umetnost - umetelnost, simulacija - je pomagala, da je chlovek umrl srechen; obenem pa ob pravem chasu, star(ka). Umetnost ni vech kot v PM derealizatorka, ukinjevalka lepote, resnice, sreche, uvajavka v blato in govno in nesmisel.

Igravec sluti, kaj se bo zgodilo. V vlogi ubijavca - Razkolnikova - hoche biti vechen, a tako, da bo zmerom ostal zgoraj. Zmerom bo on tisti, ki bo ubi(ja)l; drugi bodo ubiti. To je - s stalishcha zverskega sveta, v katerem zhivimo, glej songe in sporochila Diktatorja, da velike ribe zhro majhne - edini nachin, da chlovek druge prezhivi, che zhe ne more biti vechen. Morivstvo je osnovno sredstvo samouveljavljanja, mochne eksistence; to opazhanje ni sprto z dejstvi. Je tudi v skladu z bratomornostjo.

Igravec ponovi za Mladenichem stavek: "Che grem, bom zhiv, che tu ostanem, mrtev." Za Igravca ima ta stavek she drugachen pomen kot za Romea. Che zapusti chakalnico in ne chaka vech na avdicijo, bo she zhiv; che ostane v chakalnici, bo umrl; tega se Igravec zave. A ne odide. Kaj je njegovo zhivljenje? Zdaj prvich do kraja spozna: ena sama nemochna sla-strast, da bi ubijal. Pa she tega ne more. Le igra si morivca. Le kar naprej ponavlja morivcheve besede, si greni zhivljenje, jih govori iz zapushchenosti, iz nemochi. Che bo odshel, bo pobegnil v isto moro in blato, v katerem zhiv(otar)i; v blodnjo neuspeshnega morivca. Niti morivec ne zmore vech biti (kot ni zmogel biti Mozh v Obrekovalnici): usiha s sovrashtvom, negotovostjo, praznino, z zheljo po uspehu v srcu, a z zavestjo, da je vse zaman. Che pa bo ostal, bo sicer umrl, a... Ta a je lepa mozhnost: umreti v skladu s svojo naravo - s starostjo - in v trenutku lepote. Pred smrtjo se vrne polna resnichnost lepe mladosti. Kot samoslepilo? Z vidika skepse in nihilizma da. Z vidika Narave kot pravichne ne. Zhiveti v skladu z naravo, ki je moralna, pomeni dosechi pravico in lepoto.

S chimer je Petan zachel svojo dramatiko - vsaj v konstruktu, ki sem ga izdelal jaz -, tudi koncha. Mladenich Branko se nravno ochisti, potem ko je spoznal moralno grdost svojega ravnanja; chloveshko dozoreva in dozori. Zhivljenje se zachne; Branko vstopa vanj lepo in nravno opremljen. Kot Cekini zachenjajo, tako Avdicija konchuje Petanovo dramatiko. Starcu Igravcu se dogodi isto kot otroku Branku: zachuti in spozna, da je njegova vloga - manija - ubijavstva, pa cheprav le retorichnega, nekaj grdega in umazanega, predvsem blodno nemochnega. Chemu ubiti sochloveka (mu narediti zlo), Igravko, kogar koli? Da bosh she zhivel, a she naprej kot zagrenjena pokveka? Narava je pravichna: starec ne more dobiti nazaj telesa in dushe mladenicha. Da ne? Telesa na zunaj ne. A blazhenost zadnje ure - svet je torej lep in dober - je v tem, da Igravec zachuti mladostno ljubezen. Che ne v vsej nekdanji strasti in chistosti, pa vendar vsaj kot spomin, kot ton, kot chustvo. Pravzaprav je to njegovo chutenje velichastno: saj je tokrat prvich pripravljen sam umreti v blazhenem trenutku chustva (in ne tega le igrati, predstavljati); za lepoto in pristnost nedolzhnega ljubezenskega chustva do zhivljenja. Odlochitev je torej eksistencialna in moralna.

Igravec postane iz godrnjavega privoshchljivca, iz technega chloveka mrzhnje blazhen in srechen: odreshen; tudi za naturizem ima odreshenje svoj pomen. Moralno zmaga nad sabo. She skoraj pred koncem govori besede Razkolnikova: "Sekiro sem potegnil iz zanke. Temno je v dushi. Sekira je zadela naravnost v teme. Vse temneje. Takrat sem jo z vso mochjo udaril she enkrat." Sledita besedi: "Zadnji objem." To pa ni vech objem sekire; to ni vech umor. Naenkrat preide umor v ljubezen - do drugega. Igravec se neprichakovano spomni Shakespearovih verzov in postane Romeo: "Lepoti tvoji smrt ni bila kos. Zdaj v poljubu umrem." "Igravec poljubi Mladenko in umre." Ne poljubi sicer Igravke-starke, ampak Mladenko, ki je dublirala Igravko. A to ne spremeni zadeve. Igravec in Igravka sta v tem, ko sta se zachela spominsko lepotno ljubezensko vrachati v mladost, dobila novi telesi in novi - nekdanji, obujeni - dush(evnost)i. Mladenich in Mladenka sta le zunanje uteleshenje pristnih narav Igravca in Igravke.

Tedaj se oglasi Glas. Njegovo sporochilo je skeptichno, tragichno, nihilistichno. Po eni strani ima Glas prav: vsi smo smrtni, smrt je temna. Najhuje je, che zadene mlade ljudi, ljubeche se; in che je sad nesporazuma, nakljuchja, spletke, nesmisla. Takshna je bila smrt Romea in Julije. Zato ima Glas glede teh dveh prav: "Mrakoten mir iz tega jutra sije;/ brez sonca v zhalost se zagrinja dan./ Ni dveh, ki uzhivala srecho sta bolj zlo/ kot Julija in z njo njen Romeo." Prelepi Shakespeareovi in poslovenjeni verzi konchujejo Avdicijo.

A kritichni analitik jih ne bere v sodobni skeptichno nihilistichni optiki, kakor nemshka rezhiserka, ki je na koncu dopisala Glasu tole sporochilo: "Odnesite trupli obeh kandidatov in pripravite se na naslednjo avdicijo." Ta pripis je nedvoumen v sporochilu, da so ljudje she tik pred smrtjo in v smrti prevarani; da gre za moritev naivnih; da gre za industrijo pravih velikih Morivcev, ki so onkraj tega sveta, nekakshni komunisti, ki imajo absolutno moch. To bi bila razlaga s stalishcha zloma Petanove prvotne meshchanske drzhe.

Meni je mnogo blizhja druga razlaga, manj direktna, nakazana, brati jo je treba v podtekstu. Igravec in Igravka sta umrla naravno in blazheno. Umreti moramo vsi; razlika je le v tem, kako umiramo. S samomorom kot skoraj Tone v Mashchevanju in Zhena v Obrekovalnici? Po krivem obsojeni Justificiranec v Mrtvih? Z avtodestrukcijo kot Zmagoslav v Diktatorju? Zaradi izdaje, varanja, privatnega interesa kot v Obrekovalnici? Ali v primerni starosti, naravno, srechno? Je sploh kaj lepshega kot takshna smrt? Lepshe je le stanje umirajochih, ki verujejo v posmrtno odreshenje.

Petan je v Avdiciji prishel na rob EK. Kaj ni chudovita drzha- dolochitev, ki jo Igravec ponovi za Romeom: "Kar pridi, smrt, che Juliji je prav!" Igravcheva zhrtev ni velichastna; ni podobna Shpelchini, Krimovi, Ninini, glej Svet brez sovrashtva in Rojstvo v nevihti; niti Stotnikovi, glej Vombergarjev Napad. Pa vendar vsebuje mochan moment nesebichnosti, predanosti drugemu, spoznanja, ki je kot razsvetljenje: da ni oklepanje zhivljenja nich vredno, che je to zhivljenje le egoistichno, samozaverovano, grenko.

Glas in svet, ki sta onkraj chakalnice, moremo razumeti tudi pozitivno kot transcendenco; zakaj ne? Kar se igravskemu paru dogodi, je odreshenje. Je iluzija - samoslepilo - le s stalishcha tosvetne zhelje uspeti v imanenci, biti vechen kot zmagovalec nad drugimi. Koliko je vredno takshno zhivljenje? Igravec se nekajkrat ni hotel odzvati vabilu Glasu; a kaj je s tem dosegel? Podaljshevanje svojega chemernega, nezadovoljnega stanja-staranja; predvsem pa manichne obsesivne predstave, da je treba ubijati. - Kar je bistvo obeh dvojchkov, komunista in domobranca, v Snojevi drami Gabrijel in Mihael.

S kakshno filozofijo se je Igravec napoljnjeval, dokler je zhivel? Z banalnim nichejanstvom, z obozhevanjem Mussolinija kot idola fashizma. Fashizem je poleg magichno ideoloshkih sanjarij tudi resnica: unichevanje drugih. Mussolini mu je dal nasvet, ki se ga je kot igravec drzhal, che je chutil pred nastopom tremo; a zmerom jo je chutil: "Si rechem: ljudje, ki te bodo poslushali, so ordinarni bebci, slaboumnezhi in debili." To je drzha vodje, ki vse spreminja v tepce in hlapce; kot se dogaja v Diktatorju.

Petan takshno drzho ves chas odklanja. Kaj izhaja iz prijetne zavesti nadvladovanja drugih ali kakor pravi Igravec: "Mislim na obchutek, ko pritegnesh nase pozornost vseh, ko jih primesh za srce. Pochutish se kakor stvarnik, preden se je lotil ustvarjanja sveta." Drama nazorno pokazhe, kaj je resnica tega stvarnika (v Diktatorju Findestina) in njegovega ustvarjanja: sovrashtvo do ljudi, ubijanje; torej unichevanje. Ustvarjanje, ki ne pade v unichevanje, je v temelju drugachno: je ljubezen do drugega.

V pogovoru z Igravko zvemo o Igravcu - o chloveku, ki je egoist - she vech. Igravka: "In kje je pri tem chudezhu kreativnosti partner?" Igravec: "Kakshen partner? O kom govorite?" Na sochloveka sploh ne pomisli. Igravka: "Govorili ste ves chas samo o sebi in o publiki. O partnerju pa niste chrhnili niti besedice, kot da ga sploh ni na odru." Kot da je v zhivljenju le on - edini - sam. - Zgodba Don Juana v Leporelli.

Igravec odgovarja neverjetno natanchno: "Kje pa! Sem ansambelski igravec, potrebujem partnerja, se pravi partnerico, na odru potrebujem poslushavca. Sem prvak. Jaz sem igral glavne vloge." In naenkrat preide, kar je povsem razumljivo, v vlogo Razkolnikova: "Tisti, ki je mochan in trden po duhu" - kar pomeni odlochen, da ubija -, "tisti je njihov vladar. Kdor si veliko upa, mu dajejo prav. Kdor zna pljuvati na velike stvari, ta je njihov zakonodajavec, kdor pa si upa vech kot vsi drugi, ima tudi bolj prav!"

Zdaj smo pri bistvu. Spet se zastavlja osnovno Petanovo vprashanje: kdo ima prav? Kaj je resnica in pravica? Odgovor je tu: véliki Ubijavec nima prav. Ubijanje - enako sla po ubijanju, pa cheprav ostane retorichna - pripelje, kot vemo od Dostojevskega, v zavest krivde, spodbudí delovanje vesti; ubijavec si zazheli pokoro in kazen. SPD je jasno pokazala, kam pripeljejo Aleksandri Veliki: v svet praznih rok. V praznino, ki jo napolnjujejo le ludizem, hedonizem, lingvizem-verbalizem. Vse to pa je blodnja nicha. Iz nje je mogoch le izhod, ki ga svetuje Dostojevski.

Igravec ponavlja resnico, ki jo je Kozak odkril pri stalinistih v Dialogih in Petan sam v Mrtvih: "Takrat sem razumel", nadaljuje Razkolnikov, "da gre oblast samo tistemu v roke, ki si upa skloniti ponjo in jo vzeti... Zazhelel sem si, da bi ubil zase, samo zase. Moral sem vedeti, ali sem ush kot vsi drugi ali sem mogoche chlovek? Ali sem trepetajocha kreatura, ali pa imam pravico ubijati." Partija si je vzela to pravico; ljudi je naredila za ushi; glej Komisarja iz Afere, ne le Komisarko iz Napada. Glej Mrtve. Dostojevski pa da Razkolnikovu samospoznanje: "Ampak, kako sem ubil? Sem ubil starko? Sebe sem ubil, ne njo. Kar tako, naenkrat sem se za zmeraj zatolkel." Dostojevski govori s stalishcha EK. Naj se Petan temu stalishchu zavestno she tako ogiba, marsikaj ga sili vanj. Ne le v Avdiciji.

Na eni strani takshno pojmovanje pravice in resnice sveta, kot ga ima samoslepechi se Razkolnikov, na drugi Glas, ki omogocha igravcema, da odkrijeta lepoto smrti. Igravka, ki nosi v sebi ljubezen in je Igravchevo nasprotje - skromna, ponizhna pred bozhjim - dozhivlja avdicijo in glas v duhu, ki ni dalech od EK: "Ste preprichani, da naju zdaj ne gleda?" Igravec: "Kdo?" Igravka "(she vedno shepetaje): "Bozhje oko. Bozhjemu ochesu ne ubezhish, pred njim se ne skrijesh." A kaj pripravi to "bozhje oko" oz. Glas igravcema? Tekst Romea in Julije: tisto, v chemer sta bila lepa, uspeshna, dobra, zaljubljena in kar kot konec ni nenaravno: smrt. Ni to milost? Kaj bi dal za takshno milost Tony, Mashchevanje, ki konchuje v brezupu?

Kaj je pot navzgor, ki se obeta chloveku v zhivljenju? Igravka Igravcu: "Od dalech sem spremljala tvojo strmo pot navkreber." Igravka she dalech ni bila tako uspeshna kot on. "Bil si izjemno uspeshen. Glavne vloge v gledalishchu, nastopal si v filmih, na televiziji, povsod te je bilo dosti. Takrat si malikoval samo sebe." Tak je bil tudi do nje - Igravka: "Zate sem bila samo bezhna avantura, bezhna senca, ki se razpreda kakshno urico po odru. Celo takrat, ko si spal z menoj, si v mojem objemu mislil na drugo."

Je ta pot navzgor, ki se zachenja v SD z Matichkom - obravnavam jo v Bratovstvu II v razlichnih obdobjih-oblikah, naivno zvito pri Bleiweisu, Ogrincu, Vilharju, v Bobu iz Kranja, V Ljubljano jo dajmo, v Poshteni deklici, pa v nasilnih formah, Jeklenec v Kristanovem Gospodarju, pri Kantorju in Komisarju, kaj drugega kot to, o chemer slishimo v Avdiciji? Po tej poti navzgor pride redno pot navzdol, v razkroj, v blato. Igravec to ve, saj kot starec to zhe lep chas izkusha: "Najin dan se je iztekel, pred nama je samo she temna noch. A ne razumesh? Avdicija je samo pretveza, past, mishnica. Zadnji nastop pred smrtjo, poslovilna predstava, premishljeno so naju speljali na tenek led. Onstran teh vrat ni nichesar. Nirvana, nich, razumesh? Tam je chrna tema, pozabljenje. Avdicija ni nich drugega kot definitiven konec. Odhod v temo. Oder bo zagrnila zavesa. Drugo vse je molk."

To je stalishche Zajca, Smoleta, v Cheveljchkih, v Igri za igro, v Potohodcu; stalishche nihilizma. Nesposobnosti za vero. Zapiranja pred milostjo. Na Igravkino pripombo: "Ne verjamem. Kdo pa je prej govoril, che onstran vrat ni nichesar?", Igravec odgovarja: "Gre za prevaro, privid, blodnjo." In smo spet pri Potohodcu, pri Jancharjevem Klementovem padcu.

Pa vendar se Igravec nazadnje odpre sochloveku-drugemu in pristane na vabilo onstranosti. Nagrada je tu; edina nagrada, ki jo daje - v duhu EK - transcendentni Bog. Ne daje tosvetnih uspehov in zmag, niti ne tosvetne pravice. Daje pa zavest blazhenosti, che se chlovek odreche svoji agresivnosti in ubijavstvu; che sprejme drugega kot svoj cilj. To je Igravec zmogel; in Igravka.

Petanu se takshna pomenska struktura ni zapisala - naredila - nehote. Imam jo za Petanovo osrednje sporochilo. Pa cheprav bo morda zoper mojo interpretacijo protestiral, chesh da je enostranska; da reducira. Seveda beremo Avdicijo lahko tudi drugache; celo skeptichno in cinichno. Moje branje je moj konstrukt. A tak, za katerega verujem, da je pravi.

 

 

POVZETEK

 

Zadnje poglavje te obsezhne razprave o Petanovi dramatiki je esej, ki sem ga kot povzetek celote napisal za zbornik; ta naj bi izshel pri Slovenskem gledalishkem in filmskem muzeju o Petanu kot gledalishki osebnosti.

V eseju ne povem sicer nich novega, je pa pregleden; na nekaj straneh skusham podati vse sodbe in analize iz celote in s tem pokazati - dokazati - tistim, ki trdijo, da sem zgolj kaot in da nisem zmozhen jasnih in razlochnih pregledov, svojo usposobljenost za bivanje v svetu, izhajajochem iz l'age classique. Skoraj vsi kulturni organizatorji, uredniki ipd., ki kdaj kaj prichakujejo od mene, si zhelijo zgolj takshne povzetke-sinteze. Moje stalishche pa je ne le to, da je takshna sinteza mogocha le na osnovi podrobne in s tem obsezhne analize, ampak da ima sama podrobna analiza svoje prednosti. Meni samemu je blizhja.

Sintez-povzetkov samih sploh ne bi pisal. Pravzaprav zavajajo, saj stvari tako poenostavijo, da ne ustrezajo vech resnici- dejstvom - che smemo parafrazirati vsebinsko temo sintetichnega eseja o Petanovi dramatiki. Podrobna analiza ravno s tem, da se spushcha v probleme, da je asociacijsko-kaotichna, singularna, dela vtis, da ta svet ni obvladljiv. Ker sam res mislim, da ni obvladljiv, je zame podrobna "asociacijska" analiza ustreznejsha rezultatu, ki ga daje moje preuchevanje slovenske dramatike in sveta. Ta svet kot dejstvo ni urejen diskurz, kar sta hotela 17. stoletje in Descartes, ampak je micelij.

Ne pravim, da bravcu nenehoma nechesa ne svetujem, mu celo sugeriram; da ne nastopam s sodbami; v tem je moj moralizem in ideologizem. A te moje sodbe so shtevilne in razlichne; marsikdaj med sabo ne le neusklajene, ampak celo nasprotne. Takshne so, ker priznavam, da sem - da je chlovek - shizotip; da je kompleks razlichnih vlog-osebnosti-eksistenc. Bolj ko to zanikam ali skrivam in se blizham paranoichnemu tipu ene resnice, bolj se oddaljujem od resnice, kakor jo sam razumem. Zame je resnica konstrukt, ki naj bi ljudi - bravca - uchil misliti in biti odprt do sveta, ker se sproti dekonstruira. Bravec mora v takshnem svetu-modelu (po)iskati svoj svet, kar pomeni: konstruirati svoje svetove kot izraz svojega singularnega kompleksa vlog-eksistence. Ta singularni kompleks je on kot PO - seveda che je ob tem she kaj drugega: tisto, kar "poenotuje" kompleks. To pa ni misel-sodba (ideologija), ampak osebna posamezna vest. In ker temelji ta na kritichni analitichni distanci PO do vsega kot predmetnega, dobimo model, ki je primarno sestavljen iz vech elementov. Vest je tu garant - merilo -, da chloveka kot PO ne prekrije ideologija; da se s tem ne kolektivizira, alienira. Vest kot zavest je zmerom odprta za drugega, za vse drugo. Kot taka je osebna verska ekstaza in ne aktivizem socialnega tipa.

Esej-povzetek - nekaj bo she takshnih, recimo ob Zajchevi dramatiki - naj ne bi bil le v funkciji igre: da koeksistirata dva modela v isti knjigi, dva pristopa k isti temi, oba izpod peresa istega analitika, kar daje diferencirano sliko predmeta, obenem pa ilustrira metodo, za katero se v RSD zavzemam. Obenem sluzhi tudi informaciji - za tiste, ki imajo radi sintetichne (poenostavljene) resnice, ker potrebujejo informacije, da bi v tem svetu lahko - lazhe - manipulirali; in odklanjajo micelijske analize, ker te za manipulacijo niso uporabljive.

Esej-povzetek je na najvishji ravni novinarski ali znotraj literarne stroke enciklopedichen; oboje sluzhi chlovekovi manipulaciji, kakor jo razumem. Brez te manipulacije ne more nihche; tudi jaz ne. Posebno ko se chlovek uchi, se seznanja najprej z informacijami tega tipa. Shele ko jih ima mnogo in odkrije, da je ta svet paradoksni micelij najbolj razlichnega, ugotovi, da je informacija koristna, da dá osnovne zidake nekemu stalishchu, da pa zavaja, analitika in bravca, che se kazhe kot resnica.

Svet, za kakrshnega se vnemam, o njem sem pisal zhe v chasu Perspektiv, naj bi ne bil svet manipulacije, interesa, aktivizma, obvladovanja predmetov, ampak srechavanj(a) PO z drugim; z drugimi PO, s predmeti, ideologijami, sistemi itn. Moji literarni eseji so v bistvu vsi naslovljeni: Srechavanja. A ne zunanja, kot jih je opisoval Borko; ampak najbolj notranja in eksistencialna. Predvsem srechavanja z Bogom, nato z mojimi ocheti, nazadnje z literaturo in ostalim svetom. V teh srechavanjih je nastal - nastaja - svet micelija-katedrale, ki ima obe obliki: bozhjo in nichno, obredno in anarhichno.

Sholo - uk - pojmujem kot uvod v mishljenje. Mishljenje zame ni dosezanje - konstruiranje - ene trdne sodbe o predmetu, ampak soochanje chim vech takshnih sodb; dialog med njimi, tudi polemika, ki jo sam kot chlovek interesov gojim zoper druge interese-sodbe. A se tega dobro zavedam in to sproti dekonstruiram. Kar sledi iz tega, ni Znanje, ampak izkustvo in pogoj za versko ekstazo. Do verske ekstaze kot mistichne namrech ni mogoche priti, dokler je chlovek le uchenec - izvajavec - ene same paranoichne Ideje, Tradicije, Znanja, Drzhe, Naroda, Nashosti. Shele ko mu (avto)kritichna analiza vse te enotnosti razdre in ko se chlovek odpre nichu, ki je v teh konstruktih, ko se mu trdni svet podre, je zmozhen zacheti chutiti in spoznavati Boga kot onkrajnega. Ta cilj pa je najvishji chlovekov cilj. Vse analize mu le sluzhijo. Analize preprechujejo, da bi Boga prehitro, prelahkotno spreminjali v boga, v malika; da bi se predajali samoumevnosti.

Moja resnica je RSD, ne zgoshcheni povzetki mojih stalishch. Naj so vsebinsko she tako tochni, so po naravi-strukturi napachni. Esej-povzetek objavljam predvsem zato, da bi bravec iz primerjave povzetka in micelijske podrobne analize zaslutil, kaj s svojo metodologijo hochem.

Zharko Petan kot dramatik ne kotira pri shiroki publiki, kot Partljich, ne pri elitni kritiki, kot Zajc. She nobena njegova drama ni izshla v pravi knjizhni obliki. Povsem nenavadno: dramo, s katero zachenjam analizo, Votli cekini ali popotovanje od ocheta in nazaj, 1983, je napisal vech kot petdesetleten. Morda to ni prva Petanova celovecherna gledalishka drama; prej je pisal radijske igre in igre za mladino. Je pa najstarejsha iz izbora, ki ga je naredil sam.

Petan je nekaj let starejshi od Bozhicha, pa je Bozhich kandidiral s celovecherno dramo, Chlovek v shipi, zhe na natechaj ljubljanske Drame l. 1955; enako kot Smole s Potovanjem v Koromandijo. She drugache: tretji iz Petanove generacije, Kozak, je z dramama Dialogi in Afera, napisanima konec 50. let, analiziral medvojno in tikpovojno slovensko zgodovino. Petan je z dramo iz konca 80. let Mrtvi so svobodni, Kozakovo delo variiral, posvetil v isti chas z lastnim pogledom, she posebej s CEKINI, potem variiral dramatiko mnogo mlajshe generacije, ludistov, postmodernistov, z dramama Obrekovalnica in Don Juan in Leporella, kot da je hotel polagoma pripravljati svoj pristni, izvirni prispevek; kot da je hotel sam ponoviti povojno zgodovino slovenske zavesti in politike, ki jo je sam sodozhivljal, soizkushal, a v nji kot dramatik ni sodeloval. Vse zato, da bi na trdnih osnovah napisal tekste, kakrshnih drugi slovenski avtorji ne pishejo: da bi v zachetku 90. let izdelal dve igri kot kritiki slovenske najnovejshe sodobnosti: najprej farso Mashchevanje je grenko (sprava ali pomiritev), nato grotesko Zmagoslav Sloven, diktator de luxe.

 

S tem sem odgovoril na prvo vprashanje: zakaj pisati o Petanu kot dramatiku, ko pa je vendar - zelo - znan in priznan kot gledalishki rezhiser in she bolj kot aforist; a je kot dramatik tako rekoch nachrtno zamolchevan ali vsaj neuposhtevan. Prvi razlog: edinstvenost njegove dramatishke moralno socialno politichne kritike danashnjega slovenstva. Che je ta razlog vsebinskega znachaja, je drugi estetskega. Petan izhaja kot aforist iz domislice; skoraj vsako dramo splete okrog ene ali vech domislic. Na prvi pogled se zdi, kot da so za dramsko formo prelahkotne. Podrobna analiza Petanove dramatike pa mi je pokazala, da je treba brati Petanove namige, navidez povrshne ali vsaj povrhne domislice drugache, kot smo vajeni, che jih beremo kot aforizme. Za njimi se skriva chloveshki, poln, dramatichen in eksistencialen svet. Le videti ga je treba.

Petan po mojem mnenju ni zashel v dramatiko po nakljuchju ali le kot chasnikar, kot komediograf aktualne vrste; tako presoja njegovo delo najbrzh vechina "kompetentnih". Petanova dramatika je diferencirana in kompletna celota. Medtem ko je nemalo - zelo uspeshnih in seveda odlichnih - dramatikov njegove generacije umrlo, Kozak, Smole, Rozhanc, Hofman - ali pa pishe naprej, seveda sijajno, a iz njihovega nekdanjega, pristnega sicer, zhe nemalo obdelanega sveta, Zajc, kot da Petanu njegov kasni vstop v slovensko dramatiko omogocha posebno vlogo oz. terja od njega posebno nalogo: da v "plemeniti tekmi", kot so to dejali vchasih, z mlajshimi in mladimi naredi tisto, chesar - kar je neverjetno - danes skoraj nihche ne dela: da naslika o slovenski politichni, socialni, moralni sodobnosti kritichno komentiran portret. Prichakujem, da se Petan ne bo ustavil ob Mashchevanju in Diktatorju; ampak da ju bo chim prej nadaljeval s podobo slovenskega leta 1994 in 1995 z isto nepopustljivo presojo.

Da bi prishel do tega sistematichnega in sintetichnega analitichnega pregleda Petanove dramatike, sem napisal o nji knjigo; naslov: Politika, pravica, vest. V nji natanchno razchlenjujem posamezne faze te dramatike oz. posamezne drame, njihove eksistencialno pomenske strukture ali literarne ideologije. Naj zhe kar na zachetku te sinteze povem, da Petan izhaja sicer iz pomenskega sveta, ki se zdi, posebnim mladim, danes zastarel, ki pa se je, paradoksno - ta svet je paradoks -, po tolikerih letih vrnil, aktualen in zhiv. Chloveshki svet ni le zgodovina, delana po modelu odprte linije, ireverzibilne premice; je tudi krog. Na tem krogu pa se kar naprej vrachajo zhe "znani" modeli; sicer ne bi bilo mogoche govoriti o chlovekovem bistvu (naravi) niti ne razumeti nekdanjih dram(skih svetov), vzhiveti se vanje. Razvoj po krogu je regres; in nasprotno.

Civilizem, dramska pomenska ideologija, iz katere Petan izhaja, najnazorneje jo je razvil v Cekinih, obnavlja predvojno pomensko strukturo iz konca 30. let, tedaj samorazumljeno kot etichni socialni humanizem, celo z elementi personalizma; in tisto, ki je nastala kot reakcija na stalinizem - na etatizirani humanizem - v 50. letih, samorazumljeno kot intimizem in naturizem; recimo v blizhini tedanje Torkarjeve, Zupanove, Mihelichine dramatike. Paradoksno in zanimivo: Hofman, rojen istega leta kot Petan - zhe pred desetletji je nehal pisati drame! -, je zhivel in izvirno soustvarjal iz tega Zupanovega itn. sveta v 50. letih. Petan pa se je vrnil k njemu tri-shtiri desetletja kasneje, prav tako izvirno in soustvarjalno, a po ogromnem vmesnem izkustvu slovenstva (od avtodestruktivizma do ludizma in magizma), ga obudil in mu dal pristno svezhino. Kot da je slovenstvo s tem dozorelo. Kot da nismo Slovenci le eksperimentatorji, ki le posnemamo mode iz tujega sveta in bezhimo sami pred sabo, ne verujoch, da je tisto, kar smo zhe naredili, sploh kaj vredno.

S tem da se je Petan vrnil na to izhodishche - ki je seveda le eno od izhodishch zrele nacionalne druzhbe -, je samozavestno dokazal, da ga ni sram preteklosti; da na nji zida prihodnost. A ne na mitsko magichni - ideoloshko mistificirani - preteklosti. Pach pa na civilni. In to je, kar me veseli. Neofashizmi ishchejo v rodovni - poetizirani, fantazmagorizirani - zgodovini mitske temelje; na njih je mogoche utemeljiti le fantazme. Pluralna civilna druzhba neposredne prihodnosti, v katero Slovenci vstopamo, pa terja drugachen temelj. Petanovo razlichico civilizma - sredi 80. let sta jo pripravljala tudi Partljich in Goljevshchkova - imenujem drzho prvo(bi)tnega moralnega evropskega meshchanstva.

S konkretno analizo nadaljnjih Petanovih dram odkrivam notranja protislovja, nemozhnosti, zlome te prvotne meshchanske drzhe. Petan sledi nekdanjemu razvoju. V Obrekovalnici in Leporelli inteligentno povzame izkustva postmoderne, ozavesti svet, v katerem se prvotni civilizem koncha; in vrednote, ki jih je ta uvajal, z njim: Pravico, Resnico, Poshtenje. Vendar Petan ne ravna kot mlajshi. Temelju ali viru, iz katerega izhaja, se ne odpoveduje na lahkoten nachin, cinichno, kot to terja panhedonizem danashnje - svetovne - liberalne druzhbe. Prav v tem je Petanova posebnost. Naj se zdi povrhu in povrshnim sodnikom she tako avtor konvencionalnih, konverzacijskih, celo bulvarskih svetov - mnogo takshnih dram je zrezhiral -, resnica njegove dramatike je ravno nasprotna: nenavadno chvrst, vztrajen moralist omenjenega prvo(bi)tnega kova je. Kar je za slovensko zgodovino in druzhbo prav dobro.

Naj she tako nazorno razkrije praznino, nichnost, igrivost - simulacijskost - sveta igre in uzhitka, Obrekovalnica, Leporella, ta svet dramatika ne prepricha, da bi se mu vdal in naredil iz vsega zabavo. Izhajanje iz prvotnega moralnega meshchanstva mu preprechuje, da bi konchal, kot vechina danashnjih liberalcev, v vseposmehu in vseuzhitku; ali v funkcionalizmu sistemov. Sam mislim, da je prav to, kar pripisujem Petanu dramatiku, tisto, kar preprechuje danashnjim ZDA, da bi se izgubile v postmoderni in seksizmu, v reizmu, v ludizmu. To je njihov kvekerski, presbiterijanski, kalvinistichni temelj, che hochete, ki je omogochil Watergate, upor ob Vietnamu in omejuje vsemoch totalne pozunanjenosti, trzhishchnosti, publicitetnosti. Vse to je Petanu po svoje blizu; je tudi liberalec in moderen meshchan; je na robu novinarja. Pa vendar vse to v njem ne prevlada.

Tako v drami iz konca 80. let, v Avdiciji, vrne nekaj, kar se je sesulo zhe v samem Torkarju v 50. in 60. letih, v Deliriju in Baladi o chrnem noju; a na chemer je Torkar zidal she v drami, napisani v zachetku 50. let v zaporu, v Pravljici o smehu. Petan je tako nepopustljiv - tak je bil tudi ves chas dobe pod komunizmom, poznal sem ga od blizu, ni se ne prodal in ne izgubil zhivcev -, da ga navidezna dejstva druzhbe ne preprichajo. Naj je simulacijskost postmoderne she tako radikalna in vsesploshna, naj je vechino preprichala, da ni vech ne narave ne dushe, ne vesti in ne smisla, Petan, cheprav ni naiven, na to spoznanje ne pristane. V Avdiciji, ki je zadevno njegova kljuchna drama, izvede neunichljivost narave iz dogajanja, ki je igra, celo huje, ki je tezhnja po umoru, lik Igravca, in ki je sistem, ki chloveka preizkusha, muchi, ubija (Glas iz zvochnika). Petan ve za danashnjo fakticiteto; nikjer ne idealizira. Z izkushnjo, modrostjo in izzivalnostjo vracha lepoto narave, njeno bitno trdnost, tisto, kar je v nji lepo; s tem vracha celo Lepoto. Vracha mladost dveh starchkov, ki sta pred smrtjo in ki sta vse zhivljenje igrala. (Igra je bistvo postmoderne.) Ne pobijeta se, ne umreta v zamanskem naponu bedaste in prazne chlovekove stremljivosti. Usoda - milost - jima omogochi, da dozhivita (vsaj igralka) lepo in blago - srechno - smrt. V zhivljenje je vrnjen smisel.

Petan nima posluha za transcendenco; Boga ne tematizira. Je prvobitni meshchan, a brez tiste komponente, ki je bila znachilna za kalviniste in kvekerje: brez stika z bozhjim. Ostaja pri naravi; recimo pri tisti, ki se je - v romantiki - osamosvojila (otresla) bozhje "narave". V Avdiciji Petan pripelje problem do roba; a chez rob ne gre. Ne prestopi v verskost krshchanskega tipa, tj. v posluh za onkrajnost. Prav tako tudi ne regredira v poganiziranje Boga, v arhaizme kmetishko tradicionalnega tipa. Ostaja vmes. Ta drzha ni trajna. A za slovenske razmere je prav neverjetna. Prishel bo dramatik, morda bo to sam Petan, ki bo naredil she korak dlje - ali tochneje: vstran - od tochke, ki jo je dosegel v Avdiciji. Od tochke, kjer ne bo vech samobitna narava, ki daje lepoto in smisel. Tedaj se bo pokazalo, kaj je za naravo. A pustimo chasu chas.

Ne maram spodbuditi vtisa, kot da je Petan naiven pisec; da kot moralist vracha svet Pravljice o smehu ali Milchinskega Mogochni prstan. Ponavljam: Petan pozna - je izkusil - realiteto sodobne liberalne druzhbe, ki je od srede 60. let postopoma prenikala v slovensko druzhbo-zavest in jo temeljito prekvasila. Gotovo da ni propagandist te druzhbe; in ne njen najizvirnejshi avtor, kot sta recimo Jesih in Rudolf. A o liberalni druzhbi ve zadosti, da je napisal dve nemalo ludistichni drami, Obrekovalnico in Leporello. V Petanovem dramskem svetu sta pomembni kot dokumenta izkushnje; oglejmo si ju.

Starejsha Obrekovalnica se nahaja na meji med dvema sistemoma ali pomenskima strukturama. Na eni strani gre za svet igre, ludizma. Obrekovalnica je variacija na Pirandella. Tega je slovensko gledalishche prav v 70. in 80. letih na veliko uprizarjalo; v njegovem svetu se je slovenski gledalishchnik kot predstavnik zhivega slovenstva prepoznaval. Obrekovalnica celo uporablja Pirandella, njegovo dramo Shest oseb ishche avtorja; v Pirandellovem duhu kot pred skoraj zhe shtirimi desetletji Javorshek v Povechevalnem steklu. V igrah v igri - v enodejankah, tri so - se dogajajo umori, a to so igrani umori. Postmoderna ne dopushcha vech realitete kot usode. Vse je le she konverzacija, predstava, vloga, teater: simulacija.

Che bi bila Obrekovalnica le to, bi bila napisana v duhu Rudolfa in Jesiha. Pa ni. Na drugi strani uprizarja drama tudi svet, ki je zunaj igre-teatra. Igravec in Igravka nista le nosivca razlichnih odrskih vlog. Sta tudi privatni osebi, iz krvi, strasti, predvsem spolne sle. Ljubita se, tochneje: zhivita skupaj, spita skupaj - pred ochmi Igravkinega Mozha. Ta pa ni le vloga, le Pierrot. V njunem ljubimkanju ne vidi le igre. Bodisi iz ljubosumja ali polashchevalnosti ali kakrshne bodi zhe strasti posezhe v igro, jo prekine in strelja: preshushtnika, igravca, ki ima svoje pristno ime: Marjan.

V svet drame, kjer ni vech razlochevanja med resnichnostjo in igro, vdre merilo; to merilo je, kot v tragediji, smrt. Tochneje: skoraj vdre. Petan hoche, da vdre - tako je vdrla smrt v svet obeh igravcev v Avdiciji; a tudi v Mrtvih -, ker se noche zadovoljiti z zgolj teatrom. Pa vendar, kot chlovek moderne liberalne druzhbe ve, da smrti v nji ni vech. Smrt je v tem okviru le she kot fakt, ne pa kot merilo, ne kot smisel, ne kot transcendenca, ne kot groza, ne kot temeljni eksistencialni problem, kar je bila v dobi prvo(bi)tnega meshchanstva; recimo v Hamletu, ki ta meshchanski svet uvaja. Mozh strelja, a zgreshi; krogla igravca Marjana le oplazi. Resnichnost, ki se je zhe nakazovala, da se bo vrnila, je izgubljena; svet she globlje potone v simulacijo. Pa vendar. Poskus je tu. Poskus streljanja, kar je duhovito in paradoksno, saj poskus umora ne izhaja iz moralnih pobud; izhaja pa iz pristne neposredne, cheprav "zhivalske" narave. In je tu poskus merjenja, s tem ukinjanja igre. Neposrechen, a vsaj v zhelji stvaren.

Leporella gre za korak naprej in obenem nazaj. Lika, ki ju podaja, sta modernejsha; sodba o njima pa je tradicionalnejsha, moralnejsha. Petan duhovito - njegove domislice so izvrstne - uprizori svet, ki je v enem liku, v Leporelli, don Juanovi sluzhabnici, svet radikalnega polashchanja, ki pa se osredotochi na eno figuro; je torej skrajno reduktiven in privaten, s tem zhe patoloshki. V drugem liku, v don Juanu, pa gre she dlje: do meja narcizma. Paradoks tega narcizma - in Petanov posmeh simulacijskim narcisom - je v tem, da Don Juan ne ve, da spi ves chas z eno samo zhensko, z Leporello; ta se namrech kar naprej preoblachi in predstavlja najrazlichnejshe zhenske. Don Juan ji nasede. Morda se preprichuje, da spi z mnogimi, cheprav chuti ali celo ve, da spi z eno samo. V postmoderni je donjuanstvo ne le igra, ampak samoslepilo. Ni vech pristne demonije, osvajanja realnega sveta, objektov. Te mochi postmoderni chlovek nima vech. Ne zmore vech ne ubijati, ne muchiti, niti ne vech zapeljevati. Le igra she - pred sabo - muchenje, zapeljevanje, osvajanje. Onanist namesto zhenskarja. Svet avtizma.

Petan je tu radikalen. Don Juana ne pozhre pekel kot v klasichnih variantah zgodbe; kakor terja morala za libertince. Don Juan - sodobni postmoderni chlovek - je tako shibka kreatura, da umre od strahu: ko Leporella zaigra Kamnitega gosta. Tudi pekla ni vech. (Ne Boga ne hudicha; oba sta le vlogi v teatru.) Pa vendar je: v chloveku samem. V njegovem strahu pred zhivljenjem. Tu je razpoka, ki obeta podreti, ko se bo razshirila v dovolj velik prepad, stavbo postmoderne liberalne druzhbe. Oba chloveka, ki sta reducirala svet - strast, spolno slo - do kom(ed)ichne mizernosti, prej ko prej prideta do meje; se pravi, da taka meja je.

V Avdiciji je to meja lepe smrti; v Leporelli meja smeshne - klavrne - smrti. A je. J e na nachin usode. Ludizem ni dokonchno iztisnil usodnosti v retoriko. Usodnost se vracha. Naj chlovek she tako radikalno pretvori ves svet v avtistichno samouzhivanje, prej ko prej se pouzhije. Zajc meni, da se iznichi; Zajc je dramatik avtodestruktivizma. Petan, ki izhaja iz prvobitnega naturnega nravnega meshchanstva, pa ne more odstopiti od predpostavke trdne biti, ki nastopa kot smrt. Smrt ni le nich: praznina, odstotnost, pretvorba vsega v videz in prah. Smrt je rez. Je sodba. Je prehod v drugo. Je konec. Je nekaj najbolj trdnega.

Petan izhaja iz tega trdnega zhe v svoji prvi drami. Zgodba Cekinov je zgodba o vesti. V Leporelli in Obrekovalnici ni vesti; tudi vest le igrajo, che je sploh she zanimiva za postmoderno obchinstvo. Petan vesti ne izvaja od krshchanskega Boga, kot ne narave v Avdiciji. Tudi vest mu je narav(n)a. A neunichljiva; v tem je Petanova pristna vrnitev k civilizmu-personalizmu oz. etichnemu humanizmu.

Cekini uprizarjajo zgodbo fanta, Branka, bil bi lahko Petanov ali moj alter ego, ki se med vojno navdushi za OF in revolucijo, celo za komunizem, cheprav na nedolzhen nachin, chustveno, ne kot stvarni sodelavec-izvajavec revolucije, kakrshna sta lika iz Mrtvih. Branko je leta 1945 she otrok. A otrok, ki se mu dogodi nekaj izjemno vazhnega; izjemno vazhnega s stalishcha etichnega humanizma. Mladinska organizacija, katere zvest chlan je, vanjo veruje kot v nosivko Novega sveta, mu narochi, da naj obdolzhi dva sosholca in profesorja politichnega kriminala. Ker veruje v popolnost Partije in je preprichan, da mora, che hoche sodelovati z Zgodovino, izpolnjevati partijske direktive, uboga. Ko pa dejanje stori in spozna, da je trdil nekaj, za kar sploh ni gotovo, da je res, dozhivi mochan notranji - moralni, eksistencialni - pretres. Kot sin bivshega poshtenega meshchana, ki ni povsem neskladen z moralnim prvotnim meshchanstvom, je vzgojen v dolochenem duhu: da razlochuje med nechim, kar je resnica, tj. nechim, kar se sklada z dejstvi, in nechim, kar se ne sklada z dejstvi. Poshtenost pomeni ravnati po resnici. Naj presojamo dejstva tako ali drugache - v tem je chlovekova svoboda -, presoja ne sme temeljiti na lazhi. To pravilo naj za moralnega meshchana ne bi poznalo izjeme.

Zdaj se Branko neposredno soochi s svetom komunistichne revolucije. Ta ne odpravlja meshchanstva le kot ekonomski razred, politichno, vojashko, z drzhavnim terorjem, z nacionalizacijo zasebne lastnine; Brankovemu ochetu zapleni tovarno. Komunizem uvaja nova merila tudi v moralo. Zaplemba tovarne Branka ne le da ne moti; privatno lastnino ima za krivichno. Zmoti ga pa nova morala; tochneje - amorala. Namen ekspropriacije lastnikov je - vsaj teoretichno - human: lastnina naj bo za vse, ne le za nekatere. Cilj tega pochetja je she v skladu z - radikalno razumljenim - prvobitnim meshchanstvom. Cilj je konkretni singularni chlovek kot oseba. Branko she ne pozna realitete omenjene ekspropriacije: da pride lastnina de facto v roke - v upravljanje - partijske vrhushke, novega razreda, ki ni nich manj polashchevalen in korupten od burzhoazije, le she bolj represiven. (To se odkrije v Mrtvih.) Pach pa Branka hudo zmoti to, da je nekaj narobe s ciljem politichne akcije, v kateri je moral sodelovati.

Ko namrech odkrije, da obtozhbe sosholcev in profesorja niso utemeljene na resnici, na dejstvih - izmishljene so, skonstruirane, kot obtozhbe dahavskega zapornika Justificiranca v Mrtvih, le da je tu nevarnost smrti eskalirana -, se Branko zamisli. Vprasha se - pretezhno instinktivno: ali je mogoche uresnichiti Novi svet z Novim chlovekom na lazhi? Iz shole izlocheni trojici se zgodi konkretna - singularna - krivica. Prav prvotno moralno meshchanstvo pa izhaja iz predpostavke, ki zanika kolektivizem, sploshnost, razrednost, odtujenost srednjega veka, fevdalizma; temelji na svobodni posamezni avtonomni osebi. Che postane ta spet sredstvo vishjih ciljev - kolektivitet, drzhave, Cerkve, Nacije itn. -, pomeni, da se dogaja refevdalizacija, remedievalizacija. Torej zgodovinski - in moralni - regres, ne obljubljeni edinstveni napredek. Morda prehod v brezrazredno druzhbo; a na osnovi zmalichenih, znova zanikanih, zasuzhnjenih posameznih oseb.

Branku se she ne sesuje ves svet in ne vera v Komunizem; Petan je v tem podajanju izvrsten, ne zanasha ga v propagandni moralizem ali v cenen antikomunizem. Branko misli, da je za pomoto kriv en sam chlovek, ne sistem; vodja mladinske organizacije, ki je cinik, pokvarjenec. Branko morda she bolj zaplameni v veri v Komunizem. A ta njegov komunizem ni realni stalinizem, kakrshen se pokazhe v Mrtvih; je Brankova - ne le njegova, tudi moja in mnogokatera - sanja, samoslepilo.

Se pa v Branku dogodi nekaj bistvenega; in to je jedro drame: Branko odkrije osebno vest. Komunizem, v kakrshnega veruje she naprej, postane zdaj izrazito vera v Zgodovino, ki pa temelji na predpogoju: na osebni vesti, tj. na tem, da mora resnica, ki se chlovek zanjo bori, ustrezati dejstvom; vsaj takshnim, kot jih chlovek vidi, kot se o njih prepricha. Branko s tem dozori iz naivnega fanta v zrelega chloveka, utemeljenega na vesti. Le ta chlovek je, po Petanovem, a tudi po mojem preprichanju, lahko osnova ustrezne druzhbe. Ljudje, ki se ne ravnajo po osebni vesti - ki izpolnjujejo diktate leve ali desne Zgodovine ali Cerkve ali Naroda ali Razreda -, so s tem napachni zhe vnaprej. Zato so Cekini osnova Petanovega - ne le dramskega - sveta.

Drama Mrtvi so svobodni razshiri problematiko na politiko; a ne zapusti terena vesti. Domislek, na katerem drama temelji, je spet duhovit, presenetljiv, a skladen z naravo stalinizma. Zapornika, ki so ga v enem od dahavskih procesov zhe obsodili na smrt in chaka na justifikacijo, se je Partija odlochila she enkrat preveriti, ali je res kriv za stvari, katerih ga obtozhuje. K Justificirancu poshljejo preverjenega Udbovca. Ta Justificiranca skoz nemalo chasa zaslishuje; bolje: pogovarja se z njim, kajti njegova naloga ni konstruirati obtozhbo - kot jo je mladinska organizacija zoper sosholca in profesorja -, ampak dognati resnico. Udbovec vzame nalogo zares. Po dolgem tehtanju, ki je nenavadno pravichno in pristno, dozhene, da Justificiranec ni kriv; vishjemu sodstvu - vrhu Partije in Policije, oboje je isto - predlaga oprostitev, rehabilitacijo, obnovo procesa. Ve, da je to skrajno obchutljiv in tezhak politichen problem; sam ni nikak moralist preprostega kova. Vendar vest od njega terja, da se opredeli za resnico: dejstva se po njegovem preprichanju - po podrobni preiskavi - ne ujemajo z obtozhbo.

Udbovec je dedich Branka. Znajde se v mnogo tezhjih okolishchinah, kot so bile Brankove; mnogo vech tvega; kot da bi bil Udbovec Branko, ki zdaj popravlja svoj nekdanji greh. A medtem ko so se Cekini konchali odprto - kot osnova za moralno ravnanje, blago, ljubeznivo -, je konec Mrtvih tragichen. Partija se ne zmeni za resnico; ne zanima je singularni chlovek kot svobodna oseba, pa cheprav je Udbovec njen najbolj zvesti kader; a tudi Justificiranec je bil tak. Oba zhrtvuje svojemu interesu oz. temu, kakor presodi svoj trenutni drzhavno partijski interes. Justificiranca nedolzhnega likvidira; cheprav jo preiskovalec prepricha o njegovi nedolzhnosti, je to ne gane. Udbovca, ki je poshteno preiskoval, pa obsodi na dolga leta jeche.

Tu se drama prevesi v uprizoritev absurda. Ionescov absurdizem dobi tu realno socialno osnovo, vsebino. Udbovec meni, da bo Justificiranca reshil, pa pade she sam v past. Past je nujna, ker Partija ne temelji na resnici in konsekventno temu ne na morali. Posamezna oseba je ne zanima; vsi posamezni ljudje so zanjo snov. Ni odvisno od chloveka, kaj se bo z njim zgodilo. Lahko bi bil kriv - bi v Dahavu res izdajal Nemcem, recimo -, pa bi ostal zhiv in morda she nagrajen. (She danes odprta zgodba z Mekinovo.) O usodi chloveka odlocha sila, ki je nad chlovekom in ki nanjo ne more vplivati.

Ta sila se je pojavila tudi v Avdiciji; a se je iz zle ali posmehljive, che je bila taka, spremenila v dobrohotno; najbrzh zato, ker je v obeh posameznih osebah - v obeh igravcih - zmagala ljubezen, dobrota, ne pa tezhnja k polashchanju in umoru. Torej je v nemajhni meri odvisno od chloveka, kako ravna. Petan namrech tudi v Mrtvih ne pristane na absurdizem, le uprizarja ga. Absurden je objektivni - politichni - svet (Partije); tega posameznik ne more uravna(va)ti. Lahko pa posamezna oseba ravna po vesti. Naj jo celo ubijejo - morda Udbovec vseeno ve, kaj tvega, saj ni padel z lune -, vztraja pri svojem. Che bi Udbovec ravnal brezvestno, bi vprashal nadrejene, kaj zhelijo slishati; pa ni. Obnashal se je, kot da je najvishje merilo resnica kot taka; ne interes neke skupine.

Cheprav je chlovek nedolzhen kaznovan, drama sama ne popusti logiki absurda. Ne pravim, da ji povsem popushchajo drame absurdizma, ludizma. S tem da slikajo absurde, jih razkrinkujejo. A ne verjamejo, da je mogoche ustvariti svet, ki bi bil smiseln. Petan tudi ne verjame v objektivno moralno stvaritev tega sveta, v poshteno druzhbo. Verjame pa, da lahko posamezna oseba ravna po vesti. Merilo se s tem seli od druzhbe k chloveku. Tu Petan zapushcha predpostavke prvobitnega meshchanstva; to namrech sintetizira druzhbo in posameznika. Petan najde zadnje zatochishche smisla v osebnem. A tu moralnost vzdrzhi, ker je naravna. Oseba je sama na sebi naravna.

To merilo prenese Petan tudi v danashnji slovenski politichni svet. V groteski Zmagoslav Sloven, diktator de luxe uporabi znano Andersenovo pravljico o dechku in golem kralju. Vsa slovenska - poudarjam: slovenska, groteska je zelo konkretna - politichna srenja se dela, kot da verjame novemu Vodju. Ta je le superrobot, kar pa srenje ne moti, saj potrebuje karizmatichno tochko, v katero bi mogel vsak investirati svoje zhelje; politiki bi robota seveda izozad vodili. Robot kot vodja slovenske politichne druzhbe - tudi drzhave, uposhtevajmo, da je tachas Slovenija zhe svobodna pluralna in nacionalna drzhava, o tem se govori - je le vrh sistema. Posamezniki so sicer bedni spletkarji; vsi zapored so nicheti, brez mochi nekdanjih partijcev iz leta 1948 ali meshchanov iz l7. oz. 18. stoletja. Njihovo spletkarjenje je le praksa samega Sistema, ki je sistem videza, sleparije, povrhnosti, praznine, nichevosti; napolnjujejo ga le tezhnje po malih uzhitkih.

Petan tako definira slovensko liberalno druzhbo oz. druzhbo, v kateri je zmagal liberalizem. Politika, ki je bila v Mrtvih she velichastno zlochinska, cheprav nesmiselna, je v Diktatorju le bedno provincialno nichna, razdrobljena do nesmisla. Vodijo jo ljudje, ki so bili v prejshnjih letih partijci, a so prebegnili iz Zveze komunistov v nove stranke; posebna téma Mashchevanja. To niso vech pomembni zlochinci, ki obvladajo svet, zgodovino, soljudi in svet pretvarjajo v pekel. To so njihovi dedichi: nekdanja Partija, sesekljana na smeti.

Drug drugega - stranka stranko, posameznik posameznika - bi radi osleparili; obnova Cankarjevega Pohujshanja, bede shentflorjancev. Zato iznajdujejo robota oz. videze - prikazni -, s pomochjo katerih bi lazhe vladali na svoj minimalistichen nachin. To iznajdevanje je le dimenzioniranje v strankarsko politiko nechesa, kar iz Petanove dramatike zhe poznamo: samoslepil, v katere se kot v pasti ujemata Don Juan in Leporella. V Leporelli so ta samoslepila zasebna, posamezniki padajo v avtizem; v Diktatorju postanejo druzhbena: celotna politichna Slovenija postaja avtistichna igrica shtevilnih, ki so ne le podobni drug drugemu kot jajce jajcu, ampak so vsi skupaj en in isti komaj chlovek.

Njihov pluralizem - pluralizem te druzhbe - je le navidezen. Pluralizem, ki ga je programiralo zachetno meshchanstvo, je bil - ne le naj bi bil - stvaren: druzhba, sestavljena iz samostojnih svobodnih posameznih oseb; shele vse te skupaj kot samobitne tvorijo v sebi raznoliko druzhbo. Strankarski sistem Diktatorja - tako gleda Petan danashnjo Slovenijo, in ne napachno - pa je le videz razlichnosti. Stranke in posamezniki so zgolj sistem, ki ima svoje subsisteme, vse do zadnjega nedeljivega fragmenta. V njem ni zhivih ljudi, ker to sploh ni zhivljenje. Svobodno zhivljenje, ki temelji na zhivi naravi, je zamenjal mehanichen, elektronski, kompjuterski sistem; a naj je she tako sofisticiran, bistvene razlike med mehansko igrachko tradicionalnega tipa - punchko iz celuloida, ki utripa z ochmi -, in hiperrachunalnikom ni. Kar se vidi v tem, da sta oba enako ranljiva. Ta ranljivost je Petanova predpostavka. Na nji utemeljuje svojo vero v mozhnost drugachnega - she zmerom in spet naravnega in po vesti ravnajochega se - modela: prvobitne meshchanske druzhbe.

Ko nedolzhni - tj. she zmerom naravni - otrok zagleda Zmagoslava Slovena, ki pomembno molchi, a ga vsi obchudujejo (celo trdijo, kako modro govori), izreche preprost dvom oz. ugotovi preprosto dejstvo: da Vodja molchi; da je kralj gol. Tisti hip se rachunalnik pokvari, zgori. Preprosta resnica, utemeljena na adekvaciji sodbe in dejstev, subjekta in objekta, v hipu unichi she tako komplicirano aparaturo. Dramatik verjame v moch narave, chiste - gole - besede, ki ne konstruira svetov, da bi se v njih udejanjale chloveshke koristi in razmahovali uzhitki, ampak se zadovoljuje s svetom, ki ne potrebuje konstruktov.

Kritichni filozof je seveda do Petanove osnovne predpostavke, ki pa je tudi osnovna predpostavka prvotnega meshchanstva, glej predkantovsko filozofijo, posebno Wolffa, skeptichen. Razvoj Zahoda je to podmeno postavil pod vprashaj; od tod postmoderna. Moj esej o Petanovi dramatiki nima namena nachenjati te dileme ali problema, ki dalech presega nasho témo. Hochem le ugotoviti pomensko strukturo Petanove dramatike.

Naj jo dopolnim she z edino dramo, ki se ji v tem tekstu she nisem posvetil. Mashchevanje je grenko je dvojchek Diktatorja. A kakor je Diktator drama upanja - na nedolzhnih otrocih, na nepokvarjeni naravi sloni svet -, je Mashchevanje drama najhujshe Petanove skepse, celo obupa. Ravno tako temelji na izvrstni domislici, ki je izjemno vsebinsko polna, grenka. Tone, poshtenjak od nog do glave, ki ga je spravil v dolgotrajen zapor njegov sluzhbeni kolega - dodatna ironija je v tem, da so mu obesili politichno gospodarski kriminal, kolega Marko pa je hotel priti le do Tonetove zhene Tatjane, razlog zapora torej ni vech velichastno zlochinsko politichen, kot v Mrtvih, ampak privaten, kot v Obrekovalnici -, se po dolgih letih vrne iz ZDA, kamor je po odsluzhenem zaporu emigriral. Vrne se z namenom, ki vsebuje dve potezi: mashchevati se, tj. vnesti v slovensko druzhbo pravico. Mashchevanje je na osebni ravni; na druzhbeni pa naj bi s tem mashchevanjem dosegel chiste odnose. Saj che bi vsak Tone, ki se mu je zgodila krivica, pospravil vsaj eno barabo, bi postala Slovenija poshtena. Namen pa se ne posrechi.

Tone, v Ameriki je postal Tony, lastnik pogrebnega podjetja, goji o Sloveniji predstavo, kakrshna je ustrezala 50. letom. Ne ve, da se je od tedaj slovenska druzhba v temelju spremenila. Pod komunistichno je po tihem zrasla liberalna; liberalna v najslabshem pomenu besede. Ljudje so se iz zlochincev in fanatikov spreminjali v pohlepnezhe, koruptnezhe, spletkarje, male lopove. Le razlichnih strank she niso mogli ustanoviti; a to jih ni motilo, da ne bi uspeshno skrbeli za svoj zhep. Od komunizma je ostala le she vladavina Partije; a partijski vladarji niso vech nekdanji kruti ubijavci Justificiranca, ampak mali teroristi, ki se ne razlochujejo vech od svojih polozhnikov. Vsi skupaj goljufajo, kradejo in spletkarijo. (To je podal zhe Torkar v obeh svojih Revizorjih.) Brzh ko je vechstrankarski sistem zamenjal enopartijskega, so se partijci porazgubili po shtevilnih strankah: Marko je ideolog Zelenih. Ohranili so polozhaje.

Tony hoche Marka kaznovati: ga prisiliti, da bo priznal svojo pripadnost komunizmu; pred sodishchem ga obtozhiti za njegove barabije. A spozna, soochen z neprichakovano stvarnostjo, da Marko sploh ni vech komunist; da zhe dolgo ni bil; da ni nihche vech komunist; da sta v velikem podjetju ostala chlana komunistichne stranke le dva referenta, a nobeden od vishjih, v Partijo pa se je vpisal edini chlovek, ki je bil nekoch s Tonetom solidaren: poshtenjak France. Ni se vpisal zato, ker bi postal zdaj tudi on pokvarjen. Ampak iz obeshenjashkega humorja: da si bo zvest; prej ni bil z barabami v isti stranki, in zdaj ne bo. Strashni morivski absurdizem Mrtvih dobi tu kom(edi)chni obrat. Vprashanje pa je, che ni enako strashen.

Tony odkrije, da je povsem nemochen. Che ni nikogar, ki bi bil poshten, kaj je potem s sodishchi in sodstvom? Kako naj se deli pravica? Pred kom bo dokazoval resnico? Nihche ne ravna po vesti; vsi le po koristih. Vsi so sokrivi za sistem, ker - razen Franceta - nihche ni delal po vesti. Prav takshno pochetje je komunizem na miren nachin od znotraj spremenilo v liberalno druzhbo. Lahko govorimo, da je ta liberalna druzhba le zakrit (post)komunizem.

Petan sprozhi globlje vprashanje: kaj pa sploh je liberalna druzhba? Je res to druzhba poshtenosti, pravice in resnice, kakor si jo je zamislilo prvotno moralno meshchanstvo? Ni moderna - simulacijska - liberalna druzhba v modelu natanchno to, kar je v Sloveniji praktichno: tekma - brez shtevila nenehoma perpetuirajochih se tekem - med malimi ali vechjimi interesi, igre uzhitkov, ki so celo uzhitke denaturirale (v avtizmu Leporelle), jih naredile brezpomembne ( v ludizmu Obrekovalnice)?

Ko Tony to ugotovi, skusha narediti samomor. Reshijo ga, a shok razocharanja - grenkobe ob spoznanju grotesknosti slovenske Sprave - je tolikshen, da dobi amnezijo; pozabi slovenshchino. Govori le she angleshko in na vrat na nos zbezhi domov v Ameriko.

Ne pravim, da je to Petanova zadnja beseda. Morda je zadnja beseda nedolzhni otrok v Diktatorju? Ali lepa smrt - v Avdiciji? Ali celo vera v chlovekovo osebno vest - v Cekinih? V moch chlovekove zvestobe resnici - v Mrtvih? Vsa ta - moralna - sporochila in modra spoznanja skupaj tvorijo razchlenjeni, vendar celoviti svet Petanove dramatike. Ravno ker je pluralen, je pristno blizu svojemu izhodishchu: prvotnemu meshchanstvu. Ali bo vzdrzhal v tem svetu, pred njegovo strahoto? O tem naj sodi vsak zase. O tem bodo obenem sodile druge slovenske drame.

Zharko Petan je dodal slovenski dramatiki lasten, avtonomen, izkushen, umen, izdelan svet.

1994

____________
Izbrana poglavja iz knjige Tarasa Kermaunerja Pravica do oblasti iz niza Od bratovstva k bratomoru II, Zalozhba Lumi, Ljubljana, februarja 1995