Revija SRP 19/20

Tanja Premk

 

SLAVNOSTNI VECHER AGRFT
(Gledalishko petje, songi, shansoni v Modrem salonu hotela Union na petek zadnjega vechera v maju)
 

Ob slavnostnem vecheru (in slavnosten je bil zares) , ki so ga pripravili shtudentje dramske igre in umetnishke besede s svojo uchiteljico gledalishkega petja Olgo Gracelj, je poslushalstvo skupaj z nastopajochimi dozhivelo tako neposredno in spontano veselje, da ga je zapisovalcu tezhko ujeti v besede. - Edinstven dar, ki ga lahko ustvarjalni, odprti chlovek dá le, kadar je svoboden. V tem veselju se nam razkrije, da zhive ustvarjalnosti brez veselja ni, ne estetike, ne znanja, ne forme. V nastopu vsakega posameznika se nam je odpirala neverjetna pevska izraznost, bogastvo barv in razpona. Vesh, da se v tem trenutku zdruzhuje neshteto dvomov, uchenje in srechevanje imenovanih in neznanih uchiteljev, a ne vidish vech korakov na poti, ne oblachil, ne lepote, ne spola, nenadoma se vse povezhe: korenine v zemljo- rodovom prednikov podajash roko ti.. Masha, Manca, Kristijan - Vesna, Tadej, Marko, Rok, Karin, Daniel, Barbara - Lara, Nina, Janko... enkratne osebnosti shtudentov v chistini motiva in odnosa chlovekove ustvarjalnosti. Vse je po nekem chudezhu prav, na svojem mestu v neponovljivem, zhivem (brez mikrofona, ob pretanjeni klavirski spremljavi) stiku pevca in poslushalstva. Ob vsakem odlichnem nastopu se vprashujem, kako bo zmogel peti naslednji, a doumem, da ni … v stopnjevanju ali preseganju, ampak v chudoviti mnogoterosti razlichnih mozhnosti, ob katerih se vedno znova chudish, si petresen, ocharan, hvalezhen. Spomnim se svojega obhajila (morda je bila tudi birma), ko so se odraslim, ki so me srechevali, orosile ochi in nisem razumela zakaj.

Pojejo slovenske (s prechudovitim narechnim barvanjem), nemshke, francoske, amerishke, tudi v originalu - narodne pesmi, samospeve, shansone, songe, popevke, mjuzikle in operne arije. Pojejo jih suvereno, s sposhtovanjem do zhe slavnih interpretov, a brez predsodkov. Postale so njihove, ker so nashli stik s seboj in svojim izvorom. Nimajo praznih mest, tudi telo se odziva, je naravno, prisotno.

Che tihi kronist pogleda prichevanja o javnih nastopih akademijskih shtudentov iz dramske igri pomozhnih veshchin, kot gledalishko petje je, bi lahko izprichal dolocheno tradicijo, sicer v prejshnjiletih skrito v predmetu Tehnika diha in glasu (Jera Cetin) - kar nekaj igralcev se je uveljavilo tudi kot pevci, vsi pa po potrebi prepevajo v gledalishchu.

V petju in pri umetnosti giba (spomnimo se javnih nastopov shtudentov Lojzke Zherdin) gledalishkega igralca je posebna kvaliteta: igralec ima mozhnost izraziti se neposredno prek lastnega sholanega, uglashenega instrumenta, ni skrit za vlogo, ni dolochen z rezhijskim, dramaturshkim konceptom nekoga drugega in predvsem ne brishe svoje osebnosti, ampak je izpostavljen v svoji enkratni pomanjkljivosti, da bi jo izrazil v specifiki svoje govorice.

Kdor ni dozhivel pevskega nastopa bodochih slovenskih igralcev, o njih, njihovem znanju, ustvarjalnih mozhnostih in dosezhkih, kakor tudi o delu oddelka za jezik in umetnishko besedo (v sklopu katerega je tehnika diha in gledalishko petje), o delu Akademije za gledalishche, radio, film in televizijo ve premalo.

Zhivi pa v spominu ljudi (ki so bili redke priche internih nastopov, dela v predavalnicah) kar nekaj izrednih akademijskih umetnishkih stvaritev, zapisanih le v eter. A nich ni izgubljenega, vse, kar je zhivo, najde svoj izraz in svojo pot. In je zachetek novega.