Revija SRP 19/20

Tanja Premk

 

GLEDALISHCHE - PSHENICHNO SEME
Zapis ob uprizoritvi Equusa v Mestnem gledalishchu ljubljanskem
 

(gledala sem generalko, 17.4.1996)

Ekipa: dramsko besedilo Petra Shafferja v prevodu Dushana Tomsheta so ozhivili: kot rezhiser Tomislav Janezhich, kot dramaturginja Simona Jeshelnik, Borut Veselko kot psihiater Martin Dysari, Aljosha Ternovshek kot Alan Strang, Marko Simchich kot oche Frank Strang, Ljerka Belak kot mati Dora Strang, Alenka Tetichkovich kot Jill Mason, Stanislava Bonisegna kot sodnica Hester Salomon, Matjazh Turk kot Lastnik konjushnice Harry Dalton, Nenad Tokalich kot mlad konjar in pozneje Nugget, Barbara Krajnc kot medicinska sestra, kot scenografka Meta Hochevar, kot njena asistentka Elizabeta Hostnik, kot kostumografka Jasmina Ferchek, kot avtor glasbe Mirko Vuksanovich, kot koreografka Tanja Zgonc, kot lektorica Majda Krizhaj, kot inspicient Niko Gradishar, kot shepetalka Neva Mauser Lenarchich, kot tonski tehnik Srecho Bajda, kot osvetljevalca Brane Sulc, Sasho Dragash, kot frizerki in lasuljarki Jana Recek, Jelka Leben, kot rekviziter Sasho Rzhek.

Che napishem o predstavi, da sem se vrnila v gledalishche, da zhelim o njem spet pisati, ne zato, da bi kaj pomembnega povedala o stroki, ampak da bi se na svoj nachin (kot chlovek, ki je nekoch davno prejel potrdilo, da je dramaturg, kritik morda) povedala, da sem hvalezhna igralcem, rezhiserju, vsem, ki so sodelovali pri nastanku Equusa, tudi gledalishchu in njegovemu vodji, da so naredili to predstavo zame, gledalca. - Che napishem, da je predstava tako preprosta in chista, da v svoji chistosti in poshtenosti dolochi tudi gledalca in tistega, ki chuti zheljo, da o njej pishe ... kaj sploh lahko napishem, izrechem? O njih? Kaj smem izrechi? Kako naj govorim o tej igri v Mestnem gledalishchu ljubljanskem?... Saj nisem videla igre ... rezhije, ampak ljubezen ... Gledam igralce, vsi so na odru, ves chas prisotni, zdi se mi, zdaj, ko to pishem, da so dosegli stopnjo, ki jo vsak med nami pozna iz najlepshih trenutkov prijateljevanja, ko je vseeno, kdo govori. Predstava se zdaj gosti okoli igralca, ki brez besed sedi zadaj na odru, v nezhnosti zatrepeta na licu igralke in se prelije v govorico dechka, ki nenadoma ne govori o sebi, ampak o krizhanju v vsakem izmed nas, o unichenju edinstvene zhivali, ki je, tu pred menoj, muchena - v prav tej posebni, edinstveni zgodbi, z vsemi banalnimi, grotesknmi in tragichnimi podrobnostmi ... Da bi me z neznosnostjo muke pritirala do nemega krika: ZAKAJ?

Predstava, kot da onemi. Traja. Se nadaljuje v zrak ... Dechek oblezhi mozhu v rokah, gol ... v sebi zachutim jok. Ne vem, kdo joka v meni in zakaj. V dvorani je tishina, kot da smo skupaj z igralci ujeti v neskonchno trajanje. APLAVZ. Igralci vdihnejo. Aplavz narashcha. Igralci so she vedno zbrani, nekako svechani, razkriti. Odidejo in se vrnejo. Aplavz je prisrchen in vse bolj narashcha, kot bi nam vsem odleglo. Zakaj, mar je nekdo umrl v meni? ...

Igralci se poklonijo, se spogledajo in nasmehnejo drug drugemu. Kako so mi blizu v tem trenutku! V sebi zachutim veselje, ne vem odkod ali zakaj, in v njem sem zdruzhena z ljudmi na odru, v dvorani ... Ob izhodu se direktor sklanja, da bi odprl vrata. Ne vem, zakaj ga potrepljam po ramenu in se mu nasmehnem...

Naslednje dni prihajajo ljudje, prijatelji, vsak mi nekaj pove ... o predstavi? ... o igralcih? ... o zhivljenju? ... o meni? ... Saj je bilo ves chas tukaj, to chudezhno gledalishche, a priti mora dechek chistega srca, da ga obudi. Kot preboj pshenichnega semena, ki ga svetloba kliche iz iz teme.