Revija SRP 19/20

Pavel Göstl

 

SPOMINSKE TROJKE
Spominske trojke: Trije znanci slikarji - Inkiostri, Malesh, Kregar
 

Prichenjamo z objavljanjem nekaterih "spominskih trojk", kot je avtor arhitekt Pavel Göstl poimenoval vrsto svojih osebnih dozhivljajev in druzhinskih spominov, strnjenih v dveh ducatih esejev, ki opisujejo tudi srechanja z mnogimi zanimivimi osebnostmi nashega stoletja.

 

TRIJE ZNANCI SLIKARJI

l. Dalmatiko Inkiostri

V Jakopichevem jubilejnem Zborniku, ki sta ga izdala ob slikarjevi 60-letnici Ljubljanski zvon in Tiskovna zadruga v Ljubljani, je objavljen tudi seznam mojstrovih del s priblizhno letnico nastanka in imenom lastnika, ki sliko poseduje.

Med prvimi slikami je navedena "Zima" (nastala leta 1899) kot last mojega ocheta, vendar je zhal med prvo vojno ostala z drugo stanovanjsko opremo v Gorici. Oche jo je kupil v svoji dunajski dobi, ko je Jakopich, ki je bil 5 let mlajshi, she obiskoval akademijo ali sholo Antona Azhbeta v Monakovem in je bila slika eno zgodnjih del. Morda je bila ta izguba vzrok, da oche pozneje ni kupoval vech slik in so stene nashih stanovanj bile pretezhno "prazne".

V nashem poznanstvu tudi ni bilo slikarjev ali ljubiteljev upodabljajoche umetnosti. Spominjam se pach, da sem pri teti Marjanci Kump spoznal slikarko Ivano Kobilca, toda v spominu mi je le kot sivolasa starejsha gospa, ki je nosila pokonchen chipkast ovratnik, spet z broshko. Tedaj sem bil pach she otrok, saj je zhe umrla leta l926 v starosti 65 let.

Tako sem se poblizhe seznanil s poklicnim slikarjem shele ob vrnitvi iz Maribora, kjer je z menoj" sluzhil vojake" elektrotehnik, a she bolj novinarski reporter Janko Hafner. Bil je zarochen s Tatjano Inkiostri, sestro slikarja Dalmatika. Pri vojakih je Janko "pogruntal", da kot reporter dobro izhaja, che spremlja dogajanja z aparatom, potem pa "zabushava" v temnici.

Janko je po vrnitvi spet nastopil sluzhbo reporterja pri "Slovemcu". S Tatjano sta stanovala v majhni dvoetazhni hishici, pripadajochi cvetlichnjaku na vrtu ob Gregorchichevi ulici, ki tedaj menda she ni bil last vrtnarja Feranta, po katerem je danes dobil svoje ime velik, visok stanovanjski blok na njem. Pozneje sta se preselila v enosobno kletno stanovanje v hishi stavbenika M. Curka na Emonski cesti in zrisal sem jima nachrte za pohishtvo.

Seveda sem pogosto srechal tudi brata-slikarja. Bil je tedaj she urejen, kar eleganten gospod z bujnimi chrnimi lasmi in obrazom tipichnega Dalmatinca. Najvech se je druzhil z Jakopichem in govorili so, da mu ta ne le mnogo svetuje pri slikarskem delu, temvech ga tudi financhno podpira. Saj je bil Dalmatiko kot pravi boem vechinoma suh. In tako sem tudi nehote prishel do svoje prve slike. Ker smo se zhe kar dobro poznali, mu ni bilo nerodno naprositi me za posojilo, ki ni bilo majhno. Dolgo ga ni vrnil, pa mi je nekega dne prinesel uokvirjeno monotipijo, da bi jo sprejel namesto denarja. Kajpak sem pristal. Prikazan je motiv iz Tivolija: pogled s poti nad bajarjem prek nekdaj vechje mlake, ki so jo kasneje zasuli, ko so razshirili Mestno vrtnarijo.

V letih pred vojno je Inkiostri imel tudi samostojno razstavo v Jakopichevem paviljonu. Prikazoval je le pokrajinske motive z izrazito naslonitvijo na Jakopichevo slikarstvo. Verjetno pa ni kaj prida prodal.

Med vojno smo se redkeje srechavali. Chas pach ni bil ugoden za druzhabna srechanja. Ob koncu vojne sta se Janko in Tatjana izselila v Argentino. Umrl pa je tudi slikar Jakopich. Dalmatiko je tako izgubil "svoj dom". Izgubil pa je tudi svoje dostojanstvo. Bolj in bolj je propadal, dokler ni postal alkoholik in berach. Prenocheval je po razlichnih vezhah ali stopnishchih hish v sredishchu mesta. Prosil pa je vedno odkritosrchno denar "za dva deci". Tako je sicer postal nekak "kloshar", tipichen za ulichno podobo Ljubljane, dokler ga ni odreshila smrt zhalostnega zhivotarjenja.

 

2. Miha Malesh

Spoznal sem ga v druzhbi zhenine sestrichne, Jelachinove Jozhice, in vse do njegove smrti sva imela prijateljske stike. Nekoch se nam je pridruzhil na izletu. Takrat se je bil vrnil z zdravljenja na Golniku in je bil she rekonvalescent, vendar smo opravili dolgo pot od Laz skozi Dolsko in prek obsavskih grichev do Domzhal.

V letih, ko she nisem bil porochen, sva z izvoljenko vechkrat zvecher zavila v Daj-dam, v male gostinske sobice v ozadju, ki jih je sprojektiral in opremil arhitekt Miro Kos in so bile bolj prijetne kot sedanji vechji gostinski prostor. Tam se nama je pogosto pridruzhil Miha Malesh, ki je zelo rad obiskoval Daj-dam kot tudi bivsho kavarno Emono.

V kavarni je vsako dopoldne "uradoval" v druzhbi slovenskih umetnikov in drugih intelektualcev. Prihajali so na kratek pogovor, izmenjali novice o druzhabnih in kulturnih dogodkih, pa spet odshli vsak po svojih opravkih. Che med enajsto in eno nisi naletel na Malesha, je bil gotovo zunaj Ljubljane ali celo za dlje chasa v Parizu, kamor je rad odhajal in je tam tudi razstavljal. Ko je poleti kavarnishko zhivljenje potekalo pri mizah na plochniku, me je vechkrat poklical v svojo druzhbo, che sem po nakljuchju prishel mimo. Tako sem spoznal krog njegovih stalnih prijateljev in tovarishev, predvsem slikarjev Lojzeta Spacala, Olafa Globochnika, Staneta Cudermana, Zorana Mushicha in dr. Hlavatyja (ki je v sosednji "Viktoriji" imel zobozdravnishko ordinacijo), pa arhitekta Jozheta Mesarja in Stanka Rohrmana, kiparja Franceta Gorsheta, kritike Franja Shijanca in Rajka Lozharja ter duge.

Ko je prichel leta 1936 izdajati "Umetnost, mesechnik za umetnostno kulturo", se je krog obiskovalcev Emone razshiril, saj so mize v kavarni in stalne uradne ure rabile tako za upravo kot za urednishtvo revije. Miha je bil zelo priljubljen, nikdar ni bil chemeren, s prijaznim nasmehom in velikim delezhem humorja je resheval tudi tezhke in zapletene situacije v zhivljenju. Obiskoval sem ga tudi v ateljeju "Pod turnom" v Tivoliju. Ko sta si z izvoljenko Olgo Chibejevo urejala zakonsko gnezdo, sem mu zrisal nachrt za spalnico.

Gospa Olga je redko spremljala svojega soproga. Imela je sluzhbo v knjizhnici SAZU, pa je Miha dopoldan prevzel nekatera gospodinjska dela. Nekoch mi je zaupal svoj dnevni red: zjutraj, priblizhno do enajste ure, v ateljeju slika, potem do enih "uraduje" v Emoni, nakar odide domov in pripravi kosilo, ki naj bo nared, ko pride zhena iz sluzhbe. Popoldan se spet posveti svojemu poklicu, proti vecheru gre v mesto med prijatelje in znance, ki jih vechinoma najde vedno v istih ljubljanskib lokalih.

Ko sem se leta 1939 porochil, sem seveda po stari tradiciji moral prirediti "fantovshchino" in povabil sem tudi Miho. Predlagal je, da imejmo fantovshchino v njegovem ateljeju, kjer bo bolj domache, in res je v prijetnem vzdushju lepo uspela. Kot porochno darilo mi je Miha podaril monotipijo, ki predstavlja Nürnberg, in to je bila moja druga umetnina na steni.

Pogosteje sva se dobivala v prvih 50-ih letih, ko sem kot projektant v Sploshnem projektivnem biroju projektiral vechstanovanjski blok v Voshnjakovi ulici. Shestnadstropna stavba ima glavno gmoto ob Voshnjakovi, se pa naslanja na zhe stojecho hisho, ki prehaja v loku s Preshernove v Dvorzhakovo ulico in je seveda nizhja. Prehod med razlichnimi etazhnimi vishinami sem izkoristil za tri slikarske ateljeje, ki imajo bolj visoke prostore. Malesh se je zhivo zanimal za enega od teh ateljejev. Ker pa so bili zasnovani kot garsonjere, nam je uspelo prikljuchiti Maleshevemu she eno sobo iz glavne stavbe. V tem chasu je Malesheva hcherka Travica odrashchala in pot iz shole skozi ves tivolski park do doma "Pod turnom" je postala kar nevarna ali vsaj neprijetna.

Miha Malesh je bil vsestranski umetnik. Ne le, da je obvladal vse tehnike slikarstva in grafike, marvech je okrog "Umetnosti" zbral tudi pesnike, predvsem Mirana Jarca, Cvetka Golarja, Alojza Gradnika in druge, objavil pa je tudi kakshno lastno pesmico. Revija je objavljala porochila in kritichne sestavke o domachih in svetovnih umetnostnih dogajanjih, izhajala je v prirochnem formatu in prikupni opremi devet let. Njegova zalozhnishka dejavnost je bila plod prirojenega talenta za ta poklic in shkoda je bilo, da ga je moral zatreti po vojni, ker je z izdajanjem revije med vojno prelomil od OF ukazani kulturni molk.

Zanimala ga je tudi glasba. Obiskoval je koncerte, kot abonenti opernih predstav smo se srechavali vech let.

Ko sva zhena in jaz leta 1958 zhelela obiskati Svetovno razstavo v Bruslju ter si ogledati vech dni tudi Pariz, sva morala za pridobitev francoskega vizuma imeti garancijsko pismo francoske ustanove. Miha nama ga je priskrbel od svojega kamnishkega rojaka, ki je v Parizu vodil zalozhbo "Edition Odé".

Pouchil naju pa je tudi, kje najdeva "ambasadorja Slovenije" - slikarja Vena Pilona. Drugi dan po prihodu sva ga poiskala v Café du Dôme na Montparnassu. Takoj nama je nashel cenejshi, enako komforten hotel in ko je po nekaj dneh zhena zbolela za mochnim prehladom, ji je vsako jutro prinesel v termovki vroch chaj. Pilon, h kateremu so se zatekali vsi slovenski parishki obiakovalci, je bil vsekakor enako usluzhen tudi do drugih Slovencev, saj so imeli vsi o njegovi prijaznosti le dobre besede.

Miha Malesh je dochakal visoko starost 84 let. Ob 80-letnici je she dokaj chil sprejemal obiske na svojem domu. Baje je vse shopke, ki so mu jih ob tem podarili, she naslikal.

 

3. Stane Kregar

Z mnogimi kolegi sem bil tudi jaz leta 1950 poslan v Beograd, kjer so pricheli graditi mesto na levi obali Save - Novi Beograd. To je bila t.im. "pomoch" manj razvitim republikam in zhe dve leti prej so tehniki in inzhenirji odhajali v Sarajevo, Skopje, pa tudi v Albanijo.

V tem chasu se je moja zhena, ki je bila bolj navdushena za shport, saj je v mladosti igrala "hazeno", vkljuchila v zhenski kegljashki krozhek in tako razshirila svoj krog prijateljic. Pogosto so se sestajale tudi mimo vechernih nastopov, v kavarni Emona ali pri "Petrichku", in tedaj se je spoznala s slikarjem Stanetom Kregarjem, ki se je rad gibal tudi v zhenski druzhbi. V tistem chasu je zachel svoj opus abstraktnega slikanja, ki mu je prinesel zholchna nasprotovanja kritika Josipa Vidmarja, pa tudi Borisa Ziherla. Chasopisna polemika pa je bila zanj prava reklama za priljubljenost, posebno med zhenskim svetom, za katerega je bilo privlachno tudi to, da je bil duhovnik, pa je zhivel povsem svetovljansko. Znano je bilo tudi, da ima stalno prijateljico, ki je ni bilo tezhko spoznati na njegovih slikah.

Verjetno me je zhena z njim seznanila kmalu po moji vrnitvi iz Beograda. Povedala mi je tudi, da jo je portretiral. Ob njenem godu ji je dostavil sliko. Bila je kar velika doprsna podoba v olju, portret zhene v zhivopisani poletni obleki. Ko je prishel na obisk in videl, da so visoke stene nashe dnevne sobe gole, brez slik, so se darila v naslednjih letih kar vrstila. Daroval je zheni tudi dve abstraktni sliki, ki smo ju obesili skupaj, v dobri razsvetljavi z okna. Kadarkoli je pozneje prishel k nam, se je vedno usedel tako, da ju je obchudoval. Dejal je, da nasha soba kliche po slikah in da mu je vshech, ker imamo precej obiskov, da so "na razstavi". Zhelel si je zgraditi lastno galerijo in v ta namen zhe naprosil arhitekta Spinchicha in Gajshka, s katerima je bil dober prijatelj, da sta mu napravila idejna osnutka za gradnjo, ki jo je predvideval na podedovanih njivah v Zapuzhah pred Sht.Vidom. Vendar je regulacijski nachrt povzrochil razlastitev za galerijo namenjenega zemljishcha. Pa tudi brez te nevshechnosti je bil njegov namen bolj pobozhna zhelja kot chvrsta odlochitev.

Z leti smo postali kar nerazdruzhni prijatelji. Srechevali smo se na simfonichnih koncertih, ker je bil tudi Stane velik ljubitelj glasbe in stalni obiskovalec koncertov Slovenske filharmonije. Prireditev je bila praviloma ob petkih in ker je delal v ateljeju do zadnjega trenutka, je prishel na koncert brez vecherje. Seveda je uposhteval kot duhovnik cerkvene postne predpise in tako smo se podali v Operno klet na ribe. Ti obiski so prishli tako v navado, da smo se tudi ostale petke, ko ni bilo koncerta, nashli v "operni". Che je bil dobre volje - kadar je dobro prodal kakshno sliko - je rad "chastil" s kakshno izbrano svezho ribo, potem pa smo se she podali v kavarno Evropa, kjer je Stane tudi druge vechere chakal na zadnji javni prevoz proti Sht.Vidu. Stanoval je namrech v domachi hishi ob Celovshki cesti zraven "Slepega Janeza", kjer je imel svojo sobo ter zhivel skupaj z bratovo druzhino, svakinja pa mu je tudi pripravila kosila. Ni pa bil mnogo doma, saj je imel ateljeje vedno v mestu. V tistem chasu zhe v stavbi ob Cesti na Rozhnik (C.27. aprila), zgrajeni za zasluzhne slovenske umetnike s shtirimi slikarskimi in shtirimi kiparskimi enotami.

Cheprav se ni izrazito druzhil z duhovshchino, je le dobival najvech narochil iz cerkvenih krogov. Narochali so posamezne podobe, poslikave sten al'fresco z motivi iz zhivljenja svetnikov in iz svetega pisma. Vedno je delal zelo hitro ter tudi velike stenske ploskave konchal v enem dnevu.

Ni rad prenocheval po zhupnishchih in vchasih se je pritozhil, da mu ob njegovem delu nudijo le preprosto hrano, da bi ga preprichali, kako slabo jim gre - vsekakor pa so vedno skoparili s plachilom. Ko se je zachel ukvarjati z vitrazhi, je imel dela prek svojih mochi, saj je v 57 cerkvah in nekaterih drugih javnih stavbah v Sloveniji zasnoval kar 285 oken razlichnih velikosti.

Barvna okna je po njegovem kartonu (v mer. l:l) izdelovalo zagrebshko podjetje, ki se je kot izdelovalec tudi podpisalo, ni pa spochetka navajalo imena slikarja. Shele ko se je po nasvetu moje zhene pritozhil, so zacheli nad firmo pisati tudi ime avtorja. Cheprav je znal biti tudi energichen, je bil v takshnih primerih prevech popustljiv. Narochniki so mu ostajali dolgo chasa dolzhni, on pa zhupnikov ni hotel terjati. Najvech barvnih oken je v cerkvah po Gorenjskem od Kranja do Trzhicha, pa v Shkofji loki, Celju, Mariboru in Ljubljani.

Leta 1963 smo zacheli v vasi Vetrno pod Krishko goro zidati majhen vikend. Stane je bil takoj pripravljen, da severno prazno steno olepsha z zgrafitom. Izbral je motiv iz "Zlatoroga", ko tri sojenice pouchujejo lovca, da ne sme streljati kozla z zlatimi rogovi, ker bo to njegova poguba. V prvih letih, ko zhiva meja she ni zastirala pogleda, je slika vzbujala sploshno pozornost domachinov in mimoidochih turistov.

Kregarjevi obiski ob godovih, veliki nochi in bozhichu seveda niso manjkali v nobenem letu. Vedno je prishel voshchit zheni z rozhami, z naravnim shopkom ali kot oljnato sliko. Midva pa sva si ob enakih prilozhnostih pach izmenjavala buteljke. Spominjam se, da je ob mojem godu, mesec dni pred smrtjo, poslal brata v trgovino po buteljko. Takrat je zhe dlje chasa stanoval v hishi v Kosezah, ki sta jo zidala s sestro Cilko. Tu je sicer lahko razobesil vech svojih slik kot v stari rojstni hishi, ni pa mu bilo vshech, da so bile zveze z avtobusom manj ugodne.

Bil je zelo nachitan in razgledan. Vsak dan si je vzel uro ali vech chasa, da je v "Unionu" ali "Evropi" pregledal inozemske chasopise. Bral je tudi mnogo leposlovnih knjig, predvsem biografije o umetnikih in pisateljih. Ni pa hranil knjig, temvech jih je prebrane zavrgel . Pojasnil je, da je imel pri zaslishanjih - tudi on temu ni ushel v prvih letih po vojni - zaradi neke knjige tezhave.

Vsako pomlad je za dlje chasa odpotoval v Pariz, da bi si na razstavah ogledal najnovejsha iskanja in dosezhke iz slikarskega sveta.

Ko se je vrnil, ga je kar razganjalo o vtisih in dozhivetjih, kajpak predvsem o slikarstvu in umetnosti sploh. Ob nashih srechanjih nam ni nikdar zmanjkalo snovi za pogovor. Zanimali so ga tudi vsakdanji dogodki in bil je dovzeten, da prisluhne tezhavam in skrbem sogovornika in ob stiskah drugega se je izkazal pravega prijatelja.

Bolelo ga je, da mu she niso dodelili Preshernove nagrade, ko je bilo vsako leto izbranih nekaj manj zasluzhnih. To odlichje je prejel shele leta 1971. Naslednje leto je priredil retrospektivno razstavo v Moderni galeriji. Spominjam se, da mi je na otvoritvi arhitekt Rohrman dejal: "Le kdaj je lahko vse to naslikal?" Po podatkih v monografiji, ki je izshla shele ob njegovi smrti, je razstavljal 177 slik, 36 gvashev in lepljenk, 13 risb, 1 tapiserijo, 2 slikani okni in 31 osnutkov za slikana okna.

Nekoch nam je omenil, da bo umrl v enaki starosti kot njegov oche. Ne vem, ali se je ta njegova slutnja uresnichila, vsekakor pa je bila osnovana v prebavnih tezhavah, o katerih je vchasih tozhil.

Spomladi leta 1973 je moral v gastroloshko kliniko na operacijo zhelodca. Po njej je na videz okreval, kakor vechina rakastih bolnikov. Bil je nekaj tednov doma in vechkrat sva ga z zheno obiskala. Obzhaloval je, da ne bo mogel sam izdelati kartona za veliko stekleno steno nove cerkve v Kosezah. Narochal je svojemu sorodniku, arhitektu Jozhetu Kregarju, ki je bil tudi navzoch, vse podrobnosti za izvedbo.

Kmalu pa je bolezen zahtevala ponovno hospitalizacijo. Umrl je l. avgusta l973. Duhovshchina ga je razglasila za najvechjega cerkvenega slikarja, njegovo truplo je lezhalo v prostorih teoloshke fakultete in pogrebne obrede z masho v shentvishki cerkvi je opravil shkof.

 

____________
Izbrana poglavja iz knjige Pavel Göstl: Spominske trojke (v pripravi za izid)