Revija SRP 19/20

Marko-Mitja Fegush

 

KAKSHNE NAJ BODO STAVBE IN MESTA?
"SMRT ARHITEKTURE V BENETKAH" in
Neopravljeni pogovor z Edo Schaur slovensko - nemshko arhitektko iz Stuttgarta

 

Z gibanjem se chloveku zbudi zhelja, da bi obvladal prostor (Adolf Appia), v sanjah se nam vchasih podaljsha brezmejni prostor fikcije, ne da bi nanjo lahko vplivali. Na slednjem gradi Roman Polanski svoj svet fikcije, ki ga spominja na sochasnost tople postelje in shrljivosti pripovedovane pravljichne povesti.

Kar je lahko nepogreshljivo za vzbujanje senzibilnosti, ki izvira iz fikcije in je osnova vsaki she tako drazhljivi povesti, obchuteni poeziji ali preprichljivi likovni podobi ali figuri, odpove pri arhitekturi.

Ali pa mogoche nasprotno ?

Zvecher sem legel v posteljo z mislimi o fikciji v arhitekturi in mozhnosti fiktivnega v njej. Misli so se mi zavrtele v naslednjem sosledju:

Beseda arhitektura izvira iz besed graditi in prostor, za kar je potrebna predstava in prenashanje te predstave v resnichnost z razlichnimi pripomochki. Fikcija kot sposobnost izmishljanja sluzhi za vzbujajnje predstave o obliki prostora ali dogodka, ko tega she ni. Tako so nashe sanje o obvladovanju prostora na osnovi fikcij (fiktivnega) le hotenje, kako naj bi zhiveli ob in v prostoru, ki ga uporabljamo in upravljamo. Le od nashe realne predstave in zmozhnosti, pa tudi od fikcije in invencije, neodvisno od sanjske predstave, je torej odvisno, kako uporabljamo stavbe in mesta iz preteklosti in si jih prekrojujemo, da bi v njih ali ob njih lahko zhiveli sedaj in she v prihodnosti. Ob tem zhivimo vseskozi v fikciji, to je namishljeni situaciji, da nam je mogoche to pocheti takorekoch neomejeno (samovoljno ali svojevoljno ali vsemogochno), samo zato, ker verujmo v neka posebej izbrana nachela, ki si jih zaradi praktichnih prednosti, ki jih prinashajo, sprotno ustvarjamo, ali pa so vseskozi v skladu z nekimi izrochili in kodeksi nashega obnashanja, skratka tradicijo. Kot na primer: merilo chloveka, humano okolje, svojskost naselja, prilagodljivost za spremembe, racionalnost projekta, obrambna sposobnost naselja, vrashchenost v shirshi prostor, kontnuiteta v razvoju, prilagoditev naravnemu prostoru, mestnost oz. celovitost naselja. Do nedavna je na vrhu kriterijev kraljeval "RAZVOJ SAMOUPRAVNIH DRUZHBENIH ODNOSOV", za katerega pa se nikoli ni prav vedelo, kakshne prostorsko kulturne dimenzije ima. Nadomeshchal je latinski pojem: res politica.

Jutranje sanje po poznonochnem razglabljanju so me preprichale, da ni pametno razmishljati o sploshnih teorijah prekrojevanja nashih mest in stavb, niti o vseh drugih mogochih teoretskih razmislekih, kakor o: restavriranju, konserviranju, delnem rekonstruiranju, pregrajevanju in nadgrajevanju, spremembah vsebin in pomenov v stavbah in mestnem tkivu, o vkljuchevanju starih vsebin in vzorcev v nove projekte (kot je to navadno, na podlagi literarnostrujnih gibanj napachno oznacheno kot postmodernistichno interpretiranje: o moderni, o postmoderni, o behevioristichni metodi regulacije in prenove prostora) in kaj vem she o chem.

Mogoche pa se mi vse to dogaja le kot nenadna reakcija, neprichakovan odpor, ki se rodi ob listanju knjig, polnih spominskih reminiscenc nekaterih she zhivechih arhitektov in urbanistov, ki so svoja stremljenja po fizichnem urejanju prostora poskusili pred koncem svoje strokovne poti "vlozhiti" v zbir vsebine svoje knjige. Lahko pa da mi je odpor proti tovrstnim poskusom urejanja spominov na nikoli uresnichene zamisli nastal kar tako, zgolj kakor naravni odpor mozhganov, lachnih fikcije, ki odklanjajo instant arhitekturo (umetnost) v obliki sodobnih ogledal - mitologij, ki nam jih v obliki zgodb ponuja televizija v nadaljevankah o blodnjah in mukah renesanchnih umetnikov-arhitektov, ki v urah brezupa (obupa) zaradi prekrojevanja in nerazumevanja svojih nachrtov razmishljajo o svoji smrti in se poslavljajo od svojih genialnih, nikoli uresnichenih zamisli.

Sanjati arhitekturo, kot umetnost graditeljstva, realnemu umu ni mogoche. Arhitektura se v sanjah pokazhe le kot okvir za razmishljanje, nekako sorodno oz. podobno kot ”dvojnik videza”, kot v filmih Alaina Resnaisa (Lani v Marienbadu in Hiroshima, ljubezen moja) ali pa lahko nastane kot zrcalni ali alegorichni oder za filmsko-dramski prostor kakshnega Wima Wendersa.

Ko tako polezhavam in razglabljam, se zaziblje dvorec, v katerem v drugem nadstropju levega stopnishcha zhivim. Tako mochno, da zapoje osvinchena vez stikovanih ship. Zazhelim si, da poti v Benetke danes ne bi bilo, zaradi chesarkoli zhe ne. Vechnega prepoznavanja Benetk v pozni jeseni me je strah. Redno se izkazhe kot zadrzhevanje sape pred kashljem, opazovanje bledice na obrazih beneshkih meshchanov, vedno je tu ena velika razstava, razmetana po mestu, in poskusi ozhivljanja mesta s kiparskimi oz. bolje instalacijskimi "ready made"-i. Pa she razstava v Giardinih. To jesen pod naslovom: "Otipavanje prihodnosti - arhitekt kot seizmograf"

 

V Giardinih je mnogo listja, veter ga podi sem ter tja, listi se zhe lepijo med seboj, kazhe, da bodo kmalu nelochljivo povezani in barvno neprepoznavni. Opazujem jih, enega celo vzamem v roke in trgam njegove zhile in zhilice.

Pri vhodu se zbirajo shtudentje arhitekture, pravzaprav shtudentke, verjetno arhitekture, mogoche pa tudi oblikovanja. Visoka chvrsta obuvala gazijo listje, vechinoma brezbarvno oblechenih shtudentk, tu pa tam je kaj srebrnega ali broniranega na njih, obvezni pa so mali nahrbtniki na ramenih. Nekje v Afriki v istem chasu hodijo podobne mladenke, le da jim nahrbtnike nadomeshchajo otroci. Otrok v Giardinih ne opazim.

Glavni paviljon je namenjen arhitektom - izbrancem po kriteriju: "arhitekt seizmograf prihodnosti".

Tu so: Tadao Ando, Wiel Arets, Juri Avakumov, Peter Cook, Wolf D. Prix, Helmut Sviezinsky, Charles Correa, Günther Domenig, Peter Eisman, Abdel Wahed El Vakil, Ralf Erskine, Svere Fehn, Sir Norman Foster, Massimiliano Fuksas, Franc O. Gehry, Zaha M. Hadid, Zvi Hecker, J. Herzog, P.de Meuron, Steven Holl, Arata Isozaki, Toyo Ito, Sumet Jumsai, Rem Koolhaas, Leon Krier, Alesandro Mendini, Erik M. Moya, José R.Moneo, Erik O. Moss, Jean Nouvel, Dominique Perrault, Renzo Piano, Walter Pichler, Massimo Scolari, Alvaro Siza Vieira, Ettore Sottsass, Philippe Starck, Clorindo Testa, Jřrn Utzon, Menhard von Gerkan, V. Marg.

Na seznamu izbrancev je tudi Frei Otto, a nikjer ne najdem predstavljenega njegovega dela, v obliki modelov, fotografij ali nachrtov. Sprashujem se zakaj. Tudi nihche od vodichev tega ne ve. Poshiljajo me v skrajni kot paviljona, kjer razstavljata pod simbolom “Voci emergenti” J. Böbel in Stefan Frei (arhitekt s priimkom Frei).

Domislica, pomislim. Otto razstavlja le na prostem, v vrtu, tam kjer se ljudje zbirajo, pochivajo, utrujeni od razstavljene arhitekture, tam, kjer se lahko zberejo otroci in starci, mladina in odrasli, pri vhodu, kjer med chakanjem oprezujejo in se chudijo. Prostor sprostitve in chudenja.

Tudi tu so stvaritve sedemdesetih in osemdesetih, a za razliko od drugih, je Utzon suvereno predstavljen, namrech, z realizacijo sidnayske opere, ki je tako znana, da je postala zhe simbol za mesto ali njegova razglednica.

Ottu je razstavna izlozhba za arhitekturo park in okolje (ozadje) mu je “Adrijansko” morje. Obrnjeno zlozhljivo “marelo” razstavlja v vech primerkih, vsako v tipichni zgibani legi: “beti” so pri tleh oblozheni z okroglimi kamni. Vhod v Giardine zavzema obla antiklasichna ploskovna konstrukcija iz tkanine (trevire) in iz vrvi. Konstrukcijske stebrne podpore so kot veliki pravljichni copati, skrite v lagunski pesek - mivko. Od kod mi je v spominu tako otroshko dozhivetje arhitekture? Kot da se je od nekod priplazila preprosta otroshka misel in se izzhivela v sozhitju z zhe obravnavano, preuchevano in spoznano kompleksno tridimenzionalno formo ploskovne konstrukcije, brezhibne v svojem geometrijskem izrazu.

Kako dalech, kakor v nekem drugem, negativnem kvadrantu, je madzharski paviljon s svojo arhitekturo nicha. Arhitektura nicha. Spominja na neki drug svet, na svet negacije bivanja. Eksistencializem v arhitekturi. Ozhivi mi spomin na leta, ko je pri nas, danes zhe pokojni Dushan Pirjevec zgrozheno razpravljal o poshastnosti in agresivnosti arhitekture in urbanizma ter nasilja nad naravo, nasilja namrech, ki iznichuje mozhnost duhovnega prezhivetja.

Kako dalech od teh lepih bioloshkih oblik, “obutih“ v otroshke copate, je shele v nacionalnem paviljonu ZDA razstavljena amerishka “Mickey i Mouse” arhitektura. Na barvnih slikah njihovega paviljona se koshatijo fotografije hish in makete parnikov, ki nam ponujajo surogate za otroshko fikcijo, hishice in fasade, ki so kot marcipanski namazi za osladitev nemogochih dni te civilizacije. Rachunalniki, nebotichniki, hishe in mesta kot zabavishchna artikulacija, pokrajina kot nadomestek za vsakodnevna mravljishcha amerishkih mest. Fej in fuj!

Ozrem se na enostavno in vechnostno minljivo arhitekturo primarnih konstrukcij in materialov (lesa, platna, vrvi in kovinskih sponk), ki so jo poznala zhe premikajocha se ljudstva, pa tudi sodobni nomadi, ki jo zdaj reinterpretira in nadgrajuje prof. Otto in njegov stuttgartski krog, bolj znan kot IL. Zavem se nasprotja obeh arhitektur. Loteva se me nostalgija, radovednost. Spomnim se, po vsebini stilu svojskega prispevka mariborsko-stuttgartske arhitektinje Ede Schaur. (Iz posebne objave v osemdesetih letih v slovenski reviji za likovno kulturo Sinteza, ki je zhal zhe prenehala izhajati.)

Schaurova, ki je priznana nemshka arhitektka, obnavlja vechnostna vprashanja o otroshki imaginaciji, fikciji in ustvarjalnosti. S primerom vkljuchevanja otrok in mladine v iskanje reshitev za tako hisho in mesto, v katerem bi se bolje bivalo, delalo in zhivelo, torej daje svoj odgovor o "habitatu" za prihodnje stoletje.

 

 

 

Intervju sht. 3

Vprashanje:

Po svetu je mnogo konferenc, na katerih razpravljajo o habitatih prihodnosti, na njih sodelujejo mnogi visoki vladni uradniki in urbanisti velikih in malih drzhav, mnoge konference se konchajo z deklaracijami. Kako je z nachrti, ki bi nam omgochili izhod iz nich kaj rozhnate situacije razvoja novih modelov za bivanje, delo...?

Odgovor:

Mnogo je pobud, mogoche je bila najbolj pristna tista, ki jo je dal nemshki, mednarodno znani arhitekt prof. Otto Frei, ko je razpisal natechaj za otroke in mladino, to je prihodnjo generacijo. Zastavil jim je to isto vprashanje v obliki mednarodnega natechaja. Natechaja se je udelezhilo presenetljivo veliko otrok in mladine z vsega sveta v starosti od 9 do l8 let.

Kakshni predlogi so prishli?

Preseneljivo zanimivi in slikoviti. Otroci in mladi so prikazali nepopisno vrsto mozhnih reshitev.

So vse to fantazije, sanje in nerealne zhelje mladih, ali pa je v tem tudi nekaj, kar nam daje misliti?

Rezultati stuttgartskega natechaja se razlikujejo od podobnih anket, ki jih zastavljajo mladim, ko jih sprashujejo, kaj bo prinesla prihodnost. Prisepeli prispevki izrazhajo ustvarjalno fantazijo, fikcijo v pravem pomenu, iz njih veje optimizem, videti je zraslost chloveka z naravo.

Kako si to razlagajo psihologi, andragogi, futorulogi?

Futurolog Robert Jung je mnenja, da zhivita pozitivna in negativna utopija druga ob drugi, bistveno je, kako je postavljeno vprashanje in v kakshni smeri motivira vprashane. Pomen je v spodbudi. Otroshka fikcija in imaginacija, sposobnost povezovanja v celoto, njihova selekcija in izlochevanje bistva mnogokrat presegajo ustvarjalne sposobnosti odraslih. To se ujema z mnenjem nekaterih umetnostnih pedagogov, ki preuchujejo iznajdljivost otrok in njihove ustvarjalne sposobnosti ter uchinkovitost pri reshevanju problemov in logichnih sklopov.

Znani so likovni, filmski, literani in glasbeni dosezhki nekaterih prav mladih? V rachunalnishtvu so bolj “odprte glave” in bolj iznajdljivi od odraslih, niso redki chisto mladi shahovski geniji?

Otroci bolje uporabljajo ideje kot odrasli. Ko zakljuchijo sholanje, ki je neredko duhamorno, se njihova percepcija ter sposobnost razmishljanja ne povechata, dejansko se v puberteti zmanjshata. To kazhejo empirichne shtudije in praksa.

Ali bi sistematichna spodbuda in uporaba otroshke domishljije v danashnjem svetu lahko pomenila vir za novosti in bi participacija t.i. “norih “idej pametnih otrok lahko dala nove praktichne pomene in metode pri nachrtovanju?

Otroshkih in mladih idej ne bi smeli zametavati. Morali bi jih bolj resno uposhtevati. Stuttgartski natechaj je ena od oblik uposhtevanja mlade misli.

_________

 

Ta na hitro rekonstruirani pogovor mi dá misliti. Spomnim se izvrstnih izkushenj, prave produkcije kranjskih otroshkih filmov, produkcij gledalishch mladih in drugega tovrstnega ustvarjanja pri nas, mlade Dubravke Tomshich in she chesa. Kaj se pravzaprav dogaja sedaj? Prav na hitro se hoche svet zabitih ali zapitih andragogov, zbranih v nevemkateremkolizhe kurikularnem svetu Minsitrstva za sholstvo znebiti likovne, glasbene, filmske in druge ustvarjalne vzgoje in ga deloma ali v celoti izbrisati iz sholskih programov.

Bo edini instrument poizvedovanja po otroshkem mnenju postal otroshki parlament?

 

___________
EDA SHAUR, slovensko-nemshka arhitektka, roj. v Mariboru 1945, konchala sholanje na TU v Gradcu, deluje v Nemchiji (Stuttgart). V knjigi Deutsche Arhitektinnen uvrshchena med deset najpomembnejshih nemshkih arhitektinj.

 

SLIKE:

 

sl. 1 F. Otto: otroshko dozhivetje arhitekture (obrnjene zlozhljive “marele”)

 

 

sl.2 madzharski paviljon:arhitektura nicha

 

 

sl.3 paviljon ZDA: “Mickey i Mouse” arhitektura