Revija SRP 19/20

Jure Mikuzh

 
VIZIJE (SLIKE IN GRAFIKE) LOJZETA LOGARJA
(estetika = etika)
(Imaginarij Lojzeta Logarja)
 

Ko sem prvich videl slike Lojzeta Logarja, nastale v nekaj zadnjih letih, so me seveda spomnile vseh dilem, ki sem jih - ne nazadnje tudi z njim - v tem chasu tolikokrat premishljeval. Marsikateremu ustvarjalcu so se te dileme zastavljale enako globoko in usodno kot tudi piscu: ali naj v chasu nasilno poneumljajochih idej postmodernizma ostane zvest svoji viziji in razumevanju umetnosti kot enovite entitete in kontiuitete ustvarjalnega procesa od zachetka do skrajnih oblik modernizma, ali naj v skrajni posledici neha ustvarjati, se pravi slikati in pisati. Kaj nam she pomeni pojmovanje modernizma kot nadaljevanja humanistichne tradicije in kakshna je vrednost njegovih glavnih ideoloshkih premis, ki naj jih tu v kratkem strnem v vodilno enachbo estetika = etika? Prevech je seveda v nas tiste ustvarjalne nuje, ki nas ob vsaki spremembi senzibilnosti kot posledici ideoloshkih premen v konkretni druzhbi in v svetu nasploh sili v ponovno, she globljo refleksijo nashega pochetja in nashega polozhaja nasploh.

Logarjeve nove slike na slikarstvu imanenten nachin razreshujejo mnoge probleme, na katere je lahko v zachetku osemdesetih let naletel senzibilen ustvarjalec, ki se je na reflektiran, obenem kritichen in ironichen nachin odzival slogovnim premenam zadnjih let od nove figuralike oziroma pop arta prek konceptualizma do slikarstva kot slikarstva. Te slike kazhejo, da slikar, ki se je prav na tak - kritichen in ironichen - nachin odzival vsem premenam, zvest svoji etiki, v tem chasu ne bo, v imenu neke nove - a zelo uspelo prikrite in obenem “diskurzivno” podprte - fashistoidne ustvarjalne ideologije, zaradi lastnega uspeha pozabil, da zna slikati. Ta “uspeh”, ki na bolj razvitih umetnostnih trzhishchih pomeni tudi gmotni dobichek, pri nas pa navidezno socialno priznanje, ga v imenu modernistichne izkushnje resnosti in pertinentnosti lastne ustvarjalne izjave ne bo prisilil, da se odreche konstitutivnim lastnostim likovnega jezika: obchutku za oblike, prostor, ritem, barve in kompozicijo. Pa vendar: tudi tak ustvarjalec seveda chuti, da je mogoche nash shizofreni, v mnogih pogledih brezplodni, protisenzibilno in protiintelektualno naravnani chas z vso njegovo zmanipulirano slikarsko, vizualno nasploh, pa seveda glasbeno, literarno in ostalo tvornostjo ne le prek sebe kot subjekta ustvarjanja, temvech tudi prek drugachne, temu istemu chasu bolj lastne komunikativno oznachevalne ravni, ujeti v svoje delo. Tu ne gre le za nov oziroma dopolnjen imaginarij, ki ostaja pri Lojzetu Logarju celo v vsem njegovem delu nenavadno trajen in celovit, saj se neprestano giblje na ravni predmet, chloveshko ali zhivalsko telo, geometrijski lik, ampak gre za analitichne nachine odgrinjanja, izjavne oblike predstavljanja in komunikacijske mozhnosti projeciranja tega imaginarija. Modernistichno izrazno ortodoksnost, ki jo je narekovala formalistichno indoktrinirana normativna kritika in ki je bila posledica potrebe potroshnishke druzhbe po skrajni estetizaciji vsakega proizvoda, je v osemdesetih letih ostentativno nadomestila sproshchena spontanost. (Da je velika vechina ustvarjalcev to spontanost zamenjala z neznanjem, tu ne bi ponavljal.) To pa pomeni, da se je nenadoma lahko sprostila tudi izraznost tistih ustvarjalcev, ki niso vstopili v likovno dogajanje shele v zachetku osemdesetih let in bi jih tako definirala zhe generacijska pripadnost njihovi kulturi ali, bolje recheno, antikulturi in - vechkrat usmerjenemu - ignoriranju humanistichne tradicije, ampak so v svojem ustvarjanju v chasu modernizma - kot vsa strukturalistichna, fenomenoloshka in hermenevtichno osnovana antropoloshka misel - bolj osredotocheni na formalna iskanja.

Lojzeta Logarja je doslej vedno zanimalo, ali in do kakshne mere vzbujajo na ploskvi polozhene oblike obchutek mase in ali je mogoche to iluzijo subvertirati v slikarskemu jeziku imanentno poploshchenost. V njegovih slikah vidimo, da je to poploshchenost sicer mogoche dosechi tudi s preprosto uporabo ploshchatih oblik, vendar se danes slikarstvu, ki si spricho novih, she vcheraj neslutenih razsezhnosti ostalih vizualnih medijev prizadeva za she vedno aktualnost ali ponovno uveljavitev lastnega posodobljenega jezika, kazhe naslednja mozhnost, in sicer, da je treba ploshchatost naslikati. To pa Logarjeve nove slike dosegajo z na videz zelo preprosto, a v resnici bistveno spremembo. Te slike ne izrazhajo vech najprej oblike, temvech je njihovo notranje gibalo ritem. In to je obenem tudi premik iz semiotichne v semantichno raven: formalno oznachevanje je nadomestil pretok ustvarjalcheve vitalne energije, ki se organizira v spontanosti gestualnosti podobe. Naslikane oblike chloveka, zhivali ali spake kot tudi geometrijskega lika ali predmeta niso vech enostavni, enostranski in enoplastni erotichni znaki niti bolj poduhovljeni simboli, ampak postane erotichno telo slika sama. Ustvarjalec je torej prerasel svoj kreativni “zrcalni stadij”: svoje ustvarjalno telo lahko sedaj konstituira po oziroma v drugem telesu, ki ne obstaja vech v zrcalni referenci in torej ni vech she neformirano lastno telo v navidezni vlogi telesa drugega. To je resnichno telo drugega ali pa drugo telo, ki lahko z ustvarjalno intezivnostjo postane ekran, projekcijski prostor imaginiranja lastnega telesa. Delovni proces, ki vse bolj postaja identifikacija telesnega ritma, bi le tezhko she imenovali slikanje: gre za “tetoviranje”, toda tetoviranje, kot da bi bilo tetoviranje lastnega telesa. Ali kot pravi Rosenberg: kreacija ni izraz sebe, ampak definicija sebe.

Pariz, december 1984

_________
Logichno je zanj pomembna tudi ikonografija, ki se ji ni odrekel niti v zadnji fazi, ko se zachenja deloma odmikati od premochi vladajoche risbe, ki utegne voditi v dekorativnost, in ni se odrekel iskanju individualne mitologije in nikakor ne lastnemu slikarskemu/grafichnemu rokopisu, ki ostaja bistvena znachilnost vseh njegovih del. Kakor v zadnjem chasu slike, gradi tudi grafike v plasteh, pri chemer ima vsaka plast svoj individualni ritmichni, zhivljenjski naboj, in ustvarjajo skupaj tisto simfonijo vznemirjenosti, ki smo jo (v pomanjkanju adekvatnega izraza) poimenovali “erotichno” in ki oznachuje vrednost in enkratnost Logarjevih najnovejshih grafichnih listov in njegovo danashnjo celovito umetnishko ustvarjalnost.