Revija SRP 19/20

Janez Premk

BARJE

 

pod Krimom
med meglami
umira Barje
nad njim
je razpotegnjen
gosti plavi dim
najprej so v njem
besede
in nato she chrke
na sivem nebu
cifre zginjajo
najprej besede
in nato celota
spomin
in trupla
delno umrla
zazhrta
v daljavo daljnih zvezd
a nekaj
je v cvetju kar
she zhivi
in pada
v otrok narochje
 
 
***
 
si srechal
tam
najprej enega
ki pol mu pljuch
umira
v rachun preprost
ki z njim
raztrgali so dusho
mu po koncih
a je daljava
v lastnih mlinih
zanje narejenih
ki v njih
zhito poje
nachrtom
somernim s sivino
to mora biti
tvoja
dokonchna
podoba
bozhjega
in kdaj
dovolj je
navdiha
za neizbezhnost
neizrekljivega
ki pishesh
da roka
bi zapisala
delchek zhivega
da bi bila celota
 
 
***
 
s teboj je skala
tebi primerna
zato narejena
s skladi skovana
z milostjo blagoslova
stkane
so chrke
lahke v soncu
odvisne od vetrov
vsemu se prilegajoche
tekoche
kot studenec
che on to hoche
za znane
nove besede
ki te jih niso
nauchili
le en to ve
in prava mera
je krvi ostala
da je she moch
z njo
vlechi po papirju
besede
ki se
v soncu spletajo
in skala
se premika
voda teche
priblizhki slutenj
spletajo se v njej
 
 
***
 
naprej
nazaj
je neizmerna skala
in v njej
chrke
kakor zrak
nastajajo
za rojstvo pesmi
ki jo zmoresh peti
in razumeti
tishino te poti
snovanja
in sledi rojevanja
v pesek
vracha se telo
se ne spreminja
v izvenchas
je tu samo
do tu zveni
in vse prezhema
ta pesem sfer
ki z vsem
se ujema
in ki dolocha
jo pushchava
 
 
***
 
zavezanost
vseh bitij
v prehajanje
v tishino zvoni
osrchje sveta
in odmeva
zgradb bolechina
ki se rushijo
tu
je vse stalno
kot prazvok
se v trajanje
rojeva
sveto IME
ki dano
slishati ga je
njim
ki so se
tu zgostili
in tu
pochivajo
v razodetju
bozhjega
izgnanstva
na njih
je
del sveta
oprt
 
 
***
 
povsod si
in nikjer
in nisi tu
che si na dnu
te najdem v peklu
ko sprejmem te
v samoti tvojih brezen
te v peklu nashel bom
ker si ljubezen

 

________
Iz pesnitve Mrtvo morje