Revija SRP 19/20

Francka Premk

 

VRACHANJE TRUBARJEVE BESEDE

 

Beseda je zhivljenje ... In ko vanjo polozhimo vso dusho, ves strah in nedorecheno trpljenje, postane popolna.1 (D. K., 138)

Drago Kuhar je z Besedijano, Trubariano prestregel nebeshko mano, besedo, hrano za zhive. Tudi zdaj, ko pekocha pushchava rezhe srca in se sushi dusha ob otopelosti elektronske dobe. Misli srca in uma kazhejo besedi, vkovani v Nigdirdom, pot domov. Knjiga Draga Kuharja daje ubesedeni knjizhni slovenski besedi skrajno vechpomenskost. Je pesnishka, jezikovna in filozofska mojstrovina.

Iskriva dinamika nepredvidenega dogajanja, polnega upanja in hrepenenja, se nenehoma brusi ob negibnem, mrzlem, zazidanem, kar daje navidezno kruhoborsko gotovost prezhivetja.

Vkljuchuje shtiri soodvisne, vsebinsko prepletajoche se in obenem popolnoma neodvisne dele, ki so plod chistega pesnishkega navdiha in skrajne intelektualne domishljenosti, izpiljenosti in ostrine:

1. Scenarij z uvodi protestantskih piscev, tako 16. st. kot 18. st., iz Prekmurja
2. Esej o protestantizmu
3. Dialogi - o Besedi Vitala: grobarja Gaja
4. Poetika - Vrachanje besede.

Trubariana slika potovanje dushe od teme proti svetlobi, v enost. Svetloba bo pregnala temo, she bo kalilo pravo, nehibridno zhitno klasje.

Zhivljenje je neprestano vrachanje nazaj, na zachetek. Slovenci se vrachamo nazaj k ochaku Trubarju, dozhivljamo ponoven zachetek vzbujanja notranjosti (D. K., 138), kot se je Trubar v svojih prevodih dosledno vrachal k pradavnim koreninam. O pravih izvirnikovih koreninah govorijo Korenine slovenskih Psalmov 2

Knjiga je natanko pred shtirimi leti ugledala luch sveta v Trubarjevi rojstni vasi, na Rashchici.Do tja, kjer je tekla Trubarjeva zibelka, ni bilo lahko priti,saj je prav na ta dan zemljo obvladoval pravi pravcati orkan.

Zato pa je rojstvo spremljala glasba in deklamacija Trubarjevih rojakov. Orkan je napovedoval tezhka shtiri leta, ki so morala pretechi, da je osrednja, t.i. revolucionalna ideja o Trubarjevi zvestobi izvirniku danes vsestransko potrjena z nekaterimi vidiki nadaljnjih raziskav. Posebno razveseljujoche je dejstvo, da je knjiga tudi na letoshnjem mednarodnem biblichnem kongresu nashla odmev in pritrditev osrednji tezi, da je bil Trubar popolnoma zvest izvirnikovemu besedilu. S tem pa je bila s strani mednarodno priznanega jezikoslovca potrjena Trubarjeva velichina.

Z rdechimi krili letimo v bele podobe. Z vsako malenkostjo blizhje. Blizhje chasu ... kjer nashe knjige chasovno gorijo. Mi pa zhivimo v tem temnem dimu in ostrem vonju. S toplino skozi trenutke. (D. K., 139).

Korenine slovenskih psalmov opozarjajo, da kljub shtevilnim dosedanjim izchrpnim znanstvenim razpravam o Primozhu Trubarju, Juriju Dalmatinu in drugih velikanih protestantskega obdobja (Sebastijanu Krelju [1538-1567], ochetu jezikoslovnih in pisnih reform idr., Adamu Bohorichu [1520-1598], piscu prve slovnice slovenskega jezika Arcticae horulae [1584] idr.) she lahko prihajajo na dan nove resnice.

Ko chlovek dozhivi nirvano, je najbolj podoben sam sebi in svoji besedi. Vsak ima svojo besedo. Voditeljico proti nasprotni razsezhnosti. (D. K., 138)

Zhivi prostor ima neshteto bivalishch in vsakega od njih osvetljuje sonchni zharek, vedno v stichishchu neskonchne radosti. In v soncu osvetljene platnice Dalmatinove Biblije, ponovno upanje zavrzhenega Adama, upanje vrnitve domov v izgubljeni Eden. Kjer bodo vsi narodi eno, vsak pa se bo nashel in prepoznal po sebi, po svoji svobodi, v svojem materinem jeziku. Tako se bo sestavljala resnica in narod bo nashel samega sebe.

Trubarju so pesem z glasbo rojenice uvezle v njegovo ime: Primus 'prvi' in Trubar (trubadur) 'pevec' in glasbenik in njegova grmecha tromba se razlega od zachetkov slovenske pisane besede in prve prekmurske knjige do danes; na njej nepretrgano pochiva in k njej se vracha narodova kultura.

In vselej se bomo vrachali nazaj in k svoji besedi.
Tam je skrita dusha neumrljivega telesa. (D. K., 138)

Vse to so iskre, ki plapolajo od Trubarja sem, podajanje rok, podajanje izrochila, korenine, ki nikoli ne usahnejo. Plamen, che se izrazimo po Trubarjevo, vechno terpi, kar pomeni 'traja'.

V tej zhivi alkimiji pretakanja krvi od srca (osrednjih govorov) do prav tako pomembnih kapilar (prekmursko slovstvo) po zhilah stvarstva se Beseda vracha v maternico in opozarja Slovence na pomen knjizhne materinshchine in na velichino slovenske besede.

Che ga poimenujemo v duhu njegovega lastnega jezika, je bil Trubar naprejpvec, glasnik nashe lepe besede, njegovo slovstveno dejanje pa naprjpetje, dejanje klene notranje mochi, ki nikoli ne usahne.

Jezik razsezhnosti bratstva. Nedokonchane skupnosti. Torej, zakaj bi mi pomenil tako malo, chisto malo? Jaz z njim obstajam. On z nami zhivi. In on je vez mojega in nashega raztrganega telesa. (D. K., 137)

Ko so posamezne besede kot kamnite drobce zlagali v celovito posodo, enoten jezik, za domacho kleno, polnokrvno besedo, nashi humanisti niso bili nich manj pomembni od evropskih. Pri postavljanju mostov med sedanjostjo in biblichno preteklostjo so se zgledovali pri vzornikih. Vse atribute, ki spodbujajo notranjo rast, pa je mogoche najti tudi pri Slovencih. Posebno pomembni so protestantski predgovori, ki so v veliki meri izvirni.

Che se narod in njegovi predstavniki dvignejo nad vse to, kar jih razdruzhuje, premostijo nevarnost svojega neobstoja. Njegove korenine so nastale iz enosti in v to enost se je treba vrniti. Primozh Trubar, prevajalec-soustvarjalec, zdruzhuje slovensko slovstveno preteklost z jutrishnjim dnem. V njegovem pojavu je duhovna moch in z njo kontinuiteta.

Kot pravi Kuharjeva, danes krshchena Trubariana, spomin na nasho preteklost ni kronika mrtvega, zaprashenega spomina, negibno nagomiljenega pod grudami nagrobne zemlje, temvech zhivi VEKOMAJ, dan nashemu narodu po BOZHJI volji, vedno prichujoch, hrana vcherajshnjemu, danashnjemu in jutrajshnjemu dnevu. Treba se je samo osvestiti njegove dobronamerne in blagodejne navzochnosti, ki pada v svetlobnem stebru na nasho zemljo in se rojeva s prvimi sonchnimi zharki.

Shtiri stoletja so morala pretechi, da so se tako povsem drugachne, zhive misli o slovenskih reformatorjih izkristalizirale in v pesmi in prozi privrele na dan. Blizhamo se koncu tisochletja, to pa je chas zgoshchevanja in vrachanja v zibelko zhivega spomina. Besede je ozhivil glas nevidne domovine.

Pri Dragu Kuharju beseda pleshe in poje. Ustvarjen je bil en sam chlovek, Adam, prvi, iz zemlje in se po zemlji vracha v narochje stvarstva. Duh zhivi, izrochilo si utira pot prek svojih izbrancev od ust do ust. Beseda je meso postala od chrke do chrke, od njenega porajanja iz slovenske grude na grudih Stvarnika, do osrednjih slovenskih in prekmurskih protestantskih piscev. Tako shelestijo verizhni obrochi s prevajalskimi in jezikoslovnimi deli P. Trubarja, J. Dalmatina, S. Krelja in A. Bohoricha.

Moramo se jih zavedati in nikoli pozabiti, kateri obroch je bil prvi. Za Prekmurce je znachilno uposhtevanje vsega predhodnega izrochila. V Prekmurju je bila zhe leta 1587 natisnjena knjiga Agenda Vandalica. Vizionar Shtevan Kzmich je nebogljeni narechni prekmurski besedi z Vere krshchanske kratki nauk in z Novim zakonom utrl pot do ubeseditve najglobljih biblijskih besedil. Tako se po razlichnih poteh pretaka zhiva, slovenskemu narodu sporochena beseda, in omogocha pogovarjanje s svojim zhivljenjem. Odreshiteljica knjiga je individualizirala narodov obstoj.

Skozi prizmo izvirnika vidimo v glasniku Trubarju umetnika-soustvarjalca, pevca in nikdar porazhenega bojevnika v spopadu z zhivo, vechpomensko metaforo. S svojim prevodom Psalterja, edinega starozaveznega besedila, je dokazal, da obvlada izvirnikove najbolj pretanjene pomenske odtenke in umetelne besedne in besedilne poetizme. Tako je ob premishljenem in pochasnem presajanju zhive snovi psalmov dozorel v pravega pesnika.

Kako je bilo mogoche v manj kot petih desetletjih objaviti vech kot eno knjigo na leto in zgraditi temelje, na katerih she danes pochiva slovenska ustvarjalnost?

Trubarjevo mladostno prepevanje psalmichnih pesmi je pognalo globoke korenine, iz njih pa v zrelih letih mogochno drevo - njegova celotna prepesnitev Psaltra.

Z nekaterimi odbranimi primeri bi rada spregovorila o tem, kako je iz ubeseditve slovenskih protestantskih piscev razviden njihov individualni odnos do glasbene izpovedi svetopisemskih psalmov.

Pri obravnavanem izrazju, rojenem iz izrochila (tipichni biblichni slog narekuje: ponavljanja, sinonimije, antiteze, merizme in paralelizme na besedni in besedilni ravni), ne gre za besedne avtomatizme; pesnik vidi svet konkretno, vedno v novi luchi.

Vizijo zhivljenja v luchi vzporednih prevodnih vzorcev najlepshe vidimo v Trubarjevi pesmarici iz leta 1567, Ta celi catehismvs, eni psalmi, ko njen avtor pravi, da se je treba v vsako besedo duhovno potopiti, si jo osvojiti. Beseda ne sme ostati na povrshju chlovekovega bivanja, pri glasu (htimi), temvech v srcu. To je neviden proces od grafichne do dejanske utelesitve. 3

P. Trubar se je pomembnosti izvirnika in pesnishkega navdiha, nevidnega in neoprejemljivega vrelca srca, natanko zavedal. O njem govori skoraj v vsakem od svojih pomembnejshih prevodov. Samo tako je mogoche dojeti bistvo Trubarjevega plodovitega in eruptivnega pesnishkega opusa.

Primeri tipichne psalmske jezikovne miselne strukture kot misliti s srcem, govoriti v srcu ... zgovorno prichajo:

Beseda srce je vezna komponenta shtevilnih metaforichnih frazemov, ki so pri Trubarju in Dalmatinu vechinoma dobesedno pretolmacheni. Trubarjeve dozhivete besede ustvarjajo polnoglasje.

Na primer v Ps 119,36a: ybl-fh

Trubar: Nakloni ti tu muie erce.

Dalmatin: Nagni moje erze.

Besednozvezna ali medbesedilna navezava besede oko s srce hoche poudariti chlovekovo celovito udelezhbo pri zaznavanju sveta.

V raziskovani sobesedilni navezavi pa oba organa simbolizirata vsestransko prenovitev chloveka ali, kot z analognimi biblichnimi mesti dokazuje paralela sygyu : bl, ustvarjata stalno biblichno podobo celovitosti. Popolna zaznava je mogocha samo z notranjim ochesom; srce vse vidi, vse razume.

Ob psalmski simboliki srce, oko, dozhivljani tudi na najvishji ravni povsem konkretno, so odprta vrata v svet staroorientalske miselnosti, ki je bila v ocheh vseh pristnih pesnikov psalmov samo nikoli dokonchno izpeta hvalnica stvarstva.

Primozh Trubar je v svojem psalmskem pesnishkem opusu kongenialno povezal duhovno bogastvo starega orientalskega sveta in nomadsko-konkretne predstavne miselnosti s kulturo materinega jezika, ki je ta nachin razmishljanja v duhu she povsem obvladovala. Ni je she zatrl mamon tehnologije in elektronike.

Navzochnost znachilnih ustnih formul v nekaterih psalmih kazhe na obredno tradicijo, ki se prichenja zhe pri kanaanski religiji in so bili njeni zachetniki verjetno poklicni pesniki. Psalme so zaradi njihove melodichnosti najdalj chasa peli v hebrejskem jeziku. 4

Kar srce 'misli', to usta govore, pri Trubarju pojejo. Petje je nelochljiv del njegovega zhivljenja. Petje srca ustvarja njegove psalme. Psiholoshko zanimiva je primerjava vzporednih prevedkov pri Trubarju in Dalmatinu:

Ps 126,2: hgr wnnwcl (w)...almy

(nash ieik poln) petya: (Trubar)
nah Ieik poln hvale: (Dalmatin)

Ps 119,172: ]trma ygwcl }ut

(Mui Ieik) bode peil: (Trubar)
(Moj Ieik) bo govuril: (Dalmatin)

Razlichno, cheprav v obeh primerih korektno pretolmachena hebr. hnr 'vriskanje' (Ps 126,2) in }ut 'opevati' 'singen' (Gesenius, 650), ponazarjata notranje bistvo obeh slovenskih prevajalcev.

V. 32b: ybl byjrt yb

Trubar: Kadar ti muie erce obe elish.
Dalmatin: Kadar ti moje erze potrohtah.

Ta in podobni prevodi so dragocena prichevanja o Trubarjevem odnosu do sveta: shirina mu ne pomeni le tolazhbe in pomirjenja, temvech jo tolmachi z veselje; gledano strogo semantichno, gre za razshiritev do neslutenih psihichnih razsezhnosti. Tako prepoznavanje neobhodnosti stiske za razshiritev notranjega spoznanja se ob najvishjem stopnjevanju prevesha v otroshki smeh in veselje. 5

V. 112: bqu slwul ]yqj twcul ybl ytyfn

Trubar: Iet em muie erce naklunil hdershanu tuie Praude.

Dalmatin: Iet nagiblem moje erce, de bi turil po tvoih Praudah.

Besedna zveza nagibljem srce je tipichni frazeoloshki hebraizem. V Trubarjevem chasu pa je bila frazeologizirana zveza dershati Praudo.

Pri Trubarju najdemo Iet em muie erce naklunil, ki za razliko od Dalmatinovega Iet nagiblem... pomeni dokonchno odlochitev. Gre za majhne, vendar pomembne pomenske razlichice. Take so iskrice Trubarjeve kongenialnosti.

Ob navedenih primerih prihajamo do spoznanja, da Trubar na razgiban nachin izprichuje svojo notranjo vez z izvirnikovim sporochilom, intuitivno dozhivljanje, dozhivljanje s srcem pa usmerja njegovo interpretacijo. Besedilo je verno in samosvoje, jezik je tekoch, nabit z energijo notranjega videnja. Trubarjeva stvaritev uposhteva najpomembnejshe kriterije za prevod iz izvirnika. Zajemal je iz izvenchasnega vrelca, zhivega pretoka, ki je ustvaril med avtorjem psalma in med tem prevajalcem-soustvarjalcem nevidno in trajno vez.

Cheprav so bile te vrstice v prvi vrsti posvechene Trubarju, je treba poudariti: tako Trubar kot Dalmatin sta bila verodostojna prevajalca, dorasla najbolj zamotanim ubeseditvenim procesom hebrejske poetike. 6

 

OPOMBE

1 D. Kuhar Besedijana, Trubariana (D. K. 1996).
2 F. Premk Korenine slovenskih psalmov. Zalozhba Trubarjevo drushtvo (Ljubljana 1992) 1-730.
3 P. Trubar Ta celi catehismvs, eni psalmi (1567).
4 F. Premk Primerjava med Trubarjevim in Dalmatinovim prevodom Davidovega Psaltra v razmerju do hebrejskega izvirnika, latinske Vulgate in nemshke Luthrove predloge. 529.
Prim. N. H. Ridderbos The Psalms: Style Figures and Structure 70.
5 F. Premk Korenine..., 148 Prim. Thordarson, T. Kadar se hebrejska biblija dotika temeljnih vprashanj zhivljenjske resnichnosti, je njen jezik podan s slikami in figurami kot neposreden izraz avtorjevih intuitivnih dozhivetij in globin resnice. 212.
6 F. Premk Korenine... Povzetki, 435.

 

LITERATURA

Biblia Hebraica Stuttgartensia. Liber psalmorum (Stuttgart 1969. 6).
Bohorizh, A. Arcticae horulae succisivae. Zimske urice (Maribor 1987).
LDalmatin, J. Biblia, tv ie, vse Svetv pismv, Stariga inu Noviga Tetamenta,
Slovenki, tolmazhena, Wittemberg 1584 (Faksimile, Ljubljana, 1968).
Kuhar, D. Besedijana, Trubariana (Ljubljana 1996).
Luther, M. Die gantze Heilige Schrifft I, II, III (Wittenberg, 1545, Mnchen, 1974).
Premk, F. Leksikoloshka vprashanja v Davidovem Psalterju pri Primozhu Trubarju in Juriju Dalmatinu v odnosu do izvirnika.
Druzhbena in kulturna podoba slovenske reformacije,
Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) (Ljubljana 1986) 78-86.
Primerjava med Trubarjevim in Dalmatinovim prevodom Davidovega Psaltra v razmerju do hebrejskega izvirnika, latinske Vulgate in nemshke Luthrove predloge.
Obdobja 6, 16. stoletje v slovenskem jeziku, knjizhevnosti in kulturi, Filozofska fakulteta (Ljubljana 1986) 529.
Nerazumljena tujka sela v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Davidovega Psaltra Dialogi 1987/XXIII/1 (Maribor 1987) 72-80.
Eksotichna poimenovanja dishav in dragocenih oblachil v najstarjeshih slovenskih psalmskih prevodih, (Ps 45) Jezikoslovni zapiski 1. Zbornik Inshtituta za slovenski jezik Frana Ramovsha Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (Ljubljana 1991) 47-62.
Korenine slovenskih psalmov. Zalozhba Trubarjevo drushtvo (Ljubljana 1992) 1-730.
Hebraizmi Trubarjevih in Dalmatinovih robnih besedil
Jezikoslovni zapiski 2 (Ljubljana 1995) 195-219.
Globine Korenin. Predstavitev in dodatna utemeljitev monografskega dela. Revija SRP 5/16 (Ljubljana 1996) 109-131.
O vethozavetnyh tradicijah v tekste Brizhinskih (Freizingenskih) otryvkov. Voprosy jazykoznanija 1, Nauka, Rossijskaja akademija nauk (Moskva 1996) 94-107.
Psalterii secundum Vulgatam Bibliorum Versionem Nova recensio. (Clervaux l961.)
Sveto pismo Starega in Novega zakona (Stritar, Ljubljana 1914).
Sveto pismo stare in nove zaveze. (Slavich, Ljubljana 1974).
Thordarson, T. The Mythic Dimension. Hermeneutical Remarks on the Language of the Psalter VT 24, 212 (1974).
Trubar, P. Ta Celi Psalter Dauidou (Tbingen 1566).

Opomba: Pri prechrkovanju hebrejskega chrkopisa so bila uposhtevana slovenshchini prilagojena nachela mednarodne konvencije. Uporabljena je bila kartoteka Zgodovinske sekcije Znanstvenoraziskovalnega centra Frana Ramovsha Slovenske akademije znanosti in umetnosti.