Revija SRP 19/20

Damjan Prelovshek

MED BALKANOM IN EVROPO: MIZERIJA
SLOVENSKEGA SPOMENISHKEGA VARSTVA
 

Ob gospodarskih in politichnih aferah smo chisto pozabili na tisti del nashe narodne substance, ki zgovorno pricha, da smo bili kljub balkanski avanturi od nekdaj tesno povezani z evropsko civilizacijo. Shtiridesetletno preziranje tradicije je zapustilo zhalostne sledove v odnosu do kulturnih spomenikov. Chedalje manj jih je in vedno bolj so iznakazheni. Brezzobo in dezorganizirano spomenishko varstvo jih ni vech sposobno ohranjati pri zhivljenju.

Konservatorska stroka se je desetletja izchrpavala v preprichevanju obchinskih veljakov o utemeljenosti lastnega obstoja. Sedaj lahko samo she nemo opazuje, kako primitivno-kapitalistichni ideali nezadrzhno barbarizirajo nash kulturni patrimonij. Politichna nomenklatura, ki je od spomenishke sluzhbe prichakovala predvsem legitimno podporo pri odstranjevanju neprijetnih materialnih spominov na predsocialistichno preteklost, je na odlochilna mesta postavljala nestrokovnjake in hkrati temeljito zameglila organizacijsko uchinovitost varovanja spomenikov. Rezultat je danashnja razrobljenost na vech medsebojno nepovezanih regionalnih zavodov - ki so del chisto druge upravne strukture - medtem ko je osrednji zavod, danashnja Uprava za varstvo naravne in kulturne dedishchine, ostal brez vseh kompetenc in je v sedanji obliki odvech.

Od leta 1980, ko so na Kochevskem iz ideoloshke zaslepljenosti podrli she zadnjo cerkev, se, zhal, miselnost ni veliko spremenila. Ker ni vech prave avtoritete, ni nihche nikomur odgovoren. Iz drzhave je mogoche odtujiti prav vse, saj o pomembnosti umetnin odlochajo obchinski uradniki. Usoda spomenikov je dejansko odvisna le od osveshchenosti njihovih upraviteljev ali lastnikov. Nikakrshnih licenc ni, zato pri njihovem obnavljanju namesto strokovnosti odlocha cena. Skratka, imamo eno najslabshih zakonodaj na tem podrochju, ki je praktichno brez sankcij. Zhivimo v nevarni zmoti, da je nashe kulturno bogastvo neizchrpno. Ko ga bomo zapravili, se bomo spet, to pot nepopravljivo, znashli na Balkanu.

Od spomenishkovarstvenega zakona, ki je v pripravi, bi prichakovali, da bo v svojem temeljnem izhodishchu poudaril kategorijo kulturnega spomenika kot temeljno nacionalno vrednoto. Pravni pojem dedishchina nikakor ne ustreza, saj umetnostne izdelke minulih chasov obravnava v smislu nekakshnega nujnega zla. Dosedanja birokratska praksa razglashevanja posameznih spomenikov ni privedla do njihovega boljshega poznavanja ne do uchinkovitejshega nachina varovanja, pach pa je strokovno sluzhbo she dodatno obremenila z birokracijo in jo odvrnila od resnichnih problemov.

 

Nekaj predlogov ob novem zakonu:

Novi zakon bi lahko v nachelu shtel za spomenike vse stavbe, starejshe od sto let, in vsa dela priznanih ustvarjalcev. Postopek priznavanja spomenikov bi bil prav lahko nasproten dosedanjemu: kdor bi zhelel tak objekt predelati, bi si moral najprej priskrbeti mnenje pristojne uprave, da ne gre za spomenik. Dela nashega edinega v svetu priznanega ustvarjalca, arhitekta Plechnika, bi z zakonom zavarovali v celoti. Nujno je ponovno vzpostaviti v chasu samoupravljanja porusheno hierarhijo spomenishkovarstvene organizacije. Spomeniki namrech niso last obchin, ampak so del narodove kulture, so torej bogastvo vseh nas. Centralni zavod bi moral imeti pregled nad dogajanjem po vsej drzhavi. Njegova naloga bi bila dolochati prioriteto akcij glede na ogrozhenost in pomen posameznih spomenikov, pripravljati enotne konservatorske metodoloshke smernice, predvsem pa bi moral imeti moch oz. pristojnost nemudoma posechi v dogajanje in z drastichnimi sankcijami preprechiti vsakrshno poshkodovanje ali odtujevanje spomenishkega patrimonija. Obchinski ali regionalni zavodi bi mu morali biti pri svojem delu odgovorni, podrejeni. Pripadla bi jim vloga nekakshnih "zaupnikov", kot se je to dobro obneslo zhe v Steletovih pionirskih chasih nashega spomenishkega varstva. Dolzhnost centralnega zavoda bi bila tudi izdelava registra nepremichnih spomenikov ter izdajanje restavratorskih licenc. Nestrokovno opravljenim posegom bi sledil takojshen odvzem takshnega dovoljenja. Dela bi se praviloma oddajala na natechajih, na katere bi vsaj na zachetu kazalo vabiti tudi tujce. Prakso, da vsak zachetnik lahko shari po spomeniku, bi konchali tako, da bi uvedli mentorstvo oziroma konservatorski stazh. V nashem glavnem mestu namrech ne poznam stavbe, ki bi jo v zadnjem chasu strokovno brezhibno obnovili.

Novi zakon bi ne nazadnje moral temeljito urediti razmerje do lastnikov ali upraviteljev spomenikov, ker nachelo, da kdor nichesar ne da, tudi nichesar ne more terjati, ne vodi nikamor. Davchne olajshave in ugodna posojila bi prispevala k cenejshemu vzdrzhevanju stavbnega fonda in dostopnosti zasebnih zbirk. Prav tako bi lahko z zakonom reshili she odprto vprashanje povojnega Federalnega zbirnega centra, ki je bil za vladajoche politike velika samopostrezhba z umetninami.

Nashteti predlogi niso revolucionarna novost, saj so v podobni obliki veljali, dokler ni "znanstveni socializmem" spomenikov ozhigosal za priche temnega chasa izkorishchanja chloveka po choveku in s tem podrl odnos do tradicije.

Marsikaj bi bilo mogoche prirediti po za nas najbolj ustreznem avstrijskem zakonu, ki nadgrajuje pozitivno prakso stare Centralne komisije za preuchevanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov, katere usluzhbenec je bil nekoch France Stele. Uposhtevati pa bi kazalo tudi izkushnje Bavarcev, ki imajo pravno najbolje urejeno spomenishko varstvo v Evropi. Nash sistem je namrech v preteklosti dozhivel tolikshne deviacije, da pri pisanju zakona ni vech mogoche izhajati iz danih razmer, ampak je treba prav vse postaviti na chisto nove temelje.