Revija SRP 19/20

Barbara Kapelj

SRECHELOVKA

 
OSEBE (NASTOPAJOCHI):
 
TENIDA SRECHELOVKA OTOZHNA
HEROD
MESAR
ANGELI
MORAN, BRAT
MOZHJE S KOVCHKI
TUTKE (VLACHUGE)
KRALJICA TUTKA
EUMIDA
JUNIDA, STARA MATI
GARACH
KURBA I., II.
in VLACHUGE
LJUDJE
GLASOVI
GLASOVI OTROK
ON
IZTERJEVALEC ZHIVLJENJ I., II.
in IZTERJEVALCI ZHIVLJENJ
NORA STARKA
NORI SLEPEC
GOSPOD BREZMESNI
NORICA
OTROCI
ZHENSKE
PLESALEC
PLESALKA
JECHAR I, II.
BODOCHI SVETNIKI, SVETNICE
GOSPOD DEPILATOR
 

 

I.

 

Meglena, vlazhna ulica v mraku. V ozadnju tava cestni hrup. Drobno, skrusheno dekle, oblecheno v stare, turobne cunje, nemirno stoji in chaka .... Pochasi se prestopa po ulici... Ne vidi elegantno in malce starinsko oblechenega moshkega, ki jo mirno opazuje .... Moshki se ji priblizha za hrbet. Tedaj se v ozadju zaslishi pok (avtomobilska nesrecha). Dekle se zdrzne in se prestrashena zaleti v moshkega.

TENIDA: Oprostite, prosim

HEROD: Oh, nich hudega, gostpodichna. Je zhe v redu .... Je zhe v redu .... (se glasno krohota). Oprostite, prosim, gospodichna. Vchasih se mi zdi vse tako presneto smeshno, da se skoraj ne morem odsmejati. Mi oprostite, prosim, gospodichna?

TENIDA: (prestrasheno prikima)

HEROD: Oh, seveda mi oprostite, gospodichna.

(glasno kihne, pri tem mu namenoma pade na tla torba s fotografijami, ki se razletijo po tlaku. Dekle z naglico priskochi na pomoch in hiti pobirati fotografije ... a se ustavi ....)

TENIDA: (zase) Saj to je ....

HEROD: Ho, gospodichna, videti je, da poznate tega mozha, kaj?

(jo stiska za vrat)

TENIDA: Ne .... Ne ....

HEROD: Lazhete, gospodichna. Grdo lazhete. To ni lepo. Mlade gospodichne ne lazhejo. Obnashajo se lepo in dostojno in nikdar ne lazhejo. Saj menda she veste, kaj uchi Gospod Bog. Osma bozhja zapoved: Ne prichaj po krivem! In pri vsem tem ste mi pozabili rechi nekaj izredno pomembnega, gospodichna .... No, dajva, malo pobrskajva po vashi glavici, kaj .... No, se ne spomnite (she vedno ji stiska - zdaj glavo - zdaj vrat)? Ah, nich hudega, gospodichnica, .... tudi tako omikanim in vljudnim dekletom se primeri, da pozabljajo. "Na zdravje!" Morali bi mi rechi: "Na zdravje, gospod!". Sicer pa she ni prepozno. No, lepo ponovite za mano. Na zdravje ....

TENIDA: Na zdravje ....

HEROD: Gospod ....

TENIDA: .... gospod .....

HEROD: Tako, pridna deklica .... Saj vem, kaj skrivate v tisti rochici. Slika, kajne? Naravnost iz chasopisa. Pritiskate si jo k prsim, kadar ste sami, kajne? In kri vam lije po telesu hitreje in hitreje. Oho, saj poznam ta obchutek ...

Pochasi se ti priplazi pod nohte, se skrivoma izvije v roke (tako ji tudi gnete telo), da zadrgetajo, in potem krozhi po prsih in koplje in mesha v trebuhu in davi in potem v noge, da klecajo kolena, da klecajo kolena (veter piha in slishi se nevihta), da klecajo kolena ....

TENIDA: Stran, ti .... hudich! Pustite me pri miru. Prosim, (zhe skoraj v joku) prosim, prosim ....

HEROD: (se krohota na dolgo in shiroko, nato se nasmejan umiri)

No, no, ne bomo jokali. Ne bomo vendar jokali, kaj?

Saj ne ve nihche, samo in le jaz. In to tukaj bomo pobrisali, posushili (ji obrishe solze) in poslushala bova veter (jo stisne v narochje) .... samo veter (jo ziba) .... samo veter ....

(poje)

Odvrzi takoj tole suknjo,
zavleci se v luknjo,
potem pa poj,
potem pa spi,
z velikimi pokrovkami,
z velikimi ochmi.

TENIDA: Saj imate ravno tak glas kot ON.

HEROD: Kakshen - ON? Kdo - ON?

TENIDA: Saj ste vendar rekli, da veste le vi.

HEROD: O, seveda vem. Vse vem. Srechno druzhino ima in tri majhne otroke in dobro zheno .... in ujemata se, da bi se ne mogla bolj.

TENIDA: Ja, to bo ON.

HEROD: In ne prekinjajte me, ker potem izgubim sivo nit.

TENIDA: Kakshno sivo nit?

HEROD: Tiho! Siva ali rdecha, pravzaprav je vseeno. Moja je siva .... Nak, pa sem jo izgubil .... Le kje sem ....?

TENIDA: Pri NJEM ste ostali.

HEROD: O, seveda. Prechudovito stanovanje. Rdechi zhametni naslonjachi. Ha, ha, ste slishali, kaj? Nashel sem svojo sivo nit, brez tuje pomochi. To sem jaz (se bobna po prsih)! To sem jaz! Ha, brez tuje pomochi.

TENIDA: Pravzaprav zdaj lazhete vi. Jaz sem vam pomagala.

HEROD: Ta je pa dobra, zdaj bo pa she predrzna .... in she bo lagala .... She mene bo zavajala s svojo hudobno prerachunljivostjo.

TENIDA: Oprostite, govorim le resnico.

HEROD: No, no, gospodichna. Jaz vem marsikaj. Vem tudi to, da ima chudovito zheno, ki jo ljubi. Lepa je, pametna, ocharljiva, topla, dobra, pametna, ustvarjalna, plodna, razgledana, mlada .... in ....

TENIDA: Ne zamerite, prosim, ampak ni mi do tega, da me tako unichujete.

HEROD: .... celo boemsko, celo pustolovsko dusho ima. In poleg tega ima polozhaj v druzhbi. A kdo ste vi, KDO STE VI?

TENIDA: Prosim, no, pustite me.

HEROD: Ah, dajte, no, kaj bi bili tako ranljivi pred mano, ko pa vem chisto vse. Prodajate paradizhnike na najbolj vlazhni stojnici na trgu in zelo malo jih prodate, kaj? V tistem kotu vse pochasi gnije in gnije in segnije, tudi vashe noge. Kaj ne chutite bolechin? In kadar ni paradizhnika, se v vashih rokah ponujajo chebule in chesni in neznosen je vash vonj, divja za vami kot voz za konji. In kadar pridete domov, ste sami s sabo. Govorite z ogledalom, ki vam kazhe neprijetno sliko, in sami sebi se zdite grdi, prav ostudni v svoji utrujenosti in z rdechimi rokami.

TENIDA: Vem, pregrda sem zanj. Ne morem se dolgo gledati v ogledalu, ker me ubija. In roke si perem in perem, a potem ni nich bolje, za vedno so kot zaznamovane. Ampak vseeno imam lahko svoje sanje. She vedno sem lahko tihomorska princesa.

HEROD: Med paradizhniki (se smeji) ....

TENIDA: .... ki zbira nogavice svojih mornarjev .... In prav lahko sem mravlja, za katero se nihche ne zmeni,

HEROD: .... pa jo pohodi ....

TENIDA: .... in prav lahko sem metulj .... Raztegnem krila in prosto letam .... in lahko sem vse, kar si zazhelim. Tega mi ne morete preprechiti.

HEROD: Oh, saj ste le majhen otrok z ranljivo dusho. Moral bi vam peti uspavanke za vashe sanje. Samo sanjate in sanjarite, pa vendar dobro veste, da to ni dobro. Sanje so sanje, resnica pa resnica, moj otrok.

TENIDA: Ampak jaz moram sanjati. To je edino, kar imam.

HEROD: Ljudje morajo delati in ne sanjati, kadar delajo, in ne sanjati, kadar spijo. Samo delati, delati, kajti le delo plemeniti duha in krepi telo, da lahko nekoch utrujeno umre. Vi ste zhe zelo krhki, morali bi zhe zdavnaj segniti v tistem kotu, pa ne gre in ne gre. Tega so krive vashe sanje. Samo napoti vam hodijo.

TENIDA: Ampak jaz she ne bom umrla, ne na vasho zheljo. In, prosim, pustite mi, da grem domov.

HEROD: Domov, gospodichna? (se krohota) Temu tam pravite vi dom? Siva, umazana luknja, prekrita s starimi chasopisi in vonjem po mishih .... Kakshen dom? Borite se s plesnivimi zidovi, z nadlezhnimi shchurki, ki se iz dneva v dan bolj redijo .... Med lushchechimi stenami vashe luknje se sprehajajo bajsaste stenice. Zaklepate se pred debelim brezposelnim mesarjem, ki s svojim ostudnim trebuhom pritiska vsako noch na vasha vrata in vas kliche pohotno ....

TENIDA: Tolche in tolche, a jaz mu nochem odpreti .... Ves denar sem porabila za zhelezne zapahe, ne more noter, nikoli .... Njegovo dihanje je grozno in prerashcha v krichanje ....

GLAS MESARJA: Pizda mala, odpri!

TENIDA: in besede ....

GLAS MESARJA: Odpri, che ti rechem!

TENIDA: ki donijo po hodniku. Ne bom mu odprla. Nikoli.

HEROD: Tako je prav, tako je prav, gospodichna.

TENIDA: Dobro vem, kaj hoche.

HEROD: Vsakdo hoche le to, gospodichna. Zato stojite tu v mraku, da ne bi poslushali ljudi, ki so zlobni.

TENIDA: Saj res, kje so ljudje?

HEROD: No, no. Dobro veste, da redkokdo pride tod mimo. Le ON, ko odpoje svoj zadnji takt in odvrzhe svoje svetleche cunje. Pochasi pride in gre mimo vas .... nikoli vas ne opazi, ker zhdite tu, v temi.

In poleg tega dobro veste, zakaj ste prishli sem .... Da bi ga pochakali .... Da bi ga videli, kako hodi, da bi slishali, kako tiho diha.

TENIDA: Vedno prihaja med zadnjimi. Krajci klobuka mu prikrivajo ochi. Hodi vzravnano in komaj slishno.

HEROD: Zelo dobro, gospodichna (voha po zraku)

TENIDA: In ves miren je, nikoli napet, nikoli ne hiti .... Premishljuje, vem, da premishljuje .... premishljuje otozhno. Vsaj tako se mi zdi. Pa vendar, zakaj neki je otozhen? Moral bi biti srechen, zelo srechen.

HEROD: Prishel bo. Kmalu bo prishel mimo. Naj vas predstavim?

TENIDA: Ne, nikar. Tega nochem, raje umrem.

HEROD: Pa saj bi ga le slishali govoriti.

TENIDA: Nochem govoriti z njim. Nikoli.

HEROD: Skrivate se pred njim. Veste, da ste nich.

TENIDA: Vchasih sanjam, kako prekladam paradizhnike. Paradizhnik na paradizhnik .... in potem naletim na njegovo glavo. Tako otozhen pogled ima, da si je ne upam pogledati.Primem jo v roke, stiskam jo k sebi. In nich vech ne poje, samo gleda me, vem, da me gleda, cheprav je ne gledam. Chutim .... chutim njegove zhalostne ochi. Prekleto, zakaj govorim vse to prav vam?

HEROD: Zato, ker sem edini, ki vam lahko kaj pomaga, ki vas lahko odpelje dalech, dalech stran. Bi shli z mano? To je edino, kar vam she ostane.

TENIDA: Ne, raje bi se vrnila domov.

HEROD: Nemogoche.

TENIDA: Zakaj pa ne? Toliko let sem zhe tam.

HEROD: Ampak vashega stanovanja ni vech.

TENIDA: Kako?

HEROD: Tista hisha je zgorela. Dozdeva se mi celo, da ste jo sami zazhgali.

TENIDA: Mogoche je res, a ne spominjam se. Res, oprostite, ampak to ne more biti res.

HEROD: Zakaj pa ne?

TENIDA: Zato, ker .... Ne vem .... Vchasih sem zaprla ochi in sem videla, kako gori, gori vse, kar je sivo in umazano. In smejala sem se, glasno sem se smejala in bila sem zlobna. Zelo zlobna .... in pela sem, chakajte no, pela sem tako, saj veste (zapoje)

She n'kol se nismo tko smejal'

k' je bajta pugurela,

shchurki so pu cest' skakal',

pa nage rit' kazal'

(Tudi Herold se pridruzhi in skupaj ponavljata pesem vedno hitreje in smeje .... Potrem se umirita)

HEROD: Zdaj bi vas nekaj prosil?

TENIDA: Ja?

HEROD: Pojdite z mano.

TENIDA: Kako? Saj vas vendar ne poznam, ne vem niti, kdo ste, ne, kaj ste.

HEROD: Oh, gospodichna, z veseljem vam povem svoje ime, svoj priimek, celo telefonsko shtevilko, registrsko shtevilko, shtevilko mojih spodnjih hlach .... pa bi vam to pomagalo?! (jezno) Povejte mi, prosim! Bi vam to pomagalo?! Bi vam pomagalo, che bi vedeli shtevilko mojih chevljev, znamko mojega pralnega stroja, bi vam to pomagalo, gospodichna?

TENIDA: Ne, ampak ....

HEROD: Nich "ampak", sprashujem vas, ali bi vam to pomagalo?

TENIDA: Ne.

HEROD: Torej ne. Potem pojdite z mano.

TENIDA: Ne morem kar tako, tebi nich, meni nich ....

HEROD: Poslushajte, gospodichna, bilo bi lepo, ko bi si sedaj tudi vi ogledali moje gledalishche. Che nimate nich, ne morete nich zgubiti.

TENIDA: Ampak.

HEROD: Ne trpim, da me prekinjate. Ne trpim. Zdaj, zdaj vam bom ukazal, potem se ne boste mogli upreti. Brez milosti sem, gospodichna, moje potrpljenje je majhno, skoraj nikakrshno, gospodichna.

/TEMA/

 

II

(Mochna rozhnata svetloba. Meglice. Nekakshna trapasta nebesa. Na dolgih gugalnicah, okrashenih z zelenjem, se zibljejo rozhnati angeli z ogromnimi lasuljami v roza barvi. Imajo velike trepalnice in okrasheni so z zelenjem. Namesto nog imajo roke, namesto nohtov ogromne kremplje. Njihova krila so iz prozornega zelenkastega materiala. Angeli lizhejo ogromne lizike pisanih barv. Tenida ostane sama v njihovem "kraljestvu".)

TENIDA: Kje pa sva?

I. ANGEL: O, majchkeno chloveshko bitjece, ki vdira v nasho hisho.

TENIDA: Oprostite, sploh ni bilo po moji volji, da ....

II. ANGEL: Ni bilo po njeni volji (se zasmeje)

ZBOR ANGELOV: Ni bilo po njeni volji.

I. ANGEL: Kaj je to VOLJA? Tu zhivimo brez volje. Imamo ochi, da vidimo, imamo usta, da jih odpiramo, imamo ushesa, da slishimo, volje pa nimamo. Je volja nekaj takega,

da

II. ANGEL: se je vsaj lahko najesh?

TENIDA: Ne, volja je.

III. ANGEL: Prinesite slovarje.

II. ANGEL: Prinesite slovarje.

I. ANGEL: Slovarje.

(Angeli poniknejo v tunel, ki je v sredini /v ozadju/, in prinesejo kupe knjig)

ZBOR ANGELOV: Volja .... Volja .... Volja .... Aha ....(berejo iz slovarja)

I. ANGEL: Nich uzhitnega.

II. ANGEL: Spet tipichni chloveshki larifari.

TENIDA: Veste kaj, se pa poshteno motite. Volja je zhe izredno pomembna zadeva. Brez volje ni nich.

I. ANGEL: Ah, dajte, no, klatiti larifarizme. Kako vam je ime?

TENIDA: Tenida. Srechelovka Otozhna.

II. ANGEL: Ste mehkuzhec?

TENIDA: Zakaj pa to?

I. ANGEL: Ste ali niste mehkuzhec? Ste mogoche chlenonozhec?

TENIDA: Kaj vidite namesto mojih nog razvejene korenine?

II. ANGEL: Se ne ve, ljudje ste vsega zmozhni.

I. ANGEL: Imate rdecho kri?

TENIDA: Ta je pa dobra. Vsi ljudje imajo rdecho kri, che kaj vem. Edino, che ste mislili, da imam modro; ne, modre pa res nimam.

II. ANGEL: Zdaj nas boste imeli pa she za norce?

III. ANGEL: Kdo je pa zhe videl modrega krvodajalca?

I. ANGEL: Zapichite ji v prst, da vidimo, da se preprichamo.

(prinesejo ogromno iglo).

TENIDA: Nikar, to boli.

ZBOR ANGELOV: Rdeche, rdeche, rdeche .... (pleshejo okoli nje)

II. ANGEL: Posesaj, posesaj, da vidimo, che je okusna.

IV. ANGEL: Kaj chutish?

III. ANGEL: Brez okusa.

I. ANGEL: Po kaj si prishla sem?

TENIDA: Po .... po .... nich .... Oprostite, da sem vas zmotila pri vashih opravkih, zdaj grem pa domov. Na svidenje.

I. ANGEL: Chakaj, chakaj !!! Kako po nich?

II. ANGEL: Nich ni nich.

III. ANGEL: Nich ni luch, ne limona ....

IV. ANGEL: Nich ni moch, nich ni krona ....

V. ANGEL: In sploh, kaj ne vesh, da tudi mi poznamo en nich ....

I. ANGEL: To je - nich vrat.

TENIDA: Torej ni nikjer izhoda?

II. ANGEL: Seveda ga ni.

III. ANGEL: In zlasti ga ni za take ljudi, ki so nich.

TENIDA: Ampak jaz vseeno nisem nich. Jaz sem Tenida.

ZBOR ANGELOV: Srechelovka Otozhna.

IV. ANGEL: Che bi nam to kaj pomenilo?!

V. ANGEL: A nam ne.

I. ANGEL: Tako. Che hochesh biti med nami, te je treba dobro okopati.

TENIDA: Res, kopala se nisem pa zhe dolgo. Bi se mi pa prileglo.

II. ANGEL: Celo prileglo bi se ji, kaj takega!

ZBOR ANGELOV: Najsrechnejshi smo, kadar komu izpolnimo kakshno zheljo ali pa mu napravimo veselje.

TENIDA: Ampak vseeno bi se raje vrnila domov.

ZBOR ANGELOV: To je nemogoche.

III. ANGEL: A tudi teh misli te bomo ochistili, ne skrbi.

Kmalu bosh ochishchena vsega in samo she tvoja drobna chistost bo sijala okoli tebe.

IV. ANGEL: Pripeljite stroj!

(pripeljejo ogromen pralni stroj)

IV. ANGEL: Poglej, le sedla bosh vanj in ochishchena bosh spet stopila ven.

TENIDA: Ne, to pa ne. V stroj pa ne grem. Nikoli.

I. ANGEL: Ste nasuli prashka?

II. ANGEL: Pripravite se, da zavrtite gumb!

III. ANGEL: 90 ? (devetdeset stopinj?)

IV. ANGEL: O, seveda, devetdeset bo menda dovolj za greshnico chloveshko.

ZBOR ANGELOV: Magna purga, magna purga, magna purga

TENIDA: Oh, kako naj se reshim teh norcev?

ZBOR ANGELOV: Ne teci. Ne bosh nam ushla (odmev)

Magna purga chaka greshnike.

Ne teci.

Ne bosh nam ushla (odmev)

Strgamo ti she pordelo kozho, vzamemo ti tvojo dusho,

jo pretlachimo v rozho (odmev)

TENIDA: Nikar. Jaz ne morem. Ne morem takooo.

(teche) She vedno techejo za mano. Stran, hudobe grde!

Stran, vi, prashishchji angeli brez nog.

ZBOR ANGELOV: Tudi noge ti bomo vzeli. So tako pohujshljive.

TENIDA: Nog ne dam. Nikoli vam ne dam svojih nog, da boste vedeli.

ZBOR ANGELOV: Vzeli ti jih bomo. Nikdar vech ne bosh chutila v njih tezhe ne bolechine.

TENIDA: Pustite me! Pojdite stran! Pustite me, prosim, pri miru!

I. ANGEL: Mati stoka.

ZBOR: Krona devishka.

II. ANGEL: Dekle joka.

ZBOR: Krona devishka.

III. ANGEL: Dekle ziblje.

ZBOR: Krona devishka.

IV. ANGEL: Mati boleha.

ZBOR: Krona devishka.

 

III

 

(Vse izgine. Dekle she vedno teche in ponavlja ....)

TENIDA: Krona devishka. Krona devishka .... Krona devishka ....

HEROD: Zakaj bezhish?

TENIDA: Kje pa sem? Kam so izginili?

HEROD: Kdo? O chem pa sploh govorish? Nikogar ni bilo tu.

TENIDA: Seveda so bili. Hoteli so me skuhati v pralnem stroju. Magna purga. Samo, da bi me ochistili chloveshkih grehov.

HEROD: Ah, nikar. To je smeshno.

TENIDA: Chumu se smejete? Bilo je grozno. Nisem si mislila, da bom sploh lahko ushla. Nikjer ni bilo izhoda.

HEROD: To se ti je samo zdelo.

TENIDA: Ne, res je. Ampak vi mi sploh ne verjamete.

HEROD: Nihche ne bo verjel takih bedarij. Mogoche blaznish. To bi lahko razumel.

TENIDA: Ne, ne blaznim. Res je, verjemite mi. In kje ste bili vi?

HEROD: Samo za hip sem se umaknil, da bi nashel kaj pametnega za pod zob.

TENIDA: Za koliko chasa?

HEROD: Ne vem. Malo. Blaznish, pa nich hudega. To se lahko pripeti vsakemu.

TENIDA: Oprostite, da vas to vprasham, ampak ....

Zakaj me zdaj tikate?

HEROD: S teboj je res nekaj narobe. Saj zhe ves mesec chepiva skupaj.

TENIDA: Ne, to ni res. Poznam vas .... Vendar mesec dni ... to je predolga doba. Zdi se mi, da sva se spoznala to noch.

HEROD: Ne poznash me vech.

Tvoj vrat je tako bel, tako prekleto bel, da bi se ne mogel vech vzdrzhati (jo davi). Kako moresh biti po vsem tem tako zagonetno prashichja z menoj, da se nichesar ne spominjash?

Videl sem ga nocoj.

TENIDA: Njega?

HEROD: Sopel je v brezdushni nochi ..... Sopel je ....

TENIDA: Ne, nikar. Tega ne bom poslushala. Prosim !!! Ne !!!

HEROD: Sopel je mehko .... In njegovo telo se je vlazhilo in napenjalo ....

TENIDA: Ne! Nikar!

HEROD: In njej ni smrdelo iz ust. Prej si je umila zobe. Njen vonj je bil ....

TENIDA: topel vonj po cimetu .... Tega NOCHEM!

 

IV

 

(Heroda ni vech. Tenida ostane sama med mnozhico poslovnih ljudi, ki s kovchki korakajo sem in tja in se ne zmenijo zanjo. Prerivajo se in jo porivajo, kot da je ni, gazijo mimo nje).

MORAN: Sestra! Sestra! Tenida! Kje se skrivash, mrha ubijalska? Te bom zhe nashel, ti morilka brezkoristna!

TENIDA: Ta glas.(Hoche zbezhati, a Moran jo zgrabi za lase in jih vleche).

MORAN: Tokrat ti ne bo odpushcheno. Nikoli. Ne bom ti prizanesel, ti psica.

(Tenida komaj zadrzhuje jok).

Pribil te bom za zid, da se ti bodo razmazale ochi v krvavo sluz.

TENIDA: Zakaj? Kaj sem ti storila hudega? Vedno sem ti bila pokorna. Slishish? Ubogala sem te. Zakaj se spet jezish name?

MORAN: Tiho, zhenska trapasta.

TENIDA: Ne bom tiho, ne. Le chemu imam glas?!

MORAN: Nemarnica, che ne bosh tiho, te bom ubil, kakor si ti ubila mojega pticha. Oskubila si ga, ga pozhreshno pojedla, mrhovinarka. Kako si mogla? Moja najljubsha zhivalica, in ti si jo nagnusno pozhrla. Prasica! (jo udari) Prasica! (she enkrat jo udari, da se Tenida opoteche in pade na tla).

TENIDA: Kar ubij me, kar ubij me, che ti bo to olajshalo zhivljenje.

MORAN: O, ne privoshchim ti smrti, psica, pustil te bom trpeti, kot trpim jaz brez ptichka (stresa ji glavo) Zakaj si ga ubila? Zakaj? Kaj ti je naredil ubogi, dobri ptich?

TENIDA: Nisem ga ubila, saj niti nisem shla domov.

MORAN: To je najvechji problem. Ni te doma. In kdo bo delal, a, ko se ti kurbash po svetu? Kdo bo delal, prosim? Jaz, vse lezhi na mojih ramenih. Niti babe si ne privoshchim, samo garam, samo garam, in she pticha mi zakoljesh. In gresh. Kar gresh. In te ni.

Nichvrednica! Saj sem ti vedno govoril, da ne bo nich iz tebe. Samo poglej se. Zanemarjena si, zapushchena .... Morilka.

(Pride sprevod okinchanih pocestnic, ki na nosilih nosijo svojo kraljico. Vsi moshki obstanejo, strmijo, se potijo in si brishejo z robci chela in glave).

I. TUTKA: Prihaja najlepsha med najlepshimi,

ZBOR TUTK: oj, kraljica,

II. TUTKA: najkrasnejsha med krasnimi,

ZBOR TUTK: oj, slavljena,

III. TUTKA: najbolj cvetocha med cvetochimi,

ZBOR: oj, chashchena,

IV. TUTKA: najbolj pozhelena med zhelenimi,

ZBOR: o, kraljica,

V. TUTKA: najljubkejsha med ljubkimi,

ZBOR: oj, svetnica,

VI. TUTKA: najbolj sijocha med sijochimi,

ZBOR TUTK IN MOSHKIH:

oj, krasna ti,
svetlejsha si od luchi,
mi smo tvoji vdani suzhnji,
zdaj, vse prej in vekomaj.
Naj zhivi!

KRALJICA TUTKA: Joj, kako ljubko! Vam na uslugo vse zhivljenje in vashe pozheljenje. Kje so pa moja darilca? Kje so plashni drobni pob'chki? Jezus, ja, kako ste sramezhljivi in sladki. Kakshne ochke, mm, sladki, za prigriznit, a? Oh, kakshno veselje mi zganjate, vi, moji hlapchichi vdani, vi, moji dementi, rabini, sazafarji.

MOSHKI I: Kakshna zhenska!

MOSHKI II: Neverjetno!

MOSHKI III: Kakshno telo!

MOSHKI IV: In glas!

MOSHKI V: Bozhanska!

MOSHKI VI: Svetnica!

KRALJICA TUTKA: Takim zlatim dusham bom pa kar eno zapojchkala.

(tutke pleshejo)

Ci-ci, pu-pu, ci-ci, pu-pu,
ci-ci, pu-pu, ci-ci, pu-pu,
ci-ci, pu. Oj!
ci-ci, pu-pu, ci-ci, pu-pu,
glej, kako hishice rasto,
rozhice pa tudi.
Ci-ci, pu-pu, ci-ci, pu-pu,
ci-ci, pu-pu, puuuuu-u!

ZBOR TUTK IN MOSHKIH: Bravo!

Kakshna poezija!

Bravo! Bravo!

MOSHKI I: Naraslo je nashe pozhelenje do tebe.

MOSHKI II: Kdaj nas bosh pochastila?

KRALJICA TUTK: Joj, joj, joj. Danes sem grozno utrujena.

Glavica mi je trudna, jezik pa zheljan le malih.

(shumenje, pregovarjanje med mnozhico)

KRALJICA TUTK: Kaj slishim? Tu je neka nova deklica? Kje?

(zgrabijo Tenido in jo privlechejo pred Kraljico)

Grozno, kako je kumrna!

(Tenida se sramuje, ne ve, kam bi se dala)

Kako ti je ime, kumrca kumrna?

TENIDA: (molchi)

KRALJICA TUTK: Bom ukazala te na krizh pribiti, kumrca, che ne bosh govorila! Pa kakshne so te cunje, ki jih nosi! Fej! Grozno!

Kje je tvoja zhenskica mala, kumrca? Kje so tvoje prsike? Prsi, hochem videti, tvoje prsi, so velike, so drobne, so bele, so sladke? Slecite jo, slecite jo! Prsi, hochem njene prsi!

(mnozhica grabi po Tenidi)

TENIDA: Pustite me, pustite me pri miru. O, moj Bog, kaj naj rechem, kaj naj naredim? Pustite me! Prosim! Glejte, tam prihaja she ena; zelene so nje prsi.

MNOZHICA: Zelene prsi, kje?

KRALJICA TUTK: Ujemite jo! Ujemite jo!

 

V

 

(opustoshena jedilnica, ki je bila nekoch elegantna)

TENIDA: Samo, da sem ushla! Ushla sem. Ushla!

TETA EUMIDA: Tenida! Tenida! Kje si? Tak pridi zhe na kosilo. Leta in leta ista pesem. Enako nevzgojena. Kaj je nisem vzgajala vsak dan, se ji posvechala? Pa nich. Sama nehvalezhnost. To ti je zahvala. Bosh prishla ali ne? Tenida! Kosilo! Juha bo chisto mrzla.

TENIDA: Prihajam, prihajam. Ne sme videti te obleke .... tako razcapane .....

TETA EUMIDA: Tenida!

TENIDA: Sem zhe tu!

TETA EUMIDA: Konchno! Kje si chepela tako dolgo? Nemogocha si, vesh. Saj vesh da je mama lachna .... pa chepi tukaj kot kup gnoja, pa nich, nich ne reche. Oh, kako je tu hudo! Da sem morala priti ravno v to trapasto druzhino. Tako nevzgojeni! Sem si res zasluzhila le to po vseh letih tu? Saj bi morala stran. Takrat bi se morala porochiti s tistim mestnim nachelnikom. Vidish, ko sem bila jaz mlada, smo dekleta redno hodila vsako nedeljo na ples. Pa kako smo bila lepa. Oh, stari chasi! Ocharljiva zlatooka, ja, tako, tako so me klicali. Zmerom se mi je zdelo smeshno, pa saj vesh, kakshni so moshki. Samo laskajo, klecheplazijo. Potem pa pridejo gube, pa proteza; kdo pa sedaj vpije za mano zlatooka, kaj? Nihche. Pa kaj bi se pritozhevala! Zadnjich sem shla v trgovino in srechala sem sosholko. Tri mesece mlajsha, pa ti rechem, v invalidskem vozichku. Neverjetno! Mlajsha, pa takale pokora. Resda je imela nesrecho, vendar takole! In poleg tega si she vedno barva lase. Phh, kako neumno, kaj ji pa to pomaga, che je invalid.

Ja, kako pa jesh?! Taka neotesanost. In kar goltash in goltash .... Ne jej toliko, slishish? Zredila se bosh.

TENIDA: Oprosti, teta, ampak lachna sem.

TETA EUMIDA: Lachna? She ta nehvalezhnost, kot da vas vse skupaj stradam.

TENIDA: Ne razumi me narobe, ampak ....

TETA EUMIDA: Joj, pa ne, da si nosecha? She ta sramota. Sama hodish po cestah, pa si ga staknila za kakshnim vogalom, ne?

TENIDA: Saj ne ....

TETA EUMIDA: Da ga bosh obdrzhala in bom poslushala she cviljenje v tej zanikrni hishi. Oh, to pa ne. Poleg tega otrok pokvari postavo in veselje do zhivljenja.

TENIDA: Teta, nisem nosecha.

TETA EUMIDA: Da ne bosh sluchajno kadila (si prizhge cigareto). Pravijo, da shkodi. Sicer pa bolj trapastih otrok ne moresh roditi, kakrshni ste tu, v tej hishi.Le kje je staknila tega ushivca? Stara pa sploh ne govori. Kar chepi in moli za tista nebesa. Vesh kaj, tista oblekica z volanchki bi bila pa krasna na tebi. Tako krasna je, joj, takih sploh ne dobish vech. Vchasih so res veliko naredili. Kvalitetno. Ja, stari, lepi chasi. Jo bom poiskala, ljubica, a? (odide)

TENIDA: Babica?

JUMIDA: Ja?

TENIDA: Neverjetno chudno se pochutim in zmedena sem. Ampak mogoche mi lahko pomagash? Ne znajdem se. Zdi se mi, da je zhe davno, kar sem odshla od doma, in odshla sem, ker si umrla. Razumesh? Morala bi biti mrtva. In jaz ne bi nikoli vech prishla v to hisho. Nisem imela namena priti sem, ampak zdi se, da se nekdo igra z mano. Povej mi, sem res Tenida, si res ti moja babica? Sva zhivi? So to sanje? Bojim se, da bo tudi tega trenutka konec. Da bosh izginila. Strah me je. Ampak ti si edina.

JUMIDA: Ne morem biti edina. Tudi meni je chas zmeshal shtrene. Kaj niso te stopnice zdaj lepshe?

TENIDA: Saj nisva na stopnicah. Za mizo sva.

JUMIDA: A, tako. Bo zhe drzhalo. Svet se res chudno vrti. Samo to ti lahko povem, da ne zaupaj nikomur. Drugega ti ne morem in ne smem rechi.

TENIDA: Ampak zakaj?

JUMIDA: Ne vem. Kaj ni ta ograja zdaj lepa? Tako trdna se zdi. Stopnice pa so negotove. Oh, ja. Tako negotove. Oh, ja .... ja ....

TENIDA: Spoznala sem nekoga. Vchasih je prijazen, vchasih pa se ga bojim. Tako velike ochi ima.

JUMIDA: Moshki so hudich.

TENIDA: Imash she tiste bobe?

JUMIDA: V predpasniku so. Rumena shkatlica, pa saj vesh.

TENIDA: (ishche) Ni jih v predpasniku. Babica?

JUMIDA: Roke imam pa zhe chisto onemogle ... Stopnice pa so res lepe, pa kar

bezhijo ...

TENIDA: Bosh izginila? Babica? Ta trenutek bo shel, babica?

JUMIDA: Ne zaupaj jim.

TENIDA: Komu? (jo stresa) Babica! Babica! Ostani, no, daj, spregovori. Prosim, ne oddidi, nikar, ne.

(Jumida izgine)

 

VI

 

(trkanje)

TENIDA: Kdo je?

HEROD: Jaz. Odpri!

TENIDA: Ne vem, che bi odprla.

HEROD: Nikar se ne norchuj.

TENIDA: Pravzaprav bi bila rada malo sama.

HEROD: To je nemogoche. Odpri!

TENIDA: Chemu?

HEROD: Zunaj dezhuje.

TENIDA: (se smeji) Tu pa ne. In kaj potem?

HEROD: Poslushaj, to kar pochenjash, je nechloveshko. Zebe me. Slishish?

TENIDA: Vchasih se mi zdi, da nisem vech chlovek .... Vse, kar se godi okoli mene .... Ti si me pripeljal sem ....

HEROD: Prishel bom skozi kljuchavnico in ti zdrobil kosti.

TENIDA: Oh, smeshen si. Pa pravish, da sem nechloveshka.

HEROD: Zakaj me tikash?

TENIDA: Zato, ker imam prav tako pravico, kakrshno imash ti.

HEROD: Najbrzh te bodo obsodili.

TENIDA: Zakaj?

HEROD: She vedno te lahko reshim.

TENIDA: Ne vem, che sploh znash reshevati. In vprashala sem, zakaj?

HEROD: Zakaj? Ptich. Zvedeli so za pticha.

TENIDA: Kaj tako hitro pride naokoli?

HEROD: Saj ga nisi ubila, kaj?

TENIDA: Kaj, da ne. Saj nisem chloveshka in vsega sem zmozhna. So povedali, kako sem ga zapekla? Na razhnju, v zeleni omaki. Dolgo sem ga prelivala. Dolgo. She dalj sem ga grizla.

(Herod pride noter)

Kako si prishel noter?

HEROD: Saj vendar ni bilo zaklenjeno.

TENIDA: Zakaj ....

(slishi se jok otrok in trkanje)

TENIDA: Kdo tako joka? Kaj hochejo?

HEROD: Otroci.

TENIDA: Kakshni otroci? Naj jim odprem?

HEROD: Ne odpiraj! Hochejo se mashchevati. She vedno jih mori.

TENIDA: Kaj? O chem govorish?

HEROD: Pokol. Zahtevajo kri. Mislijo, da sem jaz kriv. Ampak tukaj gre za pravico.

TENIDA: Za kakshno pravico?

HEROD: Che si kralj, morash vladati in ljudstvo te mora ubogati, sposhtovati, ne pa, da pride en blaznezh in zmesha vse shtrene. To ne gre. In prestol je bil moj, zakaj naj bi ga prepustil njemu?

TENIDA: Ti si kralj?

HEROD: Bil sem kralj. Seveda so se me polotili obchutki krivde .... toliko otrok .... toliko krvi .... In tiste blazne sanje .... bil sem poten vsako noch ....

TENIDA: Ne razumem.

HEROD: Tudi ni kaj .... Sama kri ....

TENIDA: She vedno jokajo.

HEROD: Saj bodo odshli. Spet bodo porazheni .... in spet se bodo vrnili .... Vedno se vrachajo, nikoli jim ne uspe.

TENIDA: Prenezhen obraz imash za morilca.

JUMIDA: Ne zaupaj jim.

 

VII

 

(siromashen bordel, bele postelje stojijo druga poleg druge, na njih se ljubkujejo razcapane prostitutke s pohotnimi moshkimi, na srednji lezhi privezana Tenida)

GARACH: Daj, punchka, kaj se obotavljash? Pusti zhe vendar, da ga mehko zarijem. Daj, stran roke, mrha! Ti je bolj vsech, che te pretepem, kaj? Ampak jaz sem utrujen. Garam, razumesh? Garam. In she zheno bom obdelal nocoj, punchka. Nimam chasa za take bedarije. Sem ti rekel, da daj te koshchene tace stran, slishish? (jo udari) Nimam mochi.

TENIDA: Jaz tudi ne .... in pustite me ....

GARACH: Kaj, kurbo naj pustim? Mi ne dovoli, kaj? In denar, kaj? Zakaj sem pa plachal, a? Ti mrha, nobenih "shtosov".

TENIDA: Ne .... Ne .... Pustite me pri miru. Jaz nisem nobena ....

GARACH: Kaj, da ne? Si mogoche devica Orleanska, daj, no. Ne serji ga! Zabijem ti ga do vratu, da ti bo godilo in bosh she in she srechna.

TENIDA: To bo pomota. Prosim, no, razumite me.

GARACH: Che mi ne dash, prasica, ti bom razbil na chrepinje tole betico. Kaj takega pa she ne!

TENIDA: Ne, ne, samo tega ne ....

GARACH: Ubil te bom .... Prijavil te bom na policijo, da si me okuzhila, che ne dash .... Dal sem denar za fuk.

KURBA: A so kakshni problemi? Prvich je tole, je shele danes prishla.

TENIDA: Ampak jaz ....

KURBA: Razumem, da ti je hudo .... Ampak bo chisto lepo, cukrchek. Samo sprosti se. Umiri malo svoje telesce .... Prepusti se ....

TENIDA: Oprostite, jaz tega ne razumem. Jaz vas res ne poznam .... She nikoli vas nisem videla ....

KURBA: Zmeshalo se ji je, revici.

GARACH: O, norice imam pa she rajshi. Te bom tako polozhil, da bosh rozhice gledala.

TENIDA: Ne. Jaz grem. Moram stran. Moram drugam.

GARACH: (kurbi) Poglej, nich ne bo z mojim denarjem. Tozhil vas bom vse, ve, kurbe preklete!

KURBA: Ne, ne. Saj se ji samo blede. Vse bo v redu. Samo ne policije, samo ne policije. Samo nichesar, prosim, samo ne hrupa, gospod. Imejte usmiljenje, gospod.

GARACH: Zhe vidim. Nich ne bo. Hudich ji gleda iz ochi. Punca trapasta, to se ne bo dobro izteklo, da vesh.

KURBE: Gori, vse gori! Gori! Bezhimo! Pazite, ogenj se shiri !Pojdite ven!

KURBA: Ti si zazhgala vse, ne? Zakaj? Samo povej, zakaj? Zakaj si morala biti tako zlobna? Ti, piromanska svinja. Zakaj si prishla in zazhgala mojo hisho, moje zhivljenje? Hudich je v tebi. Hudich! (jo trese).

Ampak ne bosh se zmazala. Tokrat res ne. Ves moj denar je shel po zlu. Vse moje delo, garanje, vse moje zhivljenje ....

LJUDJE: Zgorelo bo vse, bezhimo!

KURBA: Zaprimo jo v sobo. Naj gori charovnica. Naj zgori. Oh, moje zhivljenje .... Zakaj?

KURBA II: Zakaj si to naredila?

TENIDA: Jaz nisem kriva. Nisem kriva. Nichesar nisem zagreshila.

KURBA II: She lagala bosh, kaj? (tolazhi kurbo)

KURBA: Zazhgala celo mesto! Pa kaj mislish, da si.

KURBE: Bezhimo!

LJUDJE: (v ozadnju) Hisha gori, postelja gori, charovnica naj zgori. Charovnica gori, charovnica gori, pechejo se, pechejo se njene kosti.

Sladko se prazhijo, nje meso smrdi, charovnica, charovnica, naj gori!

TENIDA: Oh, moj Bog, kaj sem ti storila? Morala bom umreti v tem peklu. Presneto! Tako neznosno vroche postaja. Ampak ne morem, ne morem vech bezhati. Vrata so tezhka, nikjer ni izhoda. Vendar moram ven. Moram se reshiti. Nochem takole umreti.

GLAS I: Je she kdo notri?

TENIDA: Ja, spustite me ven, prosim!

GLAS II: Nichesar ne slishim. Najbrzh so se vsi razbezhali. Slishish ti kaj?

GLAS I: Ne, nich ni .... Samo plameni ....

GLAS II: Takle pozhar pa res ni pasja slina.

TENIDA: Hej, vi, tukaj sem. Prosim? Hej, Hej! Me slishite? Hej, uslishite me, prosim.

Kako naj pridem od tod? Oh, groza ....

V redu .... Vdam se .... Naj me pokonchajo.

Predam se. Kdorkoli zhe je, karkoli zhe je.

V vashe roke se spushcham .

Samo prosim, hitro.

 

VIII

 

HEROD: Chisto bleda si. Nekaj je narobe s tabo.

TENIDA: Ha, ha, ha. Spet ti. Pa saj ni res. Nemogoch si, razumesh? Kar pridesh, pa spet izginesh in si spet tukaj za nekaj trenutkov .... Znorela bom od tega .... Zmeshalo se mi bo .... Zmeshalo se mi bo .... O, zakaj se to dogaja? Zakaj? Zakaj ravno meni? (se utrujeno joka).

Mi lahko povesh, zakaj ravno meni? Vesh ti to, vesh? Ne. Seveda ne. Spet bo lagal, kaj? Spet bom nora in ne vem kaj she, ampak nekdo mora vedeti, nekdo se mora igrati z mano.

In ti to vesh. Ti to vesh, pa se mi kar naprej rezhish v obraz. Zadosti imam tega! Mogoche si to sploh ti .... Ja, vse to se dogaja, odkar ....

HEROD: (jo davi) Samo utihni, samo utihni ....

TENIDA: Saj nisem nichesar rekla. Nich. Chisti in chisto nagi nich. Brez oblekice, ja. Samo pila sem. Prevech sem pila, tako je. Ja, pila sem. Pijana sem, prekleto in chisto pijana sem .... Bila bi kurba .... Vesh, da so me imeli za tako? Ljubila bi se, ljubila bi se .... Nikoli se she nisem ljubila .... nihche se ni ljubil z mano, ampak zdaj sem pohotna in tishchi me in tlachi me .... Globoko v meni .... Moram se ljubiti .... She nikoli, vesh kaj je to? Devica sem, vesh, taka, chisto, chisto, chisto devishka in nedolzhna .... Bela, bela, bela devica .... Ampak moram se ljubiti .... Moram .... Bi se lahko? Samo ne zavrni me, samo ne zavrni me, prosim, tako ostudno bi mi bilo, tako hudo .... Samo tega ne ....

HEROD: Pusti me.

TENIDA: Saj sem vedela.

HEROD: Ne, saj ....

TENIDA: Nikar se ne opravichuj. Nich in nikoli. Vedno bo tako. Saj bi mogla vedeti. Saj sem vedela. Pa sem kar rinila ....

HEROD: Ampak ....

TENIDA: Ne poslusham! Ker me boli .... Boli me!

HEROD: (se ji priblizha in jo objame)

TENIDA: Pusti me! Samo pusti me pri miru.

 

IX

 

(Tenida se pochasi sesede na tla ob glasbi in shumenju .... NJEGOV glas poje in NJEGOVE sence se kazhejo povsod, kot da jo preganjajo .... Tenida vzdihuje - ljubljenje)

ON:
Strme so poti,
ki rezhejo jih vojske,
lachne so zhe moje ochi,
ko ishchem te med medom in solzami.
Predrem ti ushesa,
jem tvoje misli,
ochke pa bedijo,
tvoje ochke ....
Meduze so odplule dalech proch na plano,
mehko je odtrgalo belo membrano,
chutim, kako ti krvnichke shumljajo,
tvoje krvnichke mi spati ne dajo.
Lichka pa lichka,
teta potichka,
vrchki piva,
stara koshchena sliva,
vse se vrti
vse se vrti,
med sanjami, med vojskami,
med ochkami in tachkami.
Vrniva se med globeli,
spustiva se v tesnobi,
zauzhijva kose krvavnih poljubchkov,
pijva chashe zelenih dni!
Vrtovi so najini,
ljubiva se v temi ....
Zlezem ti pod veke,
shepechem ti v praznino tvojih bledih ochi ....
Strme so poti,
ki rezhejo jih vojske,
polne so plavih ushi,
a tebe kar ni in ni,
ko ishchem te med solzami,
med krvjo in steklimi psi.

 

X

(trkanje)

TENIDA: Nekdo trka.

IZTERJEVALEC ZHIVLJENJ: Trka. Trka. Seveda trka.

IZTERJEVALEC II: Ujeli smo vas, gospodichna. Zdaj se ne reshite. Vashi grehi so iz dneva v dan vechji.

IZTERJEVALEC I: Vedno vechje strasti uzhivate.

IZTERJEVALEC II: Pa ne bi smeli.

IZTERJEVALEC I: Tega ni zabelezhenega v vashi usodi.

IZTERJEVALEC II: In zhivljenje mora po nachrtih.

IZTERJEVALEC I: Nekje mora biti red.

IZTERJEVALEC II: Kaj bi bilo, ko bi vsak delal, kar bi hotel, si po svoje krojil zhivljenje?

IZTERJEVALEC I: Stopim se zhe ob teh mislih.

IZTERJEVALEC II: Vi ste prekorachili vse meje.

IZTERJEVALEC I Vashe zhivljenje je zhe neznosno nedostojno.

IZTERJEVALEC II: Krshili ste prehode, kjer bi se morali obrniti nazaj in umreti.

IZTERJEVALEC I: Vash tloris je chisto drugachen.

IZTERJEVALEC II: Ne bomo nich spreminjali.

IZTERJEVALEC I: In sploh vas ne moremo vech dohajati.

IZTERJEVALEC II: Zunaj kontrole ste.

IZTERJEVALEC I: Ob sluzhbo bova zaradi vas.

GLAS JUMIDE: Tu so vrata, bezhi stran.

(odpro se neznana vrsta svetlobe - zbezhi)

IZTERJEVALEC II: To se ne bo vech zgodilo.

IZTERJEVALEC I: She v slabsho godljo boste spodrsnili.

IZTERJEVALEC II: Toliko slabshe za vas.

IZTERJEVALEC I: Toliko slabshe za vas.

IZTERJEVALEC II: Ne ponavljaj se.

IZTERJEVALEC I: Ne ponavljaj se.

IZTERJEVALEC II: Kaj je to?

IZTERJEVALEC I. in II.: Ponavljava se. Ponavljava se. Merilo se je izgubilo.

 

______________________
Nadaljevanje in konec v naslednji sht. Revija SRP 21/22