Revija SRP 17/18

Taras Kermauner

POLITIKA, PRAVICA, VEST III

 

POLITIKA, PRAVICA, VEST
(Ob Petanovi dramatiki - nadaljevanje iz Revije SRP 15/16)

IV

 

23.

Ni bolj vprashljive drzhe, kot je nastopanje bivshe zhrtve v javnosti in nabiranje tochk za stran, ki jo zdaj ta bivsha zhrtev zastopa. V LD prehaja s tem zhrtev-junak v obmochje publicitete. Tonyjev nechak Matic to takoj zavoha, je danashnji chlovek, in stricu predlaga: "Uncle Tony, kaj che bi midva sodelovala. Predlagam ti partnership. Morda ti jaz lahko pomagam." Na Tonyjevo vprashanje: "Spraviti Marka v zapor?" Matic odgovarja; a odgovarja v duhu ZDA in LD, ne pa tega, kar prichakuje Tony. Tony se namrech prihaja v domovino mashchevat, tj. iskat pravico, kaznovat, kar je bistvo DSD, ne pa amerishkega liberalizma. Ne pravim, da v ZDA ni tezhnje po pravici; tudi kot po mashchevanju. Zhe v drzhavljanski vojni pred sto leti sta se obe strani vojskovali za pravico, vsaka za svojo. ZDA opravlja v svetu, v mednarodni politiki vlogo moralnega zhandarja, ker vzpostavlja pravico, od Koreje do Vietnama, od Granade do Iraka. A pravica ni v sredishchu danashnjega zanimanja in delovanja ZDA. V sredishchu je gospodarstvo ter novi momenti druzhbenega razvoja, informacijska druzhba, nova stopnja trzhishcha, z obojim pa tisto, na kar misli Matic: " Sure, tudi to, ampak najprej morava izpeljati druge, pomembnejshe nachrte. Ti potrebujesh publiciteto, publicity."

Tu je farsa komedichna, medtem ko postane na koncu chrna, trag(ed)ichna. Tony kot naturalizirani Amerikanec prinasha v domovino nachelo PS (plemenske skupnosti), pravice kot mashchevanja, merila zob za zob. Tony moralizira; ne motivira ga produkcija, ampak kaznovanje. V Slovenijo vnasha, kar je bilo v Sloveniji pristno in domache in v obilni meri zhe pod klerikalizmom in komunizmom, posebej v prvih povojnih letih, medtem ko zastopa mladenich, shtudent, rojen v domovini pod komunizmom, tisto nachelo, ki je kot kapitalistichno, kot zahodno, kot del LD in PM komunizem najbolj izrivalo, saj je velike - moralne, svetspreminjajoche - Ideje pretvarjalo v trzhishchne: publiciteto, javnost kot trgovsko, utemeljeno na profitu, pretvorbo druzhbe v oznachevalno; namesto ideologije ponuja semiologijo.

Zamenjava je komichna. Pa vendar ne le komichna; tudi stvarna. Petan opazuje realiteto. V Sloveniji se je komunizem iz l. 1945 zhe temeljito spremenil. - Buchar - DSD - ves chas dokazuje, da se ni; da se je spremenil le njegov fenotip, zunanja prilagojena forma, ne pa genotip, ne bistvo. To je Buchar trdil zhe v svoji knjigi v drugi polovici 80. let. Ta knjiga, ki je bila ena od platform slovenskega boja za politichno osvoboditev, je nosila v sebi vech kot le kal platforme DSD; kar se je pred leti zhe videlo in kar smo tisti, ki se s tem nismo strinjali, tudi povedali; jaz v sicer zelo pozitivni notranji in priporochilni recenziji. Stalishche, da odlocha genotip, vodi naravnost v obnovo marksizma, saj terja sprememba genotipa - bistva - tako rekoch revolucijo, spremembo temeljev.

Medtem ko kazhe Mashchevanje, kako se znotraj istega genotipa - Partija politichno drzhavno v 80. letih she vlada - vsebina slovenske druzhbe tako bistveno spreminja, tako de facto liberalizira, ljudje sprejemajo nove, drugachne, zunajkomunistichne, zahodnokapitalistichne in informacijsko sistemske vrednote, zavlada hedonizem, nihilizem itn., da je bilo potrebno le malo napora in je Partija kot forma padla, druzhba sama pa tako rekoch normalno preshla v novo zunanjo politichno obliko; dejansko se je le nadaljevala. Ker DSD s tem nadaljevanjem ni zadovoljna, ga pripisuje nadaljevanju vpliva Partije in Komunizma. Torej je treba konchno izvesti pravo revolucijo in odstraniti iz slovenske druzhbe genotip: Komunizem, izkorenitniti ga v jedru.

Takshna misel je najblizhja duhu Marxovega Komunistichnega manifesta, Debenjakovim razlagam iz 70. let. In fashizmu, ki se je pojil pri Marxu in ruskih revolucionarjih, pri "Judih", le da je njihove ideje obrnil zoper nje. Govorjenje o slabi LD v Sloveniji l.94, ki zhe spominja na nacistichno propagando zoper plutokratizem in naRODne sovrazhnike, izhaja odtod: priti do novega chistega - purizem rasizma - bistva in narave chloveshke druzhbe, do Pravice, Resnice in Poshtenja.

Ko Buchar ob tem zagovarja tudi chistost medvojnega slovenskega narodno osvobodilnega boja - tu se razlikuje od domobranske smeri v DSD -, izhaja dosledno iz istega; Buchar je silen redukcionist. Za nazaj, za medvojni chas, razlikuje pravo bistvo - chisti enobe - od lazhne forme, od uzurpacije, ki si jo je privoshchila Partija s tem, ko je prekanalizirala in preinterpretirala naravno spontano pravichnost in pravilnost ljudskega naRODnega slovenskega odpora k svojim nenarodnim, razrednim interesom; Partija da je bila zastopnik tujstva, neljudskosti, novega razreda, izkorishchanja in zatiranja. Tudi zato je za Bucharja moralna dolzhnost danashnjega Slovenca, da jo odstranja do konca, da ochisti slovensko naRODno telo od partijskih vplivov.

Kar je le varianta teze, ki jo je propagirala Hribarjeva; le da ona ni chistila, ampak sintetizirala. Buchar zastopa realiteto Spomenkinih trditev: prava slovenska rodovna chistost, enotnost, pravost je mogocha shele tedaj, ko je iz nje odstranjena vsa tujost, izrojenost: Partija in jugovichi. Poljshak, Lap itn. so le banalizacija Bucharja. Tako dobimo sklenjeno pahljacho od Hribarjeve - Urbanchicha - do Poljshaka, ne glede na to, da so akterji te pahljache danes med sabo v sporih ali nesoglasjih.

Petan kazhe drugachno podobo. Tisto, kar je tuje domachijskemu slovenstvu - kakor ga danes zastopa Jansha in kakor je utemeljeno v Jalnovem Domu, Vombergarjevi Vrnitvi, Kociprovem Zasadu -, tisto, za kar si prizadeva DSD kot rearhaizacija - odstranjevanje odvechnih deformacij trzhishcha, che ne celo samega bistva trzhishcha -, je intenzivno preshlo v Slovenijo, v naravo slovenskega chloveka; mestnega in kmechkega, oba sta import ponotranjila. A ta import ni iz SZ, ampak iz ZDA oz. z Zahoda. To daje osnovo DSD, da se zachne, kot fashistichna, boriti tudi zoper Zahod, zoper njegovo naravo, saj da je izgubil stik s tlemi, s pozitivno kmetishko tradicijo, z rodom itn. Postal je she bolj internacionalen ali celo nadnacionalen, kozmopolitski kot komunizem. Publiciteta zhe, a le che je v sluzhbi Pravice, Resnice; ne pa, che je v sluzhbi busenissa, ne, che je nenachelna, zunaj vrednostnega sistema. Slovencem je treba vrniti vrednostni sistem. Zato se je Buchar odlochil za ZKC, za slovenske arhaichne vrednote rodovnega Boga, za moralo, ki jo je uchil socialni moralizem zunanje poganske katolishke Cerkve.

Medtem ko je Matic tipichen mlad Slovenec zadnjega chetrt stoletja. Prav nich ga ne brigajo moralne vrednote v duhu DSD. Je tehnik (banalna realizacija Puchnikovega tehnologizma iz 80. let), manipulant kot tak, a ne politichen. Politika mu je del trzhenja; kar je za LDS. Medtem ko je za SKD trzhenje del politike - v pohujshanje chistih moralistov, ki so preprichani, da je trzhenje amoralno. Ironichna realiteta pa povzrocha, da s tem, ko menijo, da ne trzhijo in da nochejo trzhiti, padajo v novo - she slabsho - past: zganjajo, Podobnik, DSD, radikalno demagogijo, ceneno retoriko, ki ne vracha starih narodno verskih poganskih vrednot - sami mislijo, da so krshchanske -, ali te vrednote simulirajo, ne da bi to hoteli in vedeli. Padajo v isto kot liberalci: padajo v PM; le da brez cinichne distance do stvarnosti; s preprichanjem, da se da s histerizacijo in retorizacijo arhaichnih vrednot oz. z zaklinjanjem teh vrednot, z manichnim ponavljanjem - dejansko zhe praznih - obrazcev vrniti slovenstvo, kakrshno predpostavljajo, da je nekoch bilo.

Slovenec, ki se je oblikoval v chasu vladavine Partije, Matic, uchi Slovenca, ki je prezhivel chetrt stoletja v ZDA, zahodnega mishljenja. Tony je deloval zahodno, dokler je bil v ZDA. A nekaj je bilo ves chas v njem, kar ga je vezalo na domovino: tradicija, tradicionalne vrednosti PS, prva med njimi: pravica kot mashchevanje. V tem je bil in je Tony notranje sprt, dvojen; kot vsak pripadnik SPE. (Najmanj argentinski, ker so najbolj zaprti pred okoljem, to okolje pa je zhe samo na sebi precej arhaichno.) Brzh ko se Tony vrne v domovino, deluje, kot da bi ushel iz Levstikovega Tugomerja ali iz Jelochnikovega Vstajenja ali iz Borovih Raztrgancev. Matic pa, kot da nadaljuje vrsto likov iz konverzacijsko salonskih, seveda moderniziranih, tj. srednjeslojsko populistichnih komedij Josipa Tavcharja, ki je isti lik in svet prikazoval desetletja prej; kar je razumljivo, saj je obravnavani svet - publicitete, videza, televizije itn. - vdrl med trzhashke Slovence nekaj desetletij prej kot v domovino in v she bolj neposredni obliki.

Matic svojo zamisel razvija: "Yes, big publicity. Dvigniti morava prah, obvestiti shiroko javnost. Moj dober prijatelj je novinar pri Mladini. Prima poba. Napisal bo chlanek, ne, intervjuval te bo, to je bolj uchinkovito. Lahko bosh povedal, kar te tezhi. Sesul bosh tiste barabe, ki so ti unichili life. Napisana beseda je bridko orozhje. Pa she nekaj cekinov bova zasluzhila."

Zadnji stavek je kljuch za prejshnje. Ne da Matic ne bi sposhtoval strichevega trpljenja; vljudno ga ceni. A da bi v njem videl tisto patetichno moralno vsebino, ki pretresa DSD? Ni govora. Do vsebine je Matic kot tipichen semiotik - seveda praktichne narave, Rotar razlaga teorijo tega, kar pochne Matic v PM - nevtralen, mu je drugostopenjska, le empirichna napolnitev bistva: zasluzhka in imidzha. Zanima ga uchinkovitost, a dolochenega tipa. Tiste, ki so stricu shkodili, hoche sesuti. A kaj to pomeni? Jih spraviti pred sodishche? Najbrzh ne; oz. to gre zhe chez Matichevo zanimanje. Zanj je vazhno, da se zachne o stricu govoriti. Iz govorjenja - besedichenja, reklame kot bistva trzhishcha in javnosti v PM - pa bo sledil profit; ljudje bodo Mladino brali, kupovali, Mladina bo chlanke o tem dobro honorirala itn. Mladina je tu le zastopnik trzhishcha kot takshnega.

V Matichevih ocheh bi naj bila celotna akcija moralnega chishchenja Slovenije od kriminalnih elementov velika reklamna akcija. Za Matica sta pravica in resnica momenta retorike, retorika pa sredstvo trzhenja. Vsekakor model sveta, ki je v popolnem nasprotju s tistim, zaradi katerega se je Tony vrnil v Slovenijo. Trzhil je v ZDA: s pogrebnim podjetjem. V Sloveniji hoche "vech" ali drugo - tisto, kar ga je navdihovalo v mladosti: partizane in domobrance; Pravico.

Trpljenje, ki izhaja iz ponesrechenega trzhenja, je lahko veliko; vodi tudi v samomore; chrni chetrtek l. 1929. A je druge narave kot trpljenje, ki izhaja iz svetih vojn med razlichnimi sakraliziranimi, magichnimi Idejami. Prvi tip trpljenja predpostavlja Pravico kot pravo - ius -, ta pa je le sistem, ki omogocha zmerom nove tekme na trzhishchu. Medtem ko terja drugi tip trpljenja eksistencialno spremembo druzhbe-sveta: ravno ne nakljuchij, ki so nujna na trzhishchu, ampak zakonitost Sveta-Druzhbe kot vsebinsko; terja Moralo, ne Prava. Terja revolucijo kot sveto vojno - Svet brez sovrashtva in Velika chrna masha za pobite Slovence; ne pa igro.

Che reche Matic o ljudeh, da so "barabe", ta vzdevek nima zveze s tem, kar misli DSD o komunistih; baraba je v Matichevih ustih beseda nove folklore. Sesuti barabe pomeni premagati jih v trzhni tekmi; izgubili bodo imidzh. Ne gre za boj za resnico, ampak za dvigovanje prahu. Kdor bere danashnje kulturne rubrike pri vseh slovenskih chasnikih, vidi, da zanima novinarje zgolj to: dvigovanje prahu. "Obvestiti javnost" pomeni sporochati, koliko kaj v dolochenem trenutku kotira na borzi imidzhev. To kotiranje pa je v LD takoj preverljivo na financhnem trgu; mora biti merjeno z denarjem.

Che ni in dokler ni, je trzhenje le ideologija - kar je she zmerom na danashnjem Slovenskem - in ne stvarnost. Kako bodo uzhaljeni, jezni in prizadeti udje DSD shele tedaj, ko se bo na Slovenskem trzhishche de facto vzpostavilo! Ko bo zachelo ljudi razslojevati. DSD dela vse, da do tega ne bi prishlo; dela z roko v roki z bivsho Partijo, ki je vsaj po eni strani - v sebi je tudi razcepljena med interese rdechih direktorjev in svoj socialdemokratizem, enako kot Janshevi in Puchnikovi strankarji med nove, tj. "poshtene" direktorje in socialdemokratizem - pristash (chim vechje) socialne enakosti.

Nadaljevanje pogovora med stricem in nechakom she jasneje osvetli povedano. Matic sprashuje Tonyja, ali je bil med vojno pri belih, v Teharjih, chlan kake teroristichne organizacije; ali je pripravljal atentate, sabotazhe. Ko Tony vse to zanika, je Matic razocharan; prostodushno mu prileti iz ust:"Ne shtekam. Zakaj pa te je Udba sploh preganjala?" Matic nima predstave, kaj so pomenile Teharje. Le slishal je o trpljenju in umorih tedanjega chasa, o preganjanju in strahu ljudi - kot o drugi strani vedre in velichastne stvarnosti, kot je dobo razlagala Partija. - Velichina in zlo sta bila paradoksno hkrati. A ne le kot beli in rdechi, ampak v vsakem chloveku. Tudi v meni. Petan kazhe, kako je bilo to v Branku, Cekini, in v revolucionarjih, Mrtvi.

Za Matica je vse to retorika, spomin, empirija, ki uspeshneje ali manj uspeshno sluzhi trzhenju. Kdor je tiste chase dozhivljal, preprosto ne more gledati nase, na tisti chas skoz Maticheve ochi. Ljudje, ki so se v teku desetletij v Sloveniji prevzgajali k liberalizmu, se she nekako pobirajo z Matichevim svetom. Kdor pa je prishel od onkraj velike luzhe in je ves chas nosil v sebi stvarnost dobe okrog l. 45, mora biti ob Maticu shokiran; in ob danashnji Sloveniji. Tudi zato je tako negativno razpolozhen do tega, kar opisujem, in kar ima sam (DSD) za sintezo liberalstva in komunizma. Kaj mu torej ostane, che se noche prilagoditi LD, kot da ga zachne odnashati v fashizem? (Bucharjev je seveda nov, tak, ki je zgrajen na enobeju. Buchar se ne zaveda, da je bila polovica enobejevstva - posebno Kidrich - tedaj zhe slovenski fashizem.) Tretja mozhnost je EK. A kdo se odlocha zanjo? Kdo naj bi sledil zgubi Francetu? She sam France ne; in se gre vpisat v Partijo oz. v ZLSD.

Cena strica Tonyja v Matichevih ocheh globoko pade.

Za LD so bile Teharske zhrtve l. 90 she visoko cenjene. L. 94 je njihova cena zhe povsem padla. Téma je izchrpana. Mass media takoj zaznajo, kakshne novice bravce she zanimajo; pobiti domobranci ne vech. Zamenjali so jih smucharski uspehi mladih deklet pa butalstvo Peterletovega romanja v Oglej itn. Kar mora tiste, ki so v Teharjih trpeli, njihove otroke in sorodnike strahotno prizadeti. Seveda le pod pogojem, da ohranjajo slovensko pogansko "katolishko" vero; da niso znali preiti k EK, odpustiti in dojeti roshke jame kot chloveshko tragedijo, ne le kot slovensko, ne le kot zlochin komunistov. Zhal DSD in ZKC tega premika od poganstva h Kristusu - h kristocentrizmu - ne zmore. Jezus je zanju slovenski naRODni - nash - bog.

Tony prostodushno prizna: Zakaj so me preganjali? "Za prazen nich. For nothing." To ni metafizichni ali verski nich, nich velichastnih razsezhnosti. Tonyjev nich pomeni le, da Tony ni bil junak, za kakrshnega je DSD propaganda naredila Jansho. V Janshi, ki se je sam ponudil za to vlogo in je zanjo nadarjen, se je osredotochilo trpljenje, smisel, boj, svetost ipd. domobranstva in odpora zoper Partijo. Jansha postaja junak, eden vitezov okrogle mize, sam kralj Arthur, za katerega bodo zacheli manj umni in dushevno bolj negotovi udje DSD verovati, da je neumrljiv, da se bo le preselil kam, che ne na Sirius, kjer ga morda predvidevata Marko Pogachnik in Susman, pa v kako podzemno jamo, kjer bo kot kralj Matjazh chakal na svojo konchno vrnitev, da bo utemeljil zemeljski paradizh, milenaristichno tisochletno slovensko kraljestvo.

Tony se skazhe kot privatnik; kot nich(es). Ne glede na to, da je bil zaprt pet let in v hudih chasih; pa potem izlochen iz domovine; da je sam, nesrechen. Jansha (fascinantni trzhishchni idol) je duh resnice in pravice; je pravi Trpechi - ne glede na to, da je bil zaprt le pet mesecev v kar ugodnih razmerah zhe liberaliziranega komunizma; in da je zhe nekaj let na chelu drzhave, politike, javnosti, miljenec fascinirancev, zvezda. Empirija ne odlocha. Le to, komu da publiciteta kakshno vlogo. Tonyu je - farsichnost drame - pripadla vloga sheme. Vrne se, da bi udejanjil Pravico. A se mu vse ponesrechi. Osramochen pred sabo - razen najblizhjih sorodnikov in Marka sploh nihche ne ve, da se je vrnil - zbezhi nazaj, v svojo drugo domovino, kjer se pochuti varen in koherenten. Zbezhi v pogrebno podjetje civilnega tipa, medtem ko se mu je Slovenija l. 91 prikazala kot huda mora, kot svet izgubljenih iluzij.

 

24.

Petan je svojo dramo zavestno organiziral tako, da za glavno figuro ni naredil junaka - moralnega in faktichnega terorista, domobranca, ki bi ushel iz roshke jame -, ampak nekoga, ki je imel smolo. S tem kazhe Petan privatizacijo komunizma. Partija - OZNA - ni preganjala le resnichnih nasprotnikov, kakrshen je junak iz Vstajenja. Kot sem omenjal na zachetku razprave, je pregon zadel marsikoga nakljuchno; znotraj sistema Nachrta in Zakonitosti se je razrashchal kaos nepredvidljive empirije. Tony - tedaj she Tone - je imel smolo, da se je porochil z zhensko, ki je bila vshech Marku. Marko ni bil tenkovesten. Prav brigal ga je komunizem, cilj v tisochletnem carstvu. Privlachevala ga je Tatjana, Tonetova zhena. Da bi prishel do nje, je moral odstraniti soproga; model je podoben tistemu iz Obrekovalnice, le da je v Mashchevanju bistveno bolj poln, nabit s socialno psiholoshko empirijo, konkretiziran. Soproga pa se je dalo najlazhe odstraniti, che si ga ochrnil politichno; tedaj je bila zadeva "chista". Politika je Marku sluzhila le kot sredstvo uzhitka, zadostitve pozhelenja in pohlepa; kot vechini povojnih Slovencev. Vprashanje je le, in to vprashanje postavljam v sredishche svoje razprave, ali ni s tem Marko krshil vrednot, ki niso le socialne, ampak se tichejo PO kot singularnega drugega, ki je oseba z bozhjo vestjo.

Brzh ko pa se pokazhe, da je partijski sistem deloval tudi - in vse bolj - privatistichno, kar pomeni, da je le z bolj surovimi metodami deloval v duhu LD ali kapitalizma, tudi danashnjih ZDA, sveta vojna, ki jo kuha DSD, ni vech tako samoumevna.

Gotovo je bil proces zoper Toneta politichen. Pa vendar ne le politichen oz. ne v pomenu, kakrshnega pripisuje DSD Partiji kot taki, Buchar njenemu genotipu, ki da kar naprej vlada, vsekakor pa do l. 90. Vsaj v polovici svoje narave je bil proces zoper Toneta privaten. Privatnost in politika sta se spechali do nerazvozljivosti. Pa se ni dogajalo isto zhe v LD v 20. in 30. letih? V Kreftovih Kreaturah? V Roki pravice? V Kozakovem Profesorju Klepcu?

Che nadomestimo spolno strast z gospodarskim interesom, je blok politika - privatnost monoliten; glej Kantorja, Trajbasa, Jeklenca. Kristan, Cankar, Zupan kazhejo, kako deluje kapitalist iz lastnega interesa, ki je redno a(nti)socialen. Stalishche katolishke Desnice in sredine pa je razpoznavno zhe po tem, da propagira nasprotno oceno: v - uspeshnih - kapitalistih, Medved v Levinichu, Sreche kolo, Jalen v Srenji, vidi ljudi, ki delajo za narodov blagor, za skupno dobro. Razlikuje med slabimi - egoistichnimi - kapitalisti, ti so liberalci, Grdun v Zasadu, in dobrimi, nashimi, katolishkimi. Trdi, da je mogoch zgleden kapitalist; che se le da, se ta nahaja vmes med individualnim podjetnikom, ki skrbi za svoj interes, ta pa je razshirjen v interes druzhine, Srenja, in korporativnim kapitalom, zadrugo, v Krekovem duhu. Prek korporativizma se individualec vracha v druzhbo, v obchestvo. Privatnost torej velja le v omejenem obsegu; che je chim bolj solidarnostna - z nasho grupo. Tudi z narodom; seveda nashim.

Tonyjeva smola je v tem, da je bil zaprt - v bistvu - kot povsem privatno bitje. V zapor ni shel, kot Puchnik ali kot Kardelj ali kot Hacin, preprichan v svoj idejni prav; ta idejni prav je zapornike drzhal psiholoshko pri zhivljenju. Tone ni imel v zaporu nobenega prav-a; le veliko zavest ponesrechenosti, zmage usode- nakljuchja. Kar je bistveno za vse zhivljenje, a she posebej za LD. Pravica, o kateri je sanjaril v zaporu in v emigraciji, je bila le privatna: mashchevati se tistemu, ki je kriv za njegov neuspeh in bolechino. Che Tonyjev model razshirimo, se presenetljivo skazhe njegova veljavnost tudi za tiste, ki so o sebi preprichani, da so bili chiste politichne zhrtve; da so nosili kot plamenico duha Svobode, Pravice, Resnice. Nazadnje celo za domobrance, ki so vojevali, tako jih kazhe Debeljak v Chrni mashi, sveto vojno.

Che uposhtevamo Cankarja, Kristana, Zupana, tj. analizo Kantorja v Kralju, Jeklenca v Gospodarju, Trajbasa v Stvari in tolikere druge like SD, je nedvoumno, da sta oba sistema, ki ju SD kazhe in ki veljata za Slovence, predliberalni in liberalni, arhaichni in kapitalistichni, fevdalni in moderni, temeljila na privatnem interesu, in to na radikalnem, s tem na asocialnem. Jurchich kazhe to v liku Hermana kot fevdalca, grofa; Veronika Desenishka; pa Skofich v Gospodu s Preseka. Kdor brani ta sistem, brani egoizem, krivico, neposhtenost: ker brani zatiranje, izkorishchanje, socialno neenakost, celo pravno neenakost v fevdalizmu.

Che in dokler KC podpira tak - krivichni - sistem, je sama krivichna; enako politichne stranke, ki se imajo za nosivke t(akshn)ega sistema; glej Roko pravice. (Katolishka desnica iz tega sistema izvzema KC in tiste, ki delajo v njenem duhu; proskribira le liberalce, komuniste in nenarodne tujske fevdalce; glej Zasad, Krvavo Shpanijo, Sreche kolo.) EK tega ne more ne videti; zato je do kapitalizma, LD, fevdalizma, ZKC kritichno, kritichno analitichno. Enako Partija. Le da izvajata Partija in EK iz istega opazhanja - ki je povezovalo Kocbeka in Kidricha, Cajnkarja in Ziherla - povsem razlichne konsekvence; Partija nujo revolucije, v to je preprichala Cajnkarja in Kocbeka, EK pa spoj odprtosti do drugega in analitichne kritike, presojo chloveka kot samozaslepljujochega se, nichu podvrzhenega, zato tragichnega bitja, in vesti v njem, ki chloveku omogocha uvid v bozhje ravnanje. Vendar - in to je za prichujocho debato odlochilno - si EK ne zatiska ochi pred dejstvi nehumane druzhbe, kakrshne so bile - ne le na Slovenskem - predvojne. EK takshnih druzhb ne more braniti.

Che se jih je ZKC odlochila braniti (celo v chezmernih dozah, kot Rozhman v sodelovanju z italijanskimi fashisti in nemshkimi nacisti, tj. s tujci, s sovrazhniki slovenstva in z zlochinci), a je to pochel zhe Krek v sporu s Kristanom, zhe Ljudska stranka v sporu s Socialdemokratsko, je dejansko stopila na stran krivichnega Razreda-Druzhbe. S tem ne pravim, da je bila Partija na strani pravichnosti, cheprav je to trdila; isto je trdila Desnica. Partija je uvedla she hujsho krivichnost; cheprav ne na vseh terenih. Na nekaterih je bila napredna, enakostna in je opravila veliko zgodovinsko delo - namesto prej nezrelega slovenskega liberalizma. - Zato je po tej plati njen prehod v LD, ki se je vrshil od 60. let naprej, naraven. Tudi prehod k Maticu in k njegovi drzhi publicitete, tj. k PM.

Partija je spretno izrabila dejstvo, da se slovenska KC ni zmogla postaviti v kritichno distanco do fashistov in kapitalistov. Ehrlich in Paprotnik sta pripravljala sorodne spomenice o zashchiti slovenstva, tj. dane predvojne in zhe deloma fashistichne medvojne druzhbe pred Partijo s pomochjo relativno avtonomne slovenske policije; to je bila zasnova kasnejshega - a povsem neavtonomnega - domobranstva. Ehrlich in Paprotnik sta bila predstavnika slovenske politichne ZKC in slovenskega velekapitala; cheprav roparskega. A kakshen je bil Kantorjev in Trajbasov? Pridobljen z zlochinom in ropom. ZKC je zato morala dokazati, da je vsaj njen kapital ali kapital pristashev Ljudske stranke - korporativen, zadruzhen in individualen - chist in poshten, pridobljen zgolj s pridnostjo in spretnostjo, cheprav na trzhishchu.

Pri tem je ZKC pozabljala na realiteto: na koalicijo Kantorja z Zhupnikom, tj. z ZKC; na to, da slovenski kapitalisti ne bi prezhiveli, che ne bi ravnali enako kot drugi kapitalisti. Morda so katolishki delavce nekoliko bolje plachevali od liberalnih; morda. (Potrebne bi bile empirichne analize.) In nekoliko bolje skrbeli za svoje delavce. To je verjetno. Bistvenih razlik pa ni moglo biti. Kajti trzhishche dopushcha le dolocheno ceno delovne sile - ob isti organizaciji dela in tehniki. Kdor bi placheval delavcem vech, bi bankrotiral. Kdor torej igra na kapitalistichnem trzhishchu, sprejema konsekvence neenakosti, izkorishchanja itn. zhe vnaprej. Ker pa proizvodnja ni lochena od druzhbe, to pa obvladuje boj za oblast, torej od politike, je spet nujno, da se podjetniki povezhejo s strankami; te zastopajo v parlamentu njihove interese; glej Gospodarja. Brzh ko pa nekdo vstopi v politichni strankarski oblastnishki boj, je she dodatno konec z njegovim humanizmom, poshtenostjo, delovanjem po resnici in pravici.

To se vidi na primeru SKS, odkar se je zachela udelezhevati politike in gospodarstva; v nekaj mescih je pozabila na EK momente v KC in se preokrenila za 180 stopinj. Razumljivo, da mora zato tem bolj retorizirati in se trkati po prsih, chesh da je edina stranka ali gibanje ali skupina, ki zastopa Pravico in Resnico. Ta retorika je tem vechja, vechji kot je dejanski prepad med Pravico in ravnanjem stranke-grupe. Nastajanje - amalgamiranje - fashistichne oblike DSD iz razlichnih skupin in prvin je razumljivo: da bi dobila stran, ki zastopa porazhence v vojni 41 - 45, oblast. Zdi se ji - ali vse vechim se zdi -, da je brez nove revolucije ne bo dobila; da bo prisiljena tekmovati z dedichi Partije, ki so se liberalizirali, a v tej tekmi ne bo imela prednosti. Imela bo, nasprotno, slabshi izhodishchni polozhaj; kar je res. Zato se chuti enako nemochna kot France in Tony. Che se noche avtodestruirati s samomorom ali osmeshenjem - kot France -, se mora monolitizirati, aktivizirati, sakralizirati, tj. fashizirati.

Petan pokazhe, kaj je za zhrtvijo: privatnik, bivshi lastnik (Tone je sin bivshega podjetnika), nekdo, ki je v tekmi izgubil; Marko je pridobil enako kot nekoch Kantor v tekmi s starim Krncem. LD omogocha ponovitev tekme, pach v novem primeru, ko gre za plasiranje novega proizvoda na trzhishche ali za novo trgovinsko akcijo. V tej tekmi je kar precej jasno, kdo ima vechjo verjetnost, da bo uspel: kdor ima vech kapitala, boljshe znanje o potrebah trzhishcha, kdor je dlje na trzhishchu itn. Da bi prishlo do bistvenih premikov v razmerju mochi, mora priti prej do inovacij, do povsem novih potreb na trzhishchu, do novih tehnichnih iznajdb, do novih materialov in surovin; po obdobju volne in premoga obdobja nafte pa sintetichnih tkanin pa robotike itn.

Na kaj lahko rachunajo domobranci, ki so l. 45 izgubili tekmo- vojno, leta 1994? Katero novo prvino posedujejo? Bi jo, che bi Partija she zmerom vztrajala pri Marxu in Leninu, kot menda vztrajata Popit in Kraigher; ali vsaj pri Kardelju. Tedaj bi Tony in Kremzhar prinashala v Slovenijo LD. (Kremzhar prirejeno po Krekovem korporativizmu, solidarizmu.) Ker pa se je, kot kazhe Mashchevanje - in toliko drugih tekstov SPD, Jesihovih, tudi Sheligova Savna pa Svetloba in seme itn. -, liberalizacija vsaj psiholoshko vrednostno, kar pa je odlochilno, dogodila zhe pod Partijo in so chlani Partije lahko v hipu kot bolhe izpod odeje preskochili v - najrazlichnejshe - stranke, v Mashchevanju je o tem mnogo govora, v vse stranke, tudi v SKD, v "krshchansko" stranko, ni ostalo nekdanjim porazhencem nich. Niso prinesli svezhega kapitala, kot so obljubljali. Ne novih - radikalnejshih liberalnih - idej. Narobe; prinesli so regres, rearhaizacijo. Ne vitalnejshega trzhenja ali proizvajanja; pod Partijo je nastal novi - srednji - razred brezobzirnih podjetnikov, spretnih, sposobnih. Ne velikih idej; chesa prav velikega - razen rodovno revolucionarnega, kot sta zhelela Levstik v Tugomerju in Zupan v Rojstvu - Slovenija zaradi majhnosti itak ne more dati. Le veliko krvi; kot Srbija; to pa je zhe storila - med vojno.

DSD zheli to ponoviti; che zheli. A v razmerah LD; to pa je diletantizem. Torej mora obnavljati fashizem; a kako ljudi zadostno preprichati, da je treba krvaveti za NaROD in Pravico? Generacija Maticev ne bo sledila Janshi. Ali pa le kot poulichne bande pretepachev, teroristov (v Jungovi idealistichni samorazlagi); kar pa she ni dovolj za obnovo svete vojne, brez katere je fashizem brez smisla. Bi bilo preganjanje vseh drugachnih - "komunistov", tujcev - kot davljenje, ki ga sanja Tony, zadostna spodbuda za mlade ljudi? Bi videli v tem terorju dovoljshno Idejo? Ali pa bo slovenski neofashizem zgolj teror navznoter, spoj liberalno libertinskega uzhivashkega cinizma in provincialno podezhelske zaostalosti ter omejenosti klerikalizma?

Trzhishche v LD je brez posluha za ideologije, za strasti Pravice in Resnice; ideologije morejo nastopati le kot blago, kot novice, kot imidzhi. Vsakrshno davljenje krivcev podira logiko trzhishcha. Tekme se morajo odvijati pravno, "chisto", shportno, hinavsko sicer, zahrbtno, a z ljubeznivo masko; in ne z ubijanjem; predvsem s financhnim okorishchanjem in zaznamovanjem (semiotika). Ideja svete vojske, s katero bo prishel Junak osvobajat Slovence izpod komunistichnega suzhenjstva, Vstajenje, predstava, da zhivijo Slovenci v taborishchu á la Goli otok, v katerem vlada mitsko magichna diabolichna Rdecha zver, je morda deloma drzhala za 50. leta, ko je Vstajenje nastalo, ne pa vech za leto 80 in 90. Niti z eno Idejo, ki jo ponuja Jelochnik v tej drami, si v danashnji Sloveniji ni mogoche pomagati - razen che se ne odlochimo za klasichno fashizacijo.

Mashchevanje je duhovito. Matic razochara Tonyja: "Sorry. Nich ne bo z intervjujem. Kurbarija dandanes nikogar ne zanima." Kurbarija - seksizem, hedonizem - je osnovna slovenska realiteta od srede 60. let naprej, od Rudolfove dramatike, od Jovanovićevih Norcev. Ker ni vech inovacija, na trzhishchu ne vzhge. "Zhivimo v odshtekanem chasu", dodaja Matic, "bralce zanimajo samo umori, masakri in podobne krvave zgodbe."

V teh besedah je dosezhena tochka najbolj chrnega humorja, tragichne ironije. Bivshi domobranci - vrachajochi se ali pa tudi zgolj opazujochi udje SPE - morajo biti skrajno in chloveshko pristno prizadeti, ko vidijo, kako (posebej she mlada) Slovenija sprejema njihovo res veliko trpljenje: kot kriminalko na straneh rumenega tiska. Mnozhichni samomor verske sekte referenda Jonesa, potres v Chilu, poplave v Bangladeshu, vojna v Checheniji, zazhigi Turkov v Nemchiji, umori v Jareninskem dolu, mnozhichni morivec iznad Horjula itn. so zgodbe, ki so v LD strukturalno pomensko enake holokavstu vrnjenih domobrancev.

Sam sem protestiral zoper to, zoper liberalizem; kdaj zhe! Pisal sem o njem, predaval, tematiziral med prvimi chloveshko pretresljivost in bozhji pomen omenjenega holokavstva in vojne med partizani in domobranci kot bratomorne. A da ne bi padel ali v obup ali v fashizacijo, sem sproti izdeloval drzho EK. Vidna je v vsaki moji razpravi zadnjega desetletja in vech; recimo zhe v Uvodu v mojo Cankarjevo dramatiko, ki sem ga napisal naknadno l. 81 in ki eksplicitno uvaja moje odpiranje EK. Nameravam ga komentirati v Bratovstvu II, morda v knjigah Tragedije; a je zhe tedaj izshel v Sodobnosti. Ko sem prvich obiskal argentinsko in kanadsko SPE, sem prichakoval, da se bosta odprli EK. Za to upanje ni bilo malo indicev; tudi iz njene dramatike (Simchicheva Mladost, Jelochnikova Simfonija). A je trajala odprtost SPE do EK le do chasa, ko se je obnovila mozhnost politizacije, boja za oblast. Tedaj je evangeljsko krshchansko opcijo v hipu nadomestila sakralizirana magija Protikomunizma. Kar je regres v leto 1944.

Petan ve, kaj dela, ko da govoriti Tonyju tele besede: "But... ampak jaz sem zaradi te kurbarije sedel pet let." Ta kurbarija ni bila njegova; kurbala sta se njegov prijatelj in njegova zhena. Sam je bil nedolzhen - bolj nedolzhen, vsaj v tej stvari, a za to stvar gre, kot domobranci, ki so branili svet slovenskih kapitalistov, Praprotnika, Avsenaka, Remca, Pogachnikov (glej Srenjo), v bistvu svet Kantorja in Jeklenca, obenem pa svet Zhupnikov iz Hlapcev, Grche, Ashkerca; te zhupnike nadaljujejo duhovniki Klavora, Operacija, padre Giovanni, Ogenj in pepel, shkof, Partljicheva Justifikacija.

A logika druzhbe je hladna. Druzhbe ne zanima, ali je bil Tone nedolzhen ali ne; zanima jo, ali bi lahko postal Tonetov primer zanimiv s stalishcha publicitete in trzhenja. Che ne, Tonyju ni pomochi. Ima pach spet smolo. Ni znal svojega primera pravochasno ali primerno vnovchiti, razlozhiti. Jansha ga je znal genialno. Jansha izhaja iz Maticheve generacije ljudi trzhenja; bil je solastnik Mikroade, podjetnik, pristash Kavchichevega gospodarskega liberalizma; to znanje je vzel s sabo v novo drzho radikalne DSD in ga s pridom izkorishcha. Tony pa je loser. A kdo je v LD manj vreden - ne le manj cenjen - kot loser?

 

25.

Druzhba ne uposhteva osebnega momenta; vso personalnost razume LD kot privatnost. Ker smo se tega zavedali, smo bili do liberalizma in do LD kritichni zhe v Perspektivah. Privatnost v pomenu LD je privatni interes, s katerim se tekmuje na trzhishchu, trzhi; pa naj je to she najbolj osebna - zasebna, intimna - chlovekova resnica. Ta sama na sebi nich ne velja; je brez pomena. Pomen dobi le na trzhishchu. Kdor noche na to pristati, se mora odpreti EK: mora verovati v razsezhnost transcendence, ki je neodvisna od trzhishcha in druzhbe; s tem od druzhbene morale.

Ne pravim, da v KC ni EK; zato ostajam v KC. Tudi v socialnem in moralnem nauku je EK. Treba pa je razlochevati: ali postane stalishche EK le ideologija ali celo le retorika, medtem ko gre v resnici le za druzhbeni interes neke grupe, tudi cerkvene; ali pa je v socialni morali EK she navzoch. Odgovor na to vprashanje je zmerom le konkreten, singularen: v tem primeru tako, v tem tako. Stresu sem verjel - she v 80. letih; iz duha teh let je napisal bistro Negativno teologijo. Po letu 90 mu ne verjamem vech; EK je dal v oklepaj.

Prav versko moralna - na EK utemeljena - razlika med zasebnim kot interesnim in osebnim kot po vesti se ravnajochim omogocha razumevanje razlike med druzhbenim in osebnim. Zasebno - privatno - in druzhbeno je skupaj na eni strani; na drugi je osebno versko. Ni nakljuchje, da temelji kapitalizem na privatni lastnini; da se imenuje privatno gospodarstvo. Gospodar - Kralj itn. - tematizirajo prav to. Gre pach za to, kaj vzamemo za merilo. Politichni borci za oblast se prepirajo, ali je vrednota privatna ali druzhbena lastnina, Adam Smith in Marx, Krek in Kardelj; osebno jih pri tem ne zanima oz. sploh ga ne zmorejo ustrezno percipirati. Glede PO so konvencionalni.

Ne pravim, da ni v KC mochne struje, ki bi rada prevladala individualizem in kolektivizem; ta struja izhaja iz EK. A ne more uspeti, che skusha odkriti konkreten tip gospodarstva ali/in druzhbe, ki naj bi bilo osebno. Personalizem v ekonomiji - Kremzhar ni brez ambicije, da bi dosegel to stopnjo, v tem je njegova pobuda simpatichna - je nachelno nemogoch, ker PO ni kategorija druzhbenosti na nachin institucionalnosti, pozunanjenosti, reificiranosti ali interesnosti; je kvechjemu v kritichni distanci do vsega tega, kar zhivi PO, ki biva v druzhbi in iz chlovekovih privatnih interesov, iz strasti. EK drzha temelji na pasijonu, zato na tragediji, na smrti Kristusa - Boga - na krizhu; na njegovi sramoti, trpljenju, nerazumevanju, tosvetni nemochi. Kdor se hoche temu ogniti - tudi Kremzhar - in skusha, pa cheprav z najboljshim namenom (tudi komunisti so imeli najboljshe namene), sezidati pravichno druzhbo kot solidarno, human(istich)no, plemenito, poshteno (o tem sanja vsa naivna in "poshtena" DSD), zapada samoslepilu, goji blodnje, prehaja v politiko, ne da bi se mogel iztrgati iz blata interesov in strasti. Le prekrije jih v karizmatichni grupi, ki s terorjem preganja vsakogar, ki ni pripravljen verjeti v idealnost ali vsaj optimalnost in pozitivnost takshnega identitetnega obchestva.

V boju-vojni med individualizmom (naturnostjo, zverskostjo) in kolektivizmom (kot da ta model ne bi bil prav tako doma v naravi, v opichjih, volchjih krdelih, med mravljami itn.) se PO - osebno - izgubi. Neideoloshka analiza pokazhe, da je individualistichni kapital le ena od stopenj-modelov kapitalizma; imamo tudi korporativistichnega, sodelavskega, fevdal(istich)nega, juzhnoamerishkega itn. Izkustvo kazhe, da je socialna drzhava socialdemokratskega in krshchansko demokratskega tipa povojne Zahodne Evrope dosegla zavidljivo stopnjo kolektivnosti, solidarnosti, skrbi za bolne, stare, nezashchitene; da je ta druzhba celo prej kolektivistichna kot individualistichna. Da je torej poudarjeno druzhb(en)a.

Na drugi strani pa kazhe izkustvo, da se je znotraj tako ekstremnega kolektivizma, kakrshen je bil leninski, hitro razvil individualizem, cheprav prikrit. Despot, ki je na chelu Partije, Stalin, Tito, Kardelj, Machek, si lahko privoshchi tako rekoch vse; zgleden primer individualne figure, ki vsiljuje svojo voljo vsem drugim - prav to, kar sta Marx in Engels najbolj zavrachala. Zato je normalno, da se je Partija odpirala liberalizmu, individualizmu. Stari, Topla greda, tega she ni mogel razumeti in sprejeti; pisala se je prva polovica 60. let. Pach pa je ta proces zhe nakazal Kozak v Kongresu, Just, v drugi polovici 60. let. Nakar se je tendenca krepila in vse bolj zmagovala.

Kardeljev samoupravni socializem 70. let je hinavska razlichica individualizma: pod retoriko Socializma, Zdruzhenega dela, pod ideologijo vrnitve pristne komunistichne misli - teror, ki se je vrnil, je preganjal predvsem tiste, ki niso pristali na omenjeno hinavstvo, na masko socialne Ideologije -, se je realno razrashchala druzhba individualistichnih interesov. Mladi ljudje, ki so tedaj mnozhichno vstopali v Partijo (Jansha itn.), niso vech vstopali v Partijo Komisarja in Marcela, Afera, ne Minskega, Dialogi, ne Starega. Kardeljeva ideoloshka retorika jim je omogochila, da so bili pred svojo vestjo mirni, saj jim je magichni Ideolog realni socializem prikazoval kot druzhbo optimalne Harmonije med individualnimi interesi in socialnim interesom skupnosti; dal je vzorec magichnega obrazca, ki vse razlozhi, cheprav ga - Zakona o zdruzhenem delu - nihche ne razume; a magija temelji na skrivnostnem.

Partija ni hotela biti vech stalinistichna, kot je bila v Mrtvih; in tudi ni bila vech stalinistichna; Buchar se moti. Prehod iz stalinistichne v takshno, ki jo opisujem, v kardeljevsko, je nazorno uprizoril Rupel v Jobu: v razliki med prvim delom drame, med dahavskimi procesi, na eni, in zadnjim delom drame na drugi strani. V zadnjem delu se akter dahavskih procesov, zaslishevalec in udbovec Zhlajpa, zhe prilagodi tehnokratskemu modelu slovenske druzhbe, napol liberalnemu, informacijski druzhbi, PM. Partija res she vlada; a kot monopolna, ne vech totalitarna; celo vse manj avtokratska. Kardeljizem terja kooperacijo razlichnih podjetij, ki so samostojna in niso samostojna; ki motivirajo ljudi k privatnim interesom, a jih obenem vezhejo v konstrukt po Partiji politichno obvladovanega trzhishcha kot sinteze obchestva in tekme. Izjemno bister - velichasten - model, a igrachka; ne deluje v stvarnosti. Model, ki kazhe na Kardeljev ludizem. Ludizem ni zajel le mladine; enako sámo Partijo; seveda na specifichen nachin. Vsekakor pa je v tej zvezi odvech govoriti o stalinizmu. Gotovo da so she stalinistichna recidiva; kot so she recidiva iz predliberalne dobe, iz PS. A trend je vodil k socialdemokratizaciji, v katero se je l. 90 konchno tudi izlil.

Partiji se je posrechilo znova zmagati: Desnico tokrat prelisichiti. Shansa nekoga, ki ni hotel po poti Partije, je bila le v tem, da zamenja obmochje-raven, na kateri poteka vojna-tekma. Iz socialno-individualno privatnega obmochja je treba preskochiti na osebno versko; to pa je mogoche le skoz EK. Kot ves chas ugotavljam, je prishel Petan do roba EK; zhal le do roba. Zastavil je bistveno vprashanje: naj je bilo trpljenje PO - Toneta - she tako zgolj posledica nechesa privatnega, interesa ali strasti Marka in Tatjane, kaj je s Tonetovim trpljenjem? Za Matica je to trpljenje nekaj zasebnega, neposredljivega. Tonetovo trpljenje Matica ne zanima; in ne trpljenja ubitih domobrancev pa obsojenih dahavcev in drugih. Za Matica - za chloveka opisane LD - je to trpljenje nekaj, kar mora chlovek, che ima smolo, nositi s sabo. Se ga otresati, kolikor se da. A marsikdaj se ne da; chlovek ni popolno bitje.

Vrednostni sistem, ki vlada v LD, trpljenje izlocha. Trzhishchne zvezde - filmske, pop, shportne itn. - so prav v tem zgledi, da uteleshajo Uspeh in Uzhitek; da so popolne. Irealne, fantazme. Hiperrealne, bi dejal Baudrillard. Naj umrejo zaradi prevelike doze heroina, v avtomobilski nesrechi ali kakor koli; ljudska domishljija - bolje: fantazija mase - jih po stari preverjeni logiki magije in mita spreminja v nadnaravna bitja. Ne redki she danes chakajo, da se Presley vrne; ne verjamejo, da je umrl; baje nekje zhivi v samoti - kot Jezus v Indiji po Vodnarjevem evangeliju. Med Presleyem in kraljem Arturjem je direktna zveza. Presley je zastopnik predmoderne dobe sredi PM. Ves chas govorim o tem, da so regresi in rearhaizacije za chloveka nujni.

Na ta nachin se tudi pogansko razlaga Jezusa; ne kot bitje transcendence, ki je kot Bog omogochilo ljudem odreshenje, mu ga napovedalo kot veselo oznanilo v chasu, ko ljudje niso vech upali in so podlegali usodi-nakljuchjem. Ampak kot bitje tega sveta, ki se bo vrnilo v druzhbo in jo naredilo idealno; Cerkve pa naj to stanje pripravljajo. Tako misli vsakdo, ki deluje politichno, v preprichanju, da vnasha Poshtenost, Pravico in Resnico v socialni, gospodarski itn. sistem. Tisti, ki ne vidi temeljne lochnice med chloveshko pravico, chloveshkim moralnim dobrim na eni in bozhjostjo na drugi strani.

Bozhja pravica - v duhu EK - gre skoz chloveshko krivico, skoz tisto krivico, ki jo je chloveshtvo - ne Judje, kot misli klerikalni, tudi slovenski rasizem! - naredilo Bogu in mu jo she kar naprej dela in mu jo bo delalo, po evangelistu Janezu, do konca dni. Brez pasijona ni odreshenja. Che pa je tako, so vse pravichnostne naprave dobro mislechih Cerkev in Gibanj blodnje. Blodnje politike, ki je v resnici blatna, gnojna; tudi zlochinska.

Konsekvenca povedanega je, da Tony svojega trpljenja ne more preoblikovati v pravico; tega se ne da. Da ga sploh nikomur ne more priobchiti. Che ga priobchi javno, ga javnost razume tako, kot ga je Matic, ki je celo dobronameren; razume ga kot vlozhek publicitete v trzhishche. "Chloveshko" ga lahko priobchi le v neposrednem razmerju med sabo kot PO in drugo PO; med tistim, kar je v eni in drugi PO bozhje. Za to pa je treba biti odprt.

V svetu Mashchevanja takshne odprtosti ni. Vech jo je v svetu stalinizma; naj se slishi she tako absurdno. Justificirancu se posrechi osebno nagovoriti Udbovca, Udbovcu odpreti se drugemu; Mrtvi. Tega v Mashchevanju ni. Med svetom-chasom Mrtvih in svetom- chasom Mashchevanja je svet-chas Leporelle in Obrekovalnice. Ta svet se je na Slovenskem dogodil od srede 60. let naprej; Zajc ga je podal zhe v Otrokih reke v zachetku 60. let, Bozhich zhe l. 55 v Chloveku v shipi, she prej Javorshek v Kriminalni zgodbi. A mnozhichno, kot model, se rodi z Rudolfovo dramatiko.

Naj je stalinizem ljudi she tako zlorabljal, ob njem je kot levi(charski) humanizem obstajal moment osebnega; v odnosu med Krimom in Nino, Rojstvo. Shpelca sanja o svetu brez sovrashtva, ki je novo pozitiven, idealen v tem, da se bosta obchestvo in PO harmonizirala. Te harmonije she ne misli na nachin Kardelja - v gospodarski realiteti, kar je bilo znachilno za marksiste kot realiste. Shpelca chustvuje, misli ideal(istich)no, celo ideoloshko magichno na ravni sanjarij. Shpelca blodi; njene blodnje so prelepe. A racionalno ogrodje teh blodenj ni izmishljija; Shpelca uposhteva svobodno PO, vest in dusho. Le da jo vezhe na druzhbeno zgodovinsko, kar pa se ne more posrechiti; in mora voditi k realiteti, h Komisarju, Afera, in h konchnemu Zhlajpi, Job, ali socialnemu individualizmu, h kolektivistichnemu egoizmu - paradoksi so hoteni - Ruplove komedije Mrzli viharji, jezne domachije.

Ni pa sanja o PO izgubljena. Le prenesti jo je treba z ravni, ki neuspeshno soocha druzhbeno in sanjarsko, tj. - revolucionarno - politiko in blodnje, na EK raven. Shele tu in le tu "zafunkcionira". Seveda zafunkcionira drugache, kot si to zhelijo tisti, ki bi radi pravichno oblast. Deluje zunaj oblasti. Tochneje: kot zhrtev oblasti, skoz pasijon in nemoch Boga.

Da bi razumeli Mashchevanje, moramo razumeti Leporello. - Vse bolj se potrjuje v zachetku izrecheno mnenje, da je svet Petanove dramatike kompleten, vechstranski. Cheprav je Petan zachel kot dramatik nenavadno pozno - prvo od obravnavanih dram, Cekine, je napisal vech kot petdesetleten -, je to morda celo prednost: odkriva nove stopnje slovenskega sveta in s tem - seveda po svoje, predvsem komediografsko - nadaljuje Kozaka.

V LD se neposredni odnos med dvema PO izgubi. V Cekinih je she bil; na koncu odkrijeta Oche in Branko drug drugega na "chloveshki" nachin. V Obrekovalnici se je neposredno chloveshko razmerje reduciralo na ljubosumnost klasichnega tipa in na preshushtvo; tudi tradicionalno razumljeno in prikazano. Cheprav tudi na igro; na igro v igri. V Leporelli pa se soochimo z radikalnimi PM odnosi: Don Juan uzhiva le v sebi, v svojih fantazmah-blodnjah-prividih. Leporella mu je sredstvo za samospodbujanje teh prividov. Odnos med zhensko in moshkim ni niti vech polno spolen, kaj shele oseben, kot je bil med Krimom in Nino, Rojstvo, ali med Jermanom in Lojzko, Hlapci. Narcizem PM pomeni, da je drugi kot PO izgubljen; a tudi jaz kot PO.

Isto kot don Juanu se zgodi Leporelli. Don Juana tako zasuzhnji - sama v razlichnih vlogah mu predstavlja ves svet -, da ga radikalno zlorabi, naredi za svoje sredstvo, sadistka. Tudi z njene strani ni pogojev, da bi postala sama PO ali da bi prevzgojila don Juana v PO - kot je nekoch, v Kristanovi Volji, Ljubica prevzgajala Marico. Vendar je v Leporelli she ostanek PO: trpela bo, ker ostaja brez don Juana; cheprav je to trpljenje sadista, ki je izgubil zhrtev. Tu je neposredno razmerje med dvema zhe temeljno spacheno, saj drugi ni cilj ljubezni, ampak sredstvo mojega uzhitka.

Tudi to pokazhe Petan zavestno in tochno: Tony tudi zato ne more do drugega kot do PO - ne more najti naslovnika, ki bi mu sporochil svojo najbolj intimno, pristno vsebino zhivljenja: nesmiselno trpljenje -, ker je prishel v domovino drugega kaznovat, ubijat, ponizhat, ne pa iz ljubezni ustvarjat ali odreshevat. Zheni Tatjani bi celo rad odpustil - Tony je dober chlovek -, a do nje niti ne pride; prej ga stisne dozhivetje z Markom oz. sanjska zgodba.

Tu Petan sporochi resnico, ki je znachilna za EK: mashchevanje ne more odreshiti. Tony mora naleteti na gluha ushesa in srca, che ne ljubi, ampak sovrazhi. Pravica, ki je drugo ime za mashchevanje, niti ne vnese v druzhbo morale niti nichesar ne uredi; po krivici kaznovanega ne odreshi. Napoti ga v samomor. Kdor se hoche ogniti tej konsekvenci, se mora radikalno depersonalizirati; se radikalno politizirati, tj. spremeniti v eno sámo silo boja za oblast. Ko chlovek gleda "Peterleta" (mislim na simbol), dobi vtis: da je odpravljeno vse osebno ljubezensko; da ostaja le interesno privatno, strast pravice kot mashchevanja; in druzhbeno politichno.

Tako reducirani chlovek je sicer manj ranljiv; reducira se, da ne bi bil ranljiv. Mrak pa pokazhe, da se prej ko prej odpre trpljenju; nazadnje nekateri celo Bogu: Chermakova v drami Zhivljenje - karneval. Medtem ko se Juda iz Kariota - Proces - odpre le trpljenju, ki je zato she posebej hudo, ker je absurdno. Mrak odkrije absurdizem kot samokaznovanje tistih, ki zanikajo EK in se posvetijo le uspehu-oblasti. (Juda sanja in deluje le za - judovsko, tj. slovensko - nacionalno drzhavo.) Enako absurdno - tj. peklensko - trpita, Proces, Kajfa, veliki duhovnik, teolog ideolog, shkof, che hochete, in Pilat, drzhavnik. Pach pa se odpre Bogu in dozhivi neposreden mistichen stik kot PO in transcendenco Pilatova zhena Porcija.

Mrak ne verjame, da se lahko kdor koli za trajno ogne notranjemu trpljenju kot kazni, ki si jo je sam nalozhil, ker ne ravna po - bozhji - vesti; ker se sochloveku mashchuje. Mrakov svet je v tem izjemno trden; trdna vera ga ureja. To je vera v transcendentnega Boga, ki pa ni zunaj kozmosa, nezainteresiran za chloveka. EK Bog se ne le oglasha v tem svetu, ampak daje za ta svet zhivljenje. Je merilo znotraj tega sveta, na katero mora zadeti vsak zhivi. Kako ljudje razumemo - osmishljujemo - svoje trpljenje, je v veliki meri odvisno od nas samih; od vsakogar kot PO. Che vidi v tem trpljenju pomoch chloveka Bogu, poslanstvo soodreshevanja, in che s tem trpljenje iz nakljuchnostnega - kakrshno je bilo prizadeto Tonetu - preosmisli v odreshilno, potem ni sile, ki bi ga lahko vrgla v obup in absurd. Naj ga svet muchi na she tako domiselne in nore nachine, nedolzhnega, v "oblasti" muchene PO je, da da tej muki smisel, s tem pa naredi svoje, cheprav trpeche zhivljenje za vedro in celo za veselo.

Veselje vstajenja - o tem govorim - je druga plat krizha. EK je oboje: je odreshenje - veselje zaradi obljubljenega odreshenja - skoz pasijon. Transcendenca je dosegljiva skoz tragedijo, ki se osmisli. Skoz skrivnost Velike nochi.

Tonetova svakinja Sonja direktno vprasha: "samo zato, da bi se mashcheval Marku in zheni, si se vrnil domov?" Tony: "Yes, zato." Svakinja in bratranec ne razumeta ravni, o kateri pravkar govorim; opozorita pa na socialno raven, o kateri sem govoril prej. Brane: "Bojim se, da bosh razocharan... Chasi so se spremenili, odkar si odshel v Ameriko." Chasi in ljudje in problem. Nasvet slovenskih liberalcev je preprost, v duhu Zhizhka: "Pozabi na vse skupaj, kar je bilo, je bilo. Ostani pri nas, kolikor chasa hochesh. Pojdi na Bled ali v Portorozh. Uzhivaj." Samo to zna svetovati. Takshna Slovenija - niti ne proizvodna -, je res beda. A nich manjsha beda ni spreminjanje Slovenije v dezhelo Pravice na nachin mashchevanja.

Mashchevanje, ki ga Tony pripravlja, ni surovo, ni pocestno; je v duhu pravne drzhave, kakrshno zastopajo Puchnik in drugi v DSD in v parlamentarnih komisijah. Tony Marku, ko ga srecha: "Ne bom te ubil, tudi prebutal te ne bom. Spravil te bom pred sodishche, tako kot si ti mene. Tozhil te bom. Tudi ti bosh shel v zapor. Hudichevo se bom potrudil, da bosh obsojen na najmanj pet let strogega zapora."

Takshne misli seveda ne pripisujem Puchniku. Pach pa shtevilnim, ki se oglashajo v Pismih bralcev, malim fashistom in pravichnikom z dna, ki preshtevajo trpljenje, s katerim jih je obdarovalo zhivljenje, in ga skushajo osmisliti; to je chloveshko. Ker ga ne znajo osmisliti z ljubeznijo do drugega, poishchejo vzrok v drugem kot zlochincu in krivcu. Che bo ta drugi kaznovan, jaz ne bom vech trpel; trpel ne bom, ker bom imel zavest, da zdaj she bolj od mene trpi krivec. Torej bom uzhival v trpljenju - kot posledici kaznovanosti - krivca. Ta uzhitek je moja pravica. Uravnotezhi svet, ki je iztirjen.

Natanchno to sporocha Tony: "Uzhival bom ob misli, da mi je Marko prepushchen na milost in nemilost, da je samo od mene odvisno, ali bo shel v zapor ali ne. Ko bom opravil z Markom, se bom spravil she na Tatjano, njegovo ljubico."

Dokler se chlovek chuti nemochna zhrtev razmer, okolja, drugih kot shefov - posebno che je po krivici kaznovan, poshkodovan -, goji sovrashtvo, ressentiment mashchevalnosti. Preprichuje se, da bo vse drugache, ko bo sam postal subjekt in drugi objekt. Ochitno je prav ta obrat prichakoval velik - pretezhen? - del emigracije. Dokler ni imel mozhnosti, je tak emigrant gojil usmiljenje in odpushchanje, kar ga je delalo pred sabo velikega, dobrosrchnega, suverenega. Ko pa so se pokazale mozhnosti, da postane suveren subjekt tudi praktichno realno v slovenski druzhbi, je prvo drzho opustil in skushal narediti krivce za predmete svoje - moralne - akcije.

Nezadovoljstvo SPE in DSD z rezhimom med leti 90 in 94 je tudi - morda predvsem - v tem, da jim rezhim, pa cheprav je prvi dve leti v Sloveniji vladal DEMOS, naslednji pa so bili liberalci v koaliciji z demokristjani, uresnichitve prichakovanja ni omogochil. Bivshi krivci so ostali nekaznovani. Sploh jih je bilo tezhko najti. Da se je vse sovrashtvo DSD osredotochilo na Machka in Ribichicha, je v veliki meri posledica tega, da tisocherih krivcev ni mogoche identificirati; da se je z njimi dogodilo tako kot z Markom. Porazgubili so se v vseh strankah. Marko je pri Zelenih; pravi ideolog ekologizma je.

Petan kazhe paradoks in ironijo: da bo nazadnje za zlochine Partije odgovarjal France, ki bo edini ostal v Partiji; oz. je vanjo sploh shele l. 90 vstopil. Kar niti ni le ironija. EK pokazhe, da je glavni zhrtveni kozel najbolj - in edini povsem - nedolzhni: Bog, Jezus. Kdor reagira tosvetno, se pravi tako, da skusha priti chim bolje skoz zhivljenje, ohraniti svoje interese, bo zapustil potapljajocho se ladjo; se bo skushal skriti, da ne bo soodgovoren. Starman ni naredil javne avtokritike v Pismih bralcev za chas, ko je bil v Partiji in celo funkcionar. Bivshi partijci, ki so zdaj v DSD, svojo preteklost prikrivajo. Ker zhe vnaprej predpostavljajo, kaj se bo - bi - zgodilo z njimi, che bodo prishli na zatozhno klop; da jih bodo njihove nekdanje zhrtve (vsak partijec ima kakshno zhrtev na vesti, pa cheprav le kot dejaven chlan Stranke, torej s tem, da je zavestno nosil soodgovornost za avtoritarno in totalitarno oblikovanje zgodovine in druzhbe) skushale kaznovati. Zato je najkoristneje, che zachno chim prej sami zganjati hrup in pozivati she bolj krive - ali pa nekatere s pomochjo publicitete narediti za najbolj krive -, da naj pridejo pred sodishche; oz. uprizarjati z njimi to ali ono obliko lincha.

 

26.

Mashchevanje ima kot dramska forma dve naravi: realno in sanjsko. Srechanje z Markom, ki sem ga pravkar analiziral, je realno. Znachilno je, da Tonyja podre zhe ta - komaj kakshna - stvarnost oz. dve sanjski srechanji, dve predstavi, ki ju ima v sanjah; dve môri - s Tatjano in Markom. V tem ni prav nich podoben neizmerni trdovratnosti DSD. Cheprav je spet res, da se tako rekoch niti en sam ud SPE ni profiliral kot viden, trdovraten, fanatichen ideolog DSD. Kar pishe buenosaireshki tednik Svobodna Slovenija, res ni posebno umno; je sestavljeno iz stereotipov, brez poznavanja slovenske stvarnosti; a ni mnogo slabshe od pisanja Slovenca. Vendar obstaja ta - neprimerni - model pri pisanju. V slovenski politiki pa ni nobenega emigranta; kaj misli in kako deluje Kremzhar, se ve malo ali nich. Kot da je SPE - sestavljajo jo zhe stari in starejshi ljudje - izchrpala svojo vitalno moch v tem, da se je sploh ohranila; razmere, v katerih je zhivela, so bile res hude.

Morda pa je vzrok she drug: zhe sama revolucionarnost partijskega modela, heroizem, agresivnost, v marsichem velika sproshchenost, nesposhtovanje tradicijskih norm, s tem vsesploshna suverenizacija, ki je niti tako radikalen stalinizem, ki je vrachal hlapchevstvo in celo suzhenjstvo, ni mogel zatreti, je polagoma prehajala v svobodnjashki - karnistichni - libertinizem; ta je postajal od srede 60. let naprej vse bolj samoumeven, vse bolj merilo obnashanja mladih. Ker so padle ne le katolishke norme, ampak tudi fevdalne, in ker je prodrl lumpenstil, se je uveljavila vsesploshna predrznost, brezobzirnost, nasilnost, barbarskost, kar vse pa ima tudi pozitivno plat: vechjo svobodo in suverenost ljudi glede na - tudi moralno - represivne ustanove.

Tony, ki je odshel iz Slovenije v 60. letih, bil pa je - kot sin predvojnega kapitalista - zhe prej preplashen, v sebi ni razvil tiste brezobzirnosti, ki so jo imeli amerishki pionirji, tako tisti, ki so zasedali kos za kosom ZDA, preganjali Indijance, ustvarjali novo druzhbo v neizmerni samoti in preizkushnjah, kot tisti, ki so uveljavljali pod "kalvinistichnim" prvotnim moralnim kapitalizmom zahodne obale divji, agresivni, brezobzirni kapitalizem velikih podjetnikov á la Rockefellerjev. Tony se prikljuchi kot emigrant srednjemu sloju; moral je biti priden in sposoben, da je uspel v nekem majhnem segmentu amerishkega trzhishcha.

Morda je bila res polovica predvojnih slovenskih meshchanov in kapitalistov poshtena, delovna, pridna, solidna, kot Oche v Cekinih, kot Levinich v Sreche kolesu; morda. Zdi pa se, da ni bila ta polovica - o polovici govorim metaforichno, socioloshke raziskave manjkajo, vsaka drama pa je opredeljena po ideoloshkem izhodishchu, Cankar po Marxu, Medved po Leonu XIII - odlochilna v zidavi Slovenije. Oz. kolikor je bila, je sokriva tega, da se Slovenci nis(m)o osamosvojili in sploh - zhe pred tem psiholoshko, osebnostno, eksistencialno, zgodovinsko - suverenizirali, emancipirali. - Tavchar ni hotel podpreti bojev za Koroshko. Ni verjel v zmago slovenstva na Koroshkem niti v smotrnost tega, da bi Sloveniji-Jugoslaviji pripadla tista zaplata gozdov in kmetij - zaledje klerikalcev! - do Drave; te Koroshce bi bilo treba vzdrzhevati, podpirati itn. Pravi minipogled miniliberalca, kakrshen je postal Tavchar iz velikega retorja zoper klerikalizem.

Primerjava med Kraljem in Kolesom, dvema dramama s prehoda 19. v 20. stoletje, primerjavo opravljam podrobno na drugem mestu, kazhe, da se je SKS model - Levinich - podrejal ali kvechjemu prirejal danemu fevdalnemu avstrijskemu sistemu. To kazhe ves Medvedov dramski opus - od klasichnih tragedij, kot je Za pravdo in srce, do druzhbenih dram, bolje ganljivk, do Posestrim in Na odru zhivljenja. Slovenstvo ishche skoz Medveda svoj mali prostorchek v veliki Avstriji oz. Srednji Evropi, ki jo obvladujejo aristokrati in velekapitalisti, veliki meshchani in ZKC. Slovencu je primerno, da postane kak oskrbnik, da se porochi s kako plemishko potomko, Posestrimi, da se uveljavi kot pesnik ali dramatik, Na odru zhivljenja, vendar individualno oz. tako, na nizhji ravni, kot se je Tony s pogrebnim podjetjem. (Glej osvetlitev tega pogrebnishtva v Partljichevi komediji Na svidenje nad zvezdami kot bistri analizi slovenskega nizhjega srednjeslojstva.) Takshna Slovenija je nekje vmes med etnijo v Kopitarjevi zasnovi, Mahnichevim ljudskim narodom, ki pa nima lastne drzhavnosti, Krekovim zhe bolj suverenim narodom, ki pa je she zmerom sluzhabnik avstrijskega imperija in fevdalizma. Krek ishche kompromis med suverenim politichnim narodom z vechjo kulturno avtonomijo in avstrijskim ter cerkvenim she fevdalnim okvirjem. Dlje ne gresta ne Medved ne Krek. Celo Pregelj ne, cheprav uprizarja - kot skriti anarhist - uporne kmete, Tolminci.

Kreka - da ne govorim o drugih, o Mahnichu, o Jeranu - zadrzhuje krshchansko odklanjanje nasilja, chezmernosti, brezobzirne aktivitete; v nji, ne netochno, prepoznava diaboliko. A kako naj se oblikuje suverena nacionalna drzhava Slovencev brez vojne, brez upora tradiciji, ta namrech ne dovoli suverenizacije novim subjektom? Ko ustanavlja lastno nacionalno drzhavo katolicizem, je nujno, da je ta katolicizem zhe blizu fashizmu, saj povezuje Cerkev in boga z Narodom; ker pa je za uspeh ND (nacionalne drzhave) potrebno brezobzirno nasilje, mora KC takshno nasilje upravichiti, kar jo vodi k prehodu iz fevdalnega avtoritarizma Zhupnikov iz Kralja in Grche v tip duhovnika Paola Benita iz Krvave Shpanije, v ideologa svete vojne zoper komunizem. Takih duhovnikov je bilo na Slovenskem med vojno nemalo; enega podaja Kocbek v noveli Ogenj. Zgodovinopisje jih bo objektivno osvetlilo kot socialne vloge.

Diabolichni so divji kapitalisti Kantor, Jeklenec, Trajbas, in seveda revolucionarji á la Komisar, Afera; v kritichnem zrcalu SPED, recimo v Napadu, dobijo, Komisarka, karikaturalne poteze, tako so chezmerno demonizirani. Kako naj ustanovi povsem suveren lasten - nash - svet, svet nashe grupe, ki hoche postati iz hlapcev gospodar, nekdo, ki se ni pripravljen upreti danemu redu do kraja? Prav ta upor pa zaznamuje diabolizem. Kdor ravna razumno, strpno, taktichno, bo l. 41 sodeloval z Italijani ali pa se umaknil; ne pa da prav tedaj snuje slovensko emancipacijo.

Dedichi Partije iz l. 41 so l. 90 bivshi partijci - Hribar, Buchar, Jansha, Rupel, Kacin, Bavchar itn. -, ki se zdaj upro Jugoslaviji, Partiji, se tako prenesejo na Desnico, vendar pa so to novi desnicharji; ne potomci domobrancev. Ob njih so krshchanski demokrati, ti kvechjemu sodelujejo, Peterle, a ne vodijo. (Ta poteza je Peterleta zapeljala v oglejsko hlapchevstvo.) Linija je tu: od Kantorja prek Komisarja do DEMOSa. A s stalishcha Tonyja je zadeva nenavadna: osamosvojitev in politichno osvoboditev vodi bivshi oficir OZNE Buchar in sami nekdanji ultrakomunisti, ki so iz Partije preshli v druge stranke, vechina v DZ kot populistichno integralistichno romantichno narodno Gibanje, a tudi k Zelenim, Tancig, k socialdemokratom itn. Chlan vodstva Kmechke stranke Ivan Puchnik je partizan. Chlan vodstva SKD Miklavchich je prav tako partizan. Itn. - po istem modelu.

Ko so Bavchar in njegovi, mednje je spadal tudi Jansha, v Chasopisu za kritiko znanosti napadali meshchanstvo, etiko, nove filozofe, tudi moja stalishcha, sicer niso ravnali kot Marko; je bil tudi zhe drug chas. A so utemeljevali vrachanje revolucionarnega terorja. Bili so uchenci Debenjaka, ki je uchil skoraj maoizem, vsekakor pa radikalno revolucijo v duhu Komunistichnega manifesta: da je treba podstaviti dinamit v vse ustanove sveta; Mastnak in drugi so Debenjaku fascinirani sledili. Posebne shkode - in krivic - grupa slovenskih maoistov ni naredila. Tudi zato ne, ker ni prishla na oblast; ker jo je - glede nanjo liberalna - Partija drzhala na robu politichnega dogajanja; in ker so prehitro razpadli ter kmalu prevzeli drzho, ki so jo najbolj napadali. Ni se jim posrechilo - kot tolikerim zgolj retorichnim anarhistom na prelomu stoletij ne.

A njihova drzha sama na sebi je bila, ne bojim se besede, kriminaloidna. Propagirala je sistem, ki je nujno vodil v zlochine, kakrshne je storila Partija. Anarhisti in revolucionarji, ki jih opisujeta Conrad v Tajnem agentu in James v Princesi Casamassimi, ne naredijo veliko shkode; mnogi ostanejo verbalisti. Kot recimo tudi moj oche ni imel prilozhnosti, da bi svojo revolucionarno teorijo udejanjal na ljudeh; bil je ves chas v glavnem zaprt, nato pa ustrahovan v privatnika. A nosil je soodgovornost za to, kar je trdil-uchil: za marksizem na Slovenskem in za revolucijo. Razlika med njim in Bavcharji je le ta, da je njegova grupa uspela in naredila revolucijo, cheprav je njega odrinila in celo kaznovala - je soroden Justificirancu iz Mrtvih -, medtem ko je ostala Bavcharjeva grupa v 70. letih del estetske revolucije, retorichne: ludistichne.

Vendar njen namen ni bil takshen. Je treba ljudi presojati po uchinkih ali po namenih? Ali po kompoziciji obojega? Kocbek ni hotel takshnih uchinkov, kot jih je sotvoril. Gustinchich pa je imel she radikalnejshe namene revolucionarja - jugoslovanski komunizem je kritiziral kot narodno meshchansko fazo revolucije in terjal razredno, s tem je bil na istih pozicijah kot Djilas v prehodu l. 41 v leto 42 -, a jih ni mogel izpeljati, ker je bil med vojno v SZ, po vojni nekaj chasa zgolj profesor, nato pa jetnik na Golem otoku. Machek je oboje - namen in dejanje - zdruzhil. Zato je prishel v zgodovino. (Tudi zato je tako popularen pri DSD; ta nadvse obchuduje uchinkovitost.) A ne le kot kriminalec, kot shef OZNE. Tudi kot sodelavec Kidricha, Partije, slovenske zmage nad fashizmom in s tem osnove za slovensko drzhavno in eksistencialno emancipacijo.

Da se torej rechi - v vech kot le pogojnem pomenu -, da so udje SPE in potomci domobrancev, ki so ostali v Sloveniji, gledali na Desnico - DEMOS -, ki je izshla iz ultralevice (tudi Rupel, tudi Hribarja), sumnichavo. Kot so gledali - danes she bolj - z nezaupanjem name, ne le kot sina - cheprav neuspeshnega - komunista, ampak kot chloveka, ki je bil l. 47 chlan SKOJa in ki je po svoje - z retoriko - sodeloval pri izlochanju "belih" sosholcev z gimnazije. Zadevo sem deloma opisal zhe v drugi polovici 80. let, se sosholcem javno opravichil - v predavanju na Teoloshkem techaju pred dvorano, v kateri je bilo tisoch poslushalcev, predavanje je tik zatem izshlo; ponatisnjeno je v moji knjigi Bog in slovenstvo. Cheprav je zadeva bolj zamotana, kot sem jo opisal. Nisem ravnal le kot Branko, cheprav tudi tako. Za svoje ravnanje - za obtozhbo sosholca - sem imel dobre razloge: terjatev Pravice. (Zato poznam problematiko, ki jo obravnavam v tej razpravi, tako dobro, odznotraj, eksistencialno, intimno.) Sosholec me je med vojno izdal podobno, kot je Marko Toneta; me ovadil sholskim oblastem, pri tem moje pogovore z njim preinterpretiral v mojo shkodo. Obtozhba je bila osnova za to, da so me sosholci vrgli iz razreda-gimnazije. Ti sosholci - tedanji filodomobranci - so prvi zagreshili krivico, nasilje, mashchevanje.

Tu le nakazujem. Zadevo bom she podrobno opisal. Ker je bila moja drzha zhe tedaj zamotana: igral sem vlogo pravichnika, ki vracha v druzhbo resnico in poshtenje, obenem sem se pustil zlorabiti od Partije-SKOJa, pri tem rad sodeloval, ker me je to zasebno psiholoshko sproshchalo, delalo aktivnega in pomembnega, celo socialnega in oblastnika - obenem pa sem se - zelo hudo - tega svojega ravnanja tudi sramoval. Moje dejanje je prav zaradi kompleksnosti in notranje razdvojenosti - vse drugache zamotane, kot je bila Brankova - postalo osnova mojega kasnejshega trpljenja, zavesti krivde, greha, ki je vrshichila v avtodestruktivni filozofiji Minskega, Dialogi. Tega greha sem se ochistil shele spomladi l. 57 z uporom Partiji oz. dokonchno - che je kaj dokonchnega v tem obmochju - jeseni 58 s tem, da sem vzdrzhal policijske pritiske v preiskavi pod obdolzhnico sovrazhne propagande.

She ne dvajsetleten sem vedel (na osnovi tisochkrat premozgane izkushnje), kam vodi pravica oz. udejanjanje pravice z mashchevanjem oz. s socialno nasilno akcijo: v vechno spovrachanje. Domobranski sosholci so izgnali mene, jaz sem pomagal par let za tem izgnati nje, Partija je nato izganjala mene. Naj bi jaz - kot chlan DSD - leta 1990 ali 1994 zadevo ponovil in izganjal spet koga, tiste, ki so ostali v Partiji, Franceta, ali pa bolj krive, Ribichicha, Janeza Menarta, ne pesnika, ampak mojega zaslishevalca na policiji, ki me je sadistichno muchil, mi grozil, me skushal psiholoshko in osebnostno zlomiti? - Hvala bogu; dosegel je ravno nasprotno: da sem se osebnostno neverjetno okrepil. A kdo pravi, da je bil tak konec nujen? Lahko bi se zlomil. V zadevi Perspektiv se menda ni nihche zlomil. A koliko se jih je v drugih procesih, kominformovcev, domobrancev, duhovnikov?

Leto 1990 sem prichakal zrel, pripravljen na past zhivljenja. Zato sem se odlochil za EK, za kritichno distanco do resocializacije z udejanjanjem Pravice. To pa sem mogel storiti, ker sem dolga leta nosil na dushi greh, krivdo, blato; ker sem se chutil umazan in zlochinec. - Cheprav ne smem pretiravati; moja omenjena dejavnost je bila obrobna; najbrzh nisem nikomur posebej shkodil. Sem pa sodeloval v stalinistichnem pochetju, cheprav le s tem, da sem govoril - chisto - resnico. A jo je sholska oblast uporabila kot sredstvo zoper konkretnega drugega, zoper sosholca. Ta je bil - glede ravnanja z mano - res kriv; kot Marko do Tonyja, cheprav ne s takshnimi posledicami.

Sodeloval sem v nechem, kar je drugega zadelo. Najbrzh je moral zapustiti sholo; morda tudi ne - kdo bo to zadevo empirichno raziskal in popisal? Zame niti ni bilo vazhno, kaj se je de facto tisti hip dogodilo s sosholcem - vem, da so ga kasneje zaprli, a tedaj mene ni bilo vech na gimnaziji. Zame je bilo vazhno - skoz leta - to, da sem ravnal na ukaz oz. iz strahu; nekaj chasa sem se celo upiral ukazu, a sem popustil, strahopetec. Izkusil sem, kaj pomeni vnashanje pravice v druzhbo: ravnanje iz strahopetnosti. Ustrezno pravico sem zastopal shele v Perspektivah. To pa ni bila vech socialna pravica, ampak izdelava druzhbe, ki omogocha sodelovanje razlichnih. Ne vech preganjanje krivih - mashchevanje -, ampak omogochanje. In stik s transcendenco.

Kako je tak - perspektivovski - program visok, kazhe dejstvo, da je ostal ne le zgolj kulturna vrednota, povsem neuporabljen v danashnji slovenski politiki; ta je zmozhna dojemati le oblast in duhovno dno. Ampak da ga povprechna slovenska - chloveshka - pamet ne more niti dojemati. Morda je vechina Slovencev enakega mishljenja kot Petanov Matic ali kot Maticheva starsha, ki sta oportunista in niti toliko "izvirna", kot je njun sin.

Slovenija so srednji sloji. Ti pa so razdeljeni med hinavsko in pohlepno SKS na eni in lumpenliberalno podjetnishko mentaliteto pancinizma "levice" na drugi strani. Kako in kaj si predstavlja takshna nizka pamet, ki vidi vse iz zhabje perspektive in zgolj kot zmes blodenj in blata, naravnost zgledno izhaja iz intervjuja, ki ga je v Mladini, v lumpenchasniku, dal pop pevec in podjetnishki organizator - menedzher - masovnega rokerskega diletantizma, dopolnjujochega peterletovskega duha podezhelske Harmonike, Jani Kovachich. Sprasheval ga je njegov duhovni tovarish, pastir podgan Ogorevc. Pevec se spominja svojega detinstva. Opisuje svojo druzhino: "Zavili so v Tivoli in od tam naprej proti Chadu, spotoma so se sestali z ochetovimi kulturnishkimi prijatelji in somishljeniki." Oche - pisatelj Lojze Kovachich, prijatelji - Blazhich, Zajc, perspektivovci. "Ti so kaj hitro staknili glave in se pogreznili v politichne debate, zarotnishko so urejali svet ter razpredali o novih zvijachah, s katerimi bi prekanili oblastnike v revijah Beseda ali Perspektive. Otroka sta se pa igrala v travi tam zraven in rahlo pomilovalno pogledovala to tajno zdruzhenje ter se chudila, chemu jih je ob vsej zavzetosti tako preklicano strah. Jani je she danes preprichan, da so bili to rahlo patetichni in dodobra preplasheni ptichi, ki so brez pravega politichnega, socialnega in konchno tudi umetnishkega programa nekaj kontrirali zaradi upornishtva samega in se konchno skupaj s starim sistemom na vseh teh podrochjih tudi sami razblinili v blede sence, ki kot ribe na suhem le she nemo hlastajo po svoji idealni domovini, torej po nekem zajebanem sistemu, ki jih je izlochil iz sodelovanja v oblasti, zato so mu pa nagajali, kjer so le mogli."

Klasichen primer sovrashtva do ocheta; znachilen in ne tako redek. Tudi v meni je nekaj tega; tudi moj odpor do komunizma je bil vechkrat cenene moralistichne sorte. Pa vendar v meni ta lumpenmashchevalnost ni prevagala. Do ocheta sem hotel biti objektiven, se pravi videti blodnje revolucionarja in njegovo velichino, trpljenje in chistost dushe; kar skusham podati tudi v prichujochi razpravi in v RSD. Kovachich sin razteguje svojo mrzhnjo do ocheta tudi na ochetove sodelavce, ki da so nich od nicha, blede sence brez programa itn. A kaj je danes slovenska kultura, literatura, dramatika, che odpishemo kot izmishljotine imena perspektivovcev, s katerimi je Kovachich oche sodeloval, Zajca, Bozhicha, Smoleta, Kozaka, Kosa, Puchnika, Rusa, Sheligo, Tauferja, Strnisho, Rozhanca, Jovanovića, Marjana Tomshicha, Marka Pogachnika, Geistra, Arzenshka, Mochnika, Urbanchicha, Rotarja, Shalamuna, Vegrijevo in she nemalo drugih?

Duhovni svet tega intervjuja je svet mrzhnje do vse vishje kulture. Zmerom je obstajal; le da je bil v prejshnjih sistemih del nihilistichnih radikalizmov, ki so se usluzhbili terorju drzhave ali kake uspeshne grupe; mali fashisti. Danes - od srede 60. let naprej, tudi tu je Rudolf prelomen - pa so vech kot le samostojno oblikovana grupa; so avtonomen sistem mase, ki zhivi od zavisti do vsega, chesar ne razume, kar ji je nedostopno, a chuti, da je za zazheleno prikrajshana; govori in dozhivlja iz manjvrednostnega obchutka. To je masa, ki obiskuje rock koncerte in zhivi na povrshini publicitete. Masa, ki jo je odkril Baudrillard. Zato sofisticirani predstavniki te mase Baudrillarda posebej obozhujejo, ne vedoch, da je najvechji kritik njihovega zhivljenjskega sveta. - Nasproti duhu Ogorevca in Janija Kovachicha je Matic prijazna figura iz benignega humanizma. Petanu podganji svet enostavno ni dostopen. Moral ga bom odkrivati ob dramskih tekstih mlade generacije.

Naj nazadnje potegnem she eno paralelo: v neki tochki se svet omenjenega ideologa lumpenizma in klasichnega filologa Rebule pokrivata, cheprav Rebula obozhuje Danteja in visoki slog. Poistita se v tochki zavisti. Rebulova ocena perspektivovstva, s katerim ni sodeloval - tedaj mu je bil blizu drzhavotvorni Vidmar -, in povojne kritichne slovenske literature je na las podobna Kovachichevi. Enako misli o umetnishki vrednosti, civilnem pogumu in kulturnem pomenu omenjenih umetnikov. Ujela sta se dva nihilizma. Eden, ki se oblachi v cunje, ker z njimi na danashnjem trzhishchu najbolje zasluzhi; in drugi, ki nosi kravato, ker antishambrira po shkofovskih in fevdalnih poslopjih klasichne Nacije-Drzhave-Shole- Cerkve. Direktno surovi in hinavsko sprenevedavi.

Hvala bogu: perspektivovstvo je bilo v kritichni distanci do obeh. Cunjarskega duha - Bozhich - je sicer tematiziralo, avtokritichno z njegove chloveshke, tragichne, notranje plati; ne kot ideologijo ali blago za trzhenje. Sicer pa - naj je Rebula she toliko boljshi stilist in estetski formalni mojster od Petana, Petan je zadevno enostaven, pove analiza Mashchevanja bistveno vech od analize Rebulovih tekstov, ki so se pretvorili v golo ideoloshko propagando, knjiga o Slomshku, ali v jalove spomine, roman o predvojnem Krasu, na osnovi katerega je napisal dramo Operacija Timava. Ne bi rad zhivel ne v zaudarjajochem svetu kanalov, po katerem kobaca Ogorevc s svojimi ljubimi podganami. A tudi ne v svetu paranoichnih konstruktov, po katerem korachi Rebula s svojim odishavljenim patosom. Dve neznanski mrzhnji, ena do bozhjega in druga do odprtosti. Mar ni odprtost pogoj za stik z bozhjim?

Se pa ob tem mojem premishljevanju znova zastavi vprashanje o mojem odnosu do EK. Pishem tako jedko, zajedljivo, mestoma surovo in brezobzirno, da je takshen ton pach nenavaden za chloveka, ki prisega na EK. Vendar - je EK, kakor ga razumem sam, res tisto na videz blago, v resnici pa hinavsko, zunanje, formalistichno, odtujeno, hladno, uradnishko, kvechjemu sladkobno retorichno priseganje na "ljubezen" do sochloveka, pod katero pa deluje "krshchanski interes", glej Zhupnika iz Kralja in vse mogoche like? Che je EK ob odprtosti do drugega tudi kritichna analiza drugega in sebe, ta analiza pa mora biti trda; che je tudi polemika, s katero je zachel Jezus v evangelijih in so jo nadaljevali cerkveni ochetje contra gentiles; che je zgodovinsko krshchanstvo sinteza evangelijev in grshke misli, ta sinteza dosezhe prvi veliki vrh pri Avgushtinu; che je EK realizem, priznanje trdosti zhivljenja, védenje, da z milimi izrazi ni mogoche ne skriti ne prechiti pasijona, potem je ostrina kritichne analize v sluzhbi odprtosti.

Rebulom in Ogorevcem je treba odpirati ochi. Pishem zanje, ne le o njih. Dialogiziram z njimi; ne nabiram tochk s tem, da jih smeshim. Ne priznavam publike, ki naj bi ji godil, ki naj bi me brala v duhu Maticheve publicitete. Izpostavljam sebe in se dajem na razpolago tistim, ki jih lasam, da storijo isto z mano; in to pochnejo. Izdelujem odprt model, ki ne daje veliko mozhnosti skrivachem. Vojno pretvarjam v besede; s tem kazhem, da je chloveshka, realna, saj je chlovek iz nicha. Bolje trde besede kot teror fashistov in svete inkvizicije, zhupnikov iz Hlapcev, Grche in Ashkerca. Prikrivanje trde resnice je metoda (malo)meshchanske - bidermajerske, metternichovske - kulture in politike, metoda viktorijanstva. Rajshi imam Artauda kot Rebulo; cheprav Artaud brez Claudela zapelje.

Evangeliji dajejo model, kako govoriti o farizejih in o lumpenmasi, ki ima svoj veliki rock koncert na veliki petek. Naj cvetlichim kot uchitelj Shviligoj v Pohujshanju? Cankar je she zmerom zgled: brezobzirna trdota njegove kritike v Blagru in Pohujshanju, v Hlapcih in Kralju. Prav ta trdota omogocha Cankarju prehod v EK: ker se Cankar odlocha za resnico, ne za blagoslovljeno lazh. Vendar pa tudi ne za blato. Che kaj, hrepeni iz doline kvishku oz. drugam. Pot navzgor revolucije ni bila prava; zato drsimo od Cankarja v glavnem navzdol - prek Gruma do Zajca. Potreben je obrat.

RSD je pisana v imenu tega obrata k transcendenci. Ne spet navzgor, v socialno promocijo, kamor hlepita Jani Kovachich in Rebula, vsak po svoje s svojo grupo. Ampak drugam, predvsem ven iz zaprtega prostora, iz jeche imanence. Jecha, ki je iz armiranega betona, je môra, pa naj so v nji jecharji zadrekani podganarji ali svecheniki v shkrlatu. Krik, ki je namenjen drugam, je resnichen in pristen shele tedaj, che se izvija iz hripave, krute, trde, muchne stvarnosti, che to stvarnost odseva in izrazha. Mili kriki kastratov so danes potvorbe: simulacija vere.

 

27.

Tony je dober chlovek; tudi zato ne more v politiko, v oblastnishke boje. Tatjani bi vse odpustil. Naiven je. Ko sanjari o nji - v spanju -, beremo prizor, v katerem se vidi, kako Tatjana Tonyja povsem preslepi. Namesto da bi se skazala kriva ona, okrivi njega. Tone - morda se spominja chasa, ko je prishel iz zapora in ko bi zhelel Tatjano nazaj: "Kje si bila toliko chasa? Chakal sem te." Skoraj drzha sentimentalnega humanizma. Tatjana: "Ves chas sem bila ob tebi, samo da se ti nisi zmenil zame. Nisi me hotel videti." Tone: "Hrepenel sem po tebi od tistega trenutka, ko si me zavrgla. Zapustila si me v chasu, ko sem te najbolj potreboval."

Obupana tozhba izdanega chloveka; pristna tozhba. Kdor tako tozhi in to izdajavcu celo prizna, ne bo nikdar politik; zmerom je loser - kot France. Izraz hrepenenje je napachen; Toneta vezhe s Cankarjem. Le da je Cankar razumel njegovo transcendenchnost; Tone pa ga omejuje na cilje v tem svetu. Zato je njegovo tosvetno loserstvo kompletno; ne najde poti ven.

EK drzha pravi, da je Bog navzoch v drugem. Ne v takshnem drugem oz. ne v tistem v drugem, kar je oblast; ne v tistem, s chimer ta drugi vara - kot to pochne v omenjenem prizoru Tatjana. Ampak v njeni resnichni nemochi, obupu, izgubljenosti, pa cheprav je vse to posledica njenih grehov. A pri kom to ni posledica grehov? (Glej Branka iz Cekinov, kdaj odkrije vest.) EK drzha svetuje, naj bi Tone Tatjani pomagal; s tem bi se reshil. Ne pa, da prosi njo za pomoch. Moral bi - se - ji dati, ne jo zajedati. Tone pa hoche varnost in uzhitek, oboje od nje; ni dovolj samostojen. Resnichno samostojen pa bi mogel postati le v primeru, che bi chutil bozhjo pomoch. Le od Boga smemo prichakovati podporo; ta pa je v tem, da daje Bog chloveku vero, vero v odreshenje. Ta vera, ki je upanje in omogocha ljubezen do drugega, zadoshcha.

Tone je brez te vere. Od Tatjane prichakuje tisto, kar more dobiti recimo od javnega delovanja - ne od bozhje narave - Ogorevca in Janija Kovachicha: trgovino in publiciteto, che bosta ocenila, da jima koristi; sicer pa brco v rit in posmeh. Takshen je model trzhishcha, ki mu pripadajo podganarji in lumpenkantorji, tj. lumpenpevci. Od Kantorja kot najvishje slovenske oblike mochi do vashkih kantavtorjev, ki so se razmnozhili kot mrches po diskih shirom domovine.

Ko od chloveka prichakujesh pomoch, vara. Ironija farse: Tatjana preprichuje in prepricha slabicha, da je kriv on, ona pa zhrtev. Tone: "Odshla si s chlovekom, ki me je ponizhal." Tatjana: "To sem naredila zavoljo tebe, proti svoji volji. Zato, da bi te reshila. Zhrtvovala sem se zate. Na zhalost je bila moja velika zhrtev zaman. Tisti, ki je tebe osramotil, je tudi mene ogoljufal. Podlo me je izkoristil. Obljubil mi je, da ti bo prizanesel, che se mu bom podala."

Nazadnje je to morda celo res; motiv obravnava zhe Torkar v Pisani zhogi; pa Potrch po svoje v drami Na hudi dan si zmerom sam. Morda pa je tudi Tatjana zhrtev; kdo bi vedel? Morda lazhe. Odnosi med ljudmi so konstrukti: izmishljije, spodbujene od interesov; tako so pomeshane z resnico, da je chloveku komaj mogoche razvozlati gordijske vozle. Chloveshko zhivljenje je eno sámo kaotichno indiferenciranje resnice in lazhi, pravice in krivice, interesov in ljubezni. Le Bog lahko razlochi. Ljudje ostajamo v subjektivnih predsodkih.

Che ostaja vsak v sebi, nima objektivnega merila; nikoli ne ve, kaj je in kaj je res. Che sprejme objektivno merilo, je to socialno. Z njim ureja razliko med dobrim in zlim; lahko se drzhi dobrega kot socialne norme. A zlahka zaide prav s tem, ko - prav zaradi tega, ker - se drzhi te norme, v zlochin. Ne le Nemci, ki verjamejo Hitlerju. In Slovenci, ki verjamejo Kardelju. Tudi katolichani, ki verjamejo sveti inkviziciji, Zhupnikom iz Hlapcev, Grche, Ashkerca. Cankar, Govekar, Mrak kazhejo, kako ZKC zapeljuje mase in celo razvite, zrele posameznike: Grchevo mater, Jermanovo mater. Niso nahujskani kmetje v zborovanjskem prizoru Hlapcev zlochinci? She malo, pa bi Jermana linchali; med leti 1941 in 45, nashchuvani od belogardistichnega kaplana, bodo Kalandra in Grcho in Ashkerca zagrabili, odpeljali v Dachau, che jih ne bodo zaklali v Koslerjevi goshchi, kot uprizarja Bozhich v Komisarju Krishu.

EK pravi, da socialna morala ne zadoshcha; da ravno socialno razlochevanje med dobrim in zlim, kakor ga uchijo danes teologi ideologi, vodi v zlo(chin), saj daje ljudem alibi, da v imenu kolektivnih vrednot - danes NaRODa, vcheraj Partije in Cerkve - druge ubijajo, terorizirajo, ponizhujejo. EK drzha odkriva ob njihovi slepoti - fanatizmu in obupu - njihovo bozhjo naravo; tudi v Ogorevcu in Kovachichu; tudi v Rebuli in Grilih. To dela Mrak, ko uprizarja Marijo Tudor; gleda jo, krvavo versko zlochinko, od znotraj. Enako Robespierra v istoimenski drami. Pa oba bednika, ki ne zmoreta iz zapletenosti v istospolno ljubezen, Rimbauda in Verlaina v Begu iz pekla.

Tu se zachenja najvishja umetnost: ko odkriva bozhjost zlochincev. Kajti vsak chlovek je zlochinec. Njegove nedolzhnosti in zlochinskosti ni mogoche razlochiti; razen z redukcijo na socialno moralo. Ta redukcija pa se celo sama hitro neha, ko zapove ZKC, cheprav nacheloma prepoveduje ubijati, da morajo ljudje kot vojaki v vojno za sveto, za nasho stvar; in blagoslavlja nashe orozhje.

Jezus ni bil naiven kot Tone. Pa je vseeno verjel v chloveka: v njegovo bozhjo naravo, s tem v njegovo sposobnost za odreshenje; in da soodreshuje. Morda pa Tone vendar odreshuje? Morda pa je bila Tatjana res - in od vseh najbolj kruto - zlorabljena? Morda ji daje Tone s tem, ko ji priznava svojo ljubezen, moch, da prezhivi? Morda pa je ravno Tonetova naivnost in celo sentimentalnost - nemoch - pogoj Tatjaninega odreshenja? Kako vedeti?

A tudi che ne vemo, she ni nujna konsekvenca, kakor slovenski nihilistichni ludisti reduktivno razumejo Pirandella: da je zato, ker se resnice ne da odkriti, vse vseeno! Ravno zato, ker se je ne da odkriti, ni vse vseeno! S kritichno analizo razkrinkavamo blodnje. Tudi blodnjo, da se da dolochiti resnico in vzpostaviti pravico; da se da ugotoviti, kdo je poshten in kdo baraba. A ko pridemo do radikalnega spoznanja kaosa in nerazlochljivosti in se ne "reshimo" z najhujsho goljufijo od vseh v politiko kot v dolochanje resnice in pravice s pomochjo oblasti, smo v dilemi med obupom, kateremu se je zhal predal predsmrtni Smole, glej Cheveljchka in Igro za igro, in vero.

Vera je tista absolutna tochka, ki sveti tudi v najtrshi temi. Ne pove, kaj je v konkretnem primeru prav in res. Predpostavlja, da je chlovek - zmerom - v stiski in zmedi. Kdor sochloveku posreduje pot do vere, je opravil najvech. To je bistvo nove evangelizacije, ki jo je zasnoval Drugi vatikanski koncil. Ne utrditev tradicionalnih socialnih moralnih norm, kot misli slovenska ZKC v svojem arhaizmu in iskanju najkrajshe - stare, zanesljive - poti; ta pot najbolj zanesljivo vodi v zlochin. Ampak evangelizirati tako, da vzpostavimo jasno kritichno distanco do vseh tosvetnih norm, posebej pa do nashih. V danashnjem slovenskem primeru do nashega NaRODa. In do nashe pravichne grupe edinega resnichnega slovenskega Ljudstva (DSD).

Shele onkraj te kritichne distance - tudi do nihilizma á la Ogorevc in Kovachich - se poraja EK drzha; prej je niti videti ni mogoche, saj ovira njen vstop v chloveshko zhivljenje ravno varnost socialnega dogmatizma. Shele ko je chlovek sam iz ochi v ochi z nichem, kot je bil Jezus na krizhu, od vseh zapushchen, kot je Tony na koncu drame, se odpre mozhnost EK vere. Che je Tatjana prezhivela to skushnjo - zamansko zhrtev v dobro sochloveka -, potem je shla skozi vice in je zhe prishla v mozhnost odreshenja, Tonetovo izpovedovanje ljubezni je le naknadna komedichna oblika nagrade za Tatjanino zhrtev. Ker pa je v tem svetu vsaka nagrada lazh, sredstvo manipulacije, tragichna ironija, je tudi v primeru Mashchevanja. Tatjana nima od te izpovedi nich; ne glede na to, da je fiktivna, sanjska. Prishla je prepozno. Edini rezultat, ki je na tem svetu stalen, je ponesrechenost. Nesporazum.

Tone: "Zakaj se nisi vrnila k meni, ko sem bil prishel iz zapora? Sprejel bi te z odprtimi rokami, vse bi ti odpustil. Zachela bi novo zhivljenje." Tatjana: "Bilo me je sram. Ko sem izvedela, da me ishchesh, sem se skrila. Odpotovala sem dalech stran." Itn. Ta smer zgodbe vodi k Torkarju, v sentimentalni humanizem.

Petan jo obrne na glavo: v komedijo, ki pa je tragikomedija. Ko sanjajochi Tone zhe slishi, da bi se mogla s Tatjano "spet ljubiti in brezmejno", "pade s kavcha, plazi se po tleh proti vratom", kajti privid izginja: "Ne morem premikati nog, ne morem dvigniti rok, Tatjana, oglasi se, okroginkrog je tema." To je ista tema kot na koncu drame, ko Tony izgubi dar za slovenshchino; ko naredi samomor. Kot Tonetova sentimentalna reakcija je njegova izjava Tatjani - "Vse sem ti odpustil" - komedichna.

Pa smemo rechi, da je zgolj to? Da to odpushchanje ni pogoj za EK drzho? Che ni povezano s trdo kritichno - tudi avto - analizo, je zgolj chustveno in vodi ponavadi v samosmiljenje; Delirij, Pozabljeni ljudje. Che pa se cepi na tak radikalen in brezobziren panironizem, kot je Jovanovichev, glej Viktorja, Jasnovidko itn., potem morda nastane mozhnost, da je odpushchanje nekaj resnichnega, nekaj, kar ne sluzhi samovshechnosti - moralni nadmochnosti - odpushchajochega, ampak soodreshuje zlochinca, ki se je razkril kot ubogi.

Se ne razkrijejo kot ubogi najhujshi zlochinci v Jovanovićevi Antigoni; kot nebogljeni, ker so tako zaslepljeni? Ko odkrije dramatik to zlochinchevo - chlovekovo - naravo, ugotovi, da ne more vech nadaljevati z ironizmom; da je ta prelahak. Jovanović je nazadnje to ugotovil. Ali pa je prav zdaj v polozhaju, ko mora to ugotovitev intelektualno in moralno predelati; se pravi, zavzeti do sveta-chloveka drugachen odnos kot prej. Bo to zmogel? Ne bo iz strahu, da bi regrediral v torkarjevski sentimentalizem, raje nadaljeval s cinizmom? Bo to zmogel Petan? Bo to zmogel Janchar? Sheligo, ki je bil v Volchjem chasu, Savni in Ani zhe blizu tochki (od)reshitve, a jo je tik pred zdajci ucvrl v politiko?

Zastavljam temeljno vprashanje ne le slovenskim dramatikom; in ne le Slovencem. Gre za usodno vprashanje danashnjega chloveshtva. Je pa vseeno, kje se bo nova evangelizacija zachela: ali v Rimu ali v Jeruzalemu ali kateri koli tochki tega sveta. Jezus je bil rojen v Betlehemu, v pastirski votlini. Mrak je chlovek z roba malega mesta. Pa je dal nemalo osnovnih smernic za vsebinsko, novo, odreshilno razumevanje EK. Ne bi moral prav zato drugega zvezka Politike skleniti z analizo kake Mrakove drame, recimo Herodesa Magnusa? In posredovati smer, ki jo je Mrak uprizoril, ne le meni, vsem, vsakomur, tistemu, ki hoche slishati, ki je dovolj odprt?

Naj navedem le nekaj empirichnih podatkov; citatov; analizo sem zhe opravil.

Ko Tony - tudi tokrat v fiktivnem, sanjskem prizoru - sprashuje Marka najprej o bistvenem: "Zakaj si postal komunist?" ta odgovarja: "Kot shtudent nisem imel nobenih perspektiv. Mojega ocheta so imeli za kulaka. Shtipendije nisem dobil. Che si hotel napredovati, si moral biti partijec. Takshni so bili chasi. Nikoli se nisem strinjal s komunistichno ideologijo. Vzgojen sem bil kot kristjan. Tudi pozneje sem hodil obchasno v cerkev, na skrivaj. V partiji sem bil nekakshen disident."

Morda je vse to res. Che ne bi bilo vsaj nekaj tega res, ne bi toliko ljudi izstopilo iz Partije in prestopilo k drugim, tudi h "krshchanskim" strankam, preprichani, da je njihov prestop moralen, saj za to, da prej niso mogli govoriti po resnici, niso krivi oni, ampak sistem. Morda Marko pretirava le v zadnjem stavku: "Hotel sem delovati znotraj Partije, jo spremeniti ali pa spodkopati, che ne bi shlo drugache." Ta stavek je ironichno polemichen zoper tiste, ki za nazaj svoje podrepnishtvo celo heroizirajo.

Komedichna poanta sledi. Tony je preprichan, da je bil Marko pristen komunist: "Morda si res izstopil iz Partije, ampak totalitarnemu nachinu mishljenja se nisi odpovedal. Priznaj!" Marko: "Ni res!" Ker res ni res. Sledi prizor, ki je pol komedija, pol chrne narave. Tony grozi Marku z muchenjem: "Priznaj, sicer ti bom razvezal jezik z elektroshokom! Potem bi te sesekljal na koshchke, chisto pochasi". Tony potrebuje potrdilo, da je Marko pravi komunist. Mashchevati se mora pristnim komunistom, dejanskim krivcem, ravnati mora nachelno, podreti mora glavno utrdbo komunizma in jo kaznovati. Che pa je bil Marko zhe ves chas oportunist, ni pravi naslov za Tonyjevo veliko dejanje. Potem se mora obrniti na Machka, na Ribichicha, kot so se nazadnje morali Nemci na Hitlerja; vsi ostali da niso bili krivi. Takshna je narava totalitarizma, ki je skrajen avtokratizem in despotizem, vladavina enega chloveka. Nazadnje je eden odgovoren za vse.

Komedichni obrati, ki izhajajo iz narave stvari same: Tony je res nemochen; mashchevanje se res izkazuje kot blodnja. Tony pred Marka "poklekne: Prosim te, usmili se me, rotim te, reci, da si she komunist." A Marko mu ne ustrezhe. "Ne ukvarjam se s politiko. Sem apolitichen. Naj zhivi ekologija. Imam druzhino, zheno, otroke." Itn. In nazadnje: " Prizanesi mi. Ponujam ti spravo, se pravi pomiritev. Pozabiva na preteklost. Skupaj bova gradila lepshi in boljshi svet."

Sprava v tem primeru in tako pojmovana res ni drugega kot taktika bivshih komunistov, da bi se oprali; navsezadnje je to tudi v primeru Hribarjeve, cheprav ta ves chas silno glasno poudarja, da je bila partijka, ki ni nikomur shkodila; idealna partijka - verjetno edina te vrste. Za stvari, ki jih ni vedela, pach ne more odgovarjati. Verjamem, da ob Hribarjevi nekateri, ki so pod Partijo mnogo pretrpeli, res izgubijo zhivce, kot jih je Tony: "Ubil te bom!" Vse bolj je nemochen. Marko: "Stoj! Slovencev je premalo, da bi se med seboj pobijali." Tony: "(se priblizha Marku s stegnjenimi rokami) Zadavil te bom!" Marko: "Ne smesh uporabljati komunistichnih metod. Che hochesh biti drugachen, se morash odpovedati represiji, nasilju, ne smesh ponizhati tistih, ki so te ponizhali. Odpustiti jim morash... (Tone z rokami stisne Markov vrat) Ne smesh! Na pomooo..." Tony postane zlochinec, Marko zhrtev. Farsa.

Je res dilema le: ali zlochinec ali odpushchati, s tem pa postati tosvetno nemochen? Je res mishljenje, ki kritichno odkriva zlo v tem svetu in v drugih, krivichno, saj predpostavlja, da se da odkriti empirichno in osebno resnico, medtem ko EK temelji na tem, da se je ne da? Je vsaka direktna kritika - kot je moja, ki (ko) kritiziram Ogorevca, Rebulo, Hribarjevo, Starmana itn. - samovolja, ki razmnozhuje krivico? In bi bilo treba ljudem le pomagati, kot je to delal mali brat Karel (de Foucauld)? - Che je tako, tudi Petan ne bi smel pisati moralno in socialno kritichnih iger, ampak vsi le oratorije v chast bozhjo ali pa le zhebrati molitve.

She empirichni podatki v zvezi s Francetom. S Francetom se Tony srecha realno. Njegov nekdanji prijatelj je "suhljat pleshec z bledichnim obrazom". Uradnik, izsushen, prashen, smeshen. Bolan je: "Srce mi nagaja." Bivshi komunisti kot Marko imajo "mercedes, razkoshen vikend ob morju, devize, nalozhene v shvicarski banki", novo svezho ideologijo - Zelenih -, so she vitalni, pred novimi uspehi; France, ki je edini podprl Toneta, ko so ga vrgli iz sluzhbe, pa zhivi, "kot hochejo drugi"; brez mochi. Tony: "She malo pa bosh zazhivel kot prerojen. Prihaja nash chas, a ne?" Naivno prichakovanje. Kajti stvarnost je drugachna. Tony: "Si she vedno v Slovenija D.D.?" France: "She vedno. In she vedno sem samo ubogi referentek. S to razliko, da zdaj delim pisarno she z dvema veliko mlajshima kolegoma." Z dezhja pod kap. Tony: "To se bo spremenilo. Prav nich se ne bi chudil, che bi te v kratkem postavili za generalnega direktorja. Zdaj je tistim, ki jih je partija postavila na vodilne polozhaje, odklenkalo."

Tony ne more razumeti, da ni tako; da se je "generalni vpisal v liberalno stranko"; "sekretar je pri demokratih"; "personalni je krshchanski demokrat"; "Marko pri Zelenih". France nadaljuje: " Ko so pri nas zapihale demokratichne sapice, so zacheli komunisti masovno zapushchati partijo. Sprva sem se hahljal na rachun spreobrnjencev, potem pa sem se zamislil. Ti faloti so me ogoljufali, izrinili so me. Uspeshnezhi, ki so to postali zahvaljujoch partiji, ovaduhi, udbashi, barabe, so se zdaj razglashali za velike demokrate." In she res je. "Zagnusilo se mi je vse skupaj." Dozhivetje blata. "Rekel sem si: France, nekaj morash storiti, nekaj takega, da jim bo zaprlo sapo, nekaj presenetljivega. In sem se vpisal v partijo."

France se kaznuje. Je mali Minsky: "Krivi niso ne Marko ne drugi, krivi smo mi, ti in jaz." Ker "smo vsi sodelovali v tej veliki zablodi, tudi midva." Tony: "Jaz nisem sodeloval nikoli!" France: "Ti morda res nisi sodeloval, ker si bil v Ameriki, ampak jaz pa sem, ne da bi imel kaj od tega." Ponesrechenost kot taka, komichna. "Kazhe, da se bova morala sprijazniti s tem, da bodo kolaboranti dobili odvezo za svoje grehe brez pokore." To je bistvo danashnjega slovenskega moralnega problema; in DSD. France, ki je resigniran, odgovarja na omenjeni osrednji problem z nemochjo, s samoironijo, z avtodestrukcijo, z obupom: "Vesh, Tone, ta svet je narobe narejen; morash biti neposhten, che hochesh biti srechen."

Je to zadnje Petanovo - moralno, modroslovno - sporochilo iz leta 1991? Sporochilo, ki pravi, da nepredvidljivost - kaos, nakljuchnost - sveta onemogoche vse, tudi moralo, pogum, poshtenost, pravico in resnico? Gre za okrepljeno skepso, ki je zhe na robu cinizma? Ki pa ne vodi v prilagajanje malovrednim, ampak v brezizhodnost, kakrshna je zadela Tonyja na koncu drame?

 

28.

"Groteska o politichni fantastiki", kakor je Petan podnaslovil svojo igro Zmagoslav Sloven, diktator de luxe, po chloveshki problematiki ne dosega farse Mashchevanje je grenko; jo pa dopolnjuje. Petanove drame vzbujajo literarni kritiki vtis, da so povrshne, na hitro napisane, celo cenene; med vsemi obravnavanimi najbolj Diktator. A tudi v tem naletimo na strukturo, ki velja za vso Petanovo dramatiko: pod videzom in stilom lahkotne, ne prevech izdelane, spontane, celo improvizirane in chasnikarske konverzacije redno najdemo globlje jedro. V Cekinih in Mashchevanju poudarjeno chloveshko; tudi v Don Juanu in Leporelli. A naj se nam zdi, da je Diktator najbolj aktualistichno delce, zgrajeno na eni sami domislici, se ob pozornem branju preprichamo, da ni tako. Petan ne zna ali pa noche tistega, kar je v njegovih tekstih odlochilna globina, podati na nachin, ki bi ustrezal normam danega elitnega estetskega okusa, she posebej slovenske kritike (Inkreta itn.). S chasnikarstvom prikrije to, kar znajo drugi plasirati s hoteno globokoumnostjo.

Uvodi v Petanove igre so najbrzh res predolgi, prerazvlecheni. Petan se izrazha, kot se pishe v chasnikih. A paradoks: kar dramatik razkrinkuje, je ravno povrshni duh chasnikarstva kot enega najbolj avtentichnih bistev LD (liberalne druzhbe). Ker je na drugi strani Petan sam v nemajhni meri chasnikar - tudi mesto generalnega direktorja RTV Slovenije je táko -, gre sklepati, da je v njem osnovna dvojnost med enim, chasnikarstvom, trzhishchnostjo, in drugim, ki to prvo zanika. Menim, da je ta dvojnost za Petanovo dramatiko produktivna. Pod videzom neproblematichnega tona uvaja v bravchevo zavest spoznanja, ki se zde sicer znana in tudi marsikdaj in v marsichem so znana, a so obenem tako ustrojena, da sledi iz njih vech, kot je bravec v prvem hipu pripravljen verjeti.

Diktator izhaja iz tistega dela Mashchevanja - ni vazhno, katera drama je bila napisana prej, avtor pravi, da obe l. 1991, hitro je videl stvarnost slovenskega strankarstva in nove druzhbe, o tem sva se tedaj tudi pogovarjala in se strinjala -, v katerem je podan lahkotni prehod chlanov nekdanje komunistichne Partije v nove stranke. Zgodba Diktatorja je, v prvem delu, ustanavljanje nove stranke, v drugem pa iskanje Vodje stranke, takshnega Vodje, ki bi kar najbolj uspel, a ki bi bil vodljiv; ki bi ga kot marioneto imelo pravo vodstvo stranke na vrvici. Tega Vodjo najdejo - tochneje: naredijo; to je Zmagoslav Sloven.

Ko danes prebiramo pogovore vodstva stranke, so nam znani; tako rekoch vechina misli o strankah tako. Tako pa nikakor ni mislila vechina l. 91. A tudi to ni bistveno. Opozarjam na nekaj drugega, chesar se komaj kdo domisli: da daje kar se da slabo mnenje Slovencev o danashnjem slovenskem strankarstvu (a bistveno boljshe ni niti na razvitem Zahodu, v dezhelah z najdaljsho parlamentarno in strankarsko tradicijo ter medchloveshko in socialno kulturo, v Angliji, Franciji, v ZDA, tudi predvojno slovensko ni bilo boljshe, glej Kreature, Vodo, Zlato tele, Za narodov blagor itn.) sámo na sebi vtis, tako sugerira, kot da morda v nestrankarskem ali enostrankarskem ali nadstrankarskem sistemu vendar ne more biti tako slabo. Ne pravim, da si zaradi tega spoznanja mnozhica ljudi zheli vrnitev komunizma in Partije; preblizu je lev(icharsk)a izkushnja totalitarizma, kot je bila Nemcem in Italijanom po vojni njihova nacistichna in fashistichna. Prav zato se porajajo pobude in sanje o avtokratizmu, poshtenem redu, trdnem sistemu, avtoritarnem in paternalistichnem, ki bi odpravil kaos demokracije kot anarhije in vzpostavil "pravo" demokracijo. Che leva ni popularna - a chez desetletje spet bo, gre za nenehne regrese v iste arhetipe in stereotipe, druzhba je kot sistem en sam depot trajnih modelov -, je na vrsti pach desna. In to je smer, ki jo zhe leta imenujem fashizem; tochneje: neofashizem.

Diktator je drama, ki osvetljuje prav to: stvarnost strankarstva kot politichnega modela LD in tezhnjo k novemu avtokratizmu. Povsem zunaj dvoma je - v tem Petan ni niti najmanj dvoumen -, da je teza drame kar se da nasprotna uvedbi novega avtoritarizma, totalitarizma itn. Petan izhaja iz etichnega civilizma, kot ugotavljam za vso njegovo dramatiko od Cekinov naprej. Morda ni nasproten strpni desnici kot desni sredini, che bi bila ta vsaj v chem bolj moralna kot druge usmeritve. A ni; vsaj nikjer v svoji dramatiki Petan tega ne nakazhe. Da Petana - kot generalnega direktorja RTV - forsira DSD, razlagam s politichno koristjo DSD. Ne morem pa ne ponoviti, kar sem zhe ugotovil: iz Petanovih dram ne gre sklepati, da bo deloval kot desnichar. Nasprotno. Che je kaj, je Diktator posmeh novim diktatorjem; pa naj so to simulirani - Sloven se zdi mestoma podoben Drnovshku - ali stvarni, cheprav shele v pripravi, kot danashnji Jansha.

Diktator she utrjuje dilemo, ki jo ves chas zastavljam: med praznoto LD in kritichno distanco do LD, ki pa more imeti dva izhoda - v retotalitarizacijo in v EK. Zhiveti namrech tako, kot se zhivi v - ne le slovenski - LD, je komaj mogoche. Uprizoritev tega zhivljenja - zhivotarjenja - je v Diktatorju stereotipna, burkashka, znana (torkarjevska iz Revizorjev): banalni uzhitki, pohota, en sam neizmeren pohlep, tekma vsakogar z vsakomer, tekme med posamezniki, na privatnem nivoju, radikalna privatizacija vsega, popolna brezidejnost, cinizem, praznota; za vsem tem pa izgubljenost, kakrshno srechamo upodobljeno v Zajchevi itn. dramatiki. Nastopajochi si skushajo zgolj shkoditi oz. so solidarni le tedaj, ko jim skupna - nasha - grupa omogocha koristi. Radikalna individualizacija in desocializacija. Iz nje ne sledi slabo gospodarstvo; morda - najbrzh - je uchinkovitejshe kot v komunizmu. Petan raziskuje moralno in eksistencialno plat LD in kapitalizma; ta pa je na psu. Vse eno sámo blato. Fraze, lazhi, spletke, obrekovanja. Zhivljenje nedostojno chloveka.

Petan izhaja iz predstave - norme - chloveka, ki je dostojen, dostojanstven, na vishini svoje narave. Ta narava je poshtena, moralna. V tem je Petan moralist, civilist. Od vseh njegovih dram je groteska o Diktatorju najblizhja moraliteti: direktni. V enem od songov beremo: "O, chlovechnost, o, kakshna pozeba!/ Vsi priche smo chlovechnosti pogreba./ Ste videli, kako se je prodati treba?" Téma je vechna; tudi odgovor nanjo. Petan kot civilist protestira s stalishcha etichnega humanizma pomensko strukturno enako, kot so Kreft, Vombergar itn. v 30. letih zoper predvojni slovenski strankarski kapitalizem, kot generacija "sentimentalnih" humanistov po vojni, v sredini 50. let, Zupan v Aleksandru praznih rok, Mihelicheva v Uri nashih dni, Torkar v Revizorju 73, komediografsko najbolj nadarjeno in kompletno Partljich v ciklu o Shchukah, Goljevshchkova v vseh treh komedijah itn., pa naj je shlo za kritiko ostankov stalinizma ali rdechega burzhoaziranja. Ista kritika se ponovi po l. 90 kot kritika novega sistema, ki obnavlja nekdanjega predvojnega.

Pozabljamo, da je komunizem sad moralne kritike kapitalizma. Ko se je udejanjil, je postal predmet moralne kritike. Pokazal je, da je tudi sam iz blata; seveda tudi iz zlochina. A ko je nastajal in ko se je revolucionarno postavljal po robu gnilemu meshchanstvu in koruptnemu strankarstvu, je imel, danes to vidimo nazorno, po svoje prav. Da meshchanski sistem ni veliko vreden, smo vedeli she v Perspektivah. Shele ko smo izgubili zadnje upanje v milenaristichno projekcijo pravega sveta, to se je zgodilo sredi 60. let, smo se odlochili za meshchanstvo in za kapitalizem kot za manjshe zlo med dvema zlema. Tega smo se jasno zavedali. A tudi tega, da nas je ta zavest vodila v cinizem, v hedonizem, v ludizem. Vse to so nujne reakcije za chloveka, ki ne najde EK.

Boj za politichno svobodo strankarskega tipa - in celo za narodno osvoboditev s ciljem samostojne meshchanske drzhave - je v drugi polovici 80. let sledil preokretu od perspektivovstva k LD, ki se je dogodil dve desetletji prej; tudi zato je tako reduktiven. Je boj iz realizma. Ker pa si chlovek, ki si za nekaj prizadeva, ne sme pretirano predstavljati negativnih plati zazhelenega stanja, smo vseeno prevech pozabljali na temno plat LD. Tudi zato je druga polovica 80. let - "herojsko" obdobje Nove revije - obdobje iluzionizma, samoslepljenja. Obrat grupe okrog NOR k neofashizmu je le konsekvenca tega iluzionizma kot znamenja nezmozhnosti slovenskih razumnikov soochiti se z blatno stvarnostjo brez pobega v fantazme, a ne se prikljuchiti liberalnim cenenim igr(ic)am.

Ravno ko se mnozhijo - upravichene - kritike LD in liberalizma, je treba priklicati v spomin, kam so takshne kritike enkrat Slovence - pa Nemce, Italijane, Ruse - zhe odpeljale. Treba je poudariti, da ni vazhno, ali gre za levi ali za desni avtoritarizem in celo totalitarizem. Oba sta v bistvu isto, cheprav se v razlichnih okoljih razlichno singularno razvijata, eden blazhe, frankizem ali titoizem od 60. let naprej, drugi huje, stalinizem l. 37 in nacizem med leti 42 in 45. V konkretnih primerih ponuja izhod vsak drugache. Eden ga sploh ne - hitlerizem mora propasti v vojni; drugi se normalno preoblikuje, frankizem in celo slovenski titoizem (pod Kuchanom). Taki so - razlichni - konci evropskih totalitarizmov, ki so se zacheli v prvi polovici stoletja. Zachetki pa so precej enaki. Imajo isti namen: odpraviti LD, o kateri che zhe ne vechina, pa vsaj pretezhen del prebivalstva meni, da je nichvredna. Totalitarizmi izhajajo iz moralne vizije. Obljubljajo pristni Novi svet.

Petan kazhe v Diktatorju, kaj je resnichna pobuda novih - slovenskih - strank od leve do desne; Petan odkriva resnico, Diktator je drama o resnici strankarstva; je drama, ki izhaja iz dramatikove vere v obstoj resnice. - Brez te vere etichni civilizem ni mogoch.

Jozhe - protikandidat Predsedniku stranke, notranja opozicija v stranki, dokaz, da je tudi znotraj nash(ostn)e grupe v veljavi predvsem boj vsakogar z vsakomer - proti koncu drame povsem jasno izpove svojo resnico. Ne le resnico o svoji kolegici, chlanici glavnega odbora stranke, da je "vlachuga", "brez sramu, pohotnica, vsakemu se ponuja", kar je tudi res. Kot izpove Sekretar o Predsedniku, da je obrekljivec, "stara shema", chlovek, ki "prenasha chenche". Kritika ima namen Predsednika vrechi: "Che nasha Srenja hoche zmagati na volitvah, se moramo odkrizhati Predsednika," pri tej prichi, zamenjati ga seveda s Sekretarjem. Vsi mislijo tako o vseh.

Jozhe izpove resnico ljudi, ki delujejo v strankah, kot nachelno vodilo: "Politika je zame samo pretveza, sredstvo, da pridem do mochi. Che imash v rokah moch, si gospodar sveta. Zhenske se ti ne morejo upirati, moshki se ti dobrikajo. Demokracija, zagon ekonomije, trzhno gospodarstvo, socialna pravichnost - to so same votle besede, fraze." Jozhe ponavlja za Kantorjem, za Grozdom, za Trajbasom, za ciniki, le da na bolj enostaven nachin; Diktator je komedija lahkotnejshega tipa.

Che se spomnimo likov Komisarjev, ne le iz Afere, enako Starega iz Tople grede, Sivega iz Remcheve drame Delavnica oblakov, celo Zhlajpe kot lumpenrevolucionarja, Ruplov Job, se moramo spomniti tudi tega, da je njim seveda do mochi, svoje zasebne, she bolj partijske (fashistom do mochi nashega NaRODa, narodne drzhave), da pa je v njih v enaki meri motiv za zhivljenje in za revolucijo vzvishena Ideja, tezhnja po temeljni Spremembi chloveshtva na bolje, po Novem svetu, sveto preprichanje, da bodo s svojo akcijo na osnovi svoje ideologije - rasne in/ali razredne - uspeli uresnichiti Novo zhivljenje. Ta moment pri Jozhetu in LD strankarjih povsem manjka; motivira jih zgolj privatni interes. Kar omogocha druzhbi, da se velike in velichastne ideje ne konchajo v grozovitih mnozhichnih zlochinih, v zgodovinskih katastrofah. (Ali pa tudi, le da LD she ni prishla do svojega konca; kar naprej se revitalizira.) A to, kar nudi LD namesto velikih Idej in velikih Zlochinov, je v bistvu igra(nje) v govnu. Je to ustrezna zamenjava?

Voljo do mochi, cheprav v Diktatorju podano komedichno, smo razkrinkavali zhe v Perspektivah; jaz kot polashchanje, kot (ob)last. Je trajna. Je drzha chlovekove najvechje ambicije: v skrajnem primeru gre za boj zoper Boga, za to, da bi chlovek sam postal bog.

Profesor - znanstvenik - Findestin hoche ustvariti tako popolnega robota, ki bi bil kakor bog; ki bi igral boga; skoz katerega bi lahko chlovek - profesor - obvladal svet. Téma groteske sicer ni kak doktor Mabuse, kak izumitelj Frankensteinov, ki ima ambicijo po vladanju nad svetom; ta téma je znana in Petan je ne obnavlja. Petanu sluzhi znanstvenik s svojim robotom za razkrinkavanje gnusnega slovenstva. Ker robot nazadnje razpade - ne prenese resnice -, profesor Findestin ne zmaga, kot trdi v songu oz. kot bi rad: "A zmagal sem, moj Zmagoslav/ je bil popolnejshi od Adama./ Nichesar mi ni zhal,/ premagal sem boga." Vechkrat ponavlja: "Premagal sem stvarnika sveta", ker sem ustvaril bitje bolj popolno od chloveka. A kaj je to bitje? Gola praznina. Zmagoslav je nihche. Niti ne govori. Je praznina - make up, videz, imidzh, embalazha - kot takshna.

V PM (postmoderni) fazi LD se zdi takshno "bitje" najuspeshnejshe; Diktator je ostra kritika PM. Vsakdo investira v robota, kar si zheli. Robot je materializacija zasebnih zhelj in fantazem, takshnih, kakrshnim se je prepushchal Don Juan v Leporelli. Zmagoslav kot robot je prazno mesto, ki ga obozhuje LD, preprichana, da se je s tem dokonchno otresla bogov, diktatorjev.

Na prazno mesto sredi strankarskega parlamenta - sredi druzhbe, ki je strukturirana kot strankarski parlament - lahko stopi vsakdo. O tem sem pisal sredi 80. let v optiki obrambe polisa kot pluralne druzhbe; glej mojo shtudijo ob Smoletovi Igri za igro in eseje o Grafenauerjevi, Snojevi itn. poeziji. Tedaj se je zdel izum praznega mesta - Vernant ga je odkril zhe v stari Grchiji, celo v plemenski, Lyotard ga je prenesel na moderno liberalno drzhavo - "odreshilen"; treba se je bilo pach znebiti Partije in njenih ostankov, ki so vse bolj betezhno, a vseeno teroristichno sedeli na zhe polomljenih prestolih podirajochih se svetishch.

Petan pokazhe, kaj se v resnici dogodi v LD: na prazno mesto ne stopajo avtonomni poshteni ljudje kot emancipirani subjekti, kakrshne sta si zamislila - v duhu prvotnega meshchanstva - Voshnjak in Kristan, a oba zhe zachela odkrivati, da ti ljudje - realni politiki - niso pravi, Dragan. LD ni mesto soochanja civilnih junakov, modrecev, filozofov, moralnih in duhovnih. Tega soochanja je mnogo vech v revoluciji, znotraj Partije in enobeja, kot je pokazal Kozak v Aferi. Celo v procesu razkrajanja Partije in komunizma je dialog she mochan, bistven, poln, moralen, cheprav se ljudje, ki ga vodijo, zhe lomijo; glej Kongres. A v primerjavi z Diktatorjem, Vodo, Zlatim teletom, Kreaturami itn. je svet Afere in she Kongresa - po svoje tudi izraz perspektivovstva in njegovega poraza - chvrst in poln vsebine. Celo svet Kralja na Betajnovi in tistega dela Blagra, v katerem se Shchuka moralno emancipira, je zgleden.

To pomeni, da je svet vsebinsko poln le tedaj, che v njem vladajo velike strasti, velike ideje, veliki upori, velike stave; to pa je svet NOBD, Rojstva, Sveta brez sovrashtva, tudi SPED, ko nasprotniki revolucije odgovarjajo na teror revolucije dejavno, polno; glej Napad. Ker pa je bistvo LD - tega nikoli ne smemo pozabiti - ravno odstranitev velikih strasti, idej, zamisli, tveganj, nachrtov, revolucij, resnic, vse z namenom, da bi se preprechile nujne posledice teh gorechnosti, posledice so namrech umori, je naravno, da je LD stanje druzhbe in ljudi, v katerem je vse brez pomena, medlo, retorichno, shibko, razen pohlepa po denarju, pozhelenja po spolnih in drugih uzhitkih, razen tekme za oblast, ki pa ni vech velichastna stava na Novi svet, kot za Komisarja, ampak banalno spletkarjenje sredi dreka. Diktator razkriva prav to.

Petan je - v Diktatorju - preprichan, da resnica je; in da je tudi pravica. Medtem ko je v Mashchevanju in Leporelli prishel na rob dvoma v moch in obstoj pravice, je v Diktatorju bolj samozavesten. Cheprav bi se dalo tudi Diktatorja tolmachiti sorodno kot Mashchevanje in Leporello. Namrech: da resnica je, a le kot kritika; le tako, da unichi lazh. Poudarek na resnici, ki razbije najvechjo lazh - popolnega robota kot idealnega Vodjo -, vodi k moraliteti; zadeti so le slabi ljudje, goljufi. Podobno v Leporelli. Don Juan in Leporella sta si sama kriva za svoj poraz, ker hocheta le uzhivati in varati in imeti. Drugache je v Mashchevanju: tam je zadet - skoraj do smrti ranjen - poshtenjak, Tony; drugi poshtenjak - France - pa odrinjen do smeshnosti. Grenkoba Mashchevanja je vechja; Petan je v tej drami blizhe obupu. Medtem ko je Diktator skoraj moral(istich)na agitka.

Petan in njegov svet se gibljeta med opisanimi drzhami.

1994

______
Izbrana poglavja iz knjige Tarasa Kermaunerja Pravica do oblasti iz niza Od bratovstva k bratomoru II, Zalozhba Lumi, Ljubljana, februarja 1995

POLITIKA, PRAVICA, VEST V