Revija SRP 17/18

Tanja Plevnik

 

TIHOZHITJE KO MI PRI NOGAH ZASPISH

 

tihozhitje
ko mi pri nogah zaspish
tihozhrtje
zbuditi se obzidan
tihokletje
stopiti iz obzidja
nich molchati
kar krichati
da se fuk zachne
z objemom
 
* * *
 
velikonochna proshnja
na ogrinjalo molka
pada jek zvonjenja
lepa castilla
iz drugachnega podnebja
dolge so sence
tvojih stebrov
in milost
ki ne odzheja
chesar si ne oprostimo
pozhene gomolj do zhelodca
lepa castilla odvadi
me objokovati konja
 
* * *
 
nekega dneva razkoshje pogreshanja
ali koliko je vmes od lanskih shmarnic
vidim te na tilniku
dishati chez rjuhe valovati
trosish dotike
po mojem pobochju
razsipnost
ti je v krvi kdo si
ki ti shmarnice brez vode
in stare ljubezni she kar
zelenijo le s chim
jih krmish ki so ti prav
moje roke in moji
nohti predolgi
semena padajo od smrek
mrak na prezbiterij
koliko je vmes
koliko je vmes
od lanskih shmarnic
 
* * *
 
beligrajski kadri
kaj je ostalo od tvojega nasmeha
pest pretrganih vozovnic za
bozhich padajo bele igle
ne vem kaj bo iz tega vrta
nobena radost ga vech
ne preraste
romarje s toplimi ochmi peljite
na peron so pomaranche
ki jih ne bova delila
kaj je ostalo nekaj bozhjega
jesti zadnji sendvich v repu
nochnega trolejbusa
luchi bezhijo
z lahkoto se je donavi iti
morje in dedinju rastlinjak
che ni bil januar
v lila bundi legenda spi
edino zimska skadarlija
je zhe takrat
pokazala zobe na isti
malomaren nachin kaj
je ostalo od tvojega smeha
na tem prekletem
balkanskem peronu
razkrizhane proge
 
* * *
 
jutranji akt
prek vrta
tvojih prsi
noch drsi
v rdechi
pelerini
na neki
polpozabljeni
planini
vstaja jutro
s snezhnimi
zobmi
stihi
plavajo po sobi
led se topi
svet se topi
tvoj lok
kot jok
zashelesti
na moji
violini
 
* * *
 
drvarska
mi drvarji
smo se reda
vedno drzhali
padala so padala
drevesa ki so jih
zaznamovali
red je kreda
red je kreda
in vladarji
bruna nashih prenochishch
varuje smola
ko odlozhimo sekire
naj nas mlechna
roka bozha
kot otroke in zhivali
kot otroke in zhivali
 
* * *
 
spet kostanji
oglenijo
spet med plavo
in rjavo
med rjuhami
in travo
trezen zmaj
izgublja glavo
s toplo slino
mesi glino
zjutraj votla
sije z okna
dvakrat zhgana
terakota
 
* * *
 
dan d ali globinska moch persila
gospodje
nobenega navadnega
shampanjca prosim
ne pozabite zastave
vse so prave
gospodje stopite
v shpalir vashe dame
naj perejo
s persilom
dan d luchi gorijo
po kozjanskem
psi ne spijo
po janezhu dishi gospodje
vlazhna noch se
nam obeta
ko se bojo benetke
potopile bo
she vedno dosti chasa
da vashe dame
obesijo perilo
katero oznanilo pa vam
garantira da se bo
tudi posushilo
 
* * *
 
itaka
na otoku itaka
raste mlado domotozhje
kakor mah kakor grah
zimzelena patina na
bakreni brazgotini
zhametni robovi njeni
vlazhna njena so stichishcha
sveti se izpod obokov
kot zaklad zlati zhad
kot obljubljeno ognjishche
noch gre proch
prek posestva prek pohishtva
grozd poganja tavzhentrozha
na otoku itaka
mlado domotozhje bozham
 
* * *
 
sommaren med ivana
shvedska zima
pojma nima kako
vrochina shkriplje
noch v savoyu
perivoji vile katarine
suha trava
mokra glava
ne me vprashat
katera lepshe je dishala
sommaren med ivana
 
* * *
 
najprej je bila beseda
nato je dolgo dezhevalo
shli smo se zavetje
kar smo sejali
drugachno
je pognalo
kar smo si vzeli
je z dezhjem pochrnelo
kar smo objeli
so turki nam speljali
sonce
nam je chela zhgalo
ko smo na obali
stali
nekaj nas je
lochilo od drugih
nismo zhalovali
 
* * *
 
trobente pa cvetijo
hrbti moje dezhele
temnejshi od nochi
prishiti
na nebo z zvoniki
s prangerji med
ljudi
iskat si shla trpotec
za svojo opeklino
z mojega vrta rozhe
ognja ne gasijo
v dezheli temnih hrbtov
je onkraj vedno blizu
marshirajo trobentice
trobente pa cvetijo
 
* * *
 
celjska haiku hajka
ob najlepshi aveniji
iz mojega spomina
so posekali kostanje
 
* * *
 
nobena pokora
z mojega balkona
vsak vecher mahnem
predmestju vesolja
dobro je
stoletje gre h kraju
sinu so vsak dan
rokavi prekratki
lasje mi sivijo
pozabljivost me
spremlja zhe iz otroshtva
che se me je kaka
razvada prijela me
rimsko ljudstvo
prisrchno kamenja
vidim she
poshtene zamere ne
speljem do konca
dobro je
nobena pokora ni
padla iz vesolja