Revija SRP 17/18

Rajko Shushtarshich

STREHA SVETA
(Obisk dolincev na strehi sveta)
 

ZGODOVINSKI SPOMIN O ONESNAZHEVANJU PSIHE GLEDALCEV

V Reviji SRP 9/10 1995 smo objavili dokument Francija Gerbca: Predgovor k nadaljevanki Poti in stranpoti II (TV nadaljevanke, narejene na instituciji RTVL 1978). Znamenit je po tem, ker uvodnichar daje gledalcem (potroshnikom ideologije) navodilo, kako je treba nadaljevanko pravilno gledati in razumeti “to resnichno zhivljenje” v Jugoslaviji. Ideologija, ki jo je predgovorec reklamiral, je bila ideologija samoupravnega socrealizma (SSR) v Jugoslaviji iz konca 70-tih let tega stoletja. Zadnji tovrstni prispevek, ki pa je bil vseeno dosti bolj pretanjen izdelek ideoloshkega navodila za gledanje umetnishkih nadaljevank, smo na RTVL videli leta 1979. (Prispevek je bil prvich razchlenjen in objavljen v Biltenu SShP 31.l.1979; nato she v Reviji SRP 9/10 1995 z naslovom Poti in stranpoti SSR.) In resnichno se nam je stozhilo po takih nagovorih, saj jih pri nas zhe lep chas nismo slishali...

Glej, letos spomladi se nam je zhelja uresnichila, uvozili smo kitajsko inachico “resnichnega zhivljenja” v Tibetu in z njo nagovor gledalcev, navodilo, kako jo je treba, zgodbo o okupaciji Tibeta, pravilno gledati, razumeti. Najbrzh ni treba rechi, da ta v vsem prekasha poti in stranpoti nashega samoupravnega socrealizma. Kadar se nam nasmehne srecha tako jedko, da dobimo pod nos stvaritev, ki zhivo dregne v nashe osnovne vrednotne orientacije, jih tako zrelativizira in razvrednoti, takrat jo moram nevtralizirati najprej pri sebi, nato she za vas, bralce. V primerjavi z mochnim aparatom agitpropa kitajskega CK bo uchinek nevtralizacije majhen, tako rekoch zanemarljiv, zato pa se bom skushal potruditi na nekem drugem nivoju, nivoju bistev ali neposrednih dejstev zavesti.

In gotovo me bo kdo vprashal, kaj in zakaj me je v tem vljudnem predgovoru oz. nagovoru gospoda Luja Peixina tako zelo vznemirilo ali razburilo? Prav vse. Od pozdravov milijarde Kitajcev (beri CK Kitajske) prijaznim Slovencem do tega, chesar se v predgovoru sploh ne omenja, pa je vseeno prisotno, namrech moch kitajske armade. Njena “mirotvorna vloga” v osvoboditvi (beri okupaciji) Tibeta je namrech glavni igralec v tibetanski zgodbi (rezhiserja CK Kitajske pa sem zhe omenil). Tibetancem zagotavlja “avtonomijo” z orozhjem in “kulturno identiteto in versko svobodo” tudi. Seveda niso omenjeni ne porusheni samostani, ne tibetanski izgnaci, samo dalajlama, ki pa (ni izgnan, samo trenutno odsoten) zhivi v tujini. She najbolj tochen je podatek o obsegu ozemlja Tibeta v km2, in she ta je v kontekstu razumljen tako, kot da redka naseljenost goratega Tibeta naravnost kliche in opravichuje okupacijo prenaseljene Kitajske. Vendar se s pomensko analizo “ideomov” (kot so: ...“Tibet je zhe od nekdaj neodtujljivi del Kitajske”, tibetansko vprashanje pa izkljuchno notranja zadeva Kitajske”,“mirna osvoboditev Tibeta”, “demokratichna reforma, s katero so ukinili tlachanski sistem”, “tuje sile”, “peshchica reakcionarnih fevdalcev”) ne bom podrobneje ukvarjal. Niso nepomembni, a so le podrobnosti, za katerimi je prikrito bistvo. Njihovo seciranje jih samo dodatno reklamira in, kar je she slabshe, dodatno relativizira. Najbolj sem obchutljiv na vrednotni relativizem, ki ga propagira nagovor. Che bi namrech lahko mirno pozhrl prichujoche sprevrachanje besed, ki mi pomenijo skrajno relativizacijo in razvrednotenje vrednot, potem je najbolje, da se takoj in za vselej preneham odzivati na izzive medija in sploh ukvarjati z vrednotami, vrednotnimi orientacijami in vrednotnimi sistemi. To torej in zato.

Sposhtovane bralke in bralci Revije SRP, dovolite mi, da to kitajsko navodilo za gledanje Tibetanskih zgodb poskusham problematizirati, ali vsaj podvomiti vanj, z vidika svojske vrednotne orientacije Revije SRP, vrednot: svobode, resnice in poguma, takole:

 

KAJ JE RESNICA O TIBETU?

Che bi bil uvodni nagovor gospoda Luja Peixina, veleposlanika Ljudske republike Kitajske v Sloveniji (K Tibetanskim zgodbam), dobrohotna pomoch malemu narodu Slovencem, da bi lazhe razumeli ozadje zgodb o Tibetu, tako, kot jih lahko vidijo predstavniki velikega milijardnega naroda Kitajcev, potem bi se mu res morali zahvaliti in rahlo uzhaljeno pripomniti, da nam taka pomoch resnichno ni potrebna. Ker pa ni bil to, niti ni v njem skrajno poljudno podana zgodovina Tibeta, pach pa je nekaj chisto drugega, mu moramo rechi, kaj je.

To ni kratka zgodovina Tibeta, niti opis sedanjega stanja v Tibetu, pach pa nam she vedno odzvanja kot dobro znani agitacijsko propagandni predgovor za pranje mozhganov.

Res kratko zgodovino Tibeta si lahko vsak Slovenec prebere v svojem leksikonu Sova (leksikon Cankarjeve zalozhbe), najprej she v tistem starem (prve) izdaje, iz socialistichnih chasov. Seveda tudi tu ne bo nashel chistega vina, chiste resnice o Tibetu in o zgodovini Tibeta, pa vendar ji bo blizhe, taki, ki jo svet priznava, saj je prepisana iz svetovnih leksikonov, v katerih so netendenciozno navedena vsaj osnovna geografska in zgodovinska dejstva. Da se iz leksikona v leksikon nepreverjeno prenashajo tudi podatki, je mogoche npr. ugotoviti zhe pri podatku o shtevilu prebivalcev. Zhe lep chas je ta podatek nespremenjen, znasha natanko 1,27 milijona. She slabshe pa je, da se tudi nekatera zgodovinska dejstva v leksikonih ideoloshko obarvajo. Tako je npr. tudi po nashem leksikonu Tibet avtonomna pokrajina v LR Kitajski. Dejstvo ne vzdrzhi, che vemo, da imajo Tibetanci avtonomijo samo na papirju. Vendar ni moj namen analizirati leksikone, a che v njih ne drzhe vsaj podatki o osnovnih dejstvih, che se ta spreminjajo za nazaj, po ideoloshkem diktatu ali po trenutni zunanjepolitichni konstelaciji, potem predlagam, da se to takoj popravi. V nash leksikon Sovo naj se vnese tekst o kratki zgodovini Tibeta tako, kot jo je podala slovenska TV, tekst gospoda Luja Peixina. In to naj se popravi tako kot chasopisi v Orwellovem letu “1984”, v vseh izvodih za nazaj.

Do nedavnega pa je bila za vechino Slovencev kratka zgodovina Tibeta taka:

“Tibet, avtonomna pokrajina v LR Kitajski, v notranji (Srednji*) Aziji, 1,221.600 km2 , 1,27 (2,2*) mln. prebivalcev (lamaistichni Tibetanci); glavno mesto Lhasa. Razdelitev: 1) visoka planota v S. Tibetu (okoli 5000m), s pushchavskimi predeli in shtevilnimi slanimi jezeri med pogorjem Kun-lan Tangla na severu in Transhimalajo na jugu, 2) dolina na jugu Tibeta med Transhimalajo in Himalajo (glavno obdelovalno podrochje), 3) razpokano hribovito ozemlje, na vzhodu.Celinsko podnebje, velike temperaturne razlike. Poljedelstvo (v dolinah): jechmen, koruza, chaj; zhivinoreja (jaki, ovce, konji); naravna bogastva (sol, boraks, zlato), najdishcha niso raziskana. (podchrtal R.Sh.) Izdelovanje preprog; tekstil, usnjarska idr. industrija nastaja.

Zgodovina: Tibetanska plemena so se v 7. st. zdruzhila in ustanovila drzhavo s prestolnico v Lhasi, tedaj tudi sprejela budizem, ki se je transformiral v lamaizem. Drzhava dozhivela razvet v 8.st., ogrozhala celo Kitajsko. Konec 9. st. se je razdelila na vech majhnih drzhav. V 10. in 11. st. pod vplivom indijskih duhovnikov preporod Budizma. Tibet se je spremenil v teokratsko drzhavo, 1270 je postal lamaizem drzhavna vera (glavni avtoriteti dalajlama in panchenlama). Do 17.st. Tibet pod protektoratom Mongolije, nato Kitajske. 1893 dobili Anglezhi dovoljenje trgovati s Tibetom, 1906 Kitajska priznala Tibetu avtonomijo. S propadom mandzhurske dinastije na Kitajskem 1911 Kitajci Tibet evakuirali, nova kitajska republika pa avtonomije ni priznala. Oktobra 1950 kitajska armada zavzela Tibet, 1951 podpisan sporazum, po katerem se Tibet vrne v kitajsko drzhavo. 1956 vstaja plemena Khamba, 1959 velik protikitajski upor (dalajlama zbezhal v Indijo). 1964 dalajlama razreshen drzhavnishkih funkcij, izvedene prve volitve, 1965 dobil Tibet notranjo avtonomijo.”

Izbral sem zgodovino Tibeta she iz chasa stare “socialistichne”Sove, leksikona Cankarjeve zalozhbe iz Ljubljane, leta 1973, do zadnje izdaje iz leta 1994 pa se ta ni spremenila. Spremenilo se je shtevilo prebivalcev (2,2 mil.); dodana so she kit. geogr. imena (npr.: Tibet, Xizang); cenzura je izbrisala she podatek, da najdishcha naravnih bogastev niso raziskana. Pri zgodovini pa je le manjsha korektura oz. ideoloshka cenzura pozhrla besedo drzhava. V prvi izdaji je: “Drzhava dozhivela razcvet v 8. st., ogrozhala celo Kitajsko.” Po sedanji pa je: “Razcvet v 8.st., ogrozhal celo Kitajsko.”

(Bolj izchrpna in ideoloshko pravilnejsha je slovenska inachica Male sploshne enciklopedije Drzhavne zalozhbe Slovenije in Prosvete Beograd, a ta je med Slovenci manj razshirjena. Vendar pa je v njej mogoche najti celo nekaj podatkov in komentarjev o tibetanski knjizhevnosti.)

Trdovratna ideoloshka vrednotna orientacija slovenske televizije pa je v njenem neomajnem vztrajanju na svojih nekdanjih kriterijih resnice, na kriterijih resnice za mnozhice. Chasi se spreminjajo, sistemi tudi, TVS pa vztraja pri svojih navadah. Posebej v politichnoinformativnem in dokumentarnem programu nam obchasno, che se le ponudi prilika, prodajajo (podajajo) zastarele kriterije resnice in estetiko socrealizma. Nekateri odlochujochi na TVS namrech she vedno menijo, da je resnici zadoshcheno, che smo videli obe nasprotujochi si resnici (“obe plati medalje” radi rechejo). Prava resnica pa je nekje vmes, na sredini obeh. Ni! Ni na sredi obeh, ni vmes, navadno je onkraj obeh. To trmasto vztrajanje na medijevih kriterijih resnice je nash davek nashim opranim mozhganom she v chasu nashega domachega SSR (samoupravnega socrealizma). Vodi nas (orientira) z vrednotnim relativizmom, v razvrednotenje vrednot. V tako prepariranem stanju zavesti je vsako chloveshko dejanje, ravnanje relativno (enako vrednoteno), odvisno od trenutne situacije oz. koristi. Najpogosteje jo dolochajo strankarski interesi, ali pa je vrednotna orientacija odvisna kar od personalne legitimitete (ali celo le od osebnih zvez in poznanstev).

Che bi si pazljivo ogledali kitajsko inachico tibetanskih zgodb, bi utegnili posumiti, da je to seveda primerek socrealistichnega idealiziranja srechnega, predvsem pa naprednega zhivljenja Tibetancev pod kitajsko okupacijo. In tisti, ki so si ogledali kak drug prispevek o zhivljenju Tibetancev v izgnanstvu (npr.: 17.6.96. na TVS2: “Tibetanci v Nepalu, Ljudstvo z domovino za devetimi gorami”), so dobili povsem drugo podobo o sedanjem zhivljenju v Tibetu. Kje je resnica? Na sredini obeh?

Resnichno se opravichujem, ker bom moral na koncu v protipropagandnem dodatku she enkrat povzeti (to pot z res majhnimi chrkami) Medijeve kriterije resnice; Kriterije resnice za mnozhice. Mochno pa se bojim, da bi jih bilo treba she vechkrat ponavljati in she dodatno osvetliti na konkretnih primerih, ki to res zahtevajo, da bi vsaj malo razkrojili te medijeve kriterije resnice, resnico za mnozhice. Ideoloshke resnice so nam tako mochno zagozdili v zavest, da so nam Tibetanske zgodbe in predgovori k njim zhe (oz.she) kar domachi.

Chiste resnice vam torej ne morem podati, pach pa sem se za vas napotil v smeri njenega iskanja, razkrivanja nakan njenega potvarjanja. Poti, ki vodijo k nje iskanju, so namrech nasprotne od teh, ki vodijo k oddaljevanju (od) nje.

 

KAJ JE S SVOBODO IN POGUMOM SLOVENCEV NAROBE,
CHE SE UKLONIJO MOCHNI KITAJSKI PROPAGANDI?

Kitajski vecher: Nagovor gospoda Luja Peixina, veleposlanika LR Kitajske v Sloveniji (k Tibetanskim zgodbam), pa je zgodba o Tibetu, videna z ochmi kitajskih inzhenirjev dush (agitpropovcev oz. ideoloshkih propagandistov), in seveda zopet (naj ponovim) praktichno navodilo gledalcem, kako je treba pravilno razumeti Tibetanske zgodbe (to je, kitajsko bratovsko pomoch oz. osvoboditev tibetanskega ljudstva).

Seveda so gledalci tudi ta predgovor in Tibetanske zgodbe v kitajski rezhiji razumeli po svoje, kar prichajo (prichujejo) tudi odmevi na nadaljevanko v jeznih pismih bralcev v slovenskih chasopisih. Po gledanju te nadaljevanke in posebej po poslushanju nagovora gospoda Luja Peixina, veleposlanika LR Kitajske v Sloveniji, k Tibetanskim zgodbam, me je bilo najprej sram. Nisem she vedel, zakaj. Potem mi je ostal le she grenak priokus, ki ga povzrocha obchutenje zatiranja in nesvobode drugih, ki bi ga resnichno lahko razumeli le tedaj, che bi se kaj podobnega zgodilo tudi nam. In prav lahko bi se, che bi se kolesje nashe najnovejshe zgodovine samo malo drugache zavrtelo. Ker potem bi lahko mi sami in drugi o nas poslushali na las podobne predgovore. Neki “gospodin” bi namrech govoril, da je Slovenija zhe od nekdaj neodtujljivi del Jugoslavije ali Srboslavije, kako hvalezhni naj bi bili, da smo bili zopet osvobojeni, koliko milijonov dinarjev (prerachunano v US $) so vlozhili v obnovo nashe porushene kulturne dedishchine (npr. v obnovo porushenih cerkva), kako neverjeten bi bil nash gospodarski napredek v BOD na prebivalca, pa kako zavedeni so tisti, ki so v pregnanstvu, kako neverjetno avtonomijo naj bi uzhivali, itn. itn., skrajno podobno kot v nagovoru gospoda Luja Peixina, veleposlanika LR Kitajske v Sloveniji “K Tibetanskim zgodbam”.

Le da bi bil to prav lahko nagovor gospoda veleposlanika RS (Republike Srbske) v Sloveniji “K Slovenskim pravljicam”.

Ne skrbe me torej slovenske gledalke in gledalci, pach pa slovenska vlada in slovenski parlament. Zato jima v Reviji Srp dajemo pobudo.

______
Oddaja z nagovorom gospoda Luja Peixina “K Tibetanskim zgodbam” je bila na sporedu TVS1, 29.4.1996 ob 21.30.)

 

POBUDA Revije SRP

Revija SRP daje javno pobudo, da Republika Slovenija takoj po volitvah prizna tibetanskemu ljudstvu pravico do samoodlochbe (take avtovonomije, ki jo hochejo Tibetanci sami). Kot izkaz dobre volje pa naj javno podpre (izrazi solidarnost) s Tibetanci v izgnanstvu in z dalajlamo.

Po tehtanju koristi (pragmatichnem kriteriju) odlochanja v zunanji politiki bo Slovenija tako vech pridobila na svojem lastnem ugledu (dostojanstvu in dostojnosti svoje zunanje politike), kot bo izgubila pri gospodarski menjavi s Kitajsko.

Vendar je nash razlog za pobudo povsem drug. Svoboda naroda in narodova identiteta ne dovoljujeta barantanja. Svoboden je narod lahko le, che svobodo priznava tudi drugim narodom, ki si jo resnichno zhele, ki hochejo biti svobodni. O tibetanskem narodu pa tudi ne dvomim, svojske kulture in mochne identitete se ne bo kar tako odrekel.

Moj prispevek o premeni vrednot v transformni druzhbi, druzhbi na zgodovinskem prepihu, skusha odgovoriti na vprashanje o tem, kje smo Slovenci sedaj po socialni stratifikaciji v premeni vrednot VS po Orwelowi zhivalski farmi? Zaman sem skushal najti neko kitajsko inachico basni o stratifikaciji zhivali po kitajsko, ki bi simbolichno govorila o mogochem “neresnichnem zhivljenju” na novo osvobojenih in destratificiranih Tibetancev. Od vsega je she nabolj ustrezala neka klasifikacija zhivali po neki domnevni stari kitajski enciklopediji. Naj povem (ker vem, da na moj izbor ne boste dali veliko), da je mochno fascinirala tudi dve veliki avtoriteti. Fascinirala je Jorgesa Luisa Borgesa in Michela Foucaulta. Borges namrech v nekem svojem tekstu citira “dolocheno kitajsko enciklopedijo”, v kateri pishe, da se “zhivali dele na:

a) tiste, ki pripadajo Cesarju,
b) disheche,
c) udomachene,
d) male svinje,
e) sirene,
f) poshasti,
g) svobodne pse,
h) tiste, ki so vljuchene v to klasifikacijo”

(dodatno pa she:)

“i) tiste, ki se vznemirijo kot norci,
j) brezshtevilne,
k) narisane s tankim chopichem iz kamelje dlake,
l) et caetera,
m) tiste, ki so razbile vrch,
n) ki so od dalech podobne muham.”
______
Citirano po Michelu Foucaultu “Besede in stvari” (Rijechi i stvari), Nolit, Beograd 1971, p. 59

Opomba ali propagandno “navodilo za branje” Revije SRP: klasifikacijo je treba prebrati vechkrat! Samo tako se je mogoche vzhiveti v njen kolosalni zgodovinski in transcendirajochi pomen. Za nevtralizacijo pogubne magichne mochi te nechloveshke klasifikacije pa bom dodal she Etiennovo (de La Boetie-ja) basen in njegov komentar:

 

PROTIPROPAGANDNI DODATEK
(ali nekaj malega za nevtralizacijo izkrivljenih vrednot:
o resnici, svobodi, pogumu, modrosti)
 

Za nevtralizacijo pogubnega delovanja uvozhene indoktrinacije iz sedanje kitajske propagandne mashinerije sem se moral kar malo potruditi. Zopet najprej pri sebi, nato she za vas, redke in nakljuchne bralce (v primerjavi z avditorijem M.M. seveda). Zato moj izbor protistrupa za razvrednotenje vrednot ni tako samovoljen, kot bi si kdo lahko mislil. Najprej pa sem se posluzhil svojega skromnega poskusa za razkrinkanje medijevih kriterijev neresnice, starega zhe kar nekaj let.

 

MEDIJEVI KRITERIJI RESNICE, KRITERIJI RESNICE ZA MNOZHICE:

Odmerjena ali pretehtana resnica

  • 1. Prvi kriterij resnice za obchinstvo bi lahko simbolichno poimenoval tudi kriterij “aritmetichne sredine” mnenj. V chisti obliki redko nastopa, pogostejshi je iz njega izvedeni, nekoliko kompleksnejshi kriterij obtezhene aritmetichne sredine mnenja. V statistiki mu strokovno pravijo kriterij ponderirane aritmetichne sredine. Sorodstva med statistiko in administracijo ni mogoche zatajiti. Uporaba ali zloraba statistike je she vedno glavno orozhje administracije, s katerim vlada, dokler ne bo usvojila uporabe modernejshe metode vladanja s centralnimi informacijskimi sistemi, registri. Princip vladanja bo ostal isti: zozhen, rigiden, nezhivljenjski, le tehnologija bo napredovala.

    Posvetimo se najprej enostavnejshemu kriteriju resnice za mnozhice. Da bi dobili resnico, tehtamo dve razlikujochi se, vchasih nasprotujochi si stalishchi, mnenji, sodbi. Medij razsodi: “Resnica je kot ponavadi nekje na sredini.” V manj jasnih primerih, ko jasnost ni nujna, pa medij razsodi bolj sproshcheno: “Resnica pa je nekje vmes”. Taka shablonska razsodba, to tehtanje resnice se vchasih dobesedno papagajsko ponavlja. Che vam tega izrecno ne povedo, potem vam tehtanje resnice rezhirajo tako spretno, da ga she opazite ne. A temu ni tako. Resnica je na sredini tako redko, kot je redko kaplja rose na vrochem shtedilniku. Resnica je navadno onstran enega ali drugega stalishcha, mnenja, sodbe. Lahko je bolj radikalna od najradikalnejshega stalishcha, ki je prishlo v medij in iz medija, ali pa je nasprotno bolj oportuna od najbolj oportunistichnega medijevega sporochila. Pomembno je vedeti, da medij izbere obe mnenji, nujno razlichnost in nasprotnost. S tem pa zhe sam dolochi sredino in svojo medialno resnico. Vse, kar vam preostane v tej pomenski manipuaciji, je, da reshujete uganko, se z njo tako zaposlite, da pozabite na svoje mnenje in pochasi, vendar neopazno tudi na to, da so she drugachne in globlje resnice.

    Potem ko je vprashani pokazal veliko pouchenost o vseh aktualnih dogodkih chasa na planetu Zemlja, z navedbo virov seveda, je v njegovem prichevanju izstopalo le dvoje: da je odgovore vedno zachel z “menim, da” in konchal nekako takole: “Sicer pa imate vse o tem...” Izprashevalca je to ujezilo in postavil mu je konchno vprashanje: “Dobro, pa imate tudi kakshno svoje mnenje?” Vprashani mu je odgovoril: “O ja, seveda ga imam, a se z njim ne strinjam.” Cheprav je primer iz neke shale, je v njem globlja resnica kot v medijevih anketah.

  • Razsojena resnica

  • 2. Drugi kriterij medijeve resnice je izveden iz filozofskega kriterija resnice: ujemanje, skladnost sodbe s stvarnostjo. Poudarek je na sodbi. Medij sodbo obtezhi z mochjo ali s hierarhijo sodechega oziroma govorechega razpravljalca. Zgolj od pozicije razpravljalca, njegove mochi, je odvisno ujemanje sodbe s stvarnostjo. Che bi sodbe tako natanchno opredelili, da bi jih lahko matematichno prerachunavali, bi ugotovili, da je resnica o tem kriteriju zelo blizu obtezheni sodbi, ne glede na njeno vsakokratno vsebino. Strokovno bi rekli, da sodba o stvarnosti limitira k chisti resnici, odvisno od obtezhitve govorechega. Tezhava je le v tem, da se sodbe dá natanchno opredeliti, mochi govorechega pa ne. Preprosteje recheno velja: che je govorechi dovolj tezhak, obtezhen z mochjo, ki izvira iz njegove hierarhichne pozicije, potem govori tako rekoch chisto resnico nasproti vsem ostalim razpravljalcem, ki nimajo tezhe. V idealnem primeru se izkazhe, da so ostali razpravljalci le v vlogi predstavnikov tistih, ki jim je sporochilo namenjeno. Konchni cilj medijevega sporochila pa je vedno obchinstvo, mnozhica, masa.

    Shele ko preteche dolochen chas, ko vsa moch obtezhitve sodbe - resnice upade, takrat shele ostane argument brez tezhe. Takrat je medij v veliki zagati. Sporochilo je treba popraviti. Medij se reshuje s slabim spominom; che to ne gre, se loti tega, kar je zanj ideal - spremembe stvarnosti in ne vech sporochila. Ne pozabimo: “medij je sporochilo” in sporochilo je za medij stvarnost. Ostane le tehnoloshki problem. George Orwell je ta problem ministrstva za resnico reshil idealno. Vsi chasopisi v vseh izvodih, v vseh arhivih so spremenjeni. To pa ne pomeni vech, da so bili popravljeni. Dokaza ni. Spremenila se je stvarnost, in to za nazaj.

    Tudi pri tem kriteriju medijev resnice je pri manipulaciji z njim she vedno ista tezhava kot pri prvem kriteriju. Dodatno jo zapletajo personalne spremembe v mochi. Ko gre za moch, ki se vzpenja, se pokazhe, da je bila ta mochnejsha, kot je bila v (medijevi) resnici predstavljena. Ko gre za moch, ki pada, pa se pokazhe, da je bila ta v resnici predstavljena mochnejsha, kot je bila. V medijevih polemikah, razpravah, okroglih mizah se ne more prikriti ta ekvilibracija z resnico oziroma z njenimi kriteriji. Drugache je pri pisani besedi in spet drugache pri govorjeni, s sliko postane vsa stvar she bolj zapletena in gotovo ni dovolj raziskana. Zhelim povedati, da tu nisem razpravljal o strukturi vechplastne komunikacije, ampak zgolj o poenostavljenih kriterijih resnice masovnih medijev. Tu je pomembno predvsem eno: mediji resnice ne ishchejo; ampak jo zhe vedo in jo sporochajo, jo zgolj rezhirajo, reche se tudi, da jo moderirajo. Moderator je zvezda vodnica medijeve resnice.

    Razlika med Aristotelovim kriterijem resnice in izvedenim medijevim kriterijem resnice je ochitna. Po mediju stvarnosti ni vech, ta se kar razblini, zamenja jo konstrukcija stvarnosti (realitete). Sodba ostane, poudarek je na njej, a ni poslednja, cheprav se kot taka predstavlja, ker je sicer nihche ne bi jemal resno.

    Mnozhichni mediji se ne bodo odrekli trditvi, da so najmochnejshi iskalci resnice chasa ravno s pomochjo obeh obravnavanih kriterijev. Resnici po prvem kriteriju bodo rekli polemichna resnica, resnica, ki izvira iz polemike. Drugi resnici bodo rekli objavljena resnica, resnica, ki izvira iz objave, in redkeje - cheprav je bolj pravilno - oznanjena resnica, resnica, ki izvira iz oznanjenja. Mnozhichni mediji pa bodo zamolchali tretji kriterij resnice, resnico za mnozhice, ki pa je medijev glavni kriterij resnice. Vseh medijevih kriterijev resnice je vech, a menim, da zadoshcha, che obdelamo tri najmochnejshe. Odvech je poudariti, da se tudi ti trije med seboj podkrepljujejo.

  • Papagajski kriterij resnice

  • 3. Vse doslej omenjeno je Blazhev zhegen v primeri z osnovno resnico, ki jo medij uveljavi brez kriterija; s preprostim ponavljanjem, ponavljanjem in ponavljanjem. Ta najmochnejshi kriterij resnice za mnozhice shtejem za najmochnejshega tako teoretsko kot po pogostosti njegove uporabe v mnozhichnih medijih. Ker je kriterij izven vseh kriterijev, resnica po njem sploh ne podlega nobenemu kriteriju resnichnosti vech. Sodba je sodbi enakovredna, ne glede na to, koliko je ta resnichna ali neresnichna. Morash biti zhe hudo zakrknjen, da se vsaj delno ubranish tej “poshasti v moderni preobleki”. Che mediju uidesh zavedno, te bo ujel podzavestno. Podzavest je vedno budna. Moch medijev je v njihovi propagandi, moch propagande pa v ponavljanju. Idejo mochnega medija je rodila ideja manipulacij. Redko najdemo knjigo, ki toliko pove v samem naslovu, kot je knjiga Djura Shushnjića “Ribichi chloveshkih dush (Ribari ljudskih dusha); ideja manipulacije in manipulacija z idejami”. Che se kdaj pochutite kot riba na suhem, che zhelite vedeti, katera vaba visi na katerem trnku, se vam jo splacha prebrati, mediji jo bolj malo reklamirajo.

    Tretji kriterij resnice medijev je izveden iz kriterija apriorne resnice. Spet gre za kriterij apriorne vednosti uma, ki je razlichen od kriterijev razuma in izven njih, chisto nasprotje medijevemu kriteriju. Medijevemu kriteriju apriorne resnice bi lahko rekli: kriterij skrajnega spoznavnega in vrednostnega relativizma. Distanca med apriornim kriterijem uma in izvedenim medijevim kriterijem apriorne resnice je neskonchna. Odlochiti se je treba med tem, ali je chlovek umno bitje ali papagaj, ali je chlovek bitje iz vrste umnih bitij ali iz vrste serijskih bitij.

    Moderni zemljan je nepojmljivo bombardiran z resnico mochnih medijev. Vsakrshnih polresnic ali pollazhi lezhi na kupe, kamor se ozresh. Premishljeno so prebrane in sistematichno so nam servirane. Kar pa je vech kot to, se mukotrpno upira priti na svetlobo, kot da v chasu zmanjkuje prostora. Nekaj pa je gotovo. Resnica, ki skusha biti vech kot to, ne prihaja na dan v porochilih, oglasih in ne na sejah, posvetih, okroglih mizah, pa tudi ne tako, kot se nam kazhe: vechinoma kramljaje sedé, vchasih doneche stojé in prepogosto ponizhno kleché.

    Tistim, ki zavidajo slavnim delavcem pri mochnih medijih, bi v njihovo opravichilo rekel, naj jim v nobenem primeru ne zavidajo. Skushati dosledno lagati, resnico prikrivati in ponarejati je tezhe kot iskati she tako skrito ali zamotano resnico. Resnica je lastnost sodbe, ki sama sili k svetlobi. Ekran in pola papirja imata svojo svetlobo in svojo zatemnitev, a to je premalo. Lázhi je potrebna moch, da se uveljavi. Resnica ima protimoch, ki jo imenujemo pogum. Odlochilna razlika pa se pokazhe v chasu. Chim daljshi je chas, tembolj gre v prid shibki resnici. Da bo chloveshtvo s silo uskladilo narashchajoche razlike med zapisi chasa, tega ni videti, videti je le narashchajocho moch in silo. Chlovekov spomin je poslednji manifestni netehnoloshki zapis chasov. Obremenjen in moten je z vrsto napachnih zapisov, a ti bledijo hitreje od pravih, ker nosijo v sebi isto nesrechno neskladje kot v sedanjosti. Schasoma ostanejo le skladja ali pa slab spomin. Mediji to vedo. Z vsemi sredstvi skushajo unichiti svojega sovrazhnika - chlovekov spomin. Informacijsko bombardiranje psihe gledalca, poslushalca, bralca je vojna. Biti prevech informiran je isto kot biti uniformiran. Osvobajajo le shibki mediji. Administrativno shibki in morda tudi zato ustvarjalno mochni mediji so pogumni mediji. (V Ljubljani, 23. 2. 1985, Rajko Shushtarshich)

  •  

    Étienne de La Boétie

    Ko nekdo nekoga prav grdo zastruplja, zasuzhnjuje in pri tem trdi, da ga osvobaja, je vedno mogoche dosechi, in she dolgo bo tako, zelo dober protiuchinek s pravim odmerkom Etiennovega zdravila iz njegovega eseja O prostovoljnem suzhenjstvu. Tako osvobajanje namrech nikakor ni po okusu osvobojenih, tudi che je okrasheno, ne.

    "Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Zhe zato ne, ker nihche ne more biti v suzhenjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In nichesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravichnost, krivica sama.

    Ostane nam, da rechemo le to, da je svoboda naravna in zato, po mojem, ne samo da smo rojeni s svojo svobodo, temvech tudi z voljo, da jo branimo. Che pa kdaj le podvomimo o tem in che smo toliko odtujeni od sebe (svojega sebstva), da ne moremo vech razpoznati svojega bistva niti svojega prirojenega nagnenja, potem vam moram izkazati chast, da tako rekoch dvignem divje zveri na piedestal, da bi vam pokazal vasho naravo in vashe stanje."

    "O Bog, pomagaj mi;
    ko so ljudje gluhi,
    zveri tulijo:
    Zhivela svoboda.
    Mnoge od njih poginejo, takoj ko jih polove;
    kot riba umira, brzh ko ni v vodi,
    tako razna bitja zapushchajo svetlobo dne,
    ne zhele prezhiveti izgube svoje naravne svobode.
    Che bi med zhivalmi bila hierarhija,
    bi zveri, ki takoj umro, ko jih ulove,
    pripadale zhivalskemu plemstvu.
    Ostale zhivali pa, od najmanjshih do najvechjih, ko jih ulove,
    se tako zelo upirajo, s kremplji, rogovi, kljuni,
    da s tem dovolj jasno govore,
    koliko jim je do tega, kar so izgubile.
    Ko pa so povsem ujete,
    nam dajejo toliko jasnih znakov svoje nejevolje,
    da je lahko videti,
    da od tega trenutka dalje bolj cheme, kot zhive,
    da svoje zhivljenje zadrzhujejo bolj zato, da bi obzhalovale svojo
    izgubljeno dobrino, kot pa
    da bi she uzhivale v svojem suzhenjstvu. ..
    She voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki, .."

    "Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin po-korjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno rojen zato, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje in na zheljo, da ga ponovno ozhivi. ..

    Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem. ..

    Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhiveli v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne ! ....”

    Opomba: Prihodnost Tibetatancev torej tudi ni brezupna
    _____
    Naslov originala: Etienne de La Boetie: LE DISCOURS DE LA SERVITUDE VOLONTAIRE
    Uporabljen prevod: Etienne de La Boetie: RASPRAVA O DOBROVOLJNOM ROPSTVU

     

     

    Lao Ce

    Kadar sem z nekim vprashanjem v veliki stiski, navadno uporabim she transcedentno metodo, pogovor s sogovorniki izven chasa. To pot sem iskal pomoch pri svojem profesorju Mirku Hribarju, slovenskem izvedencu za staro kitajsko filozofijo. Zahvaljujoch njegovi pomochi, je nastal tudi ta krog sogovornikov izven chasa in zadnji med njimi (a ne zadnji po avtariteti) je bil Lao Ce. In izbor modrih izrekov za to prilozhnost je takle:

     

    “72. izrek:
     
    Chim manj je strahu pred oblastjo,
    tem bolj je mogochna oblast.
    Ne omeji tedaj mu domov,
    zhivljenja ne probtezhuj!
    Le ker ga ne preobtezhish ,
    mu tudi ni pretezhkó.
    Modri se chlovek pozna,
    a se ne razkazuje,
    se ljubi, a ne precenjuje -
    zavracha to, ono izbira.
     
    66. izrek:
     
    Dolinam kralji jezéra so, reke -
    Ker si vedo nizhino izbrati,
    zato kraljujejo nad njimi.
    Tako i Modri:
    nad ljudstvom svojim da obstal bi,
    ponizha v svojih se besedah.
    Pred ljudstvom svojim da bi hodil,
    osebo svojo zapostavi.
    Nad njim - ne stopa mu na plecha,
    pred njim - nikogar ne zadene.
    Nad dvigom se njegovim ljudstvo
    le veseli, se nich ne upira:
    z njim, ki se nikdar ne prepira,
    na svetu nikdo spreti se ne more.
     
    61. izrek:
     
    Velika se dezhela nizko razprostira,
    sveta je stekalishche,
    zhenstva mu je nachelo.
     
    S krotkóstjo nad moshtvom zhenstvo vedno zmaguje,
    v krotkósti nizko biva.
    Tako dezheli majhni velíka se uklanja,
    da malo si dezhelo pridobi.
     
    Tako dezhela majhna velíki se uklanja,
    da véliko si pridobi.
     
    Uklanja prva se v pridobitev,
    uklonjena je druga v pridobitev.
     
    Velike je dezhele misel samo ena,
    da ljudstvo bi zdruzhila, ga hranila.
    Dezhele majhne misel samo ena,
    sprejeta da bila bi in sluzhila.
     
    A da dosegli bi, kar si obe zhelita,
    velika naj dezhela nizko ostaja! “
    __________
    * Za ljubitelje kitajske modrosti pa mi je za pochasno branje ob tej prilozhnosti, priporochil she vsaj nekaj njih, npr.: (9.,17., 29., 30., 31., 36., 42., 46., 57., 58., 60., 64., 67., 69., 74., 75., 76., 78., 79.,80.).
    Iz stare kitajske filozofije (jih je za nas) poslovenil Mirko Hribar, natisnili so jih leta 1962 v Ljubljani.