Revija SRP 17/18

Marko-Mitja Fegush

 

MED LEVIM BREGOM IN PADANIJO
ali Namishljeni pogovor s prvim slovenskim doktorjem arhitekture
po Maksu Fabianiju1

 

Tudi to noch sem se zbudil, mislech, da bo ponovno potrkal na vrata policaj in blagohotno, skoraj shepetaje vprashal, ali ne vem, da je potrebno zapreti okno in naj za bozhjo voljo dvignem roloje in da nima on nich pri tem, da sveti oche prenochuje v shkofijski palachi, ki je streljaj dalech od Filipovega dvorca.

Ko sem tipal do okna, sem spotoma premaknil risalno svetilko, katere sklepi so razmajani do te mere, da moram venomer v njene mehke zglobe vtikati klinaste predmete, svinchnike, polomljeno letev lesenega trikotnika, tako da je padla na mizo in pri tem odlomila zharnico od njenega vratu. Ni mi preostalo drugega, da kot po navadi uporabim prizhgani televizor namesto luchi. Da ne bi zbudil drugih, v zadnjem hipu utisham glas, ki mi pravi: “Papezh ma vas rad.”

Nikoli se nisem dobro pochitil ob izjavi "ma vsa rad" ali podobni, a bolje kot trenutni shok mi je del sprehod kamer po obrazih zhena, mozh, otrok, mladenk. Ves chas neko prichakovanje. Ne, upanje.

Kje si, Eviva Meksiko, in nezmontirana Eisensteinova verzija po kolenih vzpenjajochih se kolon, pochasnih kot gosenice?

Gledam baldahine, najprej pokazhejo onega iz Stozhic, primerjam ga z metuljem, ki ima prevelika krila in s svojo mochjo ne more poleteti. Mnozhica je kot zhalosten otrok, ki je zlepil svoj prvi avion iz letvic in papirja in opazuje to nerodno rech.

Potem pride na vrsto baldahin na postojnskem letalishchu. Kamera se sprehaja po lichkih otrok, ki pojejo nabozhne in druge pesmi, in preskakuje na sceno, ki s svojo napihnjenostjo spominja na gromozanska lichka zhalostnega otroka, podprta v obliki krizha.

Shele na koncu pride na vrsto sonchna Shtajerska. Elegantna drzna krila baldahina so visoko na nebu.

Spomnim se na chas, ko sem v nekem zelo znanem inshtitutu pri nekem zelo znanem doktorju arhitekture na Baden-Württembershkem sooblikoval knjigo o pomichni arhitekturi in baldahinih. V knjigi je bilo vse preprosto: mornarji so bili zato, da so napenjali lezheche jadrovinaste strehe, da so gledalci, predvsem pa chastni gostje na sedishchih lahko ure in ure vztrajali ob odprtem zharechem prizorishchu.

Tu na slivnishkem letalishchu pa elegantno krilo, ki meche senco drugam, dalech proch od papezha in spremstva. Kakor da se je sonce poigralo in jo zagodlo arhitektu.

Tu bi vseeno najraje spet zaspal, po glavi se mi motata besedi doktor arhitekture, moje misli se poigravajo z resnichno zgodbo o arhitektu Vurniku in njegovi prijavi doktorata, ki mi jo je tisti teden povedal izredni poznavalec dogodkov Damjan Prelovshek. Skoraj se raznezhim ob Vurnikovem opisu kapljice, ki polzi po cvetu, pa se hitro spomnim morechih predavanj na temo Biologie und Bauen v nekem malem nemshkem mestu in zagnanosti pedantnih slushateljev, ki so v naravnih konstrukcijah iskali navdih za svoj projekt.

Kdo je bil ali je prvi slovenski doktor arhitekt?

Kdo bi lahko bil tisti, ki bi lahko (razen Vurnika, ki ni uspel s kandidaturo za doktorja) seciral arhitekturo ali ustvarjal taka dela, da bi mu pripadel ta naslov?

Od kod je bil, kam je shel, kje je ustvarjal Tisti Prvi (po Fabianiju)?

Sedel sem na tleh, kozha dlani se mi je lepila na lakirana tla, dlani so bile potne ob venomernem zastavljanju tega vprashanja. Postavljal sem kardinalno vprashanje, kdo je prvi doktor arhitekture in Slovenec?

Prelovshka ni imelo smisla vprashati, prvich je bila ura tri po polnochi, nerodno bi mi bilo tudi, che ne bi vedel, razmishljal sem tudi o enciklopediji, a ta nima doktorjev arhitekture, ima samo arhitekte. Pa tudi med akademiki ni arhitektov, menda je samo Mihelich2 v razredu.

Spomnil sem se chasov iz mladosti, ko sem poskushal najti predmet, ki mi je padel iz rok in ga ni bilo moch nikakor zaslediti v smeri njegovega padca, da sem ga iskal prav v nasprotni smeri. In prav tam je bil.

Notranji glas mi je govoril, naj ishchem prvega doktorja arhitekture med Shtajerci ali pa vsaj na tistem koncu.

Zakaj?

Prvich, ker je epicenter slovenskega znanstvenega uma nekje na Shtajerskem, v blizhini Ljutomera. Dovolj je, da se sprehodish po Ljutomeru in blizhnjih vaseh in si ogledujesh hishe. Polne so spominskih ploshch, tako da so vasi videti, kot da so se pokopalishcha razredchila in postavila pokonci svoje Grosmane, Puhe, Kosharje ... drugich, ker prvega slovenskega doktorja arhitekture in njegovih del verjetno danes nihche ne pozna in zanj ni mogoche zvedeti niti v mariborskem arhivu ali muzeju, in tretjich, ker je bil to misterij moje mladosti in tesno povezan s pojmom Drofenikova hisha v Mariboru.

Arhitekturni in urbanistichni pojmi se v Mariboru izrazhajo drugache kot drugod, to sem spoznal, ko sem delal med mariborskimi urbanisti.

Svojo nevednost, ki sem jo seveda delil s kolegi urbanisti, sem resheval drugache kot v tej neprespani nochi, z aforizmi in domislicami, podobno kot nekateri aforisti (tudi mariborski), in se pri tem nisem pochutil nich ogoljufanega, che je bil kak aforizem uporabljen. V svoji poniglavosti sem bil najbolj ponosen na tistega:

Iz naroda hlapcev smo postali narod zidarjev.

V svojem mladenishkem ritoborchevstvu sem izustil celo:

Maribor je predmestje mesta, ki ga ni.

Iz znanega nasprotja med levim desnim bregom sem skoval:

Mi z levega (brega) gremo na desnega le v bolnico in “vmret”.

Zdaj, pri iskanju prvega doktorja arhitekture, me je nekaj vleklo na razgledni stolp razchishchevanja z obchutki. Iz ohole vzvishene drzhe, ki je dobrodoshla drzha povzpetnezhev, med katerimi je veliko mladih in manj mladih arhitektov, so moji spomini zajadrali v otroshki chas, ko sem spremljal mamo na obisk k ochetu v bolnico. Pot je bila dozhivetje, srhljiva, kot jo opisuje Roman Polanski v svojih spominih, njena stalnica pa je pot po mostu chez Dravo in ograja, mochna litozhelezna, zlizana, lepa, a nizka, spodaj Drava, nad njo ukrivljeni kandelabri. Edina ograja, chez katero sem kot otrok videl.

Med potjo iz bolnice sem enkrat izsilil, da me je mama peljala v Veliko kavarno. Tja sta vchasih zashla na zabavo z ochetom. Oprema Velike kavarne je bila kot iz filmov. Pa kino Udarnik, otroshke zgodbe o boksarskih tekmah v tej dvorani in boksarjih, ki z enim udarcem ubijajo. Pa Rihtarich3, ki so ga chakali pri mostu, pa jim je ushel v Veliko kavarno, pa potem v kino Udarnik in se, preoblechen v biljaterko, izmuznil.

Nikoli nisem vedel, kdo, za koga in za kdaj je to zgradil, le to sem slishal, da je to Jozhekov oche. Pri njem doma so imeli bazen in njegovi prijatelji so se smeli poleti pri njih kopati, preden so shli na Mariborski otok, najvechje kopalishche na Balkanu!

 

INTERVJU SHT. 2

 

Kaj pravite na to, da ste prvi slovenski doktor arhitekture oz. prvi arhitekt Slovenec z doktoratom arhitekture?

Ne vem, ali je to res, vem pa, da so si do tega naslova prizadevali zhe drugi pred mano.

Ali ste imeli kot arhitekt tezhave v povojnem Mariboru? Kako bi opisali predvojno in povojno arhitekturno klimo v Mariboru?

Mnogi, ne samo mariborski arhitekti, so imeli tezhave, a manjshe kot drugi, ker je povojna obnova rabila tovrstne ljudi, je pa bilo zelo tezhko vztrajati in obdrzhati profesionalnost v prvem obdobju, ko so se v nashe delo vmeshavali nepravi ljudje. Shele kasneje, s prihodom ing. Pipana4, ki je od drugod povabil mlade in perspektivne in tehnichno izobrazhene ljudi, ne samo arhitekte, se je zadeva zasukala, a takrat mene ni bilo vech v Mariboru.

Mariborsko arihitekturo pred drugo vojno zaradi skromnih razmer ocenjujejo nepravilno, poudarjena so le nekatera dela Deva, bratov Chernigoj, Humeka, prezrta sta Hlad, Lovshe, pa tudi drugi, predvsem delezh neslovenskih arhitektov (Jordan). Prezrto je tudi dosledno izvajanje regulacije na levem bregu, ureditev Mariborskega dvora, Mariborskega otoka, mariborskega Pohorja. V chasu gradbene krize pred drugo vojno so “zrasle” za mesto pomembne stavbe in vzpostavile pomembne urbanistichne poteze; danes le malokdo ve, da je bilo danashnje ozhje sredishche (razen Vinaga) prepredeno z vinskimi kletmi, da je mesto shranjevalo pridelke s celega obmochja, da je bil Maribor mesto, v katero so prihajali polni vlaki iz Ljubljane zaradi dobre jedache, zabave in prijetnega gosposkega videza, in da so tudi Mariborchani imeli kam iti.

Danes se govori o Pohorju, kot da se ureja v zadnjih desetletjih, vasha vloga pri snovanju planinskih koch pa ni znana?

Na zhalost se vechina stvari dogaja neposredno pod Pohorjem, na njem pa prej zgrajene stvari propadajo. Vsebine bi morali primerno porazdeliti po vsem Pohorju in obnoviti ter vzdrzhevati to, kar so prejshnji rodovi zgradili.

Mislite pri tem tudi na interierje? Vashe zgledne reshitve - Velika kavarna, Udarnik - so predrugachene?

Interier kot arhitekturna naloga je bolj podvrzhen spremembam, slabo je le, che dober, she uporaben interier, ki bi ga bilo pametno she uporabljati, nadomesti neprivlachen in neuporaben. Svojih reshitev pa se ne sramujem.

In ograja na mariborskem mostu?

To je nesrechna zgodba.

Poslala vas je po svetu, najprej v Nemchijo, München, nato v Duisburg, in od tod v Italijo, Torino in Milano, tudi k Fiatu. Tudi doktorat vam je dala tujina, cheprav vam domacha grashka univerza.

Gradec je tudi malo nash, nekaj pameti smo pridobili tam, she vech pa smo je tam pustili. Potem se vrachamo s spomini na tisto, kar je ostalo tam.

Kako gledate na slovensko arhitekturo v Evropi?

Slovenski arhitekti zlate dobe so prishli s srednjeevropskih univerz, posredno tudi prek Vurnika in Plechnika (tudi od Fabianija), ali neposredno. Zhal zhe nekaj chasa dobro ne deluje niti posredna niti neposredna komunikacija.

Niti s Padanijo? Tudi med furlanskimi arhitekti je veliko krashevske, slovenske krvi. Zhal Slovenija za svoje rojake arhitekte po svetu ne ve. Tudi za doktorje arhitekture ne?

Tudi.

Kot mlad urbanist-arhitekt sem narisal utopichno skico pokrite ulice, ki bi potekala od sedanje avtobusne postaje do Slomshkovega trga, za navdih mi je bil hall kina Udarnik.

Tudi mi smo delali podobne vaje, oglejte si dunajske “nove galerije”. A so zhal prazne, kot postajajo prazni interierji sodobnega chasa.

_____________
Herbert Drofenik (rojen v Gradcu 21. 3. 1909 - + Maribor 16. 10. 1993), verjetno najstarejshi slovenski arhitekt z doktoratom po Maksu Fabianiju; diplomiral na TU v Gradcu. Pomembnejsha dela v Mariboru: kino Udamik (prej Grajski kino), dom na Voglu - Skalashki dom (pogorel) 1933, inzhinirska kocha na Pohorju 1935-36, stanovanjski vili v Mariboru za druzhino Koshir in za inzhinirja Minarzhika 1937, stanovanjski blok za elektrarno Mariborski otok 1953, kochi Planinka in Poshtarski dom na Pohorju, cerkev pod Pohorjem, interierja za Veliko kavamo na Glavnem trgu in knjigamo na Partizanski cesti, poslovna stavba in kegljishche za SGP Konstruktor, Dravske elektrarne za elektrogospodarstvo (gradila Tehnogradnja), Termoblok I. Shoshtanj, 4. nagrada na vsezveznem natecaju za palacho CK v Beogradu. V Duisburgu in Muenchnu, sodeluje pri projektih za prvo nemshko Jedrsko centralo in projektira vech poslovnih stavb. V Parizu, Torinu in Milanu je vodja projektov za energetske objekte in naprave ter glavni odgovomi projektant Fiat-a za podrochje Jedrskih central (najprej projektira JC Balliga, potem pa she druge). Doktorat: DIE GEPLANTE STADT - NACHRTOVANO MESTO (osnove in uporabni modeli za modeliranje idealnega mesta s posebnim poudarkom uposhtevanja socialnih in okoljevarstvenih izkushenj.

Opomba: njegovo delo v Sloveniji ni raziskano, dela v tujini so dostopna v italijanski, francoski in nemshki strokovni literaturi.

Za pomoch pri zbiranju gradiva se zahvaljujemo druzhini Drofenik.

______
1 Maks Fabiani, dr. prof. na dunajski Tehniki, po prvi svetovni vojni urbanist in arhitekt na Gorishkem.
2 Milan Mihelich, slovenski arhitekt in chlan SAZU
4 ing. Pipan, statik in dir. TEHNOGRADNJE v Mariboru
3 Rihtarich, razbojnik iz petdesetih let t.st.
 
Slike: Herbert Drofenik: 1 risba Maribora, 2 kino Udarnik - arh. Herbert Drofenik, *3 Fiat - arh. Herbert Drofenik