Revija SRP 17/18

Lev Detela

 

TIRANIJA INTIMNEGA BREZ INTIMNOSTI
(Televizijski medij v aktualni politiki za v potroshnishtvu razdajajochega se javnega chloveka)

 

Pogled skozi kljuchavnico v prikrito in zakrito zasebno zhivljenje shkodozheljno javnost zhe od nekdaj zanima. Pisatelji so napetostna trenja med privatnim in javnim znali vedno znova izkoristiti v moralistichne ali senzacionalistichne namene, kot razgaljanje zakritega "nemoralnega" za radovedno, marsikdaj le navidezno navzven "etichno ozaveshcheno" obchinstvo.

Zadnje chase pa se vrsté psihologi, seksologi in moderatorji v celi vrsti razlichnih zabavno-pouchnih oddaj, ki so na ogled v shtevilnih zahodnih programih drzhavnih ali privatnih televizijskih hish, z vzgojnimi komentarji o tabuiziranih temah. Nekateri raziskovalci javnih medijev zhe govore o "unichevanju intimnega in zasebnega" s pomochjo posebno uchinkovitih televizijskih pristopov.

Kdor je odrasel pred tako imenovano "druzhbeno" in "seksualno" revolucijo, ki se je najbolj razlochno uveljavila zlasti po mednarodno razsezhnih shtudentskih nemirih leta 1968, mora priznati, da se mu v okvirih njegove skromne, ostro nadzorovane mladosti brez liberalno-svobodnjashkega utripa ni moglo niti sanjati, kako bo potekal nadaljnji razvoj. Tako imenovana shtudentska revolucija namrech ni prinesla nobenih bistvenih poltichnih sprememb. Stare strukture so se she utrdile, ko je zachelo vedno bolj izpodnashati vpliv Cerkve in religije na javno zhivljenje in ko se je zhe tradicionalna moch zahodnega trgovinarstva prevesila v gigantsko prevlado komerca nad celotnim javnim - in kot lahko opazhamo - vedno bolj tudi zasebnim zhivljenjem. Zdi se, da je celotna politika danes popolnoma v rokah komercialnega. Vizijo Zdruzhene Evrope ponuja ta komerciala v obliki trgovinsko - gospodarskega zdruzhenja uspeshnih, ki izkljuchijo manj trgovinarsko sposobne ali srechne. Najmanj zanima trgovske proponente Evropske unije (EU) kultura in omika, na tem pa se je do zdaj lahko identificiral zgodovinsko ozaveshcheni Evropejec.

Ni recheno, da so bili tabuji in represivne ozkosti, ki so v preteklosti pogojevali nash odnos do chustvenega in seksualnega, v pozitivno vzpodbudo pri oblikovanju posameznih osebnosti. Seksualnost je spremljal strah in tabuiziranje problemov, o katerih bi bilo treba razpravljati. Vendar senzacionalistichna "demokracija intimnega", kot jo uvaja tudi javna televizija, ne more biti konstruktivni temelj za oblikovanje novega kritichno ozaveshchenega posameznika v demokratichni druzhbi.

Privatne televizijske druzhbe rade ponudijo zhe v zgodnjih popoldnevnih kaj trdega po motu: nich ne more biti tako skrito, da ne bi postalo ochito. Nastop jeznorite tashche in njenega jokajocheg zeta v srednjih letih, ki mu je omenjena gospa unichila zhivljenje, je skoraj prazen nishtrc v primeri z zgodbo, ki jo pripoveduje morilec, ki je baje v afektu ubil svojo zheno. Za marsikoga bolj zanimiva je pripoved nekdanje zhenske, zdaj moshkega, ki je zhe od nekdaj chutil, da ni v resnici zhenska. S pomochjo cele vrste tezhkih operacij mu je uspelo spremeniti spol. Nekdanja zhenska, ki je postala moshki, je srechna (srechen). Nashla je primerno partnerico, ki zdaj prichakuje celo otroka (otroke) (?).

Televizijske duzhbe niso od muh. Vedo, kaj zheli nepotesheni, premalo drzni sodobni gledalec, ki prek take javne oddaje gleda skozi kljuchavnico v spalnico svojega soseda. Ljudje hrepenijo po srechi, zhelijo biti uspeshni in kaj dozhiveti.

V javnih televizijskih oddajah jih zato radi osrechijo. Na primer: V odaji "Odpusti mi!" predstavijo ljudi, ki sredi naporov in stresa sodobnega visoko tehniziranega sveta ne najdejo vech chasa drug za drugega. Neka mlada zhenska, ki se ukvarja z gospodarsko reklamo, pripoveduje, da jo muchi slaba vest zaradi tete, ki ji je financirala shtudije, a je nanjo potem pozabila. Oblikovalci televizijskih oddaj znajo v takvih primerih, che je le mogoche, takoj poskrbeti, za srechni konec zgodbe. Zadenejo tako rekoch v zhivo, ko pred kamero pripeljejo na videz (?) upirajocho se teto, ki pa potem, ko po dolgoletnem premoru prepozna svojo "nehvalezhno" nechakinjo, pozabi na vse zadrege. Kar sledi, poznamo tudi iz razlichnih sentimentalnih filmov, toda tu poteka “live” in baje "chisto zares": solze, poljubi, objemanje, jecljajoche izjave obzhalovanja ("Odpusti mi, draga tetica!") itd.

Oblikovalka televizijske oddaje je she sama presrechna zaradi tolikshne sreche. Toda njen nasmeh je kratek in odlochen: le 20 sekund, nakar sledi nujno potrebna gospodarska reklama: nova zobna pasta, pojocha druzhina Kelly on tour, pa izzivalno mogochna coca-cola s podnapisom: To ni reklama, to je resnichnost.

Sodobna televizija ne pozna tabujev. V eni od oddaj gre zaproblem moshkega uriniranja. Delamo to stoje ali sede? Nastopi tudi zakonski par, oba stara priblizhno shestdeset let. Mozh ves chas trdi, da zadene stoje stoprocentno v sredino stranishchne shkoljke. Zhena mu ogorcheno ugovarja. Trdi, da njen mozh vedno znova tozadevno zgreshi. Komu naj pri tem njunem disputu verjamemo? Se naj odlochimo za staro pravno podmeno, da damo v dvomu prav tistemu, ki je obdolzhen nechednih dejanj. In je, che se vprashamo po motu "nich chloveshkega nam ni nechloveshko", lulanje nekaj nechednega?

Zahodne televizijske hishe ne poznajo shale in usmiljenja. V konkurenchnem boju, v katerem zmaga le najmochnejshi, se posluzhujejo najrazlichnejshih sredstev, s katerimi privabijo mnozhice gledalcev pred mali ekran.

O nevarnih procesih, ki ta chas potekajo v javnih obchilih razlichnih dezhel, je napisal Richard Sennett zanimivo shtudijo, ki ji je dal naslov "Tiranija intimnosti". V njej je med drugim sporochil tudi to: “V teh pogojih propadejo kulturni mehanizmi zaradi sklicevanja na odpravo zavor v odnosih med ljudmi, chesh da se bodo s tem bolj zblizhali. V resnici pa vodi ta proces v psihologiziranje oblastnishkih struktur v tej druzhbi."

Tiranija intimnosti, kot se pojavlja v medijih, je posebna vrsta politike z drugimi sredstvi. Je prerachunana zmes iz sicer za televizijo prikrojenih, a resnichnih zgodb, in nekaterih znanstvenih ugotovitev, ki je za namechek zabeljena z izrazitim vojersko-narcisoidnim in ekshibicionistichnim senzacionalizmom. Vsekakor "primerna ponudba" za najshirshe mnozhice, ki bi rade izvedele kaj novega in podrobnega iz chlovekove intimne sfere, za kar seveda znajo na primeren nachin poskrbeti prav mediji z rushenjem privatnega in intimnega, kar popolnoma odgovarja aktualni politiki za v potroshnishtvu razdajajochega se javnega chloveka, ki naj prave zasebnosti sploh vech ne pozna.