Revija SRP 17/18

Lev Detela

 

PISATELJEVA MALA APOKALIPSA

Odlomki iz daljshega nemshkega proznega dela Pogovori pod tovarnishkimi dimniki
(industrijski roman iz dunajskega Donaustadta), ki je izshlo leta 1986 pri zalozhbi
LOG, Dunaj.
 
"Oh les pensées jolies!"
(Elias Haffter, 1823)

Dimnike lahko zapazish le tedaj, ko se ozresh navzgor... Nedavno sem slishal zgodbo o nepremishljenem dechku, ki je v neki nochi splezal na streho, da bi ujel zvezde. Starejshi prijatelj mu je namrech pravil, da so za zvezdolov najprimernejshe tihe nochi, saj tedaj nebesna telesa kot drobne kresnice nepremichno zhdijo v zhlebovju hish. Omenjena zgodba se je srechno konchala: materi je uspelo reshiti neprevidnega sina. Ta zgodba me spominja na tistega zmedenega pisca, ki je imel navado, da se je kot mesechnik sprehajal v spanju. Na enem od nochnih izletov se je izgubil na streho velikega tovarnishkega objekta in strmoglavil (s pogledom navzgor) navzdol... Ni si zlomil tilnika, pach pa nekaj kosti in zadnje ostanke razuma. Odpeljali so ga v bolnishnico za dushevne bolezni.

Neki piroman je nedavno razlichnim tovarnishkim direktorjem skushal na streho nastaviti rdechega petelina.

Zanetil je pet kletnih pozharov, vznemirjal policijo in gasilce in preprechil novinarjem tezhko zasluzheno spanje. Toda plameni njegovega norega ognja niso dosegli zgornjih stavbnih zakljuchkov z dimniki, strehami in stolpi.

Nisem prijatelj vrtoglavih vishin. Vsekakor pa se zanimam za mogochne tovarnishke dimnike.

Gradnje v vishino pravzaprav niso kaka novodobna iznajdba. Ta pot navzgor v nebó je kar precej nedolzhna, che pomislimo, koliko blizhje se stvarniku nebá in zemlje dandanes priblizhajo astronavti. Vendar skrivajo chudni zapiski zgoraj omenjenega pisateljskega mesechnika, ki mi jih je prepustil zdravnik za zhivchne bolezni K., kar precej mochan tobak. "Njegovi dimniki stojijo zelo postrani, vendar ne vemo, che je v tem kak poseben namen", je rekel zdravnik in se pri tem naklonjeno smehljal.

Pishochi mesechnik, ki je nesrechno strmoglavil s strehe, je po mnenju zdravnika za dushevne motnje razvil sredi nashe danashnje kemichne in dushevne svetovne onesnazhenosti filozofijo ogrozhenosti chloveshke ustvarjalnosti. Zato objavljam na naslednjih straneh omenjeno porochilo zmedenega pisca, kot ga nam je sam podal:

Vidimo zadnji del rdechega tramvajskega voza, ki pochasi, zelo pooochaaasii, drsi v prazno pokrajino. Pod oblachnim nebom stoje trije tovarnishki dimniki. Za shipami zadnjega tramvajskega vagona vidish zoprno vsiljivega mladega moshkega.

V tramvaju sedi chedna mlada dama v temnomodrem vechernem plashchu. Voznik cestne zheleznice prestrasheno motri svojo zapestno uro. Tramvaj drsi blazno pooochaaasii navzdol po pokrajini. Mlada dama vzdigne roke. Mladi vsiljivi moshki je zhe chisto blizu.

Svet je blodnjak, ki neprestano polzi skozi razlichne premene.

Stozhchasti dimnik iz zhgane opeke predre kot iztegnjeni kazalec pokrajino. Mladi mozh se ob lijakastem ustju tovarnishkega dimnika pojavikot grozeche nebesno znamenje.

"Izgubili smo resnichnost, nekaj, chemur ne moresh gospodovati."

Dimnik stoji sredi hrupa, ki ga povzrocha cestna zheleznica, stoji v zmeshnjavi bledih sonc, med bednimi predtrgi predmestnih kolodvorov, ostrim vonjem hishnih hodnikov - - - tu tu, ta dimnik je mogochen in lep.

Pred tovarno stoji v neonski svetlobi poznega zimskega popoldneva osamljen delavec v sivi obleki in s temno aktovko. Na plakatu, ki se je ujel v njegov pogled, dviga mogochen delavec v odpeti srajci ORJAShKO KLADIVO in GROZI VSEMU SVETU.

Mlada chedna zhenska v temnomodrem vechernem plashchu se premika v rdechi neonski svetlobi. Delavec vljudno pozdravi.

Che se raztresen vozim s tramvajem, nenadoma nastane neke vrste pochutje, zadene me ognjena strela, in zhe vidim delavca na plakatu v rdechi neonski svetlobi, kako silovito dviga kladivo, kako se s kladivom uveljavlja v rdechem neonu.

"Res potrebujemo tovarnishki dimnik, potrebujemo pa tudi sanjski dimnik, da se izpletemo iz zapletov realnega sveta, v katerem, kot se nam zdi, zhivimo."

"Mislim, da je tudi za druzhbo vazhno, che ji predochimo, da obstaja orjashki nevidni dimnik, kateremu ne bo nikoli, vse do konca dni, kos. Povedati je treba, da obstoji nevidni dimnik, ki ga ne bo nikoli imela v oblasti."

Ozki podvoz pripelje cestno zheleznico v rezko svetlobo trga Genochplatz v 22. okraju. Tam, pred zelenim Lobauom in deset minut od stojnice, kjer so na voljo zadnji VROChI PSI (HOT DOGS) in druge klobase linije 25, se pojavi novi iztegnjeni kazalec velikanskega rdechega dimnika. Lebdi nad tabo in nad mano, zhe se nas dotika, tu, tu. Dimnik je mrzel kot kamen. Che se te torej dotakne s hladnimi prsti, ki jih ni, potem je tú tu - tu trchenja dveh avtomobilov, potem takoj znorish in te poshljejo na opazovanje v umobolnico v Steinhofu.*

In kaj se zgodi, che v tej dunajski pushchavi trchita dva velikanska tovarnishka dimnika? Hitro premagata osemstometrsko razdaljo med stojnico s kobasami in konchno postajo tramvajske linije 25. Tu se torej zdruzhita v skrbno pripravljenem podvigu, ki presenecha: mladi mozh bo takoj izstopil iz tramvajskega voza in mlada dama, ki je obstala pri chastilcu pred tovarno, bo pri stojnici narochila klobaso, brez katere njen prijatelj sploh ne more zhiveti.

Ampak se to sploh spodobi? In za namechek celó v temnomodrem vechernem plashchu.

In kje je obtichal tovarnishki dimnik? Zdaj ne vidim niti enega!

"Zakaj sploh potrebujemo tak dimnik? Saj imamo tovarne brez dimnikov...Tudi brez dimnika lahko izhajamo in sploh nimamo vzroka, da bi se pritozhevali!"
"Kakor pach zhelite. Tu na Dunaju imamo vsekakor na razpolago zelo veliko razlichnih dimnikov, tako rekoch na tisoche tovarnishkih dimnikov, in nekatere lahko narochimo naravnost pri podrzhavljeni tezhki industriji v Linzu!"
"Brez dimnika tovarna sploh ne more obstajati!"
"Ja, ja, prekleto!"
"Brez dimnika svet sploh ne more proizvajati!"
"Ja, ja, prekleto!"
"Brez dimnika chlovek sploh ne more konzumirati!"
"Ja, ja, prekleto!"
"Brez dimnikov svet sploh ni v redu!"

Mi gremó, gospe in gospodje, pod razbitimi in unichenimi dimniki, sposhtovane gospe, mi gremo tudi pod novimi tovarnishkimi dimniki, tudi pod starimi dimniki, gremo skozi to mesto, in krohot je za nami in dimniki se kadijo in she nismo od tod iz teh zablod, pod dimniki gremo, ki mechejo sence chez nashe glave, plazimo se skozi mesto in ob straneh stoje dimniki, in sence padajo na nashe glave, gospe in gospodje, in mi gremo pod lipami, na katerih vise neuspeshni saboterji in zidarji tovarnishkih dimnikov, brez chevljev se plazimo okrog hishnih oglov, sonce sije, oblaki drse nad nashimi glavami tja v nebo, nakar se vreme spreobrne in sonce v dezhevne luzhe zvrne, obeshenci kopitljajo v kroshnjah mogochnih platan, ja, ja, sposhtovane gospe in gospodje, vreme se na vsak nachin zaobrne, zelo temnó je postalo, bliska se in grmi in tovarnishki dimniki se kadijo, kot da bi ponoreli, in mi letimo po cestah tega velemesta, krohot pa za nami, ja, ja, sposhtovane gospe, usodno za nami, kot tisti stekli pes, ki je lastno mater umoril, zdaj gremo pochasneje, prosim torej pochasneje, nobenih nepotrebnih kretenj, strele sikajo, grmi torej, nekoliko se obrnemo, prosim torej, nobenih nepotrebnih kretenj, se zelo pochasi plaziti, se samo nekoliko obrniti, iti nadvse pochasi po cestah, zdaj, je zelo nevarno, prosim lepo, pod tem chrnim nebom, pod temi zares chrnimi oblaki, pod temi od saj chrnimi tovarnishkimi dimniki, ki mechejo chrne sence na nashe chrne glave, tu prosim zdaj zares zelo pochasi hoditi, tu se prosim zares nadvse pochasi gibati, z izrazom na obrazu, da zares vsakdo obstoji in okameni, torej nadvse pochasi iti naprej, gospe in gospodje, pod temi dimniki vendar, naprej, naprej, a zelo pochasi, pa cheprav se zemlja trese, in z zelo osuplimi obrazi prosim, naprej iti, kot da se ne bi nikoli nich premaknilo, kot da ne bi nikoli nich zhivelo, kot da bi temá bila vedno bolj temna, kot da tudi teh dimnikov ne bi biló, naprej, naprej, gospe in gospodje, toda zelo pochasi, nadvse pochasi, naprej, naprej, a izredno pochasi, gospe in gospodje, naprej, naprej, v temó naprej...

Svecha. Ja, svecha. Pishem. Prisedem k pisalni mizi, vzamem pero, napishem nekaj besed o dimnikih in zhe me obda gosta mrezha besedne halucinacije.

Popolnoma pregneten sem s temi besedami, s to snovjo, iz katere nastajajo moji dimniki. To je kot bolezen.

Ochi se mi vedno znova ustavijo na tovarnishkem dimniku, ki izginja tam zunaj, samoten in oddaljen, tam za oknom, za hishami, v topli soparni sivini pokrajine iz betona.

Proti vecheru se potem zachne skrivnostna igra zrachnih tokov. Sopara se razprshi, shtrenast sij se razraste chez mesto.

Bolezen zares zhivi: mesto zhari v rdechem siju. Svecha utripa, v meni pa je char in groza nenaravnega zraka, plinskega zraka, siva betonska divjina, dimniki, valovanja v mraku, kruljenje divjih prashichev, iz dimnikov se kadi, mesto, raste in svecha gori, ja, svecha gori in razsvetljuje sobo zmochnim, rozhnatim, shtrenastim sijem.

Svecha, ja, ti svecha. In dimnik. Svecha in dimnik. Moje srcé utripa in udarja v sencih.

Noch je in visoki dimnik vidim prav razlochno pred sabo, kot sredishche mesta, kot sredishche sveta, gori v svetlih plamenih, zelo mesnati prsti neke orjashke roke, vechje kot ves svet, rinejo pochasi chez dimnikovo veliko glavo. Orjashki dlakasti prsti oklepajo dimnik. Opeka poka, se lomi, razpada, zid v dimniku se rushi, hishe se prevrachajo, kot da bi bile shkatle iz papirja. Tista orjashka roka stiska svet. Kriki iz teme. Ves svet gori. Nechloveshka, surova, grozljivo bedasta orjashka glava, vechja kot zemeljska krogla, bolshchi v mesto. Zabuhla, gladko obrita, s premikajochimi se, zhvechechimi cheljustmi. Smrt. Smrt!

Krohot, kriki, grmenje, vonj, kot iz mrlishke vezhe. Svet ugasha v zaustavljajochem se, umirajochem curku iz krvi. Iz starih ran brbota kri.

Svecha gori. Pishem: "Sem unichevalec utopichnih iluzij. Zhivljenje moremo v literaturi izraziti le kot pomanjkanje zhivljenja, pomanjkanje zgodb, pripovedi, kot zatochishche v smrt, k pojavom praznine, ob zavrachanju vsakrshnega poslanstva, ker ni nikakrshnega poslanstva."

Svecha gori, na nebu zharijo zvezde, iz velikanskega bozhjega vetrovnega stroja shumi hladni pish, nebeshki bich, chudovito je in zhivim in ti zhivish in mi vsi vemó, da zhivimo, in veter divja in blazino je in chudovito je. Temno je, prav pri novem svetovnem potopu smo zhe, nasha blazhenost se sprevracha v blaznost.

Dimniki, gozd, skala, samota.

Bolechi padci, nezaupanje, pomanjkanje nechesa, kar je poglavitno, pot chez beton in ob brezupnosti.

Resnichnost se zrushi, vidimo le she ostanke nekega gnilega sveta, podrtine in razvaline, a prav te so pravi odtisti nashe resnichnosti. Pod lobanjino skorjo trza mrachna zhivljenjska resnichnost.

Svecha utripa.

V razdrapanem usnjenem naslanjachu sedé pisateljevi ostanki, povsod vidimo ostanke usnjenega plashcha, raztrgana gardina se premika v temí, orjashka stisnjena pest se izteza iz naslanjacha, v vetru se premikajo zmechkane krpe usnjenega plashcha, iz starinskega zvochnika zaslishimo hropech, umirajoch glas zelo bolnega chloveka: "Ti propadchki, ti starinchki, ti tepchki, bingljajo, bingljajo hitro v vetru!"

Ti dimniki se dvignejo, res se dvignejo, vse raste navzgor, zares navzgor, in ti gresh navzgor in dimnik je naenkrat spodaj. Tu se dimniki zares vzdignejo, oddaljijo se, izgubijo se, da se lahko nenadoma spet pojavijo zgoraj, mogochni so, tovarnishki dimniki so vishe kot tvoje ugotovitve tu spodaj, rastejo visoko in vishe, saj so najvishji, prav zaradi njih zachnesh zaupati svojim notranjim mochem, zaradi njih pridesh vishe...

Svecha utripa.

Pisatelj, tik pred samomorom, zadushen z vsemi temi besedami, z zavesami, belimi cvetlicami in velikanskimi tovarnishkimi dimniki. Tema iz zhameta, brokata in marmorja, uchinkuje posebno grozljivo. Pishe: "Blodim po hororskem labirintu, iz meglenic in mrachin, izginjam v temachni odprtini, ki se nikoli ne odpre."

Pod tovarnishkimi dimniki se premikajo mishichasti temachnezhi z velikanskimi trebuhi in z do golega obritimi lobanjami, stoli se lomijo, klobuke zmechkajo, tovarnishki dimniki se dokonchno zrushijo.

Svecha gori.

Pishem: "Pisatelj se upira z divjo, strastno nevezanostjo druzhbi, ki je zapadla posesti in bogatitvi. Upira se vsem oblikam meshchanskega bivanja, tudi njegovemu nachinu jezikovnega izrazhanja. Upira se preperelim besedam planetarnega veletrzhishcha, upira se smrdljivemu chadu plutokratskih tovarnishkih dimnikov".

Je nash jezik izrazni stroj?

Tvorijo prav te nashe besede grozljive tovarnishke dimnike?

Smo mochnejshi kot te nashe besede, v katerih se razodevajo nashe misli?

Oziroma, ali misli jezik sam zase in po sebi in smo mi sami le igrache njegovega temnega pochutja, le njegove smeshne zablode?

Che tovarnishki dimniki ne skrivajo v sebi vech nikakrshnega zhivljenja, che je tudi jezik le prazno blebetanje, propadejo tovarne in ljudje skupno.

Nezhen vetrich veje.
Zgoraj pochasi leti bela vrana.
Premrzlo za ta letni chas.
Iz dimnika veje belkast, modrikast trak dima.
Obraz pishochega moshkega je bled in preplashen.
Samounichujocha kitajska pomorska bitka besni pravkar z vso silovitostjo.
Trak iz dima je mogochen.
V Sipinskem morju Velikega ozemlja je pravkar v vetru zatrepetal srebrni trak.
Velikanski tovarnishki dimniki.
Komet je zapustil nebo in zbira sonchno svetlobo tu spodaj v pesku.
Dimnik in nebo se lomita v zrcalnem kubu.
Za trenutak postane trak dima sredishche pushchave.
Velikanske prizme zbirajo jasno luch polnochnega sonca in lomijo vetrne trakove pushchavskega viharja.
Tetraedri dima plavajo nad pokrajino.
Prelivajoche se slike dima, steklene verige iz Pepela in Zherjavice, piramide iz mnogobarvne modrine.
Umetni svet dimnikov in dima se rojeva, brezmejni prostor zadobi s pomochjo besed novo usmerjenost.
Jadra vetra ali pa kazhipoti iz tovarnishkih dimnikov.
V pushchavi nastaja tovarna novih dimnih senzacij.
V veliki tovarnishki dvorani se bleste steklene cevi, v katerih topi umetno sonce zaledenelo vodo.
Nastaja novi chas umetnih dimnikov.
Ne sanjamo.
Mi dozhivljamo sanje.
Sredi umetne pushchave nas ujamejo v sonchne pasti.

V vetru se napno srebne zastave vetrovnih angelov, tovarna aluminija, vsa v olepshani ograjenosti, vzdiguje svoje dimnike v nebo, velikanska kot opijanjenje, ki razveljavi vsakrshno mozhnost razmishljanja.

Modrina neba slepí.

Moch pushchave grozi tudi brez kamnov in grmovja.

Sanjski tovarnishki dimniki pa so tu dejanska resnichnost.

Tudi tvoj tovarnishki dimnik se nenadoma ponovno pojavi, z znachilnimi rdechimi ochmi, utripajoche nebesno znamenje, spreminjajochi se kazhipot v prostorju s premnogimi potmi brez poti. Nenadoma zaplapola srebrna zastava iz dima, komet pa je zapustil nebo in zbira sonchno svetlobo na betonskem obcestnem robu pred tovarno.

Nich ni lahko v tem obshirnem prostorju. Beton je vsepovsod.
Tre nas in mechka. Peche v ocheh, muchi v sanjah. Veter zanasha ostre betonske pramene v vneti obraz.

Zmotimo se in zaidemo vedno globlje v blodnjak zabetoniranih dolin. Veter naraste, vrtinchi zastave dima med zemljo in nebom.

Nad najvishjim tovarnishkim dimnikom bezhe oblaki. Simetrichne piramide oblakov prinashajo red v mrzlo pokrajino iz betona, jeklenomodri tetraedri lebde pred tovarnishkimi zastavami dima, ki pochasi utripajo v zraku.

Svecha gori, zares gori.

Pishem: "Tovarnishki dimniki, ki jih je prekril mrches, velika zmedenost. Ti dimniki so konchno moji lastni peklenski padci in moja lastna vnebovzetja. Nenadoma je, kot da jih bo vrglo iz lastnih temeljev in strmoglavilo sem na mojo glavo. Zemlja visi zelo poshevno chez to moje zhivljenje, res je postalo zelo temnó."

Dimniki se rushijo, temno je, samotno umiram ob eni sami svechi. Stare tovarne so umrle. Mesto po vseeno zhivi naprej. Novi dimniki nastajajo. Shirijo se naprej in naprej, brez mene, brez tebe, brez nas vseh, rastejo chez vsa polja, beton se dotika betona, velikanski dimniki, ki jih ne bomo nikoli zagledali, preprezajo celotno pokrajino s svojimi chrnimi zastavami, in te niso vech iz dima in pepela, temvech iz asfalta, pravi trakovi iz cementa te unichijo brez sledu, o umoru sploh ne moremo govoriti.

Pishem: "Kakshni so dimniki zares in v resnici? Kje je konchno meja med resnichnostjo in iluzijo? Tovarnishki dimnik pred mojim oknom: resnichnost. Dim iz cementa tam nad tovarno jo morda zlomi; rdeche ochi visoko na dimnikovi glavi, tisti utripajochi signal za letala pa je nova resnichnost, ki staro spremeni."

"Tvoji tovarnishki dimniki niso taki, kot so v resnici!"
"Dimnike, kot jih poznamo iz resnichnosti, so unichili."
"Kaj sem tudi sam zadet, unichen, kaj sem jaz, ki pishe ob tej svechi, zhe pravzaprav mrtev?"
"Dokler trdozhivo vztrajash pri stvari, si she zhiv!"
Po dolgem spanju, polnem sanj, vidim le temachno tishino, noch me pogoltne, nochni veter piha temó v ochi. Stemni se mi. Zemlja dishi kot tezhka meglá. Vedno znova se iz teme zasveti tovarnishki dimnik, ki se iz daljave lushchi v zavest kot gmota velikanske rdeche opeke.
"Dober dan in Bog daj, veste, grozljivo misel imam, razumete?!"
"Kakshno misel? Res ne razumem!"
"Spoznajte vendar, da sem tovarnishki dimnik, razumete!"
"Spoznajte vendar, da se je v moji glavi vgnezdila smrt... Tako viharno je. Morda bo ta silovitost podrla tovarnishki dimnik tam na drugi strani, kot da bi bil suho drevesce... Je, kot da bi podrlo tovarnishki dimnik tu v moji glavi. Zato bom umrl."
"Splezam torej na dvorishche zapushchene tovarne. Plezam po mrezhasti zhelezni lestvi na dimnik. Z njegove najvishje tochke skochim v prazno globino."
"Zavedam se, da imate zhe zelo dolgo glavo, ki spominja na tovarnishki dimnik!"
"Ja, tako je. In zato bom umrl!"

Mochni sunki vetra topotajo po oknih in razsajajo v visokih drevesih in po z brshljanom obraslih dimnikih starih, zapushchenih tovarn. Svet starih, nechloveshkih tovarn se blizha h koncu. Bo mogel nastati novi svet, z zhlahtnimi, svetlimi tovarnishkimi dimniki?

Vidimo zadnjo stran rdechega tramvajskega voza, ki pochasi polzi v prazno pokrajino.

Pod oblachnim zimskim nebom stoje trije visoki tovarnishki dimniki.
Za shipami zadnje tramvajske prikolice vidish za rdeche slepega razburjenega mladega moshkega.
Trije visoki tovarnishki dimniki so zelo mogochni.
V tramvaju sedi chedna mlada gospodichna v temnomodrem vechernem plashchu.
Voznik cestne zheleznice gleda prestrasheno na svojo zapestno uro.
Tramvaj polzi blazno pochasi navzdol.
Mlada gospodichna dvigne roke.
Stozhchasti tovarnishki dimnik iz zhgane opeke prebada pokrajino kot kazalec na roki.
Tu-tu! Ta dimnik je mogochen in lep.

V poznem zimskem popoldnevu stoji pred tovarno sredi tiste umetne fluorescenchne cestne razsvetljave samotni delavec v sivi obleki in s chrno aktovko v rokah.

Na plakatu v dometu njegovega pogleda dviga gigantski delavec v odpeti srajci tezhko kladivo in grozi.
V rdechi neonski svetlobi se premika mlada chedna gospodichna v temnomodrem vechernem plashchu.
Poshteni delavec vljudno pozdravi.
Poshkodovana opeka pada chez skalni previs, na najrazlichnejshih koncih in krajih moremo najti sledove nekdanjih pomembnih dimnikov.
Dimnik je mrzel kot kamen.
 
Za shipami zadnjega tramvajskega voza zagledash za rdeche slepega divjega mladega moshkega.
Pozneje stopa ta za rdeche slepi chez prostrano polje.
Za njegovim hrbtom zhivé tovarnishki dimniki.
Za rdeche slepega mladega moshkega obdaja samota.
Bolezen in ljubosumnost ga vodita v temo.
"Tovarnishki dimniki so zelo mogochni!"

Na plakatu pred tovarno dviga gigantski delavec v odpeti srajci tezhko kladivo in grozi vsemu svetu.

Osamljeni poshteni delavec pozdravi mlado gospodichno vedno znova zelo vljudno.
Stozhchasti tovarnishki dimnik iz zhgane opeke prebada kot kazalec pokrajino.
 
Mlada chedna gospodichna v temnomodrem vechernem plashchu je zaljubljena v samotnega delavca, ta pa je zelo bojech.
Zagorí v silni ljubezenski ekstazi.
Ljubeznivega moshkega zasleduje na najmogochnejshi dimnik iz zhgane opeke.
Ponochi obstojim pod tovarnishkim dimnikom.
Popolnoma se mu priblizham, kot da bi bil moj boljshi brat.
Pozorno prislushkujem dogajanju v njegovi notranjosti.
Globoko spodaj, skrit v temí njegovega molka, utripa nevidni plamen, za katerega skrbe v kleti krepki kurjachi.
Zakaj pishem?
Zakaj bivam?
Chemu se pogovarjamo pod tovarnishkimi dimniki?
Razburjeni mladi moshki za shipami zadnje cestne zheleznice uchinkuje zares prebujajoche.
Chutish, da v ozdaju prezhe udarci s pestjo, boksarske rokavice, sekira, eksplozivni naboj.
Pod oblachnim zimskim nebom zapelje tramvaj na zadnje postajalishche.
Tovarnishki dimniki se premikajo skupaj s cvilechim in shkripajochim ropotom cestne zheleznice, z bledimi zimskimi sonci, z brezupnimi predmestnimi kolodvorskimi predtrgi, tu-tu; gigantskega delavca zagledamo v najblizhji nastavi.

Svecha gori.

Sedim v sobi in pishem.
Temà gospoduje, osamljenost gospoduje.
Zato pishem.
Tanki se vale chezpokrajino. Hishe gorijo. Bombe. Unicheni dimniki.
"Poljsko bom zmlel!" (Adolf Hitler).
Poka. Bombe padajo. Dimniki se razpochijo. Opechni drobci tolchejo po obrazu za rdeche slepega moshkega, ko se nahaja na zapushchenem polju.
Globoko spodaj, v kleti, pod dimnikom, je tezhko kuriti. Pod tovarnishkim dimnikom se trudi kurjach, gost, chrn, zadushljiv chad napolnjuje kurilnico.
 
Chrna zastava iz dima se dviga v zrak, prekriva mesto z besom in strahom.
Pred tovarno na repishchu poriva vechno strazho vroch bojevnik v smrdljivih preostankih uniforme, bojevnik z obrazom kot plinska maska.

Plazim se skozi prostore, pod prhami s strupenim plinom, prerivam se skozi reshilne avtomobile, napolnjene s cianom, skozi kleti, v katerih kosijo streli v tilnik.

Iz krematorijskih dimnikov se kadi noch in dan.
Samotnega moshkega vidimo, kako sedi doma, pishe.
Samotnega delavca vidimo v sivi obleki in s chrno aktovko v rokah.
Mlado chedno gospodichno v temnomodrem vechernem plashchu vidimo stati pred tovarno.

Svecha gori.

Samotnost.

Svet je blodnjak, svet je temá.

Moshkega, zhensko, dimnik vidimo.
Vidimo, kako se tanki vale chez pokrajino.
Moshkega in zhensko vidimo pri spolnem obchevanju v zakotni sobi nekega predmestnega hotela.
Vidimo zakonsko zheno mozhá, ki je pravkar preshushtvovala. Chisti in chisti, ves dan chisti novo stanovanje v novem stanovanjskem silosu.
Na plakatu vidimo gigantski delavski fantóm v odpeti srajci z nadnaravno velikim kladivom. Vidimo, da grozi vsemu svetu.
 
Vidimo delavko, ki tishchi stran od dela.
Vidimo, da daje tovarna le zanesljivim in rednim ljudem delo.
Vidimo, da so za gospoda ravnatelja vojaki najboljshi delavski vzor.
Vidimo skoraj blaznega pisca, kako gre k oknu in zre v noch.
 
Vechkrat prizhgem svecho, ki gori sedem dni. Moji stari starshi so se pritepli sem iz gozdov. Moja oche in mati sta zelo dolgo in enolichno delala v tekstilni tovarni.
 
Vidimo svecho.
Gori, gori v temí.
In noch ima svojo moch.
In tovarnishki dimnik vseeno stojijo.
________
* (Ljudsko ime za veliko dunajsko bolnishnico za dushevne bolezni)

 

Iz nemshkega izvirnika prevedel avtor