Lev Detela
PISATELJEVA MALA APOKALIPSA
- Odlomki iz daljshega nemshkega proznega dela Pogovori pod tovarnishkimi dimniki
- (industrijski roman iz dunajskega Donaustadta), ki je izshlo leta 1986 pri zalozhbi
- LOG, Dunaj.
Dimnike lahko zapazish le tedaj, ko se ozresh navzgor... Nedavno sem slishal zgodbo o nepremishljenem dechku, ki je v neki nochi splezal na streho, da bi ujel zvezde. Starejshi prijatelj mu je namrech pravil, da so za zvezdolov najprimernejshe tihe nochi, saj tedaj nebesna telesa kot drobne kresnice nepremichno zhdijo v zhlebovju hish. Omenjena zgodba se je srechno konchala: materi je uspelo reshiti neprevidnega sina. Ta zgodba me spominja na tistega zmedenega pisca, ki je imel navado, da se je kot mesechnik sprehajal v spanju. Na enem od nochnih izletov se je izgubil na streho velikega tovarnishkega objekta in strmoglavil (s pogledom navzgor) navzdol... Ni si zlomil tilnika, pach pa nekaj kosti in zadnje ostanke razuma. Odpeljali so ga v bolnishnico za dushevne bolezni.
Neki piroman je nedavno razlichnim tovarnishkim direktorjem skushal na streho nastaviti rdechega petelina.
Zanetil je pet kletnih pozharov, vznemirjal policijo in gasilce in preprechil novinarjem tezhko zasluzheno spanje. Toda plameni njegovega norega ognja niso dosegli zgornjih stavbnih zakljuchkov z dimniki, strehami in stolpi.
Nisem prijatelj vrtoglavih vishin. Vsekakor pa se zanimam za mogochne tovarnishke dimnike.
Gradnje v vishino pravzaprav niso kaka novodobna iznajdba. Ta pot navzgor v nebó je kar precej nedolzhna, che pomislimo, koliko blizhje se stvarniku nebá in zemlje dandanes priblizhajo astronavti. Vendar skrivajo chudni zapiski zgoraj omenjenega pisateljskega mesechnika, ki mi jih je prepustil zdravnik za zhivchne bolezni K., kar precej mochan tobak. "Njegovi dimniki stojijo zelo postrani, vendar ne vemo, che je v tem kak poseben namen", je rekel zdravnik in se pri tem naklonjeno smehljal.
Pishochi mesechnik, ki je nesrechno strmoglavil s strehe, je po mnenju zdravnika za dushevne motnje razvil sredi nashe danashnje kemichne in dushevne svetovne onesnazhenosti filozofijo ogrozhenosti chloveshke ustvarjalnosti. Zato objavljam na naslednjih straneh omenjeno porochilo zmedenega pisca, kot ga nam je sam podal:
Vidimo zadnji del rdechega tramvajskega voza, ki pochasi, zelo pooochaaasii, drsi v prazno pokrajino. Pod oblachnim nebom stoje trije tovarnishki dimniki. Za shipami zadnjega tramvajskega vagona vidish zoprno vsiljivega mladega moshkega.
V tramvaju sedi chedna mlada dama v temnomodrem vechernem plashchu. Voznik cestne zheleznice prestrasheno motri svojo zapestno uro. Tramvaj drsi blazno pooochaaasii navzdol po pokrajini. Mlada dama vzdigne roke. Mladi vsiljivi moshki je zhe chisto blizu.
Svet je blodnjak, ki neprestano polzi skozi razlichne premene.
Stozhchasti dimnik iz zhgane opeke predre kot iztegnjeni kazalec pokrajino. Mladi mozh se ob lijakastem ustju tovarnishkega dimnika pojavikot grozeche nebesno znamenje.
"Izgubili smo resnichnost, nekaj, chemur ne moresh gospodovati."
Dimnik stoji sredi hrupa, ki ga povzrocha cestna zheleznica, stoji v zmeshnjavi bledih sonc, med bednimi predtrgi predmestnih kolodvorov, ostrim vonjem hishnih hodnikov - - - tu tu, ta dimnik je mogochen in lep.
Pred tovarno stoji v neonski svetlobi poznega zimskega popoldneva osamljen delavec v sivi obleki in s temno aktovko. Na plakatu, ki se je ujel v njegov pogled, dviga mogochen delavec v odpeti srajci ORJAShKO KLADIVO in GROZI VSEMU SVETU.
Mlada chedna zhenska v temnomodrem vechernem plashchu se premika v rdechi neonski svetlobi. Delavec vljudno pozdravi.
Che se raztresen vozim s tramvajem, nenadoma nastane neke vrste pochutje, zadene me ognjena strela, in zhe vidim delavca na plakatu v rdechi neonski svetlobi, kako silovito dviga kladivo, kako se s kladivom uveljavlja v rdechem neonu.
"Res potrebujemo tovarnishki dimnik, potrebujemo pa tudi sanjski dimnik, da se izpletemo iz zapletov realnega sveta, v katerem, kot se nam zdi, zhivimo."
"Mislim, da je tudi za druzhbo vazhno, che ji predochimo, da obstaja orjashki nevidni dimnik, kateremu ne bo nikoli, vse do konca dni, kos. Povedati je treba, da obstoji nevidni dimnik, ki ga ne bo nikoli imela v oblasti."
Ozki podvoz pripelje cestno zheleznico v rezko svetlobo trga Genochplatz v 22. okraju. Tam, pred zelenim Lobauom in deset minut od stojnice, kjer so na voljo zadnji VROChI PSI (HOT DOGS) in druge klobase linije 25, se pojavi novi iztegnjeni kazalec velikanskega rdechega dimnika. Lebdi nad tabo in nad mano, zhe se nas dotika, tu, tu. Dimnik je mrzel kot kamen. Che se te torej dotakne s hladnimi prsti, ki jih ni, potem je tú tu - tu trchenja dveh avtomobilov, potem takoj znorish in te poshljejo na opazovanje v umobolnico v Steinhofu.*
In kaj se zgodi, che v tej dunajski pushchavi trchita dva velikanska tovarnishka dimnika? Hitro premagata osemstometrsko razdaljo med stojnico s kobasami in konchno postajo tramvajske linije 25. Tu se torej zdruzhita v skrbno pripravljenem podvigu, ki presenecha: mladi mozh bo takoj izstopil iz tramvajskega voza in mlada dama, ki je obstala pri chastilcu pred tovarno, bo pri stojnici narochila klobaso, brez katere njen prijatelj sploh ne more zhiveti.
Ampak se to sploh spodobi? In za namechek celó v temnomodrem vechernem plashchu.
In kje je obtichal tovarnishki dimnik? Zdaj ne vidim niti enega!
Mi gremó, gospe in gospodje, pod razbitimi in unichenimi dimniki, sposhtovane gospe, mi gremo tudi pod novimi tovarnishkimi dimniki, tudi pod starimi dimniki, gremo skozi to mesto, in krohot je za nami in dimniki se kadijo in she nismo od tod iz teh zablod, pod dimniki gremo, ki mechejo sence chez nashe glave, plazimo se skozi mesto in ob straneh stoje dimniki, in sence padajo na nashe glave, gospe in gospodje, in mi gremo pod lipami, na katerih vise neuspeshni saboterji in zidarji tovarnishkih dimnikov, brez chevljev se plazimo okrog hishnih oglov, sonce sije, oblaki drse nad nashimi glavami tja v nebo, nakar se vreme spreobrne in sonce v dezhevne luzhe zvrne, obeshenci kopitljajo v kroshnjah mogochnih platan, ja, ja, sposhtovane gospe in gospodje, vreme se na vsak nachin zaobrne, zelo temnó je postalo, bliska se in grmi in tovarnishki dimniki se kadijo, kot da bi ponoreli, in mi letimo po cestah tega velemesta, krohot pa za nami, ja, ja, sposhtovane gospe, usodno za nami, kot tisti stekli pes, ki je lastno mater umoril, zdaj gremo pochasneje, prosim torej pochasneje, nobenih nepotrebnih kretenj, strele sikajo, grmi torej, nekoliko se obrnemo, prosim torej, nobenih nepotrebnih kretenj, se zelo pochasi plaziti, se samo nekoliko obrniti, iti nadvse pochasi po cestah, zdaj, je zelo nevarno, prosim lepo, pod tem chrnim nebom, pod temi zares chrnimi oblaki, pod temi od saj chrnimi tovarnishkimi dimniki, ki mechejo chrne sence na nashe chrne glave, tu prosim zdaj zares zelo pochasi hoditi, tu se prosim zares nadvse pochasi gibati, z izrazom na obrazu, da zares vsakdo obstoji in okameni, torej nadvse pochasi iti naprej, gospe in gospodje, pod temi dimniki vendar, naprej, naprej, a zelo pochasi, pa cheprav se zemlja trese, in z zelo osuplimi obrazi prosim, naprej iti, kot da se ne bi nikoli nich premaknilo, kot da ne bi nikoli nich zhivelo, kot da bi temá bila vedno bolj temna, kot da tudi teh dimnikov ne bi biló, naprej, naprej, gospe in gospodje, toda zelo pochasi, nadvse pochasi, naprej, naprej, a izredno pochasi, gospe in gospodje, naprej, naprej, v temó naprej...
Svecha. Ja, svecha. Pishem. Prisedem k pisalni mizi, vzamem pero, napishem nekaj besed o dimnikih in zhe me obda gosta mrezha besedne halucinacije.
Popolnoma pregneten sem s temi besedami, s to snovjo, iz katere nastajajo moji dimniki. To je kot bolezen.
Ochi se mi vedno znova ustavijo na tovarnishkem dimniku, ki izginja tam zunaj, samoten in oddaljen, tam za oknom, za hishami, v topli soparni sivini pokrajine iz betona.
Proti vecheru se potem zachne skrivnostna igra zrachnih tokov. Sopara se razprshi, shtrenast sij se razraste chez mesto.
Bolezen zares zhivi: mesto zhari v rdechem siju. Svecha utripa, v meni pa je char in groza nenaravnega zraka, plinskega zraka, siva betonska divjina, dimniki, valovanja v mraku, kruljenje divjih prashichev, iz dimnikov se kadi, mesto, raste in svecha gori, ja, svecha gori in razsvetljuje sobo zmochnim, rozhnatim, shtrenastim sijem.
Svecha, ja, ti svecha. In dimnik. Svecha in dimnik. Moje srcé utripa in udarja v sencih.
Noch je in visoki dimnik vidim prav razlochno pred sabo, kot sredishche mesta, kot sredishche sveta, gori v svetlih plamenih, zelo mesnati prsti neke orjashke roke, vechje kot ves svet, rinejo pochasi chez dimnikovo veliko glavo. Orjashki dlakasti prsti oklepajo dimnik. Opeka poka, se lomi, razpada, zid v dimniku se rushi, hishe se prevrachajo, kot da bi bile shkatle iz papirja. Tista orjashka roka stiska svet. Kriki iz teme. Ves svet gori. Nechloveshka, surova, grozljivo bedasta orjashka glava, vechja kot zemeljska krogla, bolshchi v mesto. Zabuhla, gladko obrita, s premikajochimi se, zhvechechimi cheljustmi. Smrt. Smrt!
Krohot, kriki, grmenje, vonj, kot iz mrlishke vezhe. Svet ugasha v zaustavljajochem se, umirajochem curku iz krvi. Iz starih ran brbota kri.
Svecha gori. Pishem: "Sem unichevalec utopichnih iluzij. Zhivljenje moremo v literaturi izraziti le kot pomanjkanje zhivljenja, pomanjkanje zgodb, pripovedi, kot zatochishche v smrt, k pojavom praznine, ob zavrachanju vsakrshnega poslanstva, ker ni nikakrshnega poslanstva."
Svecha gori, na nebu zharijo zvezde, iz velikanskega bozhjega vetrovnega stroja shumi hladni pish, nebeshki bich, chudovito je in zhivim in ti zhivish in mi vsi vemó, da zhivimo, in veter divja in blazino je in chudovito je. Temno je, prav pri novem svetovnem potopu smo zhe, nasha blazhenost se sprevracha v blaznost.
Dimniki, gozd, skala, samota.
Bolechi padci, nezaupanje, pomanjkanje nechesa, kar je poglavitno, pot chez beton in ob brezupnosti.
Resnichnost se zrushi, vidimo le she ostanke nekega gnilega sveta, podrtine in razvaline, a prav te so pravi odtisti nashe resnichnosti. Pod lobanjino skorjo trza mrachna zhivljenjska resnichnost.
Svecha utripa.
V razdrapanem usnjenem naslanjachu sedé pisateljevi ostanki, povsod vidimo ostanke usnjenega plashcha, raztrgana gardina se premika v temí, orjashka stisnjena pest se izteza iz naslanjacha, v vetru se premikajo zmechkane krpe usnjenega plashcha, iz starinskega zvochnika zaslishimo hropech, umirajoch glas zelo bolnega chloveka: "Ti propadchki, ti starinchki, ti tepchki, bingljajo, bingljajo hitro v vetru!"
Ti dimniki se dvignejo, res se dvignejo, vse raste navzgor, zares navzgor, in ti gresh navzgor in dimnik je naenkrat spodaj. Tu se dimniki zares vzdignejo, oddaljijo se, izgubijo se, da se lahko nenadoma spet pojavijo zgoraj, mogochni so, tovarnishki dimniki so vishe kot tvoje ugotovitve tu spodaj, rastejo visoko in vishe, saj so najvishji, prav zaradi njih zachnesh zaupati svojim notranjim mochem, zaradi njih pridesh vishe...
Svecha utripa.
Pisatelj, tik pred samomorom, zadushen z vsemi temi besedami, z zavesami, belimi cvetlicami in velikanskimi tovarnishkimi dimniki. Tema iz zhameta, brokata in marmorja, uchinkuje posebno grozljivo. Pishe: "Blodim po hororskem labirintu, iz meglenic in mrachin, izginjam v temachni odprtini, ki se nikoli ne odpre."
Pod tovarnishkimi dimniki se premikajo mishichasti temachnezhi z velikanskimi trebuhi in z do golega obritimi lobanjami, stoli se lomijo, klobuke zmechkajo, tovarnishki dimniki se dokonchno zrushijo.
Svecha gori.
Pishem: "Pisatelj se upira z divjo, strastno nevezanostjo druzhbi, ki je zapadla posesti in bogatitvi. Upira se vsem oblikam meshchanskega bivanja, tudi njegovemu nachinu jezikovnega izrazhanja. Upira se preperelim besedam planetarnega veletrzhishcha, upira se smrdljivemu chadu plutokratskih tovarnishkih dimnikov".
Je nash jezik izrazni stroj?
Tvorijo prav te nashe besede grozljive tovarnishke dimnike?
Smo mochnejshi kot te nashe besede, v katerih se razodevajo nashe misli?
Oziroma, ali misli jezik sam zase in po sebi in smo mi sami le igrache njegovega temnega pochutja, le njegove smeshne zablode?
Che tovarnishki dimniki ne skrivajo v sebi vech nikakrshnega zhivljenja, che je tudi jezik le prazno blebetanje, propadejo tovarne in ljudje skupno.
V vetru se napno srebne zastave vetrovnih angelov, tovarna aluminija, vsa v olepshani ograjenosti, vzdiguje svoje dimnike v nebo, velikanska kot opijanjenje, ki razveljavi vsakrshno mozhnost razmishljanja.
Modrina neba slepí.
Moch pushchave grozi tudi brez kamnov in grmovja.
Sanjski tovarnishki dimniki pa so tu dejanska resnichnost.
Tudi tvoj tovarnishki dimnik se nenadoma ponovno pojavi, z znachilnimi rdechimi ochmi, utripajoche nebesno znamenje, spreminjajochi se kazhipot v prostorju s premnogimi potmi brez poti. Nenadoma zaplapola srebrna zastava iz dima, komet pa je zapustil nebo in zbira sonchno svetlobo na betonskem obcestnem robu pred tovarno.
Zmotimo se in zaidemo vedno globlje v blodnjak zabetoniranih dolin. Veter naraste, vrtinchi zastave dima med zemljo in nebom.
Nad najvishjim tovarnishkim dimnikom bezhe oblaki. Simetrichne piramide oblakov prinashajo red v mrzlo pokrajino iz betona, jeklenomodri tetraedri lebde pred tovarnishkimi zastavami dima, ki pochasi utripajo v zraku.
Svecha gori, zares gori.
Pishem: "Tovarnishki dimniki, ki jih je prekril mrches, velika zmedenost. Ti dimniki so konchno moji lastni peklenski padci in moja lastna vnebovzetja. Nenadoma je, kot da jih bo vrglo iz lastnih temeljev in strmoglavilo sem na mojo glavo. Zemlja visi zelo poshevno chez to moje zhivljenje, res je postalo zelo temnó."
Dimniki se rushijo, temno je, samotno umiram ob eni sami svechi. Stare tovarne so umrle. Mesto po vseeno zhivi naprej. Novi dimniki nastajajo. Shirijo se naprej in naprej, brez mene, brez tebe, brez nas vseh, rastejo chez vsa polja, beton se dotika betona, velikanski dimniki, ki jih ne bomo nikoli zagledali, preprezajo celotno pokrajino s svojimi chrnimi zastavami, in te niso vech iz dima in pepela, temvech iz asfalta, pravi trakovi iz cementa te unichijo brez sledu, o umoru sploh ne moremo govoriti.
Pishem: "Kakshni so dimniki zares in v resnici? Kje je konchno meja med resnichnostjo in iluzijo? Tovarnishki dimnik pred mojim oknom: resnichnost. Dim iz cementa tam nad tovarno jo morda zlomi; rdeche ochi visoko na dimnikovi glavi, tisti utripajochi signal za letala pa je nova resnichnost, ki staro spremeni."
Mochni sunki vetra topotajo po oknih in razsajajo v visokih drevesih in po z brshljanom obraslih dimnikih starih, zapushchenih tovarn. Svet starih, nechloveshkih tovarn se blizha h koncu. Bo mogel nastati novi svet, z zhlahtnimi, svetlimi tovarnishkimi dimniki?
Vidimo zadnjo stran rdechega tramvajskega voza, ki pochasi polzi v prazno pokrajino.
V poznem zimskem popoldnevu stoji pred tovarno sredi tiste umetne fluorescenchne cestne razsvetljave samotni delavec v sivi obleki in s chrno aktovko v rokah.
Na plakatu pred tovarno dviga gigantski delavec v odpeti srajci tezhko kladivo in grozi vsemu svetu.
Svecha gori.
Plazim se skozi prostore, pod prhami s strupenim plinom, prerivam se skozi reshilne avtomobile, napolnjene s cianom, skozi kleti, v katerih kosijo streli v tilnik.
Svecha gori.
Samotnost.
Svet je blodnjak, svet je temá.
Iz nemshkega izvirnika prevedel avtor