Revija SRP 17/18

Jozhek Shtucin

SACRA PLASTICA

 

Sacra plastica
(o bozhjem)

Matere v prvi vrsti. Hlip, jok, solze, molek med rahlimi prstki. O Matere, ki so jih zbegali s strahom za sinove. Pokazali so jih v krsti, na krepelcu, med padlimi vojaki. Greshno pogubljene. Pomeshani s kurbami, spojeni s slino evangelija, ognja devishkega. Jokale so biserne matice. Menihi so lovili vodo v kostanjeve kelihe. Postulati v pelodu. Pedronarji s postaje.

Srca medena, kahlice sija svetega.

O, jokali so ochetje, v preddverju hladnega hrama. V prednozhju.

O mizerija solz!

Kot bi hoteli neprestano bezhati od gorja, od resnic. Jih pretakati v vino, v meso, v dirkalna kolesa na bozhji nagon. Mozhje brez kristala, slinchki okleshcheni jazov in lazhji od sinic v turnu. Na vrhu najvishje cerkve je mesarija. Pokol svinj. Dereze v laseh.

In sinovi v zadnjih vrsticah od Mater chrnih porojeni. Pokriti s prashno tesnobo, s plastificirano popkovino vere. Priklenjeni na elektrichno dushico. Z luchico, ki ekspresivno lazhe, lomi negotova srca. Vzhiga prevarantsko vnemo. Peli so zhlahtne polke in vahtali vinilskega boga.

O sacra plastica!

 

Rumena igla
 
Pod kozho mrak, mah in zharki.
Temnosvetla procesija macheh,
oroshenih, rahlih...
Rumena igla zbada tisto mesto.
Razpenja rushje, drobno, plaho...
Brezvetrovno plesanje na mestu...
V kroshnji sanje, resnichne sanje, parafinske
solze, meh. Svechke mimohodne.
Obred, preshtevanje modrostnih peg.
 
Nebo zvoni. Mladichi tehtajo resnice.
Prvo spajanje rastlin. Cvili vran na smrti,
rezgeta vilinski sok iz pradavnin. Shum
sveta kot smeh debelih brajd, kot duh
tesnila v prsih...
Rumena igla zbada trave, da povezhe
nebo in zemljo. Da nevidno morje steche
iz temin na svet in se scedi po jaslicah
refleksnih slik...
In schrta labirinte na produ. Brezchasne,
brezkonchne, novorodne...

 

Izlozhba zla
 
Izlozhba zla je prazna marnja. Steklena igra,
ki ne vodi v plodovno vodo, ki nima
kontrapunkta v dimljah, niti svetlih potk
v cheshnjev tekst.
 
Veselje prodajalk je nepopisno. V kotih
se mechkajo z delovodji, pod pasom jim
zvonchkljajo embalazhe brez vsebin.
 
Mimoidochim se pogled ustavlja. Zatakne se
jim veka in uplini vid. Tako strmijo skozi
shipe, skozi mlechne mrezhaste kristale.
Proti njim.
Proti njim spushchenim, prostopadnim.
 
Veriga je na vratih. Chlovek varen.
Kase se potuhnjeno smehljajo v prazno,
kakor brezobzirne fehtavke, kot zhejne
pijanke in fatalne banke. Nich ne kapne
mimo. Vse se zbira. Vsak pogled koshta
v zlatu, v chrnem ali pesmi.
 
A je lazhna, gola marnja, ki
ponuja zlo za zlo in menja
vime za denar.

 

Je skozi okno vstopil
 
Je skozi okno vstopil, kot prepih oddaljenih dolin.
 
Je skozi okno vstopil na vrt med moje kanje,
zhvizhgavce, belinske kose in poskochne smukce.
Pa se pozdraviva.
Mehko se dotakneva, oh, pocukrani pogledi,
a glas njegove kretnje mi ostane tuj.
Gladek kot oprana lecha,
plashen kot sinichje gnezdo,
drhteche slinast in previden.
Shoje pridejo drugache, sem pomislil,
ni shoja, sploh ni ptich.
Tudi dlesk se ne bi drznil presti take igre.
Res ni ptich.
Ni niti pes.
In niti veja, riba ali polh.
Ni niti lovski praktikant ali divja zver,
ki bi hotela begati moj mir.
Sploh ni nich.
 
Je skozi okno vstopil, se zamotil nekaj chasa,
preveril mojo gostoljubno moch
in prhko kot labodja senca izginil nazaj v noch.
 
 
Suhe vejice in rozhni zhad
 
Prva kukavica je v zraku, chutim jo kot dih topline.
Telo, to putkasto moreche sonce,
pa se zvija v srchnem mraku, se levi v kokon zlata.
 
Na tleh, med mlado in najmlajsho travo,
suhe vejice drhtljivo rahle. Na tleh, med kamni
sled neveshcha vodi v neznano, k polzhkom,
 
k lisastim tolmunom, h krilatemu napuhu
gladkih glist, k vetru na obali Soche in v grla,
pomodrela od objemov, v resnichno pesem zvonchkov.
 
To je hitra hoja na brezsramno voljo: raztopiti,
razmehchati hlad, ubiti molk neba in biti zhiv,
kot na novo det v perje, v up in rozhni zhad.
 
 
Vitrine so prepolne
 
Vitrine so prepolne listja, zhenskih trav, besednih tic,
leseni kotli pa zasuti na debelo.
Chukasto uho nereshene poshte
chemi v temi in krichi:
chrepinje prech! udari, timber! zhig na vrat!
 
Vtetovirane so misli in
na gol karton potiskane, kot granmalovske
pene v sklenini zdravih zob.
Ves ta chirenchar in rompompom duhovnih bomb
je slechen, det v sen in spanjsko stanje,
kjer bo miroval do novih lachnih rim.
 
Obupno vzdushje na vrtljivem stolu
in odvechna masa moshkih gest.
Polom na celi daljici, na daljni celini,
ki lebdi.
 
Jejhata, ta stroj, ki cirkulira morja,
joj, ta gnostichni grosist, ki bije boj na
trdem nebu, joj, luknjichavi posel, ki ne
spne nobene magichne resnice v luch...
Oj, ta tat, ki krade kri!
 
In spet: svaljkani kartoni speti
v debele luskaste laske,
oh, prepolni dishechih mazhoretnih nozhic.

 

Dim, dim, dim

Dim, dim, dim.

Na produ dve machehi. Cvetochi. Domishljija je pojav staranja, si pravita in se ogledujeta. Obtezhili sta se s kamenchki. Maternici sta zazidali, popke preshili, usta obarvali, podlegli vodi v daljavi. Machehi iz sanj.

Kriki mochvirnikovih jajchec. Povodenj bo vse odnesla. Prvi zarod bo shel v nich, drugi zarod bodo pohodili turisti, tretji zarod bo mrtvorojen. Povodenj pozhre vse, tudi mestne lastovke in okolichane.

Ti, sosed, ti neprijatelj, ti naduti hudich, kompanjon po besedni zhlindri, ti Volchan, ti zakajeni zharek, ki pogosto zhalish travo, pohojash rozhice, teptash vsa bitja, ti si chisto navaden sanjach. Vchasih, ko se sprenevedash, si meden in krasen. Ko berem tvoje spise, vechkrat pomislim: Tudi ti si le drobna rastlinica, repatica brez odvechne kilazhe, brez navora in dirkalnih kubikov. Nisi original. Dim si, dim, dim, dim.

V spanju se vidi vse zaokrozheno in dokonchno. Zaprto okolje, oklano od teme. Lichinka Luchka sije le v daljavi. Voz spomina, s katerim se kotalijo zvezde po luknji, je zhakljevinast, poljudno udoben. Nich ne moresh zoper to. Videl sem, kako si zadnjich nablefiral prijatelje - sonce v zhep, luno na rame, zvezde za ushesa. Kot fabrikant duhovne vode si se vgnezdil v skodrani cerkvici in varal mimoidoche. Lazhnik. Sonchev turbulent! Dim!

Nato se je vse razkadilo. Mozhgani so izviseli v megli in legli k pochitku. Machehi sta she vedno chemeli med galebi. Ti si pred razkachenimi farani zbezhal v Center. Strah je omilil poroko s kljunastimi ochmi. Jaz pa sem zaspal brez nad.

 

Tromboni

Na vogalu bele vasi pojejo tromboni, ampak jaz jim ne verjamem. Rjovejo kot pitanci pred gajtrami. Pred pokolom. Majhne punchke jih napihnejo in polnijo s sapo. Potem pa umrejo. Um redi telo. Um prepihava alikvote ter debeli tishino. Travme trosi po travi, po parku, po veselih ljudeh...

Potem se vzpostavi pesnishki most med materialom in muziko. Pes zacvili pod tezho sinusoide.

Sirena me kliche, si rechem, kliche me k novim zasnovam. Snov je kakor zardel fantich, ki se boji stikov. Klechi pred ambicijami, trepeta, prosjachi za svobodo, za pot nazaj v svetishche. Obdelava na kliniki bo sporna. Iz kamna bodo delali vodo, iz gline zvok, iz vej bodo spletli ples vrbovih vil. Vse za dechka, ki bo hotel gledati stran. Polnega hashirane trave.

Pes ve, da ga bo spodneslo. Da mu bodo tromboni predrli nezhne kolichine uma. Lajal bo na smrtni postelji. Lajal bo v gnilobnih mukah. Lajal bo v spomin na chloveka, ki ga je nadgradil s poslushnostjo. Lajal bo...

Ampak tem glasovom ne verjamem. Da me vabijo na oder, da bi skupaj peli psalme, pha, ne bom nasedel. Nisem gliser, ki bi brizgal vodo, jo mlel in ihtavo brzel proti Benetkam. Ne bodo me ukanili. Tem piskachem ne zaupam. Raje predem sam svoje kontrapunkte, svoje kontrastne strasti, da se kopichijo v polah in ognjih. Raje tako.

 

Mirakel

Odlozheno oko. Na pesek, pa tudi nemarno.

Velik dan je, ko se odlichni vidi obrachajo k nebu. Velik dan za pomanjshevalnice, za micene jezichke. Vrba dezhuje sredi sonca. Nehoteno, mashinsko, vsako leto ob tem chasu mrda svoje sokove. Izcedek za pishchalko, ki oznanja zlate tepihe. Mirakel velikega dne, pokronan z godbo, s sinichjimi sirotami, s kanjo med dvema vranama.

Ne bom se pustil osemeniti. Buljil bom s tal. Iz ochesa ven, proti modrini, mimo sitne muhice, mimo omamnih vetrcev, le gor...

Medtem bo rasel vodomet. Rdech curek izpod mashnikovih kiklc. Konchno bo presekana zimska zhila. Na dvoje, na troje kadavrov. Zajokali bomo ob gibki taktirki, ob izmishljijah izmuchene dushe.

Drobir pa iz kochur: hostije med nebom in jezikom, literarno hudobne ochke na temenu, rochice zoglenele od gorechih molitvic, prhki uhlji porashcheni s shchetinastimi oprimki. Kot Tarzan se bo Satanchek igral letalo. Te dvonoge priskutnice bodo kot majski trushch pomladne mashe vdrle na plan. Gledat mashnikove kadavre. Njegove sanjske dele, pa ude in mozgove zglobe.

Ojoj, drobir pa iz kochur!

Za gnezda bo krizh, za tichke in machice. Za srchke in zhabice. Ojoj!

 

Rdeche in chrno
(eksterludij)

Ladja na kopnem. Sidro iz limonovih peshk. Meshalne shobe, ki ohranjajo stabilnost. Brodolomska drzha, brodnishka drzhava, cipresov gaj...

Zdruzhba je kup zhivega peska. Zalet daje potratna misel na vsemirje, idejni lobi, lahki ludus. Zgolj majhni smrtni grehi, krivice iz rane dobe. Odlichna kapljica, ki dolocha kakovost in smisel pojavnosti, vitkosti in brstenja.

Tako je bilo zhe nekoch. Ko sem chastil strah, shah, mater...

In kako odreagira orel?

Kaj je chlovek, che ni nich, che ni krhko sozhitje, ki neprestano prestopa na "svojo" stran?

In spet poboji, mrlishka zmeshnjava. Vsepovsod ostanki pishchali, stegnenic, ornamenti krizharske krvi. Razlochen bog, svetel, skushtran, vechkrat ponavljan.

Prastara dilema: Pustite moje bogove pri miru! Zgradimo metafizichno kovashtvo! Postavimo tempelj, zakoljimo risa, zhrtvujmo rdeche in chrne mravlje! Za dusho!

Fizichno bo realno, metahermetichno, ljubko in rosno.

In vsakich, ko me bo tujec miril, mi polagal pljunke na oko, vsakich bom nereshljiv brez razloga. Ne bo me zvezal, ne bo me ponarodel, ne bo me spravil s smrtnimi grehi...

Slika je dolochena od vekomaj.

Zato ljubim zhivali, ljubim zvezdni posmeh in danost opredelitve.

Zdaj sem tu. Nato bom tam. Prestopal se bom po vseh stranicah. Oprijemal se bom bontona, razmerja do nebes, vedril bom na vogalih, taval po pismih, se poigraval in piskal na skelet.