Revija SRP 17/18

Ivo Antich

 

POEZIJA, KINEMATOGRAFIJA, TELEVIZIJA

 
Kino
 
Dalech film chloveka zvleche.
In ko iz mrachne dvorane
gre, vanj vsakdanjost spet plane,
da je skoraj presenechen.
Ure zhdenja sredi gneche -
je to reshitev iz jeche?
Zavratnost opijske jame,
v ustih okus gnile slame.

 

Film
 
Film je lazh? Ne bo drzhalo.
Je bolj svetá ogledalo,
prividnosti eksistence,
bezhnosti vsake prezence.
Za prazen nich neznanski trud.
Flickers and flicks. Shviganje slik.
Svetlikanje senchnih oblik.
Mrena. Platno. Slepa jama.
Luch skoz mrak: pisana krama.
Vesoljni kich, ki vzbuja stud.

 

Tele(chje) sanje
 
V shkatli migljajo
elektronske sanje.
Gledalec telechje
bulji vanje.
Sanja ves trd,
kot pil bi zhganje.
Lastne mozhgane
dal je v pranje.
Golta podatke,
svetá divjanje.
Naposled ve le to,
da zaspan je.
Stegne roko,
ugasne chvekanje.
Nekje so poklanci.
Kdo se zmeni zanje?
Gledalec opravi
vecherno scanje.
Potem se topo
zvrne v spanje.
Ko zjutraj zbudi se,
zhe sonchen dan je.
“She nismo,” si reche,
“na vrsti za klanje.”
 
Zaboj za boj
(Televizijski konec filmskega mita)
 
Tedaj, ko v boj k(r)avboj gré,
nihche mu na pot ne sme.
Skozi zaboj v boj stopa,
v vetru mu opleta jopa.
V sobo mezhika z ekrana.
Obraz je maska zorana.
Tako prihaja v La Mancho.
V tem zakotju bo obrachun.
Krokar zhe odpira kljun.
Gledalec lupi pomarancho.