Revija SRP 17/18

Ivo Antich

 

NA STREHI SVETA S KITAJSKIMI OCHMI

TELEVIZIJSKE BELEZHKE

 

TVS se je odlochila, da bo svojemu obchinstvu predstavila tri filme o Tibetu, posnete v proizvodnji kitajske drzhavne tv (China central television, 1995). Dva filma sta bila zhe predvajana (29. aprila, 6. maja), tretji chaka na “prost termin”, kot je povedal Janez Lombergar, direktor tv programov RTVS (Mladina, 20.5.96), ki je obenem tudi odgovoril na razburjene ochitke iz publike: “Sporne oddaje kitajske televizije so samo prikaz tega, kako uradna Kitajska gleda na polozhaj Tibeta, kar je lahko dodatna informacija za tiste, ki jih polozhaj Tibetancev zanima” (cit. ibid.). Reakcije slovenskih gledalcev (med njimi tudi Amnesty Intrenational Slovenije) v pismih bralcev nekaterih dnevnikov so bile namrech izredno ostre: skupni imenovalec bi bilo ogorchenje zaradi uvrstitve propagandnih oddaj drzhave, ki je zasedla Tibet. Igor Furlan iz Shkofje Loke, ochitno izjemen poznavalec Tibeta, saj je bil pred letom dni osebno tam, je v svojem pismu, naslovljenem na veleposlanika LRK, zgoshcheno navedel nekaj shokantnih podatkov: shtirje od shestih milijonov Tibetancev zhivijo zunaj kitajskega Tibeta; Kitajci so doslej pobili milijon Tibetancev, ki se upirajo zasedbi; leta 1959 je med neuspelim tibetanskim uporom kitajska armada bombardirala poletno palacho dalajlame, ki pa je pobegnil itd. (gl. Delo, Sobotna priloga, 5.5.96). Pismo je bilo na kitajskega predstavnika naslovljeno zato, ker je TVS prvi film o Tibetu pospremila z njegovim uvodnim nagovorom, ki pa je bil seveda povsem v skladu z njegovo uradno diplomatsko funkcijo. Se pravi: problem zadevnih filmov o Tibetu tako rekoch ni ne v kitajski drzhavni televiziji ne v kitajskem veleposlaniku, marvech v TVS, ki je in kot je omogochila njihovo slovensko predstavitev. Zaradi uvodnega “pedagoshko-politichnega” nastopa kitajskega veleposlanika se namrech TVS pojavlja kot nekakshen institucionalni “sorezhiser” teh filmov, saj si tega “slovenskega prispevka” ni mogoche odmisliti.

Poglavitne tochke veleposlanikovega uvoda bi bile: Kitajska je zvezna drzhava, Tibet je od nekdaj njen neodtujljivi del, kitajski socializem je ukinil tibetanski fevdalno-tlachanski sistem, raven tibetanskega zhivljenja se je neverjetno izboljshala, zagotovljena je svoboda vere, dalajlamo je izrabila peshchica reakcionarjev za svoj nachrt odcepitve Tibeta in razbijanja LRK, kitajsko ljudstvo ne bo nikoli dovolilo odcepitve Tibeta od domovine (gl. Dokument 1, prevod iz angl.). S tem je zachrtan znachilen realsocialistichni (socrealistichni, agitpropovski) kontekst v nekoliko modernizirani izvedbi, kar velja tako za uvod kot za filme. V uvodu so navedeni dolocheni statistichni podatki, ki skozi selektivno projekcijo kazhejo “trende stalnega napredka” (da Tibet ni bil “od nekdaj” del Kitajske, da je bil nekoch mochna drzhava, ki je ogrozhala celo Kitajsko, da je bil v nekem obdobju bolj povezan z Mongolijo kot s Kitajsko, da imajo Tibetanci poseben jezik s posebno pisavo itd. - da vse to ni bilo omenjeno, je seveda razumljivo), sami filmi pa, kolikor jih je bilo dano videti, kazhejo specifichno socrealistichno dokumentaristichno “idilo”.

Zadevno “trilogijo” Tibetanskih zgodb tako sestavljajo filmi: Druzhina Dandzim, Glavna sestra in njena zgodba, Slikar Bude (ogled kasete). Ad 1: Dandzim je prileten kmet, porochen je zhe 43 let, ima sedem otrok, cela druzhina shteje 14 chlanov, v glavnem zhivijo v eni hishi, eden od sinov je uradnik v mestu, z drzhavo imajo pogodbo in polozhaj se jim je zelo izboljshal (prej 30 ovac, zdaj 130), nachrtujejo nakup traktorja, drzhava je napeljala kanale, zato nimajo vech problemov z vodo, najvech dobichka jim prinese pridelovanje krompirja, pohvalijo se, da zdaj dobro in obilno jedo, da vse vech ljudi v teh krajih bogati. Ad 2: Dechen je glavna sestra v bolnishnici za zhenske in otroshke bolezni, sholala se je v Hunanu, konchala je triletno medicinsko fakulteto, pozna tibetansko tradicionalno in evropsko medicino, prichakuje mesto zdravnice, z mozhem sta bila sosholca na shtudiju, imata dve hcheri, njena sestra pa je nuna, sicer pa je Dechen zelo zaposlena in redko obishche rodni kraj, starshe in shtiri brate. Ad 3: Dobdzhie je mojster tradicionalnega tibetanskega religioznega slikarstva v svetishchih, ukvarja se z restavratorstvom starih slikarskih del, trudi se vzgojiti chim vech uchencev, ker se zaveda, da je v letih in da so mu dnevi shteti, njegovo delo je pochasno, ker zahteva izjemno natachnost in zvestobo pravilom, zapisanim v budistichnih spisih, slika zhe 56 let, uchiti se je zachel z enajstimi leti, slikanju je posvetil vse zhivljenje.

Zdi se, da je pri vsem tem posebno zanimivo vprashanje o razmerju med dokumentarnim filmom in “dejansko” resnico. Ni mogoche preprosto rechi, da gre pri teh filmih za ponaredke; kamera je nedvomno belezhila realne osebe in bivanjske polozhaje, delo je s tehnichnega vidika opravljeno solidno. Kljuch medijske manipulacije je seveda v tematski selekciji: v nekaterih drzhavah je to razvidno v bolj grobi, v drugih v bolj prefinjeni obliki. V kontekstu kitajske drzhavne televizije “temne strani” Tibeta (njegovega upiranja in izgnanstva) enostavno ni. Eno pa je v vseh teh filmih kljub vsemu neutajljivo navzoche: prezhetost s specifichno, globoko kulturo (budistichni lamaizem) je tako rekoch enaka pri vseh Tibetancih, ne glede na izobrazbo, druzhbeni polozhaj, kraj prebivanja. V ocheh, v gibih, v govorjenju: poduhovljena skromnost.