Revija SRP 17/18

Charles Bukowski

(1920-1994)

BRANJE POEZIJE

 

 
Tragedija listja
 
 
prebudil sem se ob sushi in praprot je bila mrtva,
lonchnice pa rumene kot pshenica;
moja zhenska je ushla
in skrvavela trupla praznih steklenic
so me obdajala s svojo nekoristnostjo;
vendar je sijalo zlato sonce
in listek gospodinje je zharel toplo rumeno
in nevsiljivo; potreba po dobrem igralcu je
bila zdaj velika, po shaljivcu starega kova,
ki se zna norchevati iz nesmiselnosti trpljenja; trpljenje
je nesmiselno, ker obstaja, le zaradi tega;
s staro britvijo sem skrbno obril chloveka,
ki je bil nekoch mlad in,
kot so pravili, genialen; a to
je tragedija listja,
mrtve praproti, usahlih rastlin;
in stopil sem v temno sobano,
kjer je stala hishna gospodinja
in me zmerjala in grozila,
me poshiljala k vragu,
in obrachala svoje potne in debele roke
in vreshchala
vreshchala, da hoche denar za stanarino,
kajti svet naju je prevaral
in pustil oba na cedilu.

 

 
Duhovnik in matador
 
 
v medlem mehikanskem ozrachju sem videl umreti bika,
odrezali so mu uho in njegova debela betica
ni vzbujala vech strahu od kamna.
 
naslednji dan, nazaj grede, smo se z avtom ustavili v Misijonu
in videli rdeche, sinje in zlate cvetove,
kako se v vetru zvijajo kot tigri.
 
v verze ga vtakni: bika, in Kristusovo trdnjavo:
matadorja na kolenih in njegovega otrochichka, ubitega bika;
in duhovnika, ki je gledal z okna
kot medved v kletki.
 
o tem lahko razpravljash na trzhnici in nategujesh
svoje dvome s svilenimi nitkami: samo to ti bom
povedal: zhivel sem v obeh njunih templjih,
veroval vse in nich - zdaj morebiti
bosta ona dva oba umrla v mojem.

 

 
Pesem je kot mesto
 
pesem je kot mesto z neshtetimi ulicami in jashki,
z neshtetimi svetniki, junaki, berachi, norci,
z neshtetimi banalnostmi in pijachami,
polno dezhja in grmenja in sushnih dob,
pesem je mesto v vojni,
pesem je mesto, ki vprasha stensko uro zakaj,
pesem je mesto, ki gori,
pesem je mesto pod topovskim ognjem,
njegovi brivski saloni so polni cinichnih pijandur,
pesem je mesto, kjer Bog jaha nag
po cestah kot Lady Godiva,
kjer psi lajajo ponochi in tako prestrashijo
zastavo, da zbezhi; pesem je mesto pesnikov,
ki so si povechinoma strashno podobni
pa zavistni in polni medsebojne mrzhnje...
pesem je to mesto zdaj,
50 milj dalech od nicha,
ob 9,09 zjutraj,
z okusom po zhganju in cigaretah,
na cestah se ne sprehajajo niti policaji niti zaljubljenci,
ta pesem, to mesto, ki zaklepa svoja vrata,
zabarikadirano, skoraj prazno,
zhalujoche brez solza, brez usmiljenja postarano,
hribi iz najtrshe skale,
ocean kot sivkin plamen,
mesec brez vsake velichine,
godbica, ko da se drobijo okenske shipe...
pesem je mesto, pesem je drzhava,
pesem je svet...
zdaj pa bom dal vse to pod steklo,
da bo nori direktor lahko videl,
in noch je drugje
in osivele gospe stoje v vrsti,
pes lazi za psom tja do izliva,
trobente oznanjajo vislice,
medtem ko mali ljudje sanjarijo stvari,
ki jih ne morejo uresnichiti.

 

 
kosti mojega Strica
(za I.B., ki ni nikoli brala te rechi)
 
kosti mojega Strica
so popravljale motor v Arkadiji
in posilile gospodinjo
v natrpani garazhi
s cevmi in grabljami.
kosti mojega Strica
so pustile za seboj
1. kozarec arashidovega masla
in
2. dve punchki imenovani
Katherine &
Betsy
in
3. razcapano zheno, ki je
neprestano jokala.
kosti mojega Strica
so stavile tudi
na konje
in
so ponarejale denar -
povechinoma kovance, in F.B.I. jih je
iskal she za kaj hujshega
cheprav sem od takrat
pozabil
kaj naj bi bilo.
kosti mojega Strica
na dolgo nategovane
so se zdele prekratke
in che si jih gledal
ko so se ti blizhale
so se pod koleni
krivile kot dva loka.
kosti mojega Strica
so kadile in klele
in so jih zagrebli
kjer se pokopljejo kosti
ki nimajo
denarja.
skoraj skoraj bi vam pozabil povedati:
njegove kosti so se imenovale John
in
imele so zelene ochi
ki pa niso
trajale.

 

 
Chrvi
 
nekdo mi je rekel:
naj te chrvi ne skrbijo, ko bosh
mrtev
nikoli te ne ogrizejo
telo se spreminja na tisoch
nachinov - ko prevrtajo
krsto
je vse zhe opravljeno
in prizor je vedno drugachen -
vesh, iz grobnic so privlekli
neke kralje iz pradavnine:
prvi je bil samo
luzhica chrne vode
drugi je imel
5 metrov dolgo brado in tretji
je postal solnat kip
trd kot skala.
 
res? sem rekel.
res, je odvrnil.
 
on je pach vedel vse te rechi.
stanoval je gor na grichu
in imel mozhganchke in pol.
 
preden sem odshel sem stegnil roko
in mu chrve izpulil iz
ochi nosu trebuha chevljev las ushes
in tedaj je rekel
lahko noch
in jaz sem rekel
lahko noch
in skochil sem v avto in odpeljal.
 
in chrvi so se smejali
vso pot.
 
 
 
 
Uspeti
 
pozabi na vse mogoche pojme in mozhnosti -
pozabi na Beethovna, pajka, Faustovo pogubljenje -
zheli si samo, da uspesh, dragec, da uspesh:
hisha avto poln trebuh fizhola
plachuj davke
fukaj
che pa ne moresh fukati
spolno obchuj.
naberi si veliko denarja, a ne delaj
prevech - naj za tvoj uspeh placha
kdo drug - in
ne kadi prevech in pij kolikor zadostuje
da ohranish mirne zhivce, in
izogibaj se ceste
rit si poshteno obrishi
ne shtedi toaletnega papirja
ni olikano, che dash ljudem na znanje, da serjesh
in da bi zaradi tega lahko smrdel
che ne bi
pazil.

 

 
Branje poezije
 
sredi popoldneva
v nekem kolidzhu ob morju
trezen
pot mi obliva roke
káplja potu na mizi
obrishem jo s prstom
za denar za denar
moj bog mislili bodo da vse to obozhujem kot drugi
medtem ko je za kruh in pivo in stanarino
za denar
napet sem klavrn slabo se pochutim
revezhi kakshen fiasko kakshna polomija
 
zhenska vstane
gre ven
vrata zaloputne
 
spolzka pesem
rekli so mi naj ne berem spolzkih pesmi
tukaj
prepozno
 
moje ochi spregledajo nekaj vrstic
preberem
jo do konca -
obupan drhte
kako klavrno
 
ne morem poslushati svojega glasu
in rechem
dovolj, konec je, sem
pogorel
in pozneje v svoji sobi
najdem pivo in scotch:
kri strahopetca
 
to bo torej
moja usoda:
pisariti za nekaj drobizha v temachnih sobicah
brati pesmi ki sem se jih zhe davno
navelichal
 
in nekoch sem mislil
za ljudi ki vozijo avtobus
ali chistijo javna stranishcha
ali ubijajo druge ljudi v kakshni ulichici
da so bedaki

 

 
Pesnikova muza
 
nekdo je
v enem dnevu
zasluzhil tisoch dolarjev
v mestecu ki ni vechje
od El Pasa
dirjal je s taksijem
od ene univerze
do drugega zhenskega drushtva.
 
ni vrag, da se ne bi z njim strinjal;
jaz sem delal za 16 dolarjev na teden,
odpovedal sem sluzhbo in s tistim denarjem
zhivel mesec dni.
 
njegova zhena je vlozhila tozhbo za lochitev
in hoche 2000 dolarjev tedensko
za prezhivnino.
 
on mora ostati slaven
in govoriti
kar naprej.
 
vsepovsod videvam
njegove prispevke.
 
 
 
Zhivalski vrt
 
sloni so vsi blatni in utrujeni
in nosorogi se ne premaknejo
zebre so neumna mrtva trupla
in levi ne rjovejo
fuchka se jim
jastrebi so nadhranjeni
krokodili so negibni
in bila je neka chudna vrsta opice,
ne spominjam se vech imena,
in ta samec je zhdel tam na polici,
skochil je na opico, jo pokavsal
in konec,
padel je spet na hrbet in se hahljal,
jaz pa sem rekel svojemu dekletu:
pojdiva, konchno se je nekaj zgodilo.
 
doma sva se o tem pogovarjala.
 
zhivalski vrt je zelo zhalosten kraj, sem rekel,
ko sem se slachil.
 
samo tisti 2 opici, se zdi, sta bili srechni,
je rekle ona
med slachenjem.
 
si opazila izraz na gobcu samca?
sem vprashal.
 
isti izraz, ki ga imash ti potem,
je rekla.
 
pozneje sem v ogledalu zagledal
chudno vrsto opice. in
sprasheval sem se o zhirafah in o
nosorogih, pa o slonih, zlasti o slonih.
 
morala se bova vrniti v
zhivalski vrt.

 

 
Literarno smejanje
 
chuj, prijatelj, ne govori mi o pesmih
ki si jih poslal, nismo jih prejeli
zelo pazimo na rokopise
prazhimo jih v pechici
jih zazhgemo
nasmejemo se na njihov rachun
jih pobruhamo
polijemo jih s pivom
vendar obichajno jih
vrachamo
so
tako
prazni.
ah, mi verujemo v Umetnost
kakopak
potrebujemo jo
toda saj vesh
pretezhni del ljudi
se z Umetnostjo igrachka
in spletkari
ter napolni prizorishche
s svojo velikodushno neizprosno
in chvrsto
povprechnostjo.
 
narochnina na nasho revijo stane 4 $ letno.
preberi jo, lepo prosimo, preden nam
poshljesh she kaj svojega.

 

 
Tonalnost
 
vojaki korakajo brez pushk
grobovi so prazni
pavi pod dezhjem drsijo
 
po stopnicah se spushchajo veliki nasmejani moshki
 
dovolj je za pod zob dovolj za stanarino
in tudi dovolj chasa
 
nashe zhenske se ne bodo postarale
 
jaz se ne bom postaral
 
potepuhi nosijo diamantne prstane
 
Hitler stiska roko Zhidu
 
nebo dishi po pechenki
 
jaz sem shotor ki gori
 
jaz sem voda ki se kadi
 
jaz sem kacha jaz sem ostrina stekla ki rezhe
jaz sem kri
 
jaz sem ta iskri polzh
ki leze domov

 
_________
O avtorju
 
Amerishki pesnik in pisatelj Charles Bukowski se je rodil v Nemchiji leta 1920, vendar se je s starshi preselil v Ameriko, ko je bil tri leta star, in svojo mladost je prezhivel v Los Angelesu. Pri shtiriindvajsetih je objavil svojo prvo chrtico, chez dobrih enajst let pa prvo pesem. Prvo pesnishko zbirko Flower, Fist and Bestial Wail (Rozha, pest in zverinsko tuljenje) je izdal shele leta 1960. Potem je pisal kar brez prestanka in objavil kakih petdeset knjig, ki so ga naredile razvpito slavnega tako v Ameriki kot po vsem svetu. Izbrane pesmi so iz teh zbirk: It Catches My Heart in Its Hands (V svoje roke ujame moje srce), 1963; At Terror Street and Agony Way (Na ulici groze in poti umiranja), 1968; The Days Run Away Like Wild Horses Over the Hills (Dnevi techejo kot divji konji chez hribe), 1969; Mockingbird Wish Me Luck (Zafrkljivi ptich, zazheli mi srecho), 1972, in Burning in Water, Drowning in Flame (Izgoreva v vodi, utaplja se v plamenih), 1974. Umrl je leta 1994 za levkemijo.

 

(Op. prev. Jolka Milich)