Revija SRP 17/18

Andrej Lutman

 

DVIG

Se niti ni dalo vedeti, da so tudi taka lahko jutra. Zgolj jutra zavesti, ko se naokoli pravzaprav razteza suh in vroch poleten popoldan, ti pa pochasi, she pod zaprtima ochesoma, otipavash svoje prepoteno in do prahu izsusheno nago telo, zavito, prav posvaljkano v golo rjuho. Obchutek za nahajanje - pa kjerkoli zhe - je bil do te mere sprevrzhen ali poduhovljen ali pa zhe kar chisto mimo, da je bila prisotna edinole edina zhelja po dvigu, kajti pritisk bodoche scaline, se pravi secha, je vsekakor premochan, da bi se she dalo kakorkoli odlashati in she zhdeti v morni razvadi lenobnosti in nekakshnega sprenevedanja glede vsega skupaj. Pravzaprav je odprtje ochesa delovalo kot strgalo ali celo sesalec za vse tisto, kar bi brez dvoma lahko pomenilo zavest, morda budnost. Ko se mu pridruzhi she drugo oko, je izvrshitev naklepa le she v oblasti chasa, da se zganesh v tistih par korakov do - v teh in takih trenutkih - obozhevane in v skorajda dragocen porcelan okrashene in udobju prilagojene odprtine v tleh.

In: iz sechnika v scalo sÚchi!

In sechishche tokovnic sechnic v shkoljki in odreshujochi in novemu ugodju namenjeni pronicljivi tresljaji she vcherajshnje celote. Okus vonja soparice sicer ni vzbujal kakrshnekoli pretirane veseljashkosti, pa rajshi ponizhno potegnesh vodo, zapresh shkoljko in (za vsak sluchaj) she malo posedish, da premislish v stilu: kdo smo in kam gremo.

Nato pa -: spomini, tisti, he, takorekoch... najbolj svezhi, sinochnji, kot bi bili prvi, podobni spominom nekakshnih sanj, stanj, kot tisto o prejshnjih zhivljenjih, poprejshnjih dnevih, nocheh, bodochih, tako v stilu: a bo spet isto..., no.

In spet nategovanje in pretegovanje v nov dvig proti oknu, skozi katerega je brezbrizhno nabijalo sonce z vsem zmagoslavjem in v vsej svoji radosti. Nekakshna prva ugotovitev se je glasila: ni vech tako dolgo do prvih znanilcev mraka. Vsekakor je bil divji poleten pozen popoldan, vse prebivalstvo predmestja se je zhe pred chasom pobralo s svetlega in zdaj brzhchas dremlje, se nekje hladi. Le kaj deluje tako ubijalsko, tako da bi kar nekaj na dosegu roke rochno sfizhil; ja, kaj za sesuti. Tako: iz ljubega miru si dati dushka, na dushek, hm. V takshnih poskusih pretegovanja so minevali naslednji skoraj brezkonchno dolgi trenutki. Telo je bilo zachuda prozhno, kot da ni pretrpelo nikakrshnih izgub zaradi tistega vztrajnega ponavljanja gibov in komolchnih podtikanj kar celega telesa po sicer lichnih, a trdnih povrshinah.

Iz daljave je prihajalo brenchanje gonilnega nogalnika*: ja, v ta chudovit mir, tako rekoch, se ti spravi nekdo rezat zamolklo rezgetanje razgrete tishine s tem zanikrnim strojem. Tako, skupaj z zvokom, vzdrhtita v vnovichno razstavljanje zavesti. Razcvet predstave duha.

Tako te uzheja.

V she vedno prebijajochem te sonchnem zharkovju se predash klokotu mrzle, malce zhidke tekochine.

Pride in obide te obchutje, bridko poimenovano: predodhodna potrtost, sprijaznjenost z nekakshno slabo vestjo, pa morda neznanska dovzetnost za neko tujo krivdo, pa nehash s tem in pogumno sedesh v naslanjach, ki nudi razgled na zahajajoche sonce, pa s police vzamesh en prav star izvod Siriusa in ob prvih znanilcih mraka na tej strani zachnesh brati: "... progutao je hipergutljaj superviskija i prekvachio s treŠe v chetvrtu dimenziju bez kvachila."

_______
Opomba:
* gonilni nogalnik - moped; mo(toriziran) ped(al); motor (lat.) - gibalec, gonilec; pedalis (lat.) - nozhen

 

POTNIK

Na planini je zaplapolal plamen pravkar veselo razgorelega ognja. Sonce na mrchastem nebu je svetilo na zahod. Potnik je z vdihi srebal kapljice potu, ki so mu pripolzele do ust. Ko se je bil nadihal suhega zraka, je prichel pogledovati sonce in ogenj. Ni se she blizhal vecher. Bil je zrel popoldan. Svojo pot na planino je bil zachel vcherajshnjega popoldneva. Na poti se je le enkrat dodobra odpochil, se bolj nahranil kot najedel.

Pogled je prenesel na okolico: toplo kamenje, skalovje, stena, previs. In prve sence. Cheprav je bilo vse, kamor mu je segel pogled, golo (tudi na pogled golo), mu ni dajalo obchutka pustosti. Sprva je pomislil, da je gorech les tisti, ki zmehcha sicershnjo ostrost skorajda peshchenega zraka. Zavohal je dim. Ni zmogel presoditi, che je gorel prav les iglavcev. S tem podatkom bi bil nemara zhe lahko zachel razpredati mrezho mozhnosti o pojavu ognja na tem mestu. Tako pa tako rekoch ni zvedel nichesar ne o prostoru ne o ognju iz njiju samih. Skozi prostor se je priblizhal ognju. Skorajda se je zhe hotel pogreti, pa se je bolj spomnil kot zachutil, da mu je prevroche. Tudi zraven ni sedel. Napravil je she nekaj korakov naokoli, da se razgleda, ko razgleda pravzaprav ni bilo. Nahajal se je v nekakshni kotlini, ki so jo tvorile precej navpichne, morda celo previsne stene. Ko se je spet postavil pred ogenj in se zastrmel vanj, je nagonsko podozhivel slutnjo, ki ga je obshla nekje na poti, da bo na tej planini vendarle dozhivel nekaj posebnega. Sprva je to slutnjo jemal kot izrodek svoje osamljenosti, pozneje pa je nanjo pozabil.

Tokrat pa ga je obshla misel, ki je bila nekakshno spoznanje, da drugega navsezadnje tako ali tako nima. Le s slutnjami si je dajal opravka, tako da je vse njegovo dojemanje postajalo prepredeno z njimi; vchasih je dojemal zgolj v slutnjah, chesar pa ni dobro prenashal. Kaj hitro je zapadal v stanja, ko se mu je zavest razkosala, in vsak njen kos se je sshiril v potovanje. Tako je prodiral v tkiva sveta, in skozi, zadaj. Tedaj ga je obdal strah, da se je spet sklical skupaj. In to sestavljanje ga je tako utrujalo, da ga je le she hoja pozhivljala, da se je upiral strahu in se she in she dlje in dlje poshiljal. Na trenutke je pomishljal, da mu je od vseh njegovih pochetij in delovanj ostalo prav in zgolj ukvarjanje z zbiranjem mochi za nova razkosavanja. In vedno znova prichakovanje strahu. In kdo navsezadnje v koga sega? se je sprasheval. Tako malo tistega zunaj njega si ga je lastilo.

Vcherajshnje jutro je bil prespal. V poznem dopoldnevu se je bil prijel za obraz in se stulil v solze. Pa kaj sploh she pochet? a! je hripav shepetal. Z gnusom in sovrashtvom je prebadal bivalishche. Vrochina, ki je noch ni bila zbezala iz sten, je krepko doprinashala k zhe dokaj znanemu obchutku brezupa, lenobe, navelichanosti. Navzlic vsemu se je sorazmerno hitro spravil pokonci, si hipoma skoval sklep, da gre spet na pot, se zhe kar predal zahtevi po hoji, ko je malce zgrozhen pomislil, da je nemara zadnjich, ko sem se prebudil na tem mestu, pa ja ne bom zhe danes odshel, da se ne vrnem... Spet se mu je zachelo.

V trepetu ognja se je spomnil trganja stanju otopelosti in smiljenja samemu sebi. Popolnoma se je zavedal razkoraka med svojim telesom in vzmetjo, ki jo je poosebljal. Telo je kar zhdelo in se prepushchalo ohlapju, z vzmetjo pa je silil ven, pa chetudi brez telesa. In telo ga je vleklo nase. Hotel se je skrchiti, se potuhniti in napeti v samem sredishchu s potom hrupnih sanj prepojenega mesa, da bruhne ven skoz rezho med vdihom in izdihom. Kar vznesen je postajal v svoji prezhi, in zavedal se je, da ve, kam to vodi: v ponovno poleganje in tarnanje smemu sebi o samem sebi. Tako se je bil zhe sit. In razbremenjen smeri in lepljenj na okolico. Brez vabila sveta.

Vzshel je veter. Tudi tokrat ga je najprej zaslishal, ko je chez stene zavel v zev tihote kraja, potem pa je zhe puhnil vanj, vel in pihljal. Imel je obchutek, da hoche veter pomagati soncu, da bi zhe vendar pohitelo proti daljavi svojega vechera - in zadaj.

Ogenj se je zhe presegel v toplo zharenje. Tudi tokrat je naznanjal pozen dan, mlad vecher.

Potnik iz notranjega zhepa vzame svileno moshnjo. Razvezhe jo (in prvi netopir tiste nochi se je skoz zvok shivankinega ushesa spustil v dim mraka) in iz nje vzame okroglo voshcheno ploshchico, ki jo je bil popisal in prebarval doli, v tistem zanikrnem prostoru, ki ga bom bil ono jutro zapustil. V ta predmet je bil spravil vso navlako stanj, katera je bil dodobra nametal naokoli in po stenah, ki jih zhe leta ni nihche prepleskal, tako: za res. Seveda, v chasih ihte je risal po stenah, pa kaj vech tako ali tako ni moglo biti. Le prostor stanovanja je she bolj razredchilo.

Tako je potnik v zrelo noch mrmral, potrkaval s klini in vrgel topel vosek v ogenj.

Zazdelo se mu je, da slishi bojler, ki se segreva, zazdelo se mu je, da razpoznava zvoke petih ali shestih budilk, ki jih je vestno navijal. In vonj voska in parketa in dim sta puhnila vanj.

Tako, ne bo se vech vrnil.

Ogenj je izzhareval. Potnik si je namestil plashch, si sezul shkornja, naredil par pozhirkov iz termovke, zadovoljno rignil, pa kar v trenutku zaspal.

In nekoch je nekdo pred njim dal ubiti konja, morda ga je celo sam, preden se je bil odpravil v bitko, da se morda v strahu ne vrne.

 

ZHANJCI NOCHI

Veter je gonil strele po sodu neba. V votel mrak so se spushchale britve; v zatohel dah se je shopirila juzhna sapa. In naleti sunkov zraka. Kovine so se v tleh, pod prstjo, spotile v srage rud in siknile pod dlani zhanjcev praproti. Zastali so jim srpi. Potrpezhljivo so pochenili v komaj zaznaven hlad podrastja. Potne roke jim je preveval shchemet opilkov, in v vzburjenem ozrachju vetra so se zbali za svojo prihodnost: da jih vendar bliski ne spravijo k pokornosti.

Moramo se odpraviti proti mestu, so vedeli.

Pozheli so bili zhe vso soparo tistega popoldneva. V bisagah, ki so jih pustili na zachetku steze, so se cmarili prigrizki. Mozhem ni bilo do suhih ust po zhvechenju; chutare so bili zhe izpraznili.

Redkemu mraku se kar ni in ni zahotelo preliti v mlado noch. Oblaki na nebu niso in niso hoteli obmirovati in se stochiti po posekah. Mozhje bi zhe bili najrajshi odshli, a jih je nek obchutek ugodja kar prisilil v zhdenja. Tisti, ki so she drzhali srpe, so chutili tezho ostre kovine, tako da niso vedeli, naj srpe spuste na zemlji ali naj se jih she trdneje oprimejo. Predajali so se tistemu stanju, ki se vzpostavi, ko se utrujenost mesha z lenobnostjo, ko mirovanje telesa ne umiri duha, ko je lagodje le pretveza za umik v postanost.

Kupi zhe pred chasom nazhete praproti so vabili ogenj vase. Zhanjec, ki je prvi pochenil, ki se je bil prvi spustil raz sebe v vecheru podnebne zherjavice, je uprasnil plamenchek in ga v loku vrgel proti kupu pred seboj. Mozhje, ki so napeto spremljali njegovo pochetje, so v tishini, ki nastane med dvema gromoma, zaslishali pok padca ugasle vzhigalice. In spet blisk, nalet vetra, grom.

Zhanjec, ki ni zanetil ognja, je namignil ostalim, naj tudi oni zachno iskati vzrok, ki bi jih spet spravil v gibanje, v pochetje, v odhod, v namen. Namig so mu vrnili v obliki tihega rezhanja, pokashljevanja in z zmajevanji z glavami - pa se jim je spet pridruzhil. Kroshnje drevja so se razgibavale v shumenju: trosile klope podse. Z vetrom hitechi oblaki so na nebu napravili lino, da so se zvezde, zaslepljene od strel, le bledo zaiskrile, ko so spet poniknile v temo. Tako se je nochilo.

V poteh, ki so jih zhanjci imeli za svoje, se je zbirala temina cilja, odhoda. Pravzaprav bi zhe nekako nashli sledi srpov, ki so napravili hojo skozi praprot znosno, a preobilni so bili spomini na vedno iste gibe rok, na stiske rochajev srpov, na vonj odprtih stebel rastlin. Niso si mogli ochitati preprostosti, in sprijaznjenost z mislimi, da navsezadnje nochejo zapletati svojega tokratnega pochetja, jim ni dala poleta proti potrkavanju med seboj dotikajochih se vej. Skozi celo poletje so se bili vsak vecher po opravljenem delu tako zbrali v krogu, ki so ga tvorili s svojimi telesi in s sencami debel, ki so zakljuchevala poseke. V navado jim je prishel molk v mraku. Skorajda hote so podaljshevali ta strmenja predse in odlagali odhod. Svechanost teh stanj je bila edina nagrada dne in vzpodbuda naslednjemu jutru.

V skopih pogovorih, ki so jih imeli med prigrizki, so trudoma nakazovali mozhnost, da se pach nekega vechera le ne vrnejo, da kar ostanejo v gozdu in nochi. Predstavljali so si, da se po zhetju kar zleknejo v podrastje, se prekrijejo z nazheto praprotjo in morda za vedno oblezhe. In zora, ki bi prishla, bi bila neka druga zora, ki bi jim dala gotovost, da so se bili vrnili, ko nikoli niso nikamor odshli. Ne bi jim bilo vech mar za ostrenje srpov, le na mrak bi she chakali. In vsi spomini na odhode bi postali spomini na prihode, kajti jutra ne bi vech nosila spominov.

Hipoma so druzhno dvignili glave in poglede v vrh debla smreke, ki jo je klala strela. Zaprasketale so iglice in dim goreche smole jih je zdruzhil s temo. V zubljih lubja so se jim zaiskrile ochi in vrnile svetlobo gostemu nebu.

Druzhno so se dvignili in zalomastili proti ognju, ki se je shiril z vetrom po grebenu. Gozd je gorel. Zhanjci so tekali po tlechih tleh in s presrechnimi vriski hvalili dar neba in krike plamenov. Kdor je v roki she stiskal srp, ga je dvignil in zazharel z njim. Njih radost je prehajala v speve pogorishch. Dishalo je po podplatih prepotenih nog. S pljuvanjem so zasmehovali dezh, ki je rosil skozi dim tal in grozil z nalivom neba.

Grebli so po vrochem pepelu, ga metali v pregret zrak in se nastavljali tlechim padajochim vejam. V osmojene obleke so se jele zarivati kaplje, ki so sprva le tezhko pronicale skozi zmagoslavje ognja, a mu kmalu bile veshche nasprotnice s svojimi curki. Raztrgan oblak je visel nad razzharjenim hribom in se zlival podse.

Zhanjci so obstali in se prepushchali pljuskom izpodnebne vode. Njihovi gorechi pogledi so ugashali. Na vekah so se jim nabirale kapljice solz, ko so s strmenji drug v drugega poskushali predreti zadimljeno temo. Kar opushchali so svoje pobozhne zhelje o lezhanju v trpki in suhi praproti. Predimljeni in premocheni so se pricheli zazirati proti luchem mesta.

Do njih so prihajali glasovi, ki jim she nikoli niso bili prisluhnili. Bili so glasovi tishine, ki jih je zganjala skupaj. Kar morali so se zblizhati, si pretipati telesa osmojenih in zatohlih oblek. Niso se spoznali. V poletjih druzhenj so prisegali pri svojih srpih, da se poznajo po vonju, po ritmu ustnih sap. Njihove roke so zagreble po tujih telesih, uspevale pregristi vanje. Tuje in chudno osmojeno meso. Trpke in krhke pretople kosti. Zavel je blag in veder veter in jim zasul nosnice z rjo srpov. Izsushena usta so vabila seme praproti. Tako se je danilo.