Revija SRP 155/156

Peter Amalietti

 

BREZBOZHNIKOVA MOLITEV

 

Brezbozhnikova molitev, ki to ni

 

O Bog, ki Te ni,

pomagaj meni,

ki sem,

da bom she naprej to,

kar si zhelim,

da bi postal.

 

O Bog, ki Te ni,

daj, da bo vselej

tvoja mila luch,

ki je ni,

da bo prav vselej oblivala

mene, tvojega nechastilca

in moje blizhnje.

 

O Bog, ki Te ni,

dovoli mi,

da dozhivim,

da se vse zgodi

in to ne po moji volji,

ampak po tvoji,

ki je ni.

 

O Bog, ki Te ni,

nakloni mi,

da bom urnih nog

skakljal naokrog

kot chebela s cveta

na cvet.

 

O Bog, Ki Te ni,

a si vseeno svet,

naj mi rog

Tvojega obilja

ravno izkrivlja,

izkrivljeno pa izravna.

 

O Bog, ki Te ni,

naj se zgodi,

kar se mora,

in to v dobro

vseh ljudi.

 

Che pa ne uspem,

o Bog, ki Te ni,

chasho trpljenja odvrniti

od zhejnih dush,

stori to Ti

namesto mene.

Ti, ki Te ni,

pa vendar si nekje,

le da se tega

vech nikjer ne ve.

 

 

 

Bivati v praznini nicha

 

Ko nich postane vse,

kar imamo,

morda res nimamo

veliko,

a kaj dosti vech

tudi ne potrebujemo.

 

Ko petelin zapoje

in se Muza izpoje,

Merkur zasede izpraznjeni

prestol in zgrabi za zhezlo.

 

Rajanje raje se

kakor jara kacha

vleche v neskonchnost.

 

Mar chas stoji?

Ura res lahko se ustavi,

chas pa prav nikoli

le vchasih steche

v drugo smer.

 

Celoten chas

le majhen

je koshchek

vechnosti.

 

Znotraj sveta

so svetovi,

rajske stopnice

in temachni rovi.

 

 

 

Sam

 

Sam sredi mnozhice,

ki samuje v tebi.

Samo zagrinjalo slepila

rishe podobe in like,

ki ti tvojo samoto obrobijo z zlato

in te postavijo v sredo slike.

 

Osamljen sredi mnozhice,

samevajoch v tretjem ochesu,

ki zre skozi zagrinjala slepila

v nishtrc vsemirja, to praznino,

ki obdaja vsako nashe dejanje.

 

Golota dushe v smrtni uri,

ob rojstvu in v trenutkih

ljubezenske zamaknjenosti

je ob vseh drugih prilozhnostih

odeta v tanchice,

sestavljene iz zagrinjal slepila.