Revija SRP 155/156

Peter Amalietti

 

BRATOMORNA SLOVENSKA ZGODOVINA – NACHRTNI GENOCID

 

Slovenci nimamo prave elite. Zakaj? Manj ljudi ko ima narod, manjsha je tudi njegova elita. In da zdaj Slovenci praktichno izumiramo, lahko pripishemo tudi Turkom, ki so slabih tristo let kot lisica v kokoshnjaku kradli in pobijali in izvajali pravi slovenocid. Tik pred koncem petnajstega stoletja so na primer v enem samem velikem napadu na Kranjsko Turki zajeli vech kot sto tisoch suzhnjev, tako da ocenjujejo, da so ti roparski vpadi zmanjshali nashe prebivalstvo najmanj za polovico. Vse takshne, ki niso bili primerni za suzhnje, torej otroke, starke, starce, invalide in bolnike, so pobili kar na licu mesta.

Habsburshki cesarji pa so to nenehno trpinchenje in mrcvarjenje Slovencev mirno in zadovoljno opazovali, ne da bi kdaj v teh krvavih stoletjih poslali na pomoch enega samega vojaka. In vselej, ko so Turki povsem izropali in izpraznili neki del nashega ozemlja, so nemshki fevdalci in habsburshki cesar tja poslali nemshke priseljence in tudi na tak nachin spreminjali narodnostno sestavo nashega ozemlja. Zaradi velikega nezadovoljstva so se tedaj razplamteli tudi shtevilni kmechki upori. In eno tako upornishko vojsko na Koroshkem so, she preden se je ta spoprijela s cesarjevo vojsko, pokonchali mimogrede celo kar Turki sami …

Podobno strategijo in taktiko so pri osvajanju svojega zhivljenjskega prostora na Koroshkem uporabili tudi Avstrijci v prvi svetovni vojni. Vpoklicali so vse nashe mlade Koroshce in jih poslali v skoraj zanesljivo smrt ali na rusko fronto. Tam so jih pokonchali njihovi blizhnji ruski bratranci. In na soshko fronto, na kateri pa so jih nato pobijali slovenski Primorci, Benechani in Furlani, ki jih je tja, da se jih je znebila, poslala Italija: »Doberdob, slovenskih fantov grob!« Soshka fronta je bila le prvi vrhunec tisochletnega zelo brezobzirnega in neusmiljenega pogroma Slovencev: na nashem domachem svetem pososhkem ozemlju so se namrech avstrijski Slovenci pobijali z italijanskimi Slovenci, medtem pa so si Avstrijci in Italijani zadovoljno meli roke.

Sicer pa so prvo svetovno vojno, kot pach vse vojne, vse vojskujoche se drzhave izkoristile, da so se lahko znebile vseh nadlezhnih in anarhistichnih mladenichev in avantgardnih umetnikov iz Pariza in Berlina. Preprosto tako, da so jih poslale v zanesljivo smrt na zahodno fronto.

Po prvi svetovni vojni je tako na slovenskem Koroshkem ter v slovenskem delu severne Italije zato obchutno primanjkovalo mladih moshkih. Shtevilna nasha dekleta je to prisililo v narodnostno meshane zakone. Do prve svetovne vojne je bilo celotno koroshko podezhelje she stoodstotno slovensko in so Nemci zhiveli le v mestih, po vojni pa so se ti zacheli shiriti tudi na koroshko podezhelje. Zadnji in najhujshi udarec razslovenjenja slovenske Koroshke pa je zadala avstrijska nacistichna oblast, ko je leta 1942 izgnala vech kot dvesto tako po premozhenju kot po domoljubju najbolj trdnih slovenskih kmetov z druzhinami vred na suzhenjsko delo v Nemchijo ali drugam na nemshko zasedeno ozemlje. Razslovenjenje na Koroshkem pa se nadaljuje she danes. In to zelo uspeshno.

Podobno je bilo tudi v slovenskem Primorju pod Mussolinijevim fashizmom, ko je oblast dolga leta v severno Italijo organizirano priseljevala Sicilijance in druge juzhne Italijane in smo zato Slovenci naposled izgubili tudi Trst, ki je bil do prve svetovne vojne najvechje slovensko mesto sploh.

Vse od nasilnega pokristjanjenja v devetem stoletju torej Slovenci dozhivljamo nachrtni genocid, zaradi katerega se je nashe ozemlje v zadnjih tisoch letih vsakih sto let po obsegu prepolovilo.

Za demografijo Slovencev pa ni bila nich manj usodna tudi huda gospodarska kriza v devetdesetih letih devetnajstega stoletja, ki je prizadela celotno habsburshko monarhijo. Krizo je umetno sprozhila avstrijska financhna in politichna elita tudi zato, da je spodbudila – po protireformaciji – drugo mnozhichno izseljevanje za delo sposobnih Slovencev in Slovenk v tujino. Najvech se jih je tedaj preselilo v severno in juzhno Ameriko.

Prav tedaj, ob prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja, se je zachela negativna rast slovenskega prebivalstva. Negativna rast she traja in se she stopnjuje tudi dandanes. Dokonchni udarec nashi demografski rasti pa je dala druga svetovna vojna. Shtevilo v njej padlih Slovencev je relativno najvishje na svetu sploh, pri tem pa je she zlasti zanimivo, da je vech Slovencev padlo v boju med domobranci in partizani kot pa v boju s tujimi okupatorji.

In ko so tik pred koncem vojne tudi najhujshi fanatiki dojeli, da so sile osi izgubile vojno, je prishlo do velikega eksodusa iz Ljubljane v Celovec tistega dela slovenske kulturne in meshchanske elite, ki je med vojno stavil na napachnega konja. Po vojni pa so slovenski komunisti po zaslugi Britancev, ki so jim s Koroshke vrnili vse zajete domobrance, na Titovo pobudo pobili nekaj tisoch domobranskih ujetnikov in tako unichili tudi cvet tedanje slovenske podezhelske elite. V petdesetih in shestdesetih letih pa se je iz Slovenije izselilo she skoraj dvesto tisoch ekonomskih in politichnih emigrantov.

Hud smrtni davek med nashimi predniki je terjalo zhe pokristjanjenje pred tisoch dvesto leti, ki nikakor ni bilo miroljubno, in tudi pozneje je izbruhnilo vech uporov nasilno pokristjanjenih domachinov, ki pa so jih vselej kruto zatrli v bojih, pri katerih so se na obeh straneh bojevali Slovenci. Torej je brat moril brata, kot zhalostno poje Presheren. In enako je bilo tudi med drugo svetovno vojno zaradi prav iste shizme. Slovenec namrech pobija Slovenca vselej, ko nam vladajo tujci, ki od starega Rima naprej uporabljajo vladarsko pravilo Deli in vladaj! in nas Slovence nenehno cepijo ter hujskajo drug na drugega in dodobra sprejo med seboj.

Res prvi znani udarec slovenski demografiji pa sega v daljni chas, ko je Rim zachel svoje pogoltne shape stegovati po nashi domovini in leta 178 ali 177 pred nashim shtetjem najprej zasedel nasho Istro. Leta 119 pred nashim shtetjem je zasedel she Dalmacijo, med leti 12 in 9 pred nashim shtetjem Panonijo in nashe ozemlje severno od Donave. Na zachetku nashega shtetja pa je cesar Avgust naposled posegel po samem srcu Slovenije, namrech po njenem tedanjem osrednjem Norishkem kraljestvu.

Pri rimski zasedbi Istre, v kateri je bilo tedaj najmanj shtiristo cvetochih gradishch, ki pa niso bila utrjena, so rimski vojaki pobili in zasuzhnjili vech kot milijon ljudi. Tretjino prebivalstva so pomorili, tretjino poslali v suzhenjstvo, pri zhivljenju pa so pustili le tiste, ki so se jim bili pripravljeni pokoriti. O kakshnem shtevilu Istranov in Istrank je tu govor, lepo ponazori dejstvo, da je tedaj enemu samemu rimskemu naredniku uspelo nabrati kar sedemindvajset tisoch suzhnjev. Tedaj so istrski suzhnji preplavili rimsko trzhishche in ker so jih imenovali Slavi (Sloveni), je latinshchina dobila besedo za suzhnja sclavo. Tudi nemshchina in angleshchina sta nash etnonim prevzeli kot besedo za suzhnja (Sklave, slave).

Podobno so nashe prednike zdesetkali Rimljani tudi pri vseh zasedbah drugih nashih pokrajin, nashim prednikom so vselej pushchali kri in jim obenem pobrali vse najbrhkejshe mladenke, ki so prezhivele boje. Vechina se jih je namrech pokonchala raje kar sama, she preden so jih ujeli. Pozneje, ko je Rim moral novachiti vojake tudi na zasedenih ozemljih, nam je jemal tudi vse krepke in za boj sposobne mladeniche. Tako so vsi ti bistri mladenichi in brhke mladenke ostali samo potencialni vir nashe domache elite.

Nashi predniki so dolga tisochletja zhiveli v miru, dokler jim pred dva tisoch leti ni zachel krvi pushchati Rim (RIM : MIR; Rim je za Slovence torej nasprotje miru), v minulem tisochletju pa sta to njegovo vlogo in poslanstvo nadaljevala katolishka cerkev ter nemshko, italijansko in madzharsko plemstvo, ki so nam vladali zadnjih tisoch let.

Kdo pa nam vlada danes? Vsekakor zhal ne nasha elita, ta namrech v tujini dela za druge tuje elite – nasha domacha »elita« pa skrbi izkljuchno za lastne in tuje interese, za interese svojega naroda, torej svojega lastnega telesa, pa ji ni prav nich mar. Vendar pa glava, ki na svoje telo pozabi in ga zanemari, nikoli ne stoji dolgo pokonci.

 

(napisano 2018 / 2019; naslov urednishko nekoliko preoblikovan; – op. ur.)